BROKEN (zda 2006, drama, režija: Alan White, igrajo: Heather Graham, Jeremy Sisto, Tess Harper, Jake Busey, Linda Hamilton, Bianca Lawson)

O punci, ki skuša ujeti sanje.

Heather Graham, ki je zadnje čase ni več veliko na sceni, je Hope. Mladenka, ki sanja o glasbeni karieri in med tem naredi cel kup napak. Cel kup napačnih odločitev, ki jo bremzajo in še vedno puščajo zadaj. V lokalni restavraciji, kjer dela kot natakarica. In prav v to restavracijo pridejo razni bleferji. Razni čvekači, ki ji obljubljajo slavo, denar ter lepe možnosti. Eni pravijo, da ji lahko uredijo pogodbo z znano založniško hišo. Drugi, da jo lahko spremenijo v filmsko zvezdo. Tretji, da naj raje postane prestižna prostitutka. Vsi samo govorijo in jo medejo. Toda punci je ime Hope, po naše, upanje, kar pomeni, da ne odneha in da še vedno sanja. Kot Ula Furlan v Hitu poletja, kot vse tista mlada dekleta, ki si želijo uspeha in odhoda iz dolgočasnega domačega kraja, kjer ne pomenijo kaj dosti. In pozor, punca je svoj rojstni kraj že zapustila in jo mahnila v Los Angeles. Toda tudi to ni dovolj, če ti sreča ni naklonjena. Še posebej, če počneš iste napake kot v rojstnem kraju. In če imaš fanta (Jeremy Sisto), ki te je zjebal z mamili. Da se razumemo, film je narejen iz spominov. Iz preteklosti glavne junakinje, ki je še vedno natakarica in ki vse svoje nekdanje like, vsa svoja nekdanja srečanja, nabere skupaj in jih posadi za mizo restavracije, kjer dela. In prav ti preskoki, prav ti dovršeni časovni premiki, sicer klišejsko zgodbo dvigajo nad povprečje. Visoko nad povprečje, kjer se več kot odlično znajde in pokaže pogum in pravi domet. Točno tako, Broken ni le še ena štorija sanjavega dekleta. Broken je izvrstno zmontirana, zelo prepričljiva zrežirana in dobro odigrana drama, ki zadene. Ki nas potegne noter. Ki nam ne dovoli, da bi jo kar tako zlahka pozabili.

Ocena 4

RESURRECTING THE CHAMP (zda 2007, drama, režija: Rod Lurie, igrajo: Josh Hartnett, Samuel L. Jackson, Alan Alda, Teri Hatcher, David Paymer, Peter Coyote, Rachel Nichols, Kathryn Morris)

Izpovedno zelo močna, očarljiva in prepričljiva štorija o mlademu novinarju, ki med brezdomci odkrije bivšega boksarskega šampiona.

Josh Hartnett, ki sploh ne snema slabih filmov in kljub temu nekako ostaja zadaj, igra Erika. Mladega in nadebudnega športnega novinarja, ki čaka na veliki met. Na članek, po katerem si ga bodo zapomnili. Na članek, ki ga bo izstrelil med zvezde in mu morda ruknil celo Pulitzerjevo nagrado. Brezdomec, ki ga enkratno igra Samuel L. Jackson, pride seveda več kot naročen. Še posebej, ko mu pove, da je nekdanji boksarski šampion Bob Satterfield, za katerega so mnogi prepričani, da je že zdavnaj mrtev. In pozor, prav ostareli in zdelani Satterfield, ki ga vsak dan mlati skupina prepotentnih mladcev, je nekoč na treningu razbil nos legendarnemu Rockyju Marcianu in se hitro spremenil v zelo obetavnega boksarja. No ja, tako vsaj misli mladi Erik. Novinar, ki ne preveri dejstev in ki slepo verjame vse, kar mu Jackson pove. Zgodba resda izide na prvi strani odmevnega časopisa, toda že isti dan se izkaže, da gre za prevaro. Za navadno izmišljotino, kjer ostareli brezdomec sploh ni Bob Satterfield, marveč le boksar, ki ga je Satterfield na tla butnil že v drugi rundi. Vrhunski film. Globok in psihološko dodelan. Tak, da nam predstavi krizo identitete na obeh straneh. Prav imate, med novinarjem in brezdomcem praktično ni razlike. Oba si želita postati nekaj, kar nista. Obema odgovarja, da ne pokažeta prave podobe. In medtem ko jo brezdomec skriva zavoljo lastnega zadovoljstva, novinar glumi pred svojim sinčkom, ki ga ima za boga. Za super uspešnega pisca, ki se druži s športnimi zvezdami in ga žura z Muhamaadom Alijem. Prav zato je zaključek čista katarza. Notranje očiščenje, ki se dotakne tudi gledalca. Ki tudi gledalca v bistvu očisti in mu da vedeti, da je čas za resnico. Za prikaz prave osebnosti in čiste duše brez sprenevedanja.

Ocena 4 in pol

DOOMSDAY (zda&anglija 2008, akcija, režija: Neil Marshall, igrajo: Rhona Mitra, Bob Hoskins, Malcolm McDowell, Adrian Lester)

Odličen akcijski film, ki premore tudi Pobesnelega Maksa, viteze, Pobeg in New Yorka, zombije in bejbo, ki v osnovno šolo pošlje celo Sigourney Weaver ter Lindo Hamilton.

Dame in gospodje, rojena je nova akcijska junakinja, ki ji je ime Rhona Mitra. Tista skulirana, hladna in frajerska Rhona Mitra, ki smo jo videli tudi v filmih Shooter in The Number 23. Tista Rhona Mitra, ki sedaj igra vojakinjo Eden Sinclair. Bejbo z nalogo, da reši svet. No ja, da prefuka ostanke za smrtonosnim virusom, ki je zajel Zemljo in ljudi spremenil v razjarjena plamena. In naša Rhona, no ja, naša Eden Sinclair, gre do konca. Kot Mel Gibson v Pobesnelem Maksu in kot Kurt Russell v Pobegu iz New Yorka. Dejstvo, da je punca, je ne moti. Prav nasprotno, zaradi tega je še bolj nevarna, še bolj brezkompromisna in še bolj zajebana do svojih nasprotnikov. Milla Jovovich bi ji lahko lizala čevlje, Sigourney Weaver in Linda Hamilton pa bi jo lahko spustili preko vrste v naslednjega Osmega potnika ter naslednjega Terminatorja. In pozor, Doomsday je poln klišejev in znanih trikov iz zelo podobnih filmov. Toda, ker jih zna obračati tako zelo enkratno, tako zelo prepričljivo in tako zelo mojstrsko, dobimo občutek, da so drugi film pravzaprav kradli njemu. Da sta bila Maks in New York le kopiji. Kopiji originala, ki seka sto na uro. Ki poka izjemno divji, energičen, adrenalinski ter brutalen stampedo trupel, udarcev, cestnih dirk, nabojev, grdih pogledov, kanibalizma in celo vitezov, ki uživajo ob gladiatorskih igrah. Prav ste prebrali, Doomsday je tako nor, da nas sredi leta 2035 pelje v srednji vek. In tako odpičen, da ga razjarjeno pleme med žretjem svojih nasprotnikov zažura na kan kan. Verjetno eden najboljših akcijskih filmov zadnjih let, ki ga bodo naša kina očitno nesramno prešpricala.

Ocena 5

DODATEK:

Ker mi je Rhona Mitra po novem največja frajerka, si bom dovolil dodati še nekaj njenih fotk.