ALONE WITH HER (da 2006, drama, režija: Eric Nicholas, igrajo: Colin Hanks, Ana Claudia Talancon)

Big Brother.

Colin Hanks, sicer sinko veliko bolj znanega Toma Hanksa, je Doug. Čustveno moteni mladenič, ki več kot očitno obožuje film Sliver. Ali še boljše, resničnostni šov Big Brother. V stanovanje mladenke Amy (Ana Claudia Talancon) namreč naštima kamere in od doma spremlja vsak njen korak. Vsak njen gib. Čisto vse, kar počne. Tudi spanje, tuširanje, preoblačanje, šminkanje, pogovore po telefonu in masturbacijo s krtačo za lase. Tip jo ima v malem prsu. O njej ve več kot ona sama. Naštudira jo. Do zadnje pikice, do zadnjega centimetra. Vse samo zato, da bi jo navdušil na prvem zmenku. Da bi ji rekel točno to, kar je treba. Tip je njen “veliki brat”. Njena slaba vest, njen angel varuh. Njen psihopat, ki se izdaja za njenega najboljšega prijatelja. Jasno, ko pride do seksa, mu ne vstane. Rajca ga le to, da jo gleda in nadzoruje. Nekaj podobnega kot Philip Seymour Hoffman v filmu Happiness, ki je po telefonu nadlegoval Laro Flynn Boyle. Psiho pač. Hudo motena oseba z zjebanimi čustvi. Skrit v svoji zgodbi in strahu pred realnostjo ter normalnimi medčloveškimi odnosi. Patološki primerek. Odličen za Freuda. Prav imate, film je posnet skozi njegove oči. Skozi njegovo kamero. Skozi njegovo špeganje čez ključavnico. Žal je to premalo. Filmu manjka boljši režiser. Bolj napeta atmosfera. In boljši tempo. Manjka mu nekaj prave napetosti, ki bi pokonci držala tudi gledalca. Pač film, ki bo zadovoljil le premalo zahtevne voajerje.

Ocena 3

THE MACHINE GIRL (japonska 2008, akcija, režija: Noboru Iguchi, igrajo: Asami, Minashe Ashiro, Kentaro Shimazu)

Pozabite na bejbo filma Grindhouse, na sceni je bejba filma The Machine Girl.

Če ste videli Grindhouse, ali še boljše, Planet Terror, niste mogli zgrešiti Rose McGowan, ki si je na odsekano nogo namestila mitraljez in začela pokati zombije. Tokrat je stvar ista, le da je punca Japonka, da si mitraljez namesti na odsekano roko in da poka člane mafijske združbe, ki je umorila njenega brata. Zelo krvava, odštekana, ravno prav kičasta in po vseh šivih pokajoča odisejada maščevalnega dekleta, ki bi ji več kot prav prišel malce večji proračun. In ki kljub temu do konca izkoristi tistega, ki ga ima na razpolago. Luknje v scenariju seveda več kot odlično nadomesti nasilje, nekakšno na pol stripovsko, ali še bolje, ne pol računalniško obračunavanje z nasprotniki, kjer glavna junakinja s svojim mitraljezom žrtve dobesedno razčefuka na tisoč koščkov. Jasno, ker je nasilje tako zelo napihnjeno, tako zelo pretiravano in tako zelo kičasto, ni več nasilje, marveč risanka. Divja zabava za ljubitelje takih filmov, ki se bodo seveda izvrstno zabavali. Če želimo biti izvirni in če hočemo tale film, tole naspidirano krvavo kopel, opisati z enim samim stavkom, pa bo seveda dovolj le to, da zapišemo, da The Machine Girl, v originalu Kataude Mashin Garu, izgleda tako, kot da bi Planet Terror režiral Takashi Miike.

Ocena 3 in pol