Arhiv za Julij, 2008

Dragi moji, zapuščam vas za deset dni

30.07.2008 ob 21:55

Tako je, napočil je čas dopusta, ko se mora tudi Iztok Gartner malce odklopiti in pozabiti na računalnik, na službo in na mobilni telefon. Na morje s Tino pičiva jutri zjutraj, kar pomeni, da je tole moja zadnja objava do prihoda nazaj. Tisti, ki me ne marajo, si bodo oddahnili. Tisti, ki me imajo radi, pa me bodo pogrešali.

Jaz bom seveda pogrešal ene in druge.

Pa lep pozdrav do 11. avgusta, ko se spet srečamo.

Recenzije: Step Up 2: The Streets

30.07.2008 ob 20:54

zda 2008, glasbena drama režija: Jon Chu, igrajo: Briana Evigan, Robert Hoffman, Will Kemp, Sonja Sohn

Pozabite na kvaliteto in se prepustite odlični glasbi ter solidnim plesnim točkam. No ja, če vam bo glede na kvaliteto to seveda sploh uspelo.

Step Up 2 je kot Step Up, le da premore boljši soundtrack, bolj spektakularne plesne točke in da se izogiba nepotrebnim klišejem, ki so leta 2006 dobesedno deževali. Tokrat klišeji so, toda ker jih je manj, kar pomeni, da prednjačita glasba in ples, je vse skupaj bolje in bolj gledljivo. Pa četudi gre za kopijo odličnega filma Fame, ali še bolje, za kopijo kultnega filma Breakin’. V prvi vrsti je seveda deklina, malce problematična Andie (Briana Evigan), ulična plesalka, ki dobi ponudbo od prave plesne šole. Ki svoj street style pomeša z naučenimi gibi ter zmaga. Medtem jo seveda poči tudi ljubezen, na koncu pa gledalce poči enkratna sekvenca v dežju, na katero bi bil ponosen tudi Gene Kelly. Kot sem dejal že na začetku, izklopite kvaliteto, stisnite play in ga zamuvajte na enkraten ter zelo živahen hip hop soundtrack.

Ocena: 5/10

Kulti in klasike: Rosemary’s Baby

30.07.2008 ob 19:24

zda 1968, dramska srhljivka, režija: Roman Polanski, igrajo: Mia Farrow, John Cassavetes, Ruth Gordon, Ralph Bellamy, Sidney Blackmer, Charles Grodin

He has his father’s eyes.

Vsi tisti, ki so pred Rosemary’s Baby videli Repulsion, kjer je bila glavna Catherine Deneuve, zelo dobro vedo, da se ženskam v filmih Romana Polanskega zelo rado zasuče. Da se znajdejo na robu živčnega zloma, ali še bolje, na robu obupa. In če je Catherine Deneuve trpela zaradi lastnih strahov, Mia Farrow, junakinja kultne srhljivke Rosemary’s Baby, trpi zaradi strahov, ki jih povzroči njena okolica. Njeni čudaški sosedje (Ruth Gordon, Sidney Blackmer), njen ignorantski mož (John Cassavetes) in celo njen ginekolog (Ralph Bellamy). Punca je kot v zaporu. Kot v šovu Big Brother. Venomer ji kdo teži, venomer jih zanima, kaj počne, venomer jo nadzorujejo ter sprašujejo, kako se počuti in če kaj potrebuje. To je čista represija, ki jo tlači in mori iz dneva v dan. Jasno, punca je noseča, v sebi pa nosi hudičevega otroka. Otroka, ki ga nujno potrebuje skupina ljudi, ki furajo okultizem in častijo sile teme. Prav ste slišali, uboga Mia Farrow, ki med nosečnostjo hujša, je žrtev čarovnic in čarovnikov. Zlobnežev, ki jo izrabijo za svoje zle namene. In to tako zelo zvito, da ji kapne, ko je že prepozno. Prav imate, Roman Polanski je posnel prelomen film. Prvi pravi film o hudiču, ki sta ga več kot uspešno nadaljevala še Izganjalec hudiča ter Znamenje. In posnel ga je brez fizične groze. Točno tako, Rosemary’s Baby ima tako zelo perfektno atmosfero, da fizične groze sploh ne potrebuje. Grozen je na psihološki način. Pravzaprav neprijeten, nelagoden in tesnoben za gledalca, ki čaka, kaj ga bo zadelo. Kaj se bo zgodilo z nesrečno Mio Farrow, ki se ji na obrazu pozna tudi osebna kriza. Prav med snemanjem tega filma jo je namreč zapustil takratni mož Franka Sinatra. In ta osebna kriza je prišla kot naročena. Prav ženska v krizi lahko igra žensko v krizi. Prav ženska v krizi lahko izvrstno ujame človekov boj z divjo družbo, ki nas skuša potolči in nam vzeti srce ter ponos. In Rosemary’s Baby ni drugega kot film, kjer sile zla simbolizirajo to našo kruto družbo, ki jo preživimo le tako, da se vanjo asimiliramo.

Ocena: 9/10

null

Happy Birthday: Arnold Schwarzenegger

30.07.2008 ob 13:15

Naš prijatelj Arnie danes praznuje 61 let. Ker je postal guverner, se je kot veste umaknil iz filmskega sveta, kar me seveda žalosti, saj so mi bili njegovi filmi kul. Bojim se le, da bo po koncu mandata prestar in da je bil tretji Terminator njegovo filmsko  slovo.

Če ste se lansko leto sprehajali po Gradcu, zagotovo niste zgrešili velike zabave, ki jo je tamkajšnji župan Peter Urdl pripravil v čast njihovemu najbolj znanemu rojaku , ki je pravkar dopolnil šestdeset let. Nekdanji prvak v body buildingu se je v Ameriko priselil že leta 1968 in sredi 80. let minulega stoletja postal tudi njen uradni državljan. Njegova pot do uspeha niti ni bila zelo naporna, saj so ga kmalu odkrili filmski producenti in mu že leta 1970 zaupali glavno vlogo v ponesrečeni komediji Herkules v New Yorku, kjer se je moral v filmski špici podpisati kot Arnold Strong, saj je bil Schwarzenegger predolg in nerazumljiv priimek. Šest let pozneje je odigral zelo odmevno vlogo v filmu Stay Hungry, leta 1979 pa je bil izjemen v premalo cenjeni komediji Cactus Jack, kjer mu je delal družbo Kirk Douglas.


V 70. letih je torej ostal na pol poti in zavidal uspehe svojemu tekmecu Sylvestru Stalloneu, ki je imel takrat za sabo že dva Rockyja. Seveda ne dolgo, saj mu je leto 1982 prineslo večno slavo po zaslugi prvega Conana, leta 1984 pa je posnel še Terminatorja in postal zares velika zvezda ter idol več tisoč najstnikov. Njegov nekdanji tekmec v body buildingu Lou Ferrigno se je seveda razpočil od zavisti, saj mu je uspelo dobiti le vlogo zelenega Hulka v takratni seriji televizijskih filmov, ustrašil pa se ga je celo Sylvester Stallone, ki je udarce vračal z novimi nadaljevanji Rockyja in Ramba. Njuno tekmovanje in celo sovraštvo je bilo več let zamolčana hollywoodska skrivnost, Arnold pa je Sylvestru nekoč poskusil prevzeti celo njegovo poznejšo ženo, igralko Brigitte Nielsen. Ker mu ni uspelo, se je potolažil v objemu Marie Shriver, ki ni bila le navadna Maria Shriver, temveč sorodnica močnega klana Kennedy, ki mu je leta 1986 blagoslovil tudi poroko.

Arnoldov pohod na ZDA je bil torej zelo premišljen in skrbno načrtovan, skozi vsa 80. in 90. leta pa je posnel vrsto legendarnih filmskih uspešnic in se zasidral na samem vrhu najbolje plačanih zvezdnikov vseh časov. Delal se je ravno prav neumnega, da so ga vzljubili tudi preprosti ljudje. In ravno prav preprostega, da je bil všeč tudi intelektualcem. Njegovo popolno telo mu je zagotovilo uspeh že v najstniških letih, zato pravzaprav niti ni bilo tako presenetljivo, da se je leta 2003 podal v politiko in postal guverner Kalifornije. Kalifornija je namreč del Amerike, kjer lahko igralci postanejo tudi predsedniki, kar je vsekakor zelo velika in zadnja Arnoldova želja.

Kje je bil najboljši? Brez dvoma v Conanu, Terminatorju, Predatorju, Total Recallu, Commandu, Red Heatu in seveda v klasiki True Lies, ki je pravzaprav še vedno najboljša akcijska komedija vseh časov.

Še malo, pa mi bo razneslo glavo

30.07.2008 ob 06:35

V četrtek pičim na morje. Na zasluženi dopust, ki ga letos močno potrebujem, da napolnim baterije. Prav zato sem besen, da se mi je za zadnji dan nabralo toliko različnih stvari. Toliko različnih obveznosti, ki jih moram nujno narediti. Preveč za en sam dan. Če bi jih lahko naredil že kak dan prej, bi jih. Pa jih nisem mogel, saj ni bilo časa. Vsak dan in skoraj petnajst dni zapored sem namreč pokal dve oddaji dnevno, kar pomeni, da mi je zmanjkalo časa za čisto vse. Tudi za servis avta in za članke, ki jih moram za nek časopis oddati do srede zvečer. In člankov mora biti vsaj dvajset, saj grem na morje in ne sme biti izpada. Kot sem rekel, zmešalo se mi bo in morda bom v živo počil tisti legendarni prizor iz filma Scanners.

In to mojo nervozo seveda občuti ter prenaša tudi moja Tinka. Moj angel, ki mi stoji ob strani tudi takrat, ko sem res tečen star dedec. Včasih se res sprašujem, kako ji uspeva in kako ji ne raznese glave od moje tečnobe. Krasna je. Res. Saj bo, že v četrtek, ko odvihrava na morje, kjer ne bo ne računalnika, kaj šele mobitela. Prav oddahnil si bom in celih deset dni v morju namakal svojo rit. Komaj čakam. Seveda, če mi prej ne razčefuka glave.

V Srbiji so pripravili turistično ponudbo, kjer bodo gostje lahko iz prve roke preverili, kje vse se je skrival in gibal Radovan Karadžić

30.07.2008 ob 05:09

Človeška norost ne pozna meja. To so pravkar dokazali Srbi, kjer neka agencija že obljublja ekskluzivne počitnice v Karadžićevih skrivališčih in lokalih, kamor je rad zahajal in se večkrat gibal. Kot v filmu Kalifornia, kjer sta David Duchovny in njegova bejba stopala po poteh največjih serijskih morilcev. Žal tokrat v ponudbi ni samega Karadžića, kar pomeni, da se bodo morali turisti zadovoljiti le z njegovimi lokacijami.

Lepo vas prosim, to je ena najbolj ogabnih reči, kar sem jih slišal zadnje čase. Vem, da gre za odlično marketing potezo, kjer se bo brez dvoma nabralo cel kup perverznih radovednežev, toda projekt je moralno hudo sporen, zato bi ga morali zatreti in prepovedati že v kali.

Je naslednja stopnja v ponudbi morda ogled množičnih grobišč? Ali pa posiljevanje žena iz Srebrenice? Ali kar klanje Muslimanov? Saj veste, da se bodo gostje res počutili udobno in da bo “ponudba Karadžić” res pestra.

Uf, saj res, bo naslednja tura od Mladića?

In ja, upam, da mi ne zamerite, če bom zdajle bruhal.

Škandal stoletja: Miša Molk razcefrala Borisa Kopitarja

29.07.2008 ob 22:22

Glede ne to, da je zdaj to glavna novica dneva, ki se jo je lotil celo blogerski kolega Spooky Mulder (huh, poba je prišel iz penzije samo zato, da je spisal nekaj na to temo), je prav, da še sam pristavim pisker in vam zaupam svoje mnenje.

Kaj so povedali Simona Rebolj, Marko Crnkovič in Andrej Košak, ne bom razpredal, saj se mi ne da. Rekel bi le, da mi ni jasno, zakaj se je zgodil tak pomp. Pač mnenje Miše Molk. Mnenje o voditelju dobrodelnega koncerta. O Borisu Kopitarju, ki je že celo življenje isti. Meni je bolj kot samo vodenje sporno to, da so ga sploh poklicali za kaj takšnega. Da ga sploh še kličejo in ga ne pustijo v naftalinu. Kot da nimajo drugih voditeljev. Kot da je nastopil čas za velike vrnitve nekdanjih zvezdnikov.

Da so izbrali prav njega, pa je po drugi strani povsem logično, saj so po večini nastopili sami narodno zabavni ansambli. In Kopitar sodi v to sceno. Ker Boštjan Romih pač ni imel časa, je vskočil Kopitar. Pa kaj. In bil je tak, kot je bil vedno. Patetičen, pa vendar simpatičen. Se pravi tak, da sodi na nacioanlno televizijo. In tukaj je kritika Miše Molk resda malce čudna. Še posebej zato, ker ne kritizira nič drugega. Recimo stvari, ki bi si zaslužile hujšo kritiko. Recimo scenarija za lansko Miss Slovenije, po kateri Miha Šalehar ne bi smel imeti več vstopa v nacionalko. Toda očitno gre za osebne zamere. Za Mišo in za Borisa, ki se pač ne marata. No ja, za zamero, kjer ona ne mara njega.

In ta dobrodelni koncert ni bil prav nič sporen. Bil je tak kot večina oddaj naše televizije. Sodil je v koncept. Bil je točno tak kot je bilo za pričakovati. In točno tak je bil tudi Kopitar. Če bi bil drugačen, ne bi bilo dobro. Moral je biti tak. Že zavoljo koncepta nacionalke, kjer morajo biti prav vsi taki. Kjer morajo biti take tudi sjkoraj vse oddaje in vsi scenariji. Če namreč nisto takšni, na nacionalki nimajo kaj iskati.

In ta Mišina kritika je sedaj novica dneva. Najhujši škandal vseh časov. Hujši celo od kurca Domna Kumra iz Nove. Hudiča, hujši celo od Mišinih jošk iz nove. Na to temo se sedaj piše, razglablja in verjetno že dela različne šale. Morda celo skeče, ki ji bodo seveda predvajali na kakšni komercialni televiziji.

In prav to se mi zdi še najbolj čudno. Da se nihče ne vpraša, zakaj je tako. Ampak, da vsi govorijo le, da je bilo tako. In jasno, naslednje leto bo spet dobrodelni koncert, ki ga bo znova vodil prav Boris Kopitar. Kaj bo takrat rekla Miša Molk, pa prav tako ni treba posebej razlagati. Žalostno, vam rečem.

Da ne pozabim, zanima me, kako bi isto prireditev vodila Miša Molk in kaj bi na to porekel Boris Kopitar.

Najbolj zajebana vrsta opravičila

29.07.2008 ob 17:03

Kako se lahko opravičimo za dejanje, če za neko drugo dejanje, ki je nastalo malce prej, pričakujemo opravičilo z druge strani?

Nekoč in danes: Batmanove punce

29.07.2008 ob 04:44

Leta 1989 je imel Kim Basinger

Leta 1992 je imel Michelle Pfeiffer

Leta 1995 je imel Nicole Kidman

Leta 1997 je imel Umo Thurman in Alico Silverstone

null

Leta 2005 je imel Katie Holmes

Letos ima Maggie Gyllenhaal

Nekoč in danes: Two Face

29.07.2008 ob 04:31

Leta 1995 ga je igral Tommy Lee Jones

Letos ga igra Aaron Eckhart

Nekoč in danes: Batman

29.07.2008 ob 04:28

Leta 1989 in 1992 ga je igral Michael Keaton

null

Leta 1995 Val Kilmer

Leta 1997 George Clooney

null

Leta 2005 in 2008 pa Christian Bale
29.jpg

Nekoč in danes: The Joker

29.07.2008 ob 04:24

Leta 1989 ga je igral Jack Nicholson, letos ga igra Heath Ledger.

heathledgerjacknicholsonjoker.jpg

Frajer tedna: Eric Roberts

29.07.2008 ob 04:20

V novem Batmanu je po dolgem času spet hudičevo kul.

eric-roberts-heroes-big.jpg

Recenzije: The Dark Knight

29.07.2008 ob 02:39

zda 2008, kriminalna akcija, režija: Christopher Nolan, igrajo: Christian Bale, Heath Ledger, Aaron Eckhart, Gary Oldman, Michael Caine, Morgan Freeman, Maggie Gyllenhaal, Eric Roberts

Kam za hudiča je izginil strip?

Da je novi Batman orjaška uspešnica, veste. Da je na portalu IMDB s prvega mesta zrušil Botra, prav tako. Da je porušil vse mogoče zaslužkarske rekorde in da se lahko morda približa celo Titanicu, vam tudi že čivkajo. Toda, ali je res tako dober kot pravijo? Je res najboljši Batman doslej? Ali letos v kinih res ne boste videli boljšega filma? Huh, težka vprašanja, na katera bom podal zelo preproste in iskrene odgovore. Novi Batman nikakor ni slab. Je veliko boljši od leta 2005 posnetega filma Batman Begins. In dosti slabši od obeh Batmanov, ki jih je leta 1989 in 1992 posnel Tim Burton. Dosti, dosti slabši. Pravzaprav boste dobili občutek, kot da sploh ne gledate Batmana. Kot da gledate kakšno kriminalko, kjer zlikovce pač preganja malce čudaški junak. Povedano drugače, novi Batman je dober film in slab Batman. Batman, ki ga v stripu ne boste našli. Preveč realen v vseh pogledih. Gotham City izgleda kot New York City, Batmanu pa bi lahko bilo ime tudi James Bond. Nič čudnega, da ga igrajo celo njegovi oboževalci. Da si nadenejo njegov kostum in mu skušajo pomagati. Okej, vem da Batman ni Superman, marveč le milijonar, ki se rad oblači v netopirja, toda lepo vas prosim, kje za hudiča je stripovska atmosfera? Kje za vraga je atmosfera? In kje za kurca je kič? Preveč realen film. In prav zato Batman deluje smešno in trapasto. Kot druga liga. Kot nekdo, ki misli, da je vsak dan pust. V tako realnem filmu namreč stripovski junak nima kaj iskati. V tako realnem filmu mora nepridiprave preganjati Bruce Willis. Brez maske in tehnično dovršenih pripomočkov. Da ne bo pomote, Batman & Robin, film, ki je leta 1997 uničil franšizo, je bil preveč pravljičen in pretirano kičast, toda tale ta novi je preveč realen in premalo kičast. Kot sem dejal že prej, odlična akcijska kriminalka, zelo slab Batman. Batman, kjer Tommy Lee Jones, Jim Carrey, Michelle Pfeiffer, Uma Thurman in Jack Nicholson nimajo kaj iskati. In Batman, ki v naslovu sploh nima imena glavnega junaka. Jasno da ne, saj bi s tem zavedel gledalce. Vsaj to poštenost mu je treba priznati. To, da že v naslovu pove, da bo šlo za nekaj drugačnega. Za nekaj takšnega, kjer bo celo The Joker deloval resnično in prav nič stripovsko. In prav The Joker, ki ga kot veste igra pokojni Heath Ledger, kljub temu rešuje tale film. Dviga ga iz rutine. Iz tipično dobre kriminalke. Prav The Joker, ali še bolje, način, kako ga igra Heath Ledger, dela tale film za nekaj posebnega. Za nekaj več. Za nekaj takšnega, kar je vredno naše pozornosti. In ko ga zagledamo, nam je jasno, zakaj je umrl. Zakaj se mu je zjebalo v glavi. Njegova igra je namreč tako zelo enkratna, da nas udari v glavo. Kot kokain, ali če hočete, kot kladivo. Heath The Jokerja namreč ne igra, ampak ga jemlje. Čisto zase. Na vse mogoče načine. In tu je razlika med njim in Jackom. Jack je igralec, Heath je norec. Zato je umrl. Umrl je za vlogo, ki ga je naredila večnega. Če ne bi umrl, je ne bi odigral tako prekleto popolno ter brez napak. Če dobi oskarja, ga bodo užalili. To je vloga za v nebesa. In vloga, ki bi si zaslužila svoj film. To je vloga, ki je predobra za tale film. In vloga, zaradi katere se vseh ostalih sploh ne vidi. No ja, Christian Bale tako ali tako le tekmuje za najnižji glas med Batmani. Maggie Gyllenhaal so pozabili povedati, da ni lepotica. Aaron Eckhart pa seveda misli, da je bil Two Face resničen lik. In prav to mi je uničilo film. Prav ta občutek, da so vsi po vrsti prepričani, da snemajo film po resničnih dogodkih. Da igrajo v pravi kriminalki, kjer ni dovoljeno nič neobičajnega. Hudiča, še Nedotakljivi Briana DePalme so premogli več pravljice in stripa kot tale novi Batman, ki premore le stilizirano in dobro narejeno zgodbo, ki bi jo nesla prav vsaka akcijska kriminalka.

Ocena: 6/10

Recenzije: Young People Fucking

26.07.2008 ob 16:23

kanada 2007, komedija, režija: Martin Gero, igrajo: Aaron Abrams, Diora Baird, Sonja Bennett, Callum Blue, Kristin Booth

Zelo življenjska, zabavna,  privlačna in poučna komedija, v kateri se boste  tako ali drugače prepoznali prav vsi.

Prvi zmenek, zakonca, bivši par, prijatelja in trojček. Pet segmentov tegale presenetljivo gledljivega filmčka. Ali če hočete, pet zgodbic tegale presenetljivo svežega omnibusa, ki bo tako ali drugače ujel tudi vaše resnične pripetljaje. Morda ne čisto zares, pa vendar tako, da boste razmišljali in se spomnili tudi delčkov življenja vaših prijateljev, ki so se jim zgodile zelo podobne stvari. Prvi zmenek seveda predstavi dilemo prvega dotika, prve reakcije, prvih želja in prvih razmišljanj kako naprej, se pravi, ena noč, ali morda resna zveza. Zakonca naletita na tipične težave poročenih parov, ki so dolgo skupaj. Torej na težave s seksom, ki je postal zaspan in nespontan. Bivši par ne ve, ali naj se znova zaplete, ali naj za vedno pozabi poredne želje. Prijatelja ne vesta, ali bo skok v posteljo, pokvaril tisto, kar imata. V trojčku pa sodelujeta dva cimra in ena bejba. Pravzaprav en par in njegov cimer, ki uresniči njuno skrivno željo. Kot sem dejal že na začetku, zelo življenjski in prepričljivo narejen filmček, ki bi ga lahko deloma podpisal tudi Woody Allen.

Ocena 4