Blogovski kolega Marko Crnkovič mi je v svojem novem zapisu dal navdih, da se spet dotaknem Tita, bivše Juge, komunistov, boja proti okupatorju in dejstva, da naj bi bila bivša oblast še vedno kriva za trenutno stanje v Sloveniji. Pravi razlog za moje pisanje so seveda tudi komentatorji, ki so dodali zelo ostre besede in ugotovitve. A veste, v stilu, da je bilo včasih res grozno. Da je bil Goli otok. Da je bila diktatura. Da so bili povojni poboji. Da ni bilo demokracije. Da je bil Tito baraba. Da so bili komunisti lopovi. Da je bil NOB le krinka za prevzem oblasti. In seveda, da je Slovenija v pizdi predvsem zavoljo bivšega sistema.

Lepo vas prosim, izgovarjanje na komunizem ni bilo zanimivo niti v začetku devetdesetih, kaj šele sedaj, ko ga aktualni politiki serjejo sto na uro. Dajte no, izgovarjanje na zgodovino se mora končati. Sedaj ste vi zgodovina. Že dvajset let. Ne moremo nenehno iskati lažnih razlogov in pozabiti na svoje napake. Kar je bilo, je bilo. Važno je, kar se dogaja sedaj. In prav sedaj se dogajajo hude bedarije, za katere morajo odgovarjati trenutni politiki. Ne pa tisti, ki jih že sto let ni več. Najlažje je svoje napake pripisati prejšnji garnituri. To zna vsak tepec. Ah, dajte no, tega še Janez Janša ne počne več, saj ve, da bi izpadel bedasto. To je nazadnje počel v devetdesetih, ko je govoril, da ne morejo tako hitro popraviti napak, ki jih je prejšna komunistična vladavina izvajala vrsto let. Sedaj tega ne govori več, saj se zaveda, da je to res le še zgodovina, ki nima nobene zveze s sedanjostjo. Z zadnjimi dvajsetimi leti, ko je Slovenija v rokah novih ljudi.

In prav smešno mi je, da mnogi Jugoslavijo poznajo le po negativni plati. Le po tistih pizdarijah, ki so bile res slabe. Po Golem otoku, povojnih pobojih in še čem. Kot da so vsi po vrsti pozabili, da ljudje takrat sploh niso živeli tako zelo slabo. Da danes pravzaprav živijo veliko slabše. To seveda ne pomeni, da se mi kolca po stari Jugi, kot mi skušajo nekateri očitati. To prav tako ne pomeni, da sem rdeč, kot me napadajo nekateri drugi. To pomeni le, da se zavedam, da sedaj živimo slabo in da smo včasih pravzaprav živeli bolje. Ni mi jasno, da tega mnogi ne uvidijo in da pišejo bedarije. Rekoč, v Jugi je bilo grozno, saj so po vojni pobijali nedolžne ljudi. Dajte no, to je bilo leta 1945, Juga pa je trajala do leta 1990. Resda sem premlad, da bi ujel vse potrebne spomine, toda kljub temu mi je jasno, da nismo živeli slabo in da zdaj živimo slabše. Tako je in to je dejstvo. Prav zato sem prepričan, da tega ne uvidijo le premladi ljudje in pa seveda tisti, ki so jezni na komuniste zaradi osebnih povezav s povojnimi poboji in recimo Golim otokom. Saj jih razumem, da ne bo pomote. Tudi jaz bi se obnašal tako. Toda dejstva niso tako ozka. Dejstva govorijo drugače. Govorijo v prid Jugi, ki jo povprečni ljudje pogrešajo vedno bolj in se zavedajo, da tale kapitalizem ne bo prinesel nič dobrega. Pa evro, pa EU, pa moderni svet, pa vse tisto, kar je prinesla sedanjost. Da o klimi, ki je vse hujša, vedno bolj divja, nevoščljiva in zlobna, niti ne začenjam spet govoriti. Povedano na kratko, v Jugi smo si lahko kupili hrano, stanovanje in avto, v Sloveniji pa si zadnje čase še hrane ne moremo več.

In potem pridemo do boja proti okupatorju, o katerem sem pisal že velikokrat. In prav tukaj še vedno ne morem verjeti, da so mnogi še zmeraj prepričani, da je šlo za lažni boj. Za trik prevzama oblasti. Za glupiranje komunistov, ki jih je zanimala le povojna oblast. Jebemti no, kot da ne bi bilo partizanov. Kot da se ne bi prav partizani med vojno borili proti sovragu. Tega res ne razumem. Kdo je učil vse te ljudi, da še vedo mislijo tako napačno in da NOB enačijo s povojnimi poboji ter komunisti. In da so celo prepričani, da so pravo borbo bili domobranci. Sicer pa, je kapitalizem za navadnega smrtnika res toliko boljši od komunizma? Ali v dobi kapitalizma res živimo bolje kot smo v dobi socializma? Dvomim in prav to me najbolj skrbi. Skrbi me, da v komunizmu vidimo vse najslabše, pozabljamo pa, da nam kapitalizem prav tako ne prinaša nič posebej dobrega.

In potem je tu še tovariš Tito, ki ga eni ne marajo, drugi pa ga močno spoštujejo. Tudi na to temo sem že dostikrat pisal. Jasno, da je naredil nekaj napak. Le kdo jih ne bi. Toda proglašati ga za diktatorja in barabo, je nesmiselno. To je bil Stalin. Tito pa ni bil Stalin. Tito je bil le gizdalinski komunist, ki je znal uživati in kljub temu skrbeti za svoj narod. In spet ga poznate le iz časov, ko so se dogajali povojni poboji in iz trenutkov, ko je koga poslal na Goli otok. To je krivično in tako ne bi smelo biti. Naredil je veliko dobrega in tudi nekaj slabega. Jebat ga, tako je bilo. Če bi hotel, bi lahko delal samo slabe reči, pa jih ni. Ni bil tak možakar. Ni bil diktator. Bil je samo vodja, ki jasno da ni dovolil, da bi ga kdo drug vrgel iz oblasti. Le kateri vodja pa to dovoli? In če so padle žrtve, so padle žrtve. Tak čas je bil. Pa vendar, padlo jih je veliko manj kot v drugih državah. In to je bistvena razlika.

Dragi moji, res mi je zanimivo, da živimo v isti državi in da imamo tako različne poglede na preteklost in na sedanjost. Da imamo v bistvu dva tabora. Eni pravijo tako, drugi drugače. Kdo ima prav in kdo narobe, očitno čas ne bo pokazal. In prav to me najbolj skrbi. Da smo še vedno tako zelo razdvojeni glede preteklosti in pri tem vseskozi pozabljamo kako bedna je naša sedanjost. Kako slabo živimo in kako slabo se nam piše v prihodnosti. Samo zato, ker nas še vedno jebe različno dojemanje preteklosti.