Zadnje čase Slovenijo spet pretresajo takšne in drugačne afere. Recimo Patria, Boško Šrot in če hočete, Janšev plagiat. Vse to so seveda odlične priložnosti za predvolilne stavke in obljube, ki jih potencialni volivci tako zelo radi slišijo. Zelo zanimivo se mi zdi dejstvo, da nihče od politikov ne prizna, da gre v bistvu za predvolilno bitko, marveč vztrajajo pri povem drugačnih razlogih. Recimo, da jih skrbi za davkoplačevalce in da se pač borijo za resnico.

Zdaj pa se seveda vprašam, koliko od tega je sploh res. Ali še boljše, obstaja kak politik, ki se mu gre kdaj resnično za ljudi in ne za svoj imidž ter rit. Ali je gospod Cvikl res v skrbeh za davkoplačevalski denar, ali pa se mu gre le ta diskreditacijo vladajoče koalicije? Ali Milana Kučana res skrbi, kaj bo s Slovenijo, ali gre samo za maščevanje Janši? Ali se je zdel Jankoviču referendum res neumna stvar, ali pa je prav tako le vrnil Janši. Je Zmago Jelinčič tudi v zasebnem življenju prepričan o vsem, kar govori, ali gre pač samo za imidž, ki ga kaže v javnosti. In ne nazadnje, je Janez Janša tudi s svojo Urško tak kot ga vidimo na televiziji?

Ali dejansko obstaja kak politik, ki se mu ne gre za oblast in zase, marveč bi rad Slovenijo res obrnil na bolje. Je Bajuk resnično prepričan, da živimo dobro, ali pa to mora govoriti zaradi Janše? Je sploh kak politik zares iskren z nami? Če vprašate mene, še najbolj zaupam Borutu Pahorju, ki se mi še ni zlagal. Ki mi še nikoli ni obljubil nič takega, da bi podvomil, da govori le za imidž. Kaj vem, morda sta na podobni valovni dolžini tudi Katarina Kresal in Gregor Golobič. Ne morem zagotovo vedeti.

Saj veste, kaj pravijo, politika je kurba, toda ni mi jasno, zakaj morajo biti potem tudi politiki kurbirji.