Arhiv za Junij, 2008

Jane Russell praznuje 87. rojstni dan

21.06.2008 ob 14:22

Legendarna Jane Russell, ki bi jih lahko mirne duše rekli temnolasa Marilyn Monroe, je danes usekala častitljivo in zelo visoko starost. Celih 87 let. Skoraj devet desetletij. Za razliko od Cyd Charisse, ki nas je zapustila nekaj dni nazaj in se je prav tako rodila davnega leta 1921, je bila Jane znana kot zares pravi seksualni simbol, ki mu pred davnimi časi skorajda ni bilo para. Še posebej v nekoč zelo spornem in kontroverznem vesternu The Outlaw iz leta 1943, kjer je počela stvari, katerih ženske takrat niso smele početi. V provokativnih cotah je koketirala s kamero in izzivala gledalce ter seveda cenzorje, ki jih je bolela glava. Vse zavoljo škandala in režiserja Howarda Hughesa, ki je užival v rušenju tabujev. Jasno, čez noč je postala huda zvezda in leta 1953 v filmu Gentlemen Prefer Blondes zaigrala z Marilyn Monroe in še enkrat navdušila naše dedke, ki so dobili dvojno dozo.

Zanimivo, Jane sploh ni posnela veliko filmov. Njena kariera se je pravzaprav končala že v petdesetih. Po moje se ji ni ljubilo več nastavljati kameri. Dosegla je svoje in lahko je počela, kar si je želela. Ni se umaknila kot Greta Garbo, pač zmanjšala je tempo. Na vsega tri filme v šestdesetih in le enega v sedemdesetih. Kaj vem, morda jo je prizadel finančni propad filma The Fuzzy Pink Nightgown, morda pa ji je šlo na živce, da je nihče ne jemlje za resno in dobro igralko. Pa vendar, če posnameš vestern The Outlaw, ki ga celih 5 let ne spustijo v kina, je jasno, da bo tvoja usoda zapečatena in da bodo gledalci v tebi videli le provokacijo. In pozor, odpičeni Howard Hughes je prav zanjo izumil poseben modrček. Na način, kot je izumljal svoje letalske reči. Povsem tehnično in z namenom, da njene prsi na platnu naredi čim bolj popolne. Nič čudnega, da jo je zabavljač Bob Hope nekoč napovedal kot: “The two and only Jane Russell.” Še več, nič čudnega, da se nek predel na Aljaski imenuje celo The Jane Russell Picks. Tako je bilo nekoč, dragi moji. Nekoč, ko so po Hollywoodu hodile prave zvezde. Danes namreč hodijo le še njihove sence.

Dear Jane, happy birthday.

Janez Janša kopiral Tonyja Blaira

21.06.2008 ob 03:28

Pa smo ga ujeli, kradljivca. Govorov namreč. Stavkov, za katere je bil celo nagrajen. Prav ste prebrali, Janez Janša je na slavnostni obletnici samostojnosti leta 2006 povedal besede, ki jih je devet let pred njim na popolnoma isti način povedal Tony Blair. Huh, se mi je zdelo, da je vse skupaj nekam preveč pametno za Slovence.

LINK do obeh govorov

P.S.

Kako vam je všeč nova podoba bloga?

Upam, da je nastavilo pravo, saj Siol glede tega zadnje čase hudo zajebava in mi podobe menja iz minute v minuto samo zato, ker sem pač spremenil tisto, ki sem jo imel.

P.P.S. 

Ma kurac, naj bo spet stara nazaj. Preveč šteka in zajebava vse skupaj. No ja, zdaj zajebava še stara. Bedno.

Ekskluzivne fotke otrok Michaela Jacksona

21.06.2008 ob 02:20

Kot veste ima Michael Jackson otroka po imenu Paris in Prince. Otroka, ki ju hudo dobro skriva pred mediji in jima celo v javnosti čez obraz vedno natakne kakšno pokrivalo. Samo zato, da ju ne bi videli. Samo zato, da bi ostala skrbno varovana skrivnost. Prav zavoljo tega so fotke, kjer se Princea in Paris končno vidi, tako zelo posebne in ekskluzivne. Pravzaprav znanstvena fantastika in dokaz, da sta otroka vendarle Zemljana. Da nimata dveh glav in osmih očk. Da sta čisto luštni in simpatični bitji. Povsem normalna otroka okej očeta, ki se brez dvoma trudi, da bi jima bilo lepo v življenju.

Dragi moji, evo vam, tole sta Paris in Prince, otroka legendarnega Michaela Jacksona.

michael_jacksons_children.jpg

Kako ugotoviš, da se ista oseba skriva za različnimi vzdevki (plus debata o IPju)?

20.06.2008 ob 22:18

Kot veste, se na mojem blogu večkrat zgodi totalna štala, kjer takšni in drugačni komentarji kar dežujejo. S takšnimi in drugačnimi mislim predvsem tiste, ki se ne znajo držati teme zapisa in ki blog pač smetijo ter zdravijo svoje frustracije. In prav takšni gredo celo tako daleč, da menjavajo vzdevke in se pogovarjajo sami s sabo. A veste, zapišejo komentar in potem pod drugim vzdevkom na ta komentar odgovorijo. Ker ima vsak administrator bloga vpogled v določen del njihovih podatkov, se da hitro ugotoviti, kaj se dogaja. Recimo, različni vzdevki in isti mail. Ali pa različni vzdevki in isti IP. In prav pri IPju se zaplete, saj sem že večkrat slišal, da lahko ima več različnih oseb isti IP. Ali pa, da ima ista firma pač en IP, kar pomeni, da lahko recimo sto različnih ljudi hkrati piše z istega IPja. Okej, toda mar ni zanimivo, da bi me teh sto ljudi kritiziralo hkrati, pri istem zapisu in na podoben način? Gre torej za firmo, kjer nihče ne mara Iztoka Gartnerja? Tega ne kupim. Kot ne kupim dejstva, da se lahko IP prenaša iz minute v minuto in da ne moreš vedeti, če gre za isto osebo. Okej, ne rečem za naslednji dan, toda kaj pa komentarji, ki so z različnnimi vzdevki v eni uri prišli iz istega IPja? Ni to dokaz, da gre za isto osebo, ki se ji pač meša. Za zajebanega shizofrenika z večimi osebnostmi, za filmski lik, ki pač zajebava, ker ima preveč časa. In zakaj imajo eni nenehno isti IP, drugi pa naj bi imeli vsak dan drugačnega. Tudi to mi je neumno in tega res ne razumem najbolje. Ker po tej logiki tudi nikogar ne moreš recimo zablokirati, saj bi s pomočjo drugega IPja že naslednji dal smetil po tvojem blogu.

In ko smo že pri blokiranju, zakaj moram vključiti kurčevi Aksimet, da blokiranje deluje, saj mi prav Aksimet zablokira tudi nekaj povsem okej komentarjev. Recimo tiste, ki v tekstu pustijo kak link. No ja, saj potem jih spustim v eter, toda za komentatorja gotovo ni prijetno, da nekaj napiše, pa se mu komentar sploh ne pojavi, ali pa se mu šele čez nekaj časa, ko ga pač opazim.

Kot sem rekel, štala pač.

Pol kepice sladoleda odpade zdaj tudi v Celju

20.06.2008 ob 16:26

O nezadovoljstvu nad dejstvom, da ponekod ni mogoče dobiti pol kepice sladoleda, se pravi, da ne dajejo pol tega in pol onega okusa ter tako v bistvu naredijo le eno kepice, sem že pisal.

Nekaj takšnega:

“Ne dajemo pol pol,” je stavek, ki me vedno znova močno razjezi in stavek, zaradi katerega bi sladoledarju v rit zabil prav vse okuse sladoledov, ki jih ima na razpolago. Če lahko pol pol dajejo v Mariboru in Celju, zakaj za vraga ne morajo tega početi tudi na Bledu in v Ljubljani. Tega pa res ne razumem. Bi sladoledar umrl, če bi zmešal dva okusa v eno kepico? Bi ga zaprli in poslali na Goli otok? Bi se mu posušila roka, če bi naredil ta gnusni zločin? Bedarija, da ni večje in dejatvo, ki me res pogreje in naredi živčnega. No ja, v Ljubljani še nekako gre (če seveda nisi v Koloseju), na Bledu pa bi bilo pol pol znanstvena fantastika. Prav rad bi vse tiste sladoledarje peljal v celjski Planet Tuš in jim pokazal kako se postreže sladoled. Kako se da pol pol in kako ta pol pol izgleda kot dve res veliki kepici. In to za 0.70 evra, da se razumemo.

Uf, zdaj pa je ta bedna moda prišla tudi v moje mesto. In sicer v Interšpar, kjer mi je prodajalka zadnjič povedala, da ne dajejo pol pol. Ko sem jo vprašal, zakaj so tako smotani, je bila seveda tiho. In pozor, ena kepica pri njih stane en evro. Kot v Ljubljani in na Bledu. En evro, pa še pol pol ne dajejo. Za razliko od Tuša, kjer je zdaj 80 centov, pa ti kepico sestavijo tudi iz petih okusov, če je treba.

Veste kaj, na koncu bom celo ugotovil, da se sladoled splača kupovati v McDonaldsu, kjer je prav tako en evro, pa ga dobiš veliko več kot pizdah, ki ne dajejo pol pol. Pač samo zato, ker se pol pol ne daje. Ker je tako naročil kurčevi šef.

V čem je fora?

Danes sem prvič v življenju jogurt pojedel po dovoljenem datumu

20.06.2008 ob 13:33

Včeraj sem kupil štiri jogurte. Ker se mi je mudilo, nisem pogledal datuma. Še posebej pa nisem mislil, da bodo v trgovini take pizde, da jih bodo prodajali s tekočim datumom. In to tudi takšne na koncu police. Da ima tekoči datum izdelek v prvi vrsti, še razumem, saj ga morajo prodati. Da ga ima tudi tisti bolj zadaj, pa je malce nefer do kupca. Ker se vedno držim teh datumov in nikoli ne upam izdelka pojesti, ko mu poteče rok trajanja, imam s tem seveda probleme. Še posebej, če mi ostanejo štirje jogurti, ki jim je rok trajanja naslednji dan že potekel. Mnogi resda pravijo, da to sploh ni panika in da trgovec pač zapiše datum, do katerega je izdelek smiselno pojesti, toda meni je ta datum vedno zelo važen. Nekako ne upam čezenj. Zdi se mi, da je tam zato, da ga je treba upoštevati. No ja, danes sem naredil izjemo. Prvič v življenju. Pojedel sem dva jogurta, ki jim je rok trajanja potekel. Resda za en sam dan, pa vendar, šlo je čez rok. Zaenkrat še nisem umrl, pa tudi driske še nimam. Upam, da bo tako tudi ostalo.

Nekoč in danes: Kathleen Turner

20.06.2008 ob 02:52

Če boste iskali igralko, ki se je postarala na najslabši možen način, je Kathleen brez dvoma na prvem mestu. In pozor, na današnji dan je stara 54 let, kar sploh ni tako zelo veliko. In ko se spomnim, da je William Hurt zanjo v filmu Telesna strast razbil steklena vrata, pomislim, da mu je zdaj kar malo nerodno.

Verjetno najboljši “jugoslovanski” vokali vseh časov

20.06.2008 ob 02:02

Če bi izbiral svoje najljubše pevce iz bivše juge in Hrvaške, bi brez dvoma izbral Gibonnija, Oliverja Dragojevića in Petra Graša, toda sedaj bi rad naštel tiste, ki imajo res enkratne vokale. Ki pojejo kot strela. Kot angeli in kot najboljši pevci iz Balkana. Če boste dodali še kak svoj predolg, bom zelo vesel.

Zdravko Čolić

klik

Toše Proeski

klik

Toni Cetinski

klik

Giuliano

klik

Đani Stipanićev

klik

Željko Bebek

klik

Želko Joksimović

klik

Goran Karan

klik

Jacques Houdek

klik

Sergej Cetković

klik

Leo

klik

Šaban Šaulić

klik

Pero Galić

klik

Aki Rahimovski

klik

Vice Vukov

klik

Tretja svetovna vojna: Nemčija 3, Portugalska 2

19.06.2008 ob 22:45

Zdaj pa se je začelo zares. Prva četrtfinalna tekma, kjer sta se usekali favorizirana Portugalska in medla Nemčija, na katero niso upali staviti niti Nemci. Napaka, nemška ekipa se je v predtekmovanjih le ogrevala. Le mirovala in čakala na pravo priliko. Na zares velikega nasprotnika, proti katerem uradno ni imela šans. Toda Nemčija je vendarle Nemčija. Tudi, ko igra slabo, igra dobro. In prav to so nemški fuzbalerji dokazali tudi danes. Portugalce so zmleli v prah. Dobesedno. Tekma je bila napeta kot hudič. Ena nula, dva nula, dva ena, tri ena in tri dva. Če bi še trajala, bi bilo štiri dva, štiri tri, pet štiri in šest pet. Portugalci so bili prekratki, Nemci pa odločeni, da zmagajo na vsak način.

Kapo dol.

 664387_w1.jpg

Recenzije: Hulk, The Incredible Hulk

19.06.2008 ob 14:00

HULK

Pokojni Bill Bixby, originalni doktor Bruce Banner, je leta 1990 režiral film The Death of the Incredible Hulk, poslednje poglavje televizijske sage, ki se je pričela konec sedemdesetih. Nepozabni Lou Ferrigno, legendarni bodibilder in najmlajši Mister Universum v zgodovini, ki se je vse od leta 1977, ko je ameriška televizija zavrtela pilota, tako zelo rad barval v zeleno in nas strašil kot divji Hulk, je seveda utonil v pozabo, Johnny Depp, ki naj bi sredi devetdesetih igral glavno vlogo v filmu, katerega niso potem nikoli posneli, pa si je pač premislil. Potem sta prišla Spider-Man ter Daredevil, junaka stripovske hiše Marvel, otroka inovativnega Stana Leeja, ki sta nas znova spomnila na stare dobre super junake, na čas, ko smo raje ostajali doma in brali stripe. In končno je padla ideja za novega Hulka. Režije se je lotil Ang Lee, ki je zavrnil celo tretjega Terminatorja, stari dobri Hulk pa je znova vstal od mrtvih in prvič v karieri usekal na velika platna. Bolje, da ne bi. Bolje, da bi ostal doma. Tam, kjer mu je šlo najbolje. V mali škatli, na straneh svojega stripa in v risani seriji, ki je prvič štartala že v šestdesetih letih. Njegov problem je več kot očiten. Prevelik je. Močno prevelik. Tako zelo velik, da nas spomni na King Konga in Godzillo. Tako zelo velik, da so ga morali ustvariti s pomočjo računalniške animacije, saj so bili Arnold Schwarzenegger, Lou Ferrigno in Dwayne »The Rock« Johnson premajhni. In ker ga pilotira ravno Ang Lee, zna tudi leteti. Kot Superman, ali še boljše, kot Prežeči tiger in Skriti zmaj. Kot Rocketeer, kjer je nekoč igrala tudi naša Jennifer Connelly, sedaj velika Hulkova ljubezen Betty Ross. Da ne bi pozabili na doktorja Frankensteina, je tu še srhljivi Nick Nolte. Da je mera polna, pa seveda ne moremo mimo Doktorja Jekylla in Gospoda Hydea. Povedano z drugimi besedami, najnovejši Hulk je le King Kong, ki išče svojo Fay Wray, ali če hočete, svojo Jessico Lange. Le Godzilla, ki nujno potrebuje seks. In na žalost le dokaz, da se s pretirano uporabo posebnih efektov ne pride nikamor. Lou Ferrigno je bil zakon, najnovejši Hulk pa ni niti Hulk Hogan.

Ocena: izguba časa

null

THE INCREDIBLE HULK

Okej, novi Hulk je resda boljši od tistega iz leta 2003, toda žal ga mučijo podobni problemi. Spet je prevelik, prenapihnjen in tak, da nismo prepričani, če morda spet ne gledamo King Konga. Ali še bolje, Godzille. Še posebej v trenutku, ko se Tim Roth spremeni v tisto blesavo pošast in se sredi mesta pomeri z našim Hulkom, ki ga tokrat namesto Erica Bane pač igra Edward Norton. Prizori, kjer ni Hulka, so vsekakor boljši kot leta 2003, ko smo komaj čakali, da bo kdo razjezil doktorja Brucea Bannerja, ki se sedaj bremza. Ki skuša nadzorovati svojo jezo. Ki se gre Anger Managment. Ki išče način, da bi se ozdravil svojega prekletstva. Toda vse skupaj žal spet ni tako kot bi moralo biti. Otročje je. Primerno le za predšolske otroke in srednješolce, ki bodo pač navdušeni nad vsemi mogočimi bedarijami. Mi ostali bomo namreč pogrešali boljšo dramaturgijo, boljše igralske predstave, boljšo atmosfero in zgodbo, ki na koncu ne bo izgledala kot risanka. Kot dvoboj Godzille in King Konga. Povedano drugače, Hulk mi je bil veliko bolj všeč brez tako ekstremnih posebnih efektov, se pravi v časih, ko ga je igral Lou Ferrigno, ki mu prav zdaj Edward Norton prizna, da je bil “the man”. Stari dobri Lou namreč ni potreboval posebnih efektov, saj je imel dovolj mišične mase. Tile novi dripci pa so brez računalniških pizdarij seveda mrtvi, saj nimajo nikogar, ki bi jim lahko odigral jezno inačico. In prav to je glavni problem teh novih Hulkov. Preveč so odvisni od efektov in premalo od domiselnih idej. Jasno, proračun jim to dovoljuje. In prav proračun potem iz filma naredi karikaturo.

Ocena: nič posebnega

Policajem sem dolžan globoko opravičilo

19.06.2008 ob 04:34

Kot veste, sem nazadnje o policiji pisal zelo negativno, saj sem bil jezen, da so me ustavili zaradi telefoniranja in se do mene obnašali zelo trapasto ter oslovsko. Kot tipični policaji pač. Mladi in zagnani bedaki, ki svoje frustracije pač zdravijo na navadnih smrtnikih. Prav zato sem jim danes dolžan močno opravičilo. Danes je bila zgodba namreč popolnoma drugačna in taka, da si zasluži, da jo delim z vami.

Prav imate, spet so me ustavili. Tokrat zaradi prehitre vožnje v kvazi naselju, kjer sem sredi noči peljal okoli 70 kilometrov na uro. Najprej je bil znak za sedemdeset, potem pa sem spregledal znak za petdeset, kjer se je nekaj metrov kasneje seveda skrival policijski avto z radarjem. Prav namerno na delu ceste, kjer skoraj nihče ne vozi 50, saj vsi upoštevajo 70. Pravzaprav nisem niti vedel, da vozim prehitro, saj res nisem divjal in se mi ni nikamor mudilo. Pa vendar, policaja sta me ustavila in mi povedala, da sem prevozil omejitev in da me čaka kazen za 500 evrov ter pet kazenskih točk. Ker sem videl, da sta mlada, me je začela takoj boleti glava. Bil sem prepričan, da je z mano konec in da ga bom spet najebal. Da bosta totalna debila, mojstra prepucavanja in drkanja v glavo. Zmotil sem se. Bila sta kul. Kot iz kakšne pravljice. Še več, povedala sta celo to, da so kazni previsoke in da so v Ljubljani malo čez les.

Pa vendar, po alkotestu, ki je seveda pokazal ničlo, in po prijaznem pomenkovanju, kjer sem jima razložil, da res nisem videl znaka za petdeset in da sem se držal znaka za 70, je eden izmed njiju v roke vzel papir in pisalo. Pa smo tam. Zajebala me bosta. Njuna prijaznost je le krinka za dve zahrbtni pizdi, ki pač lovita denar navadnih državljanov. Spet sem se zmotil. Papir je bil le za finto, pisalo pa za imidž. Kazni ni bilo od nikoder. Spustila sta me brez nje. Kot največji faci na svetu. Pogledala sta mi skozi prste. Dobesedno, da se razumemo. Tako, da je eden izmed njiju dlan položil pred oči in pomežiknil. Zahvalil sem se jima iz vsega srca in zelo iskreno. Povedala sem jima, da sta faci in da sta v današnjih časih prava redkost. Da jima želim mnogo uspehov v službi in da jima bom za tole močno hvaležen. Nasmehnila sta se mi in mi rekla, naj pazim kako vozim, saj njuni kolegi niso tako prijazni ter popustljivi.

Priznam, za prejšnji zapis mi je pošteno nerodno. Prvič sem namreč po dolgem času ugotovil, da so nekateri policaji face in da jih ne smemo metati v isti koš. Eni so pizde, drugi pa ne. In tale dva sta bila totalni zakon. Prav zaradi njiju spet spoštujem policijo in jima resnično želim, da jima rata vse, kar sta si zastavila v poklicni karieri. Zaslužita si.

Fanta, hvala vama.

Pink: Dear Mr. President

19.06.2008 ob 02:37

Kot na posnetku zagnani množici pojasni pevka sama: “Tole je ena najbolj pomembnih pesmi, ki sem jih kdajkoli napisala.” Se strinjam. In ne samo njena, tudi na splošno gre za prekleto pogumno, globoko in direktno besedilo, ob katerem bi se moral George vprašati, zakaj je včasih tak blesav bedak. Enkraten vokal, super glasbena spremljava in tako zelo močno besedilo, da zadane točno tja, kamor je treba. In točno tja, kjer najbolj boli. Kjer je največ bolečine, ki jo povzroča prav gospod Bush. Da ne bo pomote, Pink ga napade tudi na zajebantski in sarkastičen način, prav to pa je razlog, da tole pesem zadnje dni poslušam vedno znova in znova. Kapo dol.

YouTube slika preogleda

Pa še v živo iz Wembleyja

YouTube slika preogleda

Pa še izvrstno zmontiran slikovni material

YouTube slika preogleda

Zakaj v nedeljo ne grem na referendum?

18.06.2008 ob 21:13

Zato, ker bom raje ostal doma in se praskal po riti.

Sabina Mali, še ena pojoča misica

18.06.2008 ob 16:44

Kot veste je pri nas že nekaj časa nov trend. No ja, zdaj že stari trend pojočih misic. Povedano drugače, vsaka misica, ki da kaj nase, mora začeti tudi peti. Če ne poje, ni prava misica. Če je samo misica, ni naredila ničesar. Če tudi poje, pa je na dobri poti, da zaslovi in da si še dodatno napolni svojo denarnico. In pojejo skoraj vse misice. Tudi tiste brez posluha. Če smo pošteni, bomo posluh zelo težko našli pri katerikoli. Toda to jih ne moti. One pač veselo pojejo in dobijo sponzorja za videospote ter dovolj dobro medijsko promocijo.  Pojoča misica  je trend. Tako zelo, da bi lahko ti dve besedi začeli pisati kar skupaj. Pojočamisica, pač. Pravzaprav me čudi, da se zadeva še vedno piše narazen. Še več, da še vedno izbirajo samo misice in ne kar pojočemisice. To je namreč eno in isto. Če si misica, tudi poješ. Če si starleta, zajčica in vse ostalo, prav tako. Misica pač. Bejba, ki se pokaže na lepotnem tekmovanju in potem začne peti. No ja, pač odpirati usta v mikrofon. Samo, da se nekaj sliši. Da nekaj pač pride ven.

In sedaj se je na pota pevske slave podala še Sabina Mali, nova Playmate of the Year, ki so ji pravzaprav zrihtali okej komad. V stilu Kylie Minogue. Moderno in trendovsko. Njen vokal je pač narejen v studiu. V živo bo imela brez dvoma hude težave. Pa vendar, njen vokal je takšen kot se spodobi za našo pojočo misico. Nič posebnega. Pač tak, da gre skozi. Nič bolj in nič manj od ostalih pojočih misic. Mi je pa zanimivo nekaj drugega. In sicer to, da Sabina Mali v obraz izgleda kot mlajša sestra Natalije Verboten, ali še bolje, kot mlajša sestra Nane Zanelli. Pravzaprav kot njuna hčerka. Če bo letela daleč, bo pokazal čas. Zdaj je pač izkoristila svojo slečeno popularnost in posnela svojo prvo pesem, ki roko na srce, sploh ni slaba.

LINK do pesmi

Bližnje srečanje s smrtjo

18.06.2008 ob 16:10

Bila je sobota zvečer. Okoli enih, ko sem se vračal  iz Ljubljane in pičil po avtocesti proti Celju. Nenadoma sem na desnem pasu zagledal črn avto, ki je bil parkiran sredi ceste. Ne na odstavnem, marveč na normalnem pasu. Sredi noči, brez luči in brez voznika. Očitno zato, da se kdo ubije in zabije vanj z veliko hitrostjo. Hvala bogu, da sem pravočasno odreagiral in obrnil volan. Hvala bogu, da sem potem vozilo kljub sunkovitem zasuku uspel obvladati, ga poravnati in nadaljevati vožnjo brez treska v ograjo. Zunaj je močno deževalo, naše avtoceste pa so kot veste bolj slabo osvetljene. Že sekunda bi lahko bila usodna. Volan sem namreč obrnil zadnji trenutek, saj sem ta kurčevi črn avto zagledal tik pred treskom. Ker je bila cesta spolzka, bi me lahko seveda odneslo v ograjo. Pravzaprav sem imel srečo v nesreči. Ker mi je gorela lučka za bencin, sem vozil zelo počasi. Kakšnih 100 kilometrov na uro. Pač zato, da prišparam in pridem do Celja. Če bi vozil hitreje, bi se verjetno zabil, ali pa bi me odneslo v ograjo. Dodaten razlog za počasno vožnjo je bila tudi zagnana debata z mojo punco. Kadar namreč debatirava med vožnjo, vozim počasneje, saj nisem dovolj zbran za prehitro vožnjo. Tudi zato sem vozil okoli 100 kilometrov na uro. In prav ta hitrost je bila po moje usodna, da se nisva zabila in morda skupaj končala nekje visoko nad oblaki. Ali še huje, da bi eden preživel, drugi pa končal nekje visoko nad oblaki. Sva se pa prestrašila kot nora. Zakričala sva in se že videla pod rušo. Tisti črni avtomobil se je namreč pred nama znašel tako zelo iznenada, da sploh ne morem verjeti. Kot da bi nama ga kdo nastavil in naju vrgel na preizkus. V igro, po kateri začneš svoje življenje ceniti še bolj kot prej. Na test, kjer se zaveš, da je lahko ena sama sekunda usodna za tvoje življenje.

Prav imate, ko sva prišla domov, sva se ulegla v posteljo, tesno objela in si celo noč šepetala nežne besede. Prvič sva se namreč zavedala, da bi najino močno ljubezen lahko prekinila ena sama sekunda.