Recenzije: Freedom Writers, Semi-Pro, Georgia Rule, Meet the Spartans, Le scaphandre et le papillon, Mr. Magorium’s Wonder Emporium, Lars and the Real Girl, 30 Days of Night, The Cook, Superhero Movie, August Rush

7.06.2008 ob 03:26

FREEDOM WRITERS (zda 2007, drama, režija: Richard LaGravenese, igrajo: Hilary Swank, Patrick Dempsey, Imelda Staunton, Scott Glenn, Mario, April L. Hernandez)

Dangerous Minds.

To, kar je v Dangerous Minds počela Michelle Pfeiffer, počne sedaj v Freedom Writers Hilary Swank. Profesorica angleščine Erin Gruwell, ki v svoj razred dobi zajebano problematične mulce. Takšne, da ji posrkajo vso energijo, uničijo zakon in nakopljejo jezo sodelavcev. In seveda takšne, da ji žrejo živce, da niso hvaležni za njen trud in da so prepričani, da so boga prijeli za jajca. Ni panike, Erin jim pove za holokavst. Za dnevnik Ane Frank. In za genocid, ki so ga nad Židi izvajali nacisti. In prav to vse te problematične mulce obrne na glavo. Prav to jih strezni in jim da misliti. Prav zaradi tega prvič v življenju ugotovijo, da njihov lajf le ni tako zelo tragičen in krut. Erin Gruwell jih namreč prepriča, da so Židje trpeli še bolj kot črnci. Da so njihove zgodbe še bolj tragične, njihove usode pa še bolj krute. Da so tudi oni med drugo svetovno vojno živeli v getu in da ni pošteno, da tega ne vedo. Da imajo v glavi, da so prav oni največje žrtve človeštva. Dajte no, tegale pa ne kupim. To je privlečeno za lase. Tako zelo, da cel film izpade kot pravljica za lahko noč. Kot fikcija, ki se lahko zgodi le v glavi učiteljice, ki obupa in ki ne najde pravega načina za motivacijo svojih učencev. To je kot Panov labirint. Kot izmišljena zgodba. Kot beg pred realnostjo, kjer bi se delikventna mladina zagotovo požvižgala na holokavst, na Žide in na Ano Frank. Po drugi strani pa se seveda poraja dvom v moje lastne dvome, saj naj bi se zgodba zgodila tudi v resnici. No ja, v resnici naj bi Erin Gruwell dosegla, da so začeli vsi ti problematični mulci pisati dnevnike in da jih je nekaj med njimi celo diplomiralo in se rešilo kriminala ter ulice. Pa vendar, filmu kljub temu manjka boljša dramaturgija. Manjkajo mu boljši dialogi in boljša atmosfera. Manjka mu vse tisto, kar mora imeti dober učiteljski film. Recimo Društvo mrtvih pesnikov, Lean on me in Stand and Deliver. Freedom Writers ima le površne prizore in premalo prepričljive like, ki se jim seveda posveti preveč časa. Pač film, ki je veliko bolj vžgal v resnici.

Ocena: nič posebnega

null

SEMI-PRO (zda 2008, komedija, režija: Kent Alterman, igrajo: Will Ferrell, Woody Harrelson, Andre Benjamin, Will Arnett, Andy Richter, David Koechner. Jackie Earle Haley, Maura Tierney, DeRay David)

Film, ki mu manjka vse tisto, kar sta imela Blades of Glory in Talladega Nights.

Will Ferrell je nor na športne komedije. Obseden je z njimi. Če rečemo, da je ikona športnih komedij, ne zgrešimo. Brez njega tega žanra zadnje čase praktično ni. Prav Will si ga je izmislil na novo. In to na zelo zabaven, odbit, gledljiv in domiseln način. In Will se hoče očitno preizkusiti v vseh športih. Začel je kot trener fuzbala, nadaljeval kot dirkač z avtomobilom in se lani spremenil celo v umetnostnega drsalca. Letos je pač košarkaška zvezda. Gospod Jackie Moon, trener, lastnik in zvezdnik lokalnega košarkaškega kluba, ki sanja o vstopu v NBA. Ki okoli prsta vrsti medije, gledalce in svoje sotrpine. Okej, toda kaj, ko je vse skupaj premalo zabavno in premalo odbito. Daleč od Talladege in Blades of Glory. Nekje pri Kicking & Screaming. Tam, kjer manjka kar precej boljših štosev in bolj domiselnih fint. Ko sem slišal, da je film finančno pogorel, sem bil začuden. Ko sem ga videl, pa mi je bilo jasno prav vse. Pa vendar, če bi rekel, da gre za slabo športno komedijo, bi rekel narobe. Kar nekaj štosev namreč seka dovolj dobro. Toda kaj, ko jih nič manj seka preveč klišejsko in premalo učinkovito. Pač franšiza, ki se počasi bliža koncu.

Ocena: nič posebnega

GEORGIA RULE (zda 2007, komična drama, režija: Garry Marshall, igrajo: Lindsay Lohan, Jane Fonda, Felicity Huffman, Dermot Mulroney, Cary Elwes, Garrett Hedlund, Hector Elizondo, Laurie Metcalf)

Strašno očarljiva, simpatična in življenjska zgodbica, ki ji verjamemo prav vsak stavek.

Georgie Rule je film, ki se mu pozna režiser Garry Marshall. Gospod, ki nam je med drugim dal tudi Pretty Woman, Runaway Bride, Frankie and Johnny in The Other Sister. Same lepe in spolirane filmčke, ki nam nočejo nič žalega. Ki nam razgrnejo tako imenovani slice of life in nas na zelo preprost ter prijeten način potegnejo v dogajanje. In Georgia Rule je natanko tak film. Lep, spoliran in prijeten. Pa vendar tudi realen, življenjski in tak, da mu verjamemo. In prav ta mešanica ga naredi za boljšega od mnogih podobnih filmov. Za takšnega, da nam priraste k srcu in da bi z veseljem gledali še drugi in tretji del. Prav imate, legendarna Jane Fonda, ki se je leta 2005 s filmom Monster in Law po petnajstletni pavzi spet vrnila pred kamere, je Georgia. Odločna babica malce problematične mladenke Rachel (Lindsay Lohan), ki je s svojo mamo Lilly (Felicity Huffman) nenehno na bojni nogi. Še posebej od trenutka, ko lokalnemu veterinarju Simonu Wardu (Dermot Mulroney) zaupa, da jo je njen očim nenehno zlorabljal v rosnih najstniških letih. Jasno, divja Rachel rada laže. To je njen imidž in njen obrambni mehanizem. Toda babica ji verjame, babica je kljub vsemu na njeni strani. Za razliko od mame, ki se tolaži z alkoholom in nima pojma, koga naj zares posluša in kdo ji govori pravo resnico. Brez skrbi, pred vami ni le film o spolnih zlorabah, pred vami je tudi film o prijateljstvu, ljubezni in zaupanju. Pravzaprav film, kjer je tudi morebitna spolna zloraba le dodatek in ne kakšna šokantna pizdarija. Rachel je namreč zelo navihana punca, ki rada provocira. Takšna, da bi verjeli celo očimu, če bi nam pojasnil, da ga je zapeljala prva. Prav to navihanost na lastni koži občuti tudi simpatični mladenič Harlan (Garrett Hedlund), ki se pripravlja za delo misijonarja in zagovarja vzdržnost pred poroko. Vse dokler ga v roke, ali še boljše, v usta, ne dobi naša Rachel, ki zapeljuje tudi veterinarja Simona Warda, kateri je bil pred davnimi leti zaljubljen v njeno mamo Lilly. Jasno, ko jo začnejo gnjaviti in nadlegovati lokalna dekleta, jim zagrozi, da bo poseksala vse njihove fante. Zabaven in zelo gledljiv film. Ravno prav smešen in ravno prav resen. Takšen kot življenje.

Ocena: presežek

MEET THE SPARTANS (zda 2008, komedija, režija: Jason Friedberg & Aaron Seltzer, igrajo: Carmen Electra, Sean Maguire, Ken Davitian, Kevin Sorbo, Method Man)

Ko sem bil prepričan, da sta Date Movie in Epic Movie najslabši parodiji vseh časov, me je iz zasede usekal še Meet The Spartans.

Jason Friedberg in Aaron Seltzer si želita postati nova brata Zucker in pri tem pozabljata, da nimata smisla za humor. Da so njuni štosi tako zelo bedni, da se jim ne smejita niti sama. Da so njune parodije znanih hitov tako zelo debilne, da bi se lahko znani hiti norčevali iz njih. In parodija, kjer so filmi iz katerih se norčuje bolj zabavni od nje, je grozno slaba parodija. Prav zato mi ni jasno, da Friedberg in Seltzer vedno znova dobita zeleno luč in da lahko mirne duše snemata nove in nove filme. Nove in nove parodije aktualnih hitov, kjer ni smešno prav nič. Tokrat se stvar seveda suče okoli uspešnice 300, ki se ji tako ali drugače priključijo še številne druge uspešnice. Tudi Happy Feet, Spider-Man in recimo Stomp the Yard. In tukaj so tudi znane in zloglasne zvezde iz sveta šovbiznisa. Recimo Britney Spears, Paris Hilton, sodniki Ameriškega idola in Tyra Banks. Prav nobenega si film ne zna privoščiti tako kot bi bilo treba, prav vse obdela na zelo cenen in tretjerazreden način. Toda pozor, film je kljub temu hit. Tako kot Date Movie in Epic Movie. To je preprosto neverjetno in očitno dokaz, da je ameriška mladina na najnižji možni stopnji. Ali to, ali pa so prav vsi na velikih platnih pogrešali Carmen Electro, ki s svojimi tatuji pravzaprav pričara verjetno edini vsaj malo smešen trenutek filma. Joj kako močno pogrešam čase, ko so parodije delali Woody Allen, Mel Brooks in trio ZAZ, ki so se norčevali tudi iz filmov, ki jih še niso posneli. Ki so to počeli genialno, prebrisano in hudo zabavno. To sedaj je le skrajno neumno obračanje znanih hitov, ki ga šprica celo Leslie Nielsen.

Ocena: totalno sranje

LA SCAPHANDRE ET LE PAPILLON (francija & zda 2007, drama, režija: Julian Schnabel, igrajo: Mathieu Amalric, Emmanuelle Seigner, Marie Josee Croze, Max Von Sydow)

Če iščete verjetno najboljšo dramo na temo invalidnosti, ste prišli na pravi naslov.

Na temo invalidnosti smo videli že veliko filmov. Eni so bili zares dobri, drugi malce manj dobri, tretji pa le patetični poskusi pritiskanja na čustva gledalcev. La Scaphandre Et Le Papillon je med najboljšimi. Morda celo najboljši kar sem jih videl. Zelo čuteč, tragičen, globok in kvaliteten, pa vendar ne pretežek in čisto nič patetičen. To je film, ki gledalca očara z dušo. In film, kjer več kot začutimo glavnega junaka Jeana Dominiquea Baubyja (Mathieu Amalric), urednika revije Elle, ki ga zadane kap in se znajde v bolnišnici. V stanju popolne hromosti, kjer lahko premika le levo oko. Kjer je njegovo telo mrtvo, njegov um pa bister kot hudič. In kamera je v njegovi glavi. Kamera spremlja prizore, ki jih vidi njegovo levo oko. Prizore, kjer ga obletavajo zdravniki, medicinske sestre in terapevti, ki ga želijo spet spraviti v prvotno stanje. Ki želijo iz njega spet narediti človeka. Ki ga naučijo komunikacije s pomočjo utripanja oči in označevanja izgovorjenih črk. In pozor, Jean Dominique Bauby je živel tudi v resnici, tale prekrasen film, tale čudovit poklon, pa so naredili po njegovih spominih. Po knjigi, ki jo je spisal s pomočjo utripanja očesa. In režiser Julian Schnabel točno ve kako se posname tak film. Film, kjer ni ničesar preveč in ničesar premalo. Film, ki se iz kamere v glavi seveda preseli v široki plan in film, ki se dotika tudi preteklosti glavnega junaka. Zelo uspešnega frajerja, ki svojo ženo Celine (Emmanuelle Seigner) zapusti zaradi ljubice. In ki tej isti ženi tudi na invalidskem vozičku nakaže, da pogreša ljubico. Hud film. Izvrstno zrežiran, zelo dobro odigran, vrhunsko oscenarjen in posnet. Plus hudičevo prepričljivi Max Von Sydow v vlogi Baubyjevega očeta. V vlogi, ki so jo člani akademije letos zelo krivično prezrli.

Ocena: mojstrovina

MR. MAGORIUM’S WONDER EMPORIUM (zda 2007, fantazijska komedija, režija: Zack Helm, igrajo: Dustin Hoffman, Natalie Portman, Jason Bateman)

Film, zavoljo katerega bodo začeli v pravljice verjeti tudi največji dvomljivci.

Kot vedno fenomenalni Dustin Hoffman je gospod Edward Magorium. Egocentrični in zelo prijazni lastnik čudežne trgovinice z igračami, kjer bi bilo nerodno tudi Willyju Wonki in Robinu Williamsu iz filma Toys. Hudiča, kjer bi bilo nerodno tudi igračam iz risanke Toy Story in morda celo Petru Panu, ki se že celo življenje trudi živeti v pravljici. In gospod Magorium je kot Peter Pan, le da se ne boji odrasti in da trdi, da je star že 244 let. Celo življenje izumlja čudovite igrače, živi v svojem svetu in poskrbi, da njegova trgovinica nikoli ne izgubi čarovnije. Da vse igrače živijo skupaj z njim in da lahko otroci doživijo vse tisto, o čemer so sanjali v najbolj živahnih in domišljijsko navdahnjenih sanjah doslej. Zares krasen film. Bolj pravljičen od pravljic. In tak, da bi se vanj zaljubili tudi brata Grimm in Hans Christian Andersen. Čudovito podana zgodbica, kjer se več kot odlično premešajo komedija, znanstvena fantastika in drama. Čarobna atmosfera, v katero padeta tudi Magoriumova pomočnica Molly Mahoney (Natalie Portman) in zavrti računovodja Henry Weston (Jason Bateman). Atmosfera, ki vase seveda posrka tudi gledalce, ki ugotovijo, da bi v svojem dolgočasnem življenju nujno potrebovali malce čarovnije. Ali vsaj film, ki bi jih za nekaj časa popeljal v povsem drugačen svet. In Mr. Magorium’s Wonder Emporium je točno tak film. Film, ki mu uspe začarati gledalca, ki na koncu verjame, da je glavni junak resnično star 244 let.

Ocena: presežek

LARS AND THE REAL GIRL (zda 2007, komična drama, režija: Craig Gillespie, igrajo: Ryan Gosling, Emily Mortimer, Paul Schneider, Kelli Garner, Patricia Clarkson)

Če ste mislili, da so lutke iz erotičnih trgovin le za potešitev spolne sle, si nujno poglejte tale film, ki vam bo pokazal popolnoma drugačno sliko.

Ryanu Goslingu, ki igra Larsa Lindstroma, glavnega junaka tegale filma, sem dolžan močno opravičilo. Nikoli ga namreč nisem kaj posebej cenil kot igralca, sedaj pa me je dobesedno prikoval pred ekran. Njegova upodobitev malce čudaškega, posebnega in zadržanega mladeniča, ki v plastični lutki vidi živo bitje in svojo življenjsko sopotnico, je namreč brezhibna. Taka, da bi moral letos sneti oskarja. In seveda veliko boljša od učitelja v precenjeni drami Half Nelson, za katero je malce nazaj prejel nominacijo. Prav ste slišali, Gosling igra možakarja, ki nima pojma, da njegova Bianca le lutka. Le spolni nadomestek za pravo žensko. V njej vidi svojo ljubezen. Božji dar. In vse tisto, kar moški vidi v ženski, v katero se zaljubi do ušes. In pozor, vaščani in družina njegovo igro sprejmejo, kar pomeni, da sprejmejo tudi Bianco. Da se do nje obnašajo kot da je resnična. Kot da je živa. In kot da se Larsu ni popolnoma zmešalo. V to jih namreč prepriča zdravnica Patricia Clarkson, ki oceni, da mu ne smejo vzeti iluzije. Da ga morajo pustiti živeti v njegovem svetu. V njegovem prepričanju, da je Bianca prava ženska. Zelo poseben film. Očarljiv, krasen, lep, drugačen, po svoje sila zabaven in hudo romantičen. Kljub temu, da je ženska v resnici lutka.

Ocena: presežek

30 DAYS OF NIGHT (zda 2007, grozljivka, režija: David Slade, igrajo: Josh Hartnett, Melissa George, Danny Huston, Ben Foster, Mark Boone Junior)

Sveža, pa vendar le trendovska vampirijada, kjer krvosesi tokrat udarijo na Aljaski.

Da vampirji udarijo prav na Aljaski, kjer se v majhni vasici prične tridesetdnevna noč, je dobro. Da se obnašajo kot zombiji iz vseh zadnjih podobnih filmov, pa je seveda slabo. Pa vendar, 30 Days of Night je kljub temu zelo solidna, dinamična in dovolj skulirana grozljivka, da gre skozi. Da nam ne gre na živce. In da nam je ves čas všeč ravno toliko, da pozabimo na klišeje in na premnoge podobne celovečerce. Glavni je šerif Josh Hartnett, ki si zamisli premeten plan in se s skupino preživelih sovaščanov skrije na nekem podstrešju, kjer se prične borba za preživetje. Čakanje na konec tridesetdnevne noči. Na konec raja za vampirje, ki seveda uživajo kot že dolgo ne. Ki ne potrebujejo krste in sončnih očal. Ali kot pravi njihov vodja Danny Huston: »Stoletja smo se trudili, da ljudi prepričamo, da smo le mit.«

Ocena: vredno ogleda

null

THE COOK (zda 2008, grozljivka, režija: Gregg Simon, igrajo: Mark Hengst, Makinna Ridgway, Kit Paguin, Penny Drake, Nina Fehren, Noelle Kenney, Brooke Lenzi, Justine Mario, Stefanie Solano, Allen Yates)

Solidna in zelo krvava grozljivka, ob kateri se bodo močno zabavali ljubitelji tako imenovanih slasher filmov.

Družba zelo žurerskih deklet in njihov kuhar. Divji psihopat, ki v dveh dneh zverinsko pobije prav vse. Pobije in vsako posebej servira kot svojo specialiteto, ob kateri se mastijo njene kolegice. Dovolj odbita in poredna grozljivka, ki bo brez dvoma všeč vsem ljubiteljem žanra.

Ocena: vredno ogleda

SUPERHERO MOVIE (zda 2008, komedija, režija: Craig Mazin, igrajo: Drake Bell, Leslie Nielsen, Sara Paxton, Christopher McDonald, Kevin Hart, Marion Ross, Brent Spiner, Jeffrey Tambor, Regina Hall, Pamela Anderson)

Tom Cruise is Dead.

Super Hero Movie, ali če hočete, Scary Movie 5, je še ena v vrsti zelo slabih parodij, ki jih čez lužo neumorno snemajo kljub dejstvu, da je žanr že nekaj let v totalni krizi. Popolnoma brez idej, svežine in dobrih fint. Povedano drugače, parodije so postale manj zabavne od filmov, iz katerih se delajo norca. Zadnje dobre parodije se pravzaprav ne spomnim. Zagotovo se je ne spomni niti Leslie Nielsen, ki ga pač pokličejo na pomoč. Samo zato, da gledalci ugotovijo, da gre za parodijo. Da filma ne bi zamešali s kakšno resno dramo. Tako je, dragi moji, parodije zadnjih let izgledajo kot drame. Kot upehan vagon, ki ga ne more premakniti niti super moderna lokomotiva. Prav pogrešam čase, ko so Woody Allen, Mel Brooks in predvsem trio ZAZ snemali filme, ki so se delali norca celo iz filmov, ki jih niso nikoli posneli. In iz filmov, ki so jih poznali le sami. Sedaj gre le za obračanje najbolj znanih hitov. Le za kopiranje prizorov, ki so bili bolj zabavni v originalu. In tokrat so na vrsti filmi o superjunakih. Predvsem o Spider-Manu in Možeh X. Dobro, če bi rekli, da je tole še slabše od letošnje parodije Meet the Spartans, bi bili krivični. Toda, če si boljši od Meet the Spartans, še ne pomeni, da si dober. Pomeni le, da si v kurcu in da je ta kurac pač malce manjši.

Ocena: izguba časa

null

AUGUST RUSH (zda 2007, drama, režija: Kirsten Sheridan, igrajo: Freddie Highmore, Jonathan Rhys Meyers, Keri Russell, Terence Howard, Robin Williams, William Sadler, Mykelti Williamson)

Nekako takole bi izgledal Oliver Twist, če bi ga ob glasbeni spremljavi Wolfganga Amadeusa Mozarta spisal Hans Christian Andersen.

August Rush si dovoli veliko, saj zelo žalostno in realistično zgodbo o siroti, spremeni v čisto pravo pravljico. V prekrasno zgodbico, ki se seveda na tak način ne bi mogla zgodoti v resnici. Pa vendar, prav to ga loči od ostalih podobnih filmov, ki tega ne upajo. Ki bi raje ostali v socialno obravanem klišeju in nam dokazovali, da življenje ni pravljica. August Rush ubere drugo pot. Pravljičen zasuk, kjer sirota (Freddie Highmore) postane glasbeni genij. Novi wunderkind, novi Mozart, ki svojo prvo rapsodijo spiše pri enajstih. In samo v takem filmu se lahko zgodi, da sirota, ki pade v roke izkoriščevalskemu Robinu Williamsu, davno pozabljene starše (Jonathan Rhys Meyers, Keri Russell) morda sreča prav na svojem koncertu. Samo v takem filmu so mogoči tudi takšni čudeži. Prijemi Hansa Christiana Andersena. In zasuki, ki jih v resničnem življenju žal ni. Sicer pa, le zakaj bi morali filmi vedno oponašati realnost. Včasih je fino, da se grejo pravljice in nam dajo upanje v boljši svet.

Ocena: vredno ogleda

null

 

14 komentarjev na “Recenzije: Freedom Writers, Semi-Pro, Georgia Rule, Meet the Spartans, Le scaphandre et le papillon, Mr. Magorium’s Wonder Emporium, Lars and the Real Girl, 30 Days of Night, The Cook, Superhero Movie, August Rush”

  1. rozazvezdica rozazvezdica pravi:

    August Rush je priporočljiv za najbolj zamorjene dni. Pomaga :D

  2. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Roza, se popolnoma strinjam. Lahko bi ga prodajali celo v flaškah proti depresiji.

  3. demi pravi:

    OMG a ti cele dneve sam filme gledaš??

  4. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Demi, tako hudi pa spet ni :)
    Bi me pa veliko bolj zanimalo tvoje mnenje o katerem izmed teh filmov.

  5. rozazvezdica rozazvezdica pravi:

    pha. tut če bi jih. to je popolnoma kul :D

    kaj pa bi še pasal h antidepresivom?

  6. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Roza, od tehle filmov brez dvoma tudi MR. MAGORIUM’S WONDER EMPORIUM.

  7. vetervlaseh vetervlaseh pravi:

    meni osebno se je Semi-Pro zdel boljši od Blades of Glory-a (in kar nekaj slabši od Ricky Bobbya)… že res da so si zadeve nekako podobne… ampak za tole ne bi rekel da je ravno zaton…

  8. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Veter, ni varjante. Blades of Glory je bil ves čas zelo zabaven, Semi-pro pa le na trenutke. In zaton je predvsem zato, ker je finančno pogorel. Za razliko od Blades of Glory in Talladega Nights.

  9. filmoljub pravi:

    30 Days of Night me je navdušil za spoznanje bolj kot tebe, kljub nekaterim nedoslednostim in skoraj (a vendarle ne) klišejskim zapletom. Recenzija filma in razlika med zombiji, vampirji in še čem pa na blogu FILMOLJUB.

  10. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Twelve, Vampires Suck, The Wronged Man, Zone of the Dead, The Recruit pravi:

    [...] macaulay-culkin-praznoval-trideset-let/ recenzija-disaster-movie/ recenzije-meet-the-spartans/ recenzija-epic-movie/ recenzije-the-twilight-saga-eclipse/ recenzija-the-twilight-saga-new-moon/ [...]

  11. Recenzije: Step Brothers, Cassandra’s Dream « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] Willa Ferrella so mi zelo všeč. Prav zato sem bil malce razočaran nad filmom Semi-Pro, ki me je pustil hladnega in kjer je Will Ferrell dokaj neuspešno ponavljal in obračal klišeje [...]

  12. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Miral, Wrecked pravi:

    [...] zloglasni Julian Schnabel, res pa je, da sem bil popolnoma očaran nad njegovin tretjim filmom Le scaphandre et le papillon, kar pomeni, da sem vendarle upal, da bo Miral dober film. Da bom dobil močno in pretresljivo [...]

  13. Recenzije Iztoka Gartnerja : Miral pravi:

    [...] zloglasni Julian Schnabel, res pa je, da sem bil popolnoma očaran nad njegovin tretjim filmom Le scaphandre et le papillon, kar pomeni, da sem vendarle upal, da bo Miral dober film. Da bom dobil močno in pretresljivo [...]

  14. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Arhiv Bloga » Recenzije: Source Code, Captain America: The First Avenger pravi:

    [...] želja po zaslužku (hudiča no, toliko jih je, da se iz njih celo tretjerazredne parodije kot je Superhero Movie brijejo norca). Pa vedno se najde kak izkušen igralski maček, ki naj bi kao dvignil kvaliteto, [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !