IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NA GLAS

Revija Nova nas je cel mesec dni rajcala z džumbo plakati, na katerih je bil napis: “Glej ga tička.” Torej s plakati, ki so obljubljali nekaj zares velikega. Nekaj zares prelomnega, drznega in takšnega, da nam bo vzelo dih. Recimo fotko golega Janeza Janše, ali še bolje, fotko golega Andreja Bajuka. Mater no, vsaj kolega Petra Mankoča. Ko rečem golega, mislim nagega tudi spredaj, kjer se vidi premoženje. Orjaška batina, vredna džumbo plakata in pompozne reklame.

Jasno, šlo je za nateg. Za kurčevo banano Domna Kumra. Za fotke, kjer se banana vidi skozi hlače. No ja, kjer si Domen to banano popravlja z rokami. Cel mesec reklame za tiča Domna Kumra je seveda absolutno preveč. Še posebej, ker slika ni takšna kot bi pričakovali. In takšna, da bi bila vredna džumbo plakata. Četudi bi bil Domen čisto gol, bi bila stvar ista. Jebeš njegovega tiča, njegovo banano, ki jo je polno v prav vsaki Novi. Taka reklama je obetala veliko več. Pravega dedca s pravim tičem. Ne pa dojenčka, ki si skozi bele hlače pač popravlja svojega pimpeka.

Huh, morda pa sem spregledal, da je bila v reklami ves čas pravzaprav omenjena beseda tiček. Kar pomeni, da smo tička dejansko tudi dobili.

Točno tako, danes, ali še boljše, jutri, no ja, iz danes na jutri, bom prvič v življenju uporabil vinjeto. Zelen samolepilni listek, ki sem ga pred parimi urami kupil za 35 evrov in ga nalepil na notranjo stran svojega avtomobila. Da ne bo pomote, zelo sem vesel, da je tako. Pravzaprav je to ena izmed najboljših potez naše vlade. Morda edina dobra poteza v celih štirih letih. In poteza, ki mi bo že v enem tednu povrnila stroške. Službo imam v Ljubljani, doma pa sem iz Celja, kar pomeni, da se skoraj vsak dan vozim po avtocesti in da sem zapravil lep kupček denarja. Če sem natančen, ena vožnja tja in nazaj me je stala skoraj 6 evrov, kar pomeni, da se mi bo vinjeta obrnila že čez sedem dni. Vse ostale dni se bom seveda vozil popolnoma brezplačno in zelo dobre volje. Vinjete so mi zakon. Tako zelo, da vriskam od smeha in da mi ne bo treba več iskati lukenj pri cestninah. Lukenj, kjer bom moral paziti, kdaj moram z avtoceste, kdaj pa spet nazaj, da ne plačam preveč. Sedaj se bom lahko mirne duše in čisto vsak dan vozil po vseh slovenskih avtocestah. Tudi v Maribor, tudi v Portorož in nazaj. Za cestnino me bo od polnoči zaleč boleti kurac. Zdaj imam vinjeto, zares krasno nalepko, ki mi je polepšala življenje in prišparala veliko goro denarja.

Vem, da jih mnogi ne marate, saj niste tako veliko na avtocestah, toda pri meni je drugače. Meni bodo prišle več kot prav že danes. Četudi bi stale 100 evrov se ne bi pritoževal, saj bi ta znesek dobil notri v treh tednih. Kot sem rekel, vinjete so zakon, minister Žerjav pa moj najboljši prijatelj. Tudi zato, ker je v poletni sezoni prepovedal vsa dela na naših cestah.

Tako je, dragi moji, od četrtka dalje sva s Tino zaročena. Kupil sem ji prstan, ji povedal vse tisto, kar sem nosil v srcu in jo vprašal, če bi postala moja zaročenka. Brez razmisleka in s solzicami v očeh je rekla ja, jaz pa sem postal najsrečnejši moški na svetu. To, da je le moja punca, mi ni bilo več dovolj. Hotel sem jo dvigniti višje. Hotel sem, da postane nekaj več. Da postane moja zaročenka. Moja bodoča žena in ženska, s katero bom ostal do konca življenja. Hotel sem ji podariti ta prekrasen prstan, ki sedaj že tretji dan krasi njeno prekrasno ročico. Tako krasna ženska si zasluži tako krasen prstan. Tako krasna ženska si zasluži vso mojo ljubezen in čast, da postane moja zaročenka.

Vse skupaj sem izvedel zelo hitro in brez razmisleka. Tako kot sem tisti trenutek začutil v srcu. Rekel sem ji naj me počaka pred vrati trgovine, sam pa sem na hitro skočil v zlatrano in izbral prstan iz belega zlata. Prstan, vreden njene ročice, njenega srca in najine ljubezni. Sedaj ni več le moja punca. Sedaj je moja zaročenka. Sedaj ima naziv, ki ga doslej ni imela še nobena. In naziv, ki si ga zasluži samo ona. Moja nova zaročenka. Moja srčna izbranka. Moja sanjska ženska. In boginja, za katero bi naredil čisto vse.

Tako je, dragi moji, zdaj sem svojo zvezo dvignil na višjo raven. Ni mi žal. Počutim se odlično. Počutim se kot pravi moški. Kot dedec, ki ima najboljšo zaročenko na svetu. In kot moški, ki mu ni nerodno, da ljubi. Da je zaljubljen do ušes. In da je nor na svojo žensko. Na svojo Tino, ki zdaj ni le njegova punca, marveč njegova zaročenka.

zda 2008, komična drama, režija: Tyler Perry, igrajo: Angela Bassett, Jenifer Lewis, Tyler Perry, Lance Gross, Rick Fox, Sofia Vergara

Malce neprepričljivo mešanje različnih žanrov in dokaz, da je Tyler Perry še vedno hudičevo velika zvezda.

Tyler Perry je na sceno priletel leta 2005, ko nam je dal izredno zabavno komedijo Diary of a Mad Black Woman. Potem je posnel še Madea’s Family Reunion in Why Did I Get Married ter pokazal, da lahko še tako povprečen in v bistvu cenen film osvoji srca gledalcev, napolni blagajne ter prinese dobiček. Prav zato je Tyler Perry pravi fenomen. Filmar, ki je odkril povsem novo tržno nišo. Tržno nišo slabih filmih, ki se vsi po vrsti spreminjajo v velike uspešnice in se vsedejo v srca gledalcev, ki si seveda ne upajo priznati, da so jim njegovi filmi zelo všeč. Samo pomislite, na spletnem portalu IMDB njegovi zadnji trije filmi zasedajo hudičevo slaba mesta. Uporabniki so jih uvrstili celo med najslabše filme vseh časov. Pa vendar, prav ti uporabniki jih hodijo gledat v kina in Perryju dajejo voljo ter denar za nove projekte. Za filme kot je tudi naš Meet the Browns. Zelo povprečna in klišejska zgodba familije Brown, ki se po smrti očeta zbere na sedmini in čaka na rezultate oporoke. In pozor, tukaj je tudi cela vrsta dodatnih zgodbic, ki se vrtijo okoli Brende Brown (Angela Bassett), matere treh otrok, ki na sedmino pride kot popolna outsiderka. Jasno, Angela Bassett nima pojma kako se igra taka trapasta vloga. Angela Bassett je premočna za take navadne karakterje. Njeno vlogo bi morala igrati kaka Vivica A. Fox. Toda, ker je film režiral Tyler Perry, ki sam prav tako odigra enega izmed članov familije Brown, je stvar pač takšna kot je. Po svoje izvirna, pa vendar cenena in takšna, da si ne zasluži tako dobrega finančnega odziva gledalcev. Da ne pozabim, Sofia Vergara, ki igra Brendino najboljšo prijateljico, bi si drugo leto zaslužila zlato malino za najslabšo igralko vseh časov. Pač film, ki ga že minutka familije Klump iz Raztresenega profesorja, pusti daleč zadaj. Kljub enkratni Jenifer Lewis, ki v bistvu ves čas rešuje zelo slab in tretjerazreden material. Povedano drugače, prizori za mizo familje Brown so okej, vse ostalo pa je razvlečeno, nezanimivo in dolgočasno. Tudi zaradi slabe igre Angele Bassett, ki se je veliko bolje znašla v filmčku How Stella Got Her Groove Back.

Ocena 2 in pol

anglija 2007, drama, režija: Richard Attenborough, igrajo: Shirley MacLaine, Christopher Plummer, Mischa Barton, Gregory Smith, Pete Postlethwaite, Neve Campbell, Brenda Fricker, Stephen Amell

Ljubezenska zgodba, s katero bi lahko mučili zaljubljence.

Ko sem zasledil, da tale film prihaja v naše kinematografe, sem bil zelo vesel. Pričakoval sem staro dobro ljubezensko zgodbo, ki jih danes ne delajo več. Romanco stare šole. In film, ob katerem bom začutil nostalgijo za črnobelimi ljubezenskimi štorijami. Jasno, režiral ga je Richard Attenborough, ki je kamero v roke prijel po skoraj desetih letih, v prvi vrsti pa sta med drugim stala Shirley MacLaine in Christopher Plummer. Pričakoval sem lep film, dobil pa sem čisti dolgčas. Pretenciozno, razvlečeno in luknjasto zgodbo, kjer šepa skoraj vse. Tudi dramatizacija, igralske kreacije in atmosfera. Tudi dialogi, zapleti in čustva. To je mrtev film. Tako kot kariera Richarda Attenborougha, ki si je brez dvoma zaželel veliki comeback. Namesto tega ni dobil nič. No ja, dobil je film, ki ga v Ameriki niso spustili v kina. Očitno se je distributerjem zdel preveč dolgočasen, razvlečen in nezanimiv za gledalce. Ko ga boste videli, vam bo jasno zakaj. Prav zato sem zelo začuden, da so ga nesla naša kina. Da so naši distributerji dobili občutek, da bo tole všeč Slovencem. Da bomo prav mi nasedli solzavi, patetični in v bistvu zelo hladni ter premočrtni zgodbi o prstanu, s katerim je povezana starodavna ljubezen. Ljubezen, ki med drugo svetovno vojno vzplamti med mladenko Ethel (najprej Mischa Barton, potem Shirley MacLaine) in pilotom Teddyjem (Stephen Amell). Ljubezen, ki jo potem prekine njegova smrt. In ljubezen, ki kljub gretju njegovih prijateljev za vedno uniči njeno srce. Prav imate, Closing the Ring je zgodba o treh prijateljih, ki vzdihujejo za enim srcem. In zgodba o prstanu, ki bi jo znal na veliko bolj romantičen način povedati celo George Bush.

Ocena 2 in pol

Tablete proti izpadanju las in preprečevanju plešavosti. Naprava, s katero boste izgubile celulit. Tablete za hujšanje. Tablete za rast prsi. In še in še. Sami čudežni izdelki, ki jih vsak dan tako ali drugače reklamirajo po televiziji in v raznih revijah. Jih sploh kdo kupuje, ali vsi zamahnete z roko in si rečete: “Eh, navaden blef, škoda denarja.” Kaj pa če ni blef? Poznate koga, ki je dejansko sprobal tablete proti pleši, ali pač govorite na pamet in ste prepričani, da ne bi pomagale? Poznate kakšno žensko, ki si je kupila napravo proti celulitu in na lastni riti ugotovila, če zadeva deluje? Dvomim. O teh rečeh pač radi govorimo na pamet, saj jim ne zaupamo. To so pač razni TOP SHOP izdelki, ki imajo imidž sranja. Imidž, da hočejo kupca prinesti okoli. Kljub prepričljivi reklami in celo obljubi, da denar v primeru nedelovanja vrnejo nazaj. Česa se potem sploh bojimo? Lahko kaj izgubimo? Nas lahko razne tablete zastrupijo, naprava proti celulitu pa nam celulit v bistvu poveča? Kaj je naš problem? Zakaj ne nasedemo tem reklamam in tem izdelkom? Poznate koga, ki je kdajkoli sploh nabavil kak tak izdelek? A očitno kupci so. Če jih ne bi bilo, take firme niti ne bi mogle obstajati.

Saj res, kaj pa če smo v bistvu bedaki mi, vsi ostali pa se nam režijo in po svetu hodijo z gostimi lasmi, večjimi prsmi in brez celulita?

Začelo se je sredi osemdesetih. Natančneje, 20. septembra, leta 1984, ko je ameriško občinstvo prvič spoznalo temnopolto družino Cosby. Jasno, šok je bil velik. Morda največji, kar so jih premogle podobne tv serije. Družina Cosby je bila kot sem že povedal črna, vsi glavni liki pa so se obnašali kot belci. Ali še bolje, živeli so kot belci. Kot premožna bela družina, ki nima težav s kriminalom in drogami. To je bil za tiste čase seveda tabu. Rušenje tabujev, ki je pretreslo celo Ameriko. Danes se vam vse to seveda zdi smešno, toda takrat so bili drugi časi. Takrat gledalci niso bili navajeni takšnih šovov. Prav zato je The Cosby Show nekaj prelomnega in drugačnega. Nekaj takšnega, na kar so lahko črnci upravičeno ponosni. Prav to je pred časom poudarila tudi Oprah Winfrey, ki je za isto mizo gostila prav vse Cosbyjeve otroke. Vse razen Lise Bonet, ki je bila v času tiste oddaje visoko noseča. In v studiu so sedeli Malcolm Jamal Warner (Theo), Tempestt Bledsoe (Vanessa), Raven Symone (Olivia), Sabrina Le Beauf (Sondra) in Keshia Knight Pulliam (Rudy). Vsi razen Lise in seveda Phylicie Rashad, ki je kot veste igrala njihovo mamo Clair. Da ne bo pomote, stari dobri Bill, ali še bolje Cliff Huxtable, se je javil preko satelita in se seveda šalil v svojem značilnem stilu. Nostalgija je bila popolna, kar pomeni, da sem skorajda potočil tudi kakšno solzo.

Da ne pozabim, serija je bila na sporedu do leta 1992, neverjetno radi pa smo jo kot veste gledali tudi pri nas, kjer še vedno vrtijo ponovitve.

Prav imate, raper Ice T je fasal sladkorno.

Zadnje čase Slovenijo spet pretresajo takšne in drugačne afere. Recimo Patria, Boško Šrot in če hočete, Janšev plagiat. Vse to so seveda odlične priložnosti za predvolilne stavke in obljube, ki jih potencialni volivci tako zelo radi slišijo. Zelo zanimivo se mi zdi dejstvo, da nihče od politikov ne prizna, da gre v bistvu za predvolilno bitko, marveč vztrajajo pri povem drugačnih razlogih. Recimo, da jih skrbi za davkoplačevalce in da se pač borijo za resnico.

Zdaj pa se seveda vprašam, koliko od tega je sploh res. Ali še boljše, obstaja kak politik, ki se mu gre kdaj resnično za ljudi in ne za svoj imidž ter rit. Ali je gospod Cvikl res v skrbeh za davkoplačevalski denar, ali pa se mu gre le ta diskreditacijo vladajoče koalicije? Ali Milana Kučana res skrbi, kaj bo s Slovenijo, ali gre samo za maščevanje Janši? Ali se je zdel Jankoviču referendum res neumna stvar, ali pa je prav tako le vrnil Janši. Je Zmago Jelinčič tudi v zasebnem življenju prepričan o vsem, kar govori, ali gre pač samo za imidž, ki ga kaže v javnosti. In ne nazadnje, je Janez Janša tudi s svojo Urško tak kot ga vidimo na televiziji?

Ali dejansko obstaja kak politik, ki se mu ne gre za oblast in zase, marveč bi rad Slovenijo res obrnil na bolje. Je Bajuk resnično prepričan, da živimo dobro, ali pa to mora govoriti zaradi Janše? Je sploh kak politik zares iskren z nami? Če vprašate mene, še najbolj zaupam Borutu Pahorju, ki se mi še ni zlagal. Ki mi še nikoli ni obljubil nič takega, da bi podvomil, da govori le za imidž. Kaj vem, morda sta na podobni valovni dolžini tudi Katarina Kresal in Gregor Golobič. Ne morem zagotovo vedeti.

Saj veste, kaj pravijo, politika je kurba, toda ni mi jasno, zakaj morajo biti potem tudi politiki kurbirji.

Hip hop verzija je resda še boljša, toda tudi tale ni slaba. Tudi v tej namreč poleg Freda sekajo še Method Man, Redman in DMX. Hud komad. Še posebej za trenutke, ko rabiš energijo in brco v rit.

Pa še verzija, ki mi je še bolj všeč. Žal z napačnimi video materialom.

In če sem že pri komadih, ki me dvignejo v zrak, je tukaj še P. Diddy in Bad Bad For Life.

Pa še ena in edina za take primere, Simple Minds in Don’t You.

Tako je draga moja, dajem ti ga do svoje smrti. Za vse večne čase. Imej ga, ker si ga zaslužiš. Počni z njim, kar želiš. In kar misliš, da je prav. Počni z njim vse tisto, kar je treba početi s srčkom fanta, ki te ljubi najbolj na svetu. In vse tisto, kar se počne s srčkom fanta, ki je včasih tudi mali kreten. Dajem ti ga brez zaščitne ovojnice, saj želim, da z njim počneš samo tisto, kar si res želiš. In tisto, kar čutiš, da bi rada počela. Tvoja last je. Za vedno. Ko ga zavrneš, bo pač nehalo biti. Za vedno.

Ne bom vam govoril kaj je razlog, ker vas ne briga. Povedal bom le, da sem na tleh. V totalnem kurcu, kjer tale zapis v bistvu pišem le sam sebi. Počutim se, kot da bi mi spet umrl oče. Moje srce bije zelo počasi in čudno. Čisto potijo in zlomljeno. Kot da ne bi bilo več moje. Prav zato si že desetič vrtim Jedino od Tošeta in Idi od Petra Graša. Dve moji najlepši in najbolj žalostni baladi vseh časov, ki ju poslušam samo takrat, ko sem zares žalosten. Jebemti, tako sem zdelan, da si bom zavrtel še Adagio v G molu skladatelja Albinonija, najbolj žalostno melodijo kar ji je. Ko sem takšen kot danes, mi pomaga le takšna žalostna glasba. Morda zato, da vzame mojo žalost in mi iz trpeče duše potegne bolečino in solze.

Danes je najbolj zajeban in najtežji dan v mojem življenju. Upam le, da ga bo moje srce zdržalo. Dobil sem namreč tako hud udarec kot takrat, ko mi je umrl oče.

Pa smo jo preživeli. Še eno homo parado, kjer so se geji in lezbijke borili za svoje pravice in nam skušali dopovedati, da so tudi oni ljudje ter da jim družba dela krivico. Da jih diskriminira le zato, ker so drugačni. V to se ne bi spuščal. Raje bi izpostavil občutek, ki sem ga dobil med ogledom tv prispevka. Vse skupaj se mi je zdelo zaigrano. Nekako neiskreno. Takšno, da so vsi pač samo provocirali in se nastavljali kameram. Še posebej, ko je prišlo do lezbičnih poljubov na koncu prireditve. Prav videlo se je, da so zaigrani. Da so izvedeni samo za provokacijo. In da niso iskreni. Lepo vas prosim, le kateri dve punci se bi javno poljubljali kot v filmih. To je bilo totalno bedno. In to na lezbijke ter geje pravzaprav meče slabo luč. Družba v njih prav zaradi takih bedarij vidi provokatorje, ki furajo kvazi ljubezen, v resnici pa jih zanimata samo seks in čim večje število spolnih partnerjev.

Da se razumemo, nisem noben homofob in nekdo, ki obsoja “drugačne”. Naj vsak počne kar želi. Kar ga je volja. Toda naj tega ne kaže na tako zaigran način, kjer je vsem jasno, da gre le za provokacijo ter iskanje pozornosti. Takšne parade na naredijo nič. Geji in lezbijke gredo konzervativcem le še bolj na živce. In tako zelo, da jim ne bodo nikoli dovolili vseh pravic. Po eni strani razumem tudi take ljudi. Pač ne štekajo, da je lahko moškemu vseč moški, ženski pa ženska. To se jim ne zdi naravno, pa pika. Jebat ga, tako je. Geji in lezbijke jih ne bodo spremenili z nobeno podobno parado. Bolje bi bil kak tv klub, ali Trenja, kjer se pride na bolj eleganten način do bistva problema. Parade so le ekshibicija, kjer geji in lezbijke vedno naredijo isto napako. In sicer to, da poudarijo seks namesto ljubezni.

Danes ni moj dan. Slabe volje sem se zbudil in slabe volje bom šel spat. Prav zato sem upal, da mi bodo vsaj Italijani pričarali nasmeh na usta. Pa mi ga niso. Izgubili so. In to po enajstmetrovkah, kjer so se vrnili v igro, potem pa spet zajebali. Ne bom se hudoval nanje, saj so igrali dobro in se borili kot je treba. Toda gola ni bilo. Prav to me jezi. Da imaš 11 igralcev in da ne moreš zabiti enega kurčevega gola. In ker ga ne znaš, te čakajo penali. Zajebano paranje živcev, ki ga ne zmorem. Ki ga vedno gledam z zaprtimi očmi in le poslušam. Še posebej, če igra moja ekipa. In v podaljšku sem spet opazil Del Piera. Tistega Del Piera, ki je na tak način zabil gol na svetovnem prvenstvu leta 2006. Tokrat mu ni ratalo. Škoda. To bi bil hudo dober zaključek njegove pestre kariere. Kaj hočem, Italija gre domov, jaz pa bom še naprej zelo slabe volje. Tako kot ves dan.

Ker vem, da ti je zelo všeč, jo objavljam posebej zate.

Pogrešam te in komaj čakam, da padeš v moj objem.

In ja: “Vse je kot prej, ti si moj angel.”

Zadnje čase na ženskih blogih (recimo pri Simoni Rebolj, Tini Malini in Ireni Sireni) redno videvam zapise o tem, kateri nogometaš je seksi, kateri je vreden greha, kateri je moški v pravem pomenu besede. Drage dame, pri enih imate prav, pri drugih pa sekate mimo.

Če bi bilo po moje in če bi bil seveda baba, bi se zagrel za tele fante:

Fabio Cannavaro

Alessandro Del Piero

Gabriel Batistuta

David Beckham

Gianluigi Buffon

Michael Ballack

Luis Figo

Roberto Baggio

Paolo Cannavaro

Paolo Maldini

Raul Gonzalez

Sebastien Frey

Simone Inzaghi

Vitor Baia

Ker vem, da nisem baba in da imate ženske povsem drugačen okus od nas, vas pozivam še za vaše predloge.

Sem morda koga izpustil?

Kolega Volk je v svojem novem zapisu začuden nad reakcijo Slovencev, ki so si dali duška in uživali v zmagi Turkov ter šli pri svojem “veseljačenju” malce čez rob dobrega okusa. Ne bom jih obsojal. Pravzaprav jih razumem. Slovenci in Hrvati se nameč zadnja leta ne razumejo prav dobro. Še več, Hrvati nas zajebavajo in se delajo norca iz nas, če je le mogoče. Resda gre večkrat za politične finte, toda vseeno nam ostaja grenak priokus, ko beseda nanese nanje. Prav zato mi je povsem jasno, da so se mnogi Slovenci veselili njihovega poraza. In to na način, ki pač v taki situaciji pride na plan. Divje, perverzno in primitivno, pa vendar povsem razumljivo gleda na situacijo. Ne bi rekel, da so jim poraz privoščili. Rekel bi, da so se pač veselili, ko se je zgodil.

Rekel bi celo to, da sem pravzaprav presenečen, da je mnogo Slovencev dejansko navijalo za Hrvate in si želelo, da bi šli naprej. Da so bili sposobni pozabiti vse stare zamere in iskreno navijati za svoje sosede. Torej je treba Slovence v bistvu pohvaliti in pozabiti na nekaj tistih, ko si si pač dali duška. Verjetno pod vplivom pira in pretiranega patriotizma.

Sicer pa, le kaj se lahko drugega pričakuje od navijačev, mar ne, dragi Volk?

Jebat ga, v fuzbalu ni favoritov. V fuzbalu šteje vsaka tekma zase. No ja, šteje tudi sreča, ki je obrnila hrbet Hrvatom. Šteje pa tudi zbranost, ki je bila na strani Rusov. Če je bila zmaga Turčije presenečenje, je bila zmaga Rusov še večje presenečenje. Morda največje presenečenje tega prvenstva. Lepo vas prosim, Rusov ni nihče jemal resno. Rusov že nekaj let nihče sploh ne jemlje. Prav tako Turkov. Kdo za vraga so sploh Turki? Ni jih. Za razliko od Hrvatov, ki jim je legendarni Čiro napovedal zmago. In Nizozemcev, ki so v predtekmovanju igrali kot nori. Kaj vem, morda jih je zmedla tista družinska tragedija, ali pa so pač podcenjevali Ruse. Toda nekoga 90 minut ne moreš podcenjevati. Ko si enkrat na terenu, takoj poštekaš nasprotnika, kar pomeni, da moraš napasti na vso moč. Če bi rekel, da se Nizozemci niso trudili, bi rekel narobe. Jasno, da so se, toda Rusi so bili v podaljških bolj zbrani. Nizozemci so očitno že računali na penale in dobili po grbi. Povsem drugače je bilo s Hrvaško. Hrvaška je tekmo že dobila in seveda pozabila, da se nogomet igra do zadnjega sodnikovega žvižga. Če bi še vedno veljalo tisti pravilo, da zmaga tisti, ki da prvi gol, bi bili v polfinalu. Ker tega žal ni, so morali domov. Turki so jih gol namreč zabili čisto na kuncu. Pravzaprav po koncu, ali še bolje, danes, en dan po tekmi. Ker je bil šok prehud, so med enajstmetrovkami popolnoma zajebali in končali letošnje prvenstvo. Lahko bi rekli, da so bili boljši nasprotnik, toda v nogometu šteje končni rezultat, ki je šel v prid Turkom.

No ja, jutri je nov dan, jutri igra moja Italija. Že danes jim držim pesti.

BROKEN (zda 2006, drama, režija: Alan White, igrajo: Heather Graham, Jeremy Sisto, Tess Harper, Jake Busey, Linda Hamilton, Bianca Lawson)

O punci, ki skuša ujeti sanje.

Heather Graham, ki je zadnje čase ni več veliko na sceni, je Hope. Mladenka, ki sanja o glasbeni karieri in med tem naredi cel kup napak. Cel kup napačnih odločitev, ki jo bremzajo in še vedno puščajo zadaj. V lokalni restavraciji, kjer dela kot natakarica. In prav v to restavracijo pridejo razni bleferji. Razni čvekači, ki ji obljubljajo slavo, denar ter lepe možnosti. Eni pravijo, da ji lahko uredijo pogodbo z znano založniško hišo. Drugi, da jo lahko spremenijo v filmsko zvezdo. Tretji, da naj raje postane prestižna prostitutka. Vsi samo govorijo in jo medejo. Toda punci je ime Hope, po naše, upanje, kar pomeni, da ne odneha in da še vedno sanja. Kot Ula Furlan v Hitu poletja, kot vse tista mlada dekleta, ki si želijo uspeha in odhoda iz dolgočasnega domačega kraja, kjer ne pomenijo kaj dosti. In pozor, punca je svoj rojstni kraj že zapustila in jo mahnila v Los Angeles. Toda tudi to ni dovolj, če ti sreča ni naklonjena. Še posebej, če počneš iste napake kot v rojstnem kraju. In če imaš fanta (Jeremy Sisto), ki te je zjebal z mamili. Da se razumemo, film je narejen iz spominov. Iz preteklosti glavne junakinje, ki je še vedno natakarica in ki vse svoje nekdanje like, vsa svoja nekdanja srečanja, nabere skupaj in jih posadi za mizo restavracije, kjer dela. In prav ti preskoki, prav ti dovršeni časovni premiki, sicer klišejsko zgodbo dvigajo nad povprečje. Visoko nad povprečje, kjer se več kot odlično znajde in pokaže pogum in pravi domet. Točno tako, Broken ni le še ena štorija sanjavega dekleta. Broken je izvrstno zmontirana, zelo prepričljiva zrežirana in dobro odigrana drama, ki zadene. Ki nas potegne noter. Ki nam ne dovoli, da bi jo kar tako zlahka pozabili.

Ocena 4

RESURRECTING THE CHAMP (zda 2007, drama, režija: Rod Lurie, igrajo: Josh Hartnett, Samuel L. Jackson, Alan Alda, Teri Hatcher, David Paymer, Peter Coyote, Rachel Nichols, Kathryn Morris)

Izpovedno zelo močna, očarljiva in prepričljiva štorija o mlademu novinarju, ki med brezdomci odkrije bivšega boksarskega šampiona.

Josh Hartnett, ki sploh ne snema slabih filmov in kljub temu nekako ostaja zadaj, igra Erika. Mladega in nadebudnega športnega novinarja, ki čaka na veliki met. Na članek, po katerem si ga bodo zapomnili. Na članek, ki ga bo izstrelil med zvezde in mu morda ruknil celo Pulitzerjevo nagrado. Brezdomec, ki ga enkratno igra Samuel L. Jackson, pride seveda več kot naročen. Še posebej, ko mu pove, da je nekdanji boksarski šampion Bob Satterfield, za katerega so mnogi prepričani, da je že zdavnaj mrtev. In pozor, prav ostareli in zdelani Satterfield, ki ga vsak dan mlati skupina prepotentnih mladcev, je nekoč na treningu razbil nos legendarnemu Rockyju Marcianu in se hitro spremenil v zelo obetavnega boksarja. No ja, tako vsaj misli mladi Erik. Novinar, ki ne preveri dejstev in ki slepo verjame vse, kar mu Jackson pove. Zgodba resda izide na prvi strani odmevnega časopisa, toda že isti dan se izkaže, da gre za prevaro. Za navadno izmišljotino, kjer ostareli brezdomec sploh ni Bob Satterfield, marveč le boksar, ki ga je Satterfield na tla butnil že v drugi rundi. Vrhunski film. Globok in psihološko dodelan. Tak, da nam predstavi krizo identitete na obeh straneh. Prav imate, med novinarjem in brezdomcem praktično ni razlike. Oba si želita postati nekaj, kar nista. Obema odgovarja, da ne pokažeta prave podobe. In medtem ko jo brezdomec skriva zavoljo lastnega zadovoljstva, novinar glumi pred svojim sinčkom, ki ga ima za boga. Za super uspešnega pisca, ki se druži s športnimi zvezdami in ga žura z Muhamaadom Alijem. Prav zato je zaključek čista katarza. Notranje očiščenje, ki se dotakne tudi gledalca. Ki tudi gledalca v bistvu očisti in mu da vedeti, da je čas za resnico. Za prikaz prave osebnosti in čiste duše brez sprenevedanja.

Ocena 4 in pol

DOOMSDAY (zda&anglija 2008, akcija, režija: Neil Marshall, igrajo: Rhona Mitra, Bob Hoskins, Malcolm McDowell, Adrian Lester)

Odličen akcijski film, ki premore tudi Pobesnelega Maksa, viteze, Pobeg in New Yorka, zombije in bejbo, ki v osnovno šolo pošlje celo Sigourney Weaver ter Lindo Hamilton.

Dame in gospodje, rojena je nova akcijska junakinja, ki ji je ime Rhona Mitra. Tista skulirana, hladna in frajerska Rhona Mitra, ki smo jo videli tudi v filmih Shooter in The Number 23. Tista Rhona Mitra, ki sedaj igra vojakinjo Eden Sinclair. Bejbo z nalogo, da reši svet. No ja, da prefuka ostanke za smrtonosnim virusom, ki je zajel Zemljo in ljudi spremenil v razjarjena plamena. In naša Rhona, no ja, naša Eden Sinclair, gre do konca. Kot Mel Gibson v Pobesnelem Maksu in kot Kurt Russell v Pobegu iz New Yorka. Dejstvo, da je punca, je ne moti. Prav nasprotno, zaradi tega je še bolj nevarna, še bolj brezkompromisna in še bolj zajebana do svojih nasprotnikov. Milla Jovovich bi ji lahko lizala čevlje, Sigourney Weaver in Linda Hamilton pa bi jo lahko spustili preko vrste v naslednjega Osmega potnika ter naslednjega Terminatorja. In pozor, Doomsday je poln klišejev in znanih trikov iz zelo podobnih filmov. Toda, ker jih zna obračati tako zelo enkratno, tako zelo prepričljivo in tako zelo mojstrsko, dobimo občutek, da so drugi film pravzaprav kradli njemu. Da sta bila Maks in New York le kopiji. Kopiji originala, ki seka sto na uro. Ki poka izjemno divji, energičen, adrenalinski ter brutalen stampedo trupel, udarcev, cestnih dirk, nabojev, grdih pogledov, kanibalizma in celo vitezov, ki uživajo ob gladiatorskih igrah. Prav ste prebrali, Doomsday je tako nor, da nas sredi leta 2035 pelje v srednji vek. In tako odpičen, da ga razjarjeno pleme med žretjem svojih nasprotnikov zažura na kan kan. Verjetno eden najboljših akcijskih filmov zadnjih let, ki ga bodo naša kina očitno nesramno prešpricala.

Ocena 5

DODATEK:

Ker mi je Rhona Mitra po novem največja frajerka, si bom dovolil dodati še nekaj njenih fotk.

Moje stanovanje so začeli napadati čudni stvori. Zelo čudne in ogabne živali, ki jih je vsak dan več. Ki so očitno ugotovile, da sem dober in prijazen gostitelj. V kopalnici sem našel čudnega hrošča. V dnevni pajka in še enega čudnega hrošča. V kuhinji neko še bolj nenavadno letečo golazen. V računalniškem kotičku štriglo in gosenico. V spalnici pa dva pajka. In to v dveh dneh.

Imam dve možnosti, da se odselim, ali pa da nadaljujem boj za preživetje.

Legendarna Jane Russell, ki bi jih lahko mirne duše rekli tudi temnolasa Marilyn Monroe, je danes usekala častitljivo in zelo visoko starost. Celih 87 let. Skoraj devet desetletij. Za razliko od Cyd Charisse, ki nas je zapustila nekaj dni nazaj in se je prav tako rodila davnega leta 1921, je bila Jane znana kot zares pravi seks simbol. Kot čistokrvna seks bomba, ki ji skorajda ni bilo para. Še posebej v za tiste čase zelo spornem in kontroverznem vesternu The Outlaw iz leta 1943, kjer je počela stvari, katerih ženske takrat niso smele početi. V globokem dekolteju je koketirala s kamero in izzivala gledalce ter seveda cenzorje, ki jih je bolela glava. Vse zavoljo škandala in režiserja Howarda Hughesa, ki je užival v rušenju tabujev. Jasno, čez noč je postala huda zvezda in leta 1953 v filmu Gentlemen Prefer Blondes po privlačnosti zasenčila celo Marilyn Monroe. Prav imate, Gentlemen Prefer Blondes je bil film, kjer sta igrali dve največji seks bombi vseh časov. In seveda film, v katerega so se takrat zaljubili tudi naši dedki. Le kdo bi jim zameril, JR in MM sta bili resnično krasni.

Zanimivo, Jane sploh ni posnela veliko filmov. Njena kariera se je pravzaprav končala že v petdesetih. Po moje se ji ni ljubilo več nastavljati kameri. Dosegla je svoje in lahko je počela, kar si je želela. Ni se umaknila kot Greta Garbo, pač zmanjšala je tempo. Na vsega tri filme v šestdesetih in le enega v sedemdesetih. Kaj vem, morda jo je prizadel finančni propad filma The Fuzzy Pink Nightgown, morda pa ji je šlo na živce, da je nihče ne jemlje za resno in dobro igralko. Pa vendar, če posnameš vestern The Outlaw, ki ga celih 5 let ne spustijo v kina, je jasno, da bo tvoja usoda zapečatena in da bodo gledalci v tebi videli le seks bombo ter provokacijo. In pozor, odpičeni Howard Hughes je prav zanjo izumil poseben modrček. Na način, kot je izumljal svoje letalske reči. Povsem tehnično in z namenom, da njene prsi na platnu naredi popolne. Nič čudnega, da jo je zabavljač Bob Hope nekoč napovedal kot: “The two and only Jane Russell.” Še več, nič čudnega, da se nek predel na Aljaski imenuje celo The Jane Russell Picks. Tako je bilo nekoč, dragi moji. Nekoč, ko so po Hollywoodu hodile prave zvezde. Danes namreč hodijo le še njihove sence.

Dear Jane, happy birthday.