Arhiv za Maj, 2008

Posebni Blaž, avtist Matic in moji prijemi pri delu z otroci v vrtcu

27.05.2008 ob 01:57

Svojo prvo službo sem dobil v vrtcu na Polzeli, kjer so me pred leti vzeli za pomočnika vzgojitelja. Bilo je kul. Bil sem edini moški, kar pomeni, da so me imeli otroci radi, sodelavke pa so mi pogledale skozi prste, če sem ga kaj polomil. Če nisem bil ravno najbolj tipičen vzgojitelj in če sem imel povsem svoje prijeme. Otrokom sem ponudil zabavo, zelo sproščeno atmosfero in vse tisto, kar jim ostale vzgojiteljice niso znale. Vse so se namreč ravnale po pravilih in delale točno to, kar je bilo zapisano v knjigah. Sam sem šel po svoje. Kot vedno. Po svoj, sveže, domiselno in drugačno. Igrali smo se vse mogoče. Tudi Titanic, diskoteko, smrdeči čevelj, lov na neumnega črva, skakanje po postelji, oponašanje filmskih igralcev, živalski vrt, pihanje v hruško in še marsikaj zabavnega ter odštekanega. Otroci so bili z mano sproščeni, morda celo malce preveč glasni, vsekakor pa takšni, da so se imeli fino in da sem postal njihov junak. Igral sem jim na klavir, plesal tango, oponašal živali, igral klovna, jim razlagal, da je rap kul glasba in jih naučil kako se rapa in pozabi na ceneno slovensko glasbo. Ko sem zahteval resno delo, so me ubogali. Poznali so mejo med igro in nalogami. Prav to mi je bilo zelo všeč, prav na to sem bil najbolj ponosen.

Vse dokler nisem naletel na dva zelo trda oreha. Na dva zelo posebna dečka, ki jima nisem znal priti do živega. Prvi je bil duševno zaostali Blaž, drugi pa zelo problematični avtist Matic. Blaža sem čez čas pogruntal in z njim vzpostavil zelo pristen stik. Tako zelo, da se je poba močno navezal name in da sta mi njegova starša na koncu leta napisala pismo, ob katerem sem celo zajokal. Nekako takle je šlo: “Spoštovani gospod Iztok, za delo v vrtcu ste rojeni, saj znate z otroki na prav neverjeten način. To dokazuje tudi naš Blažek, ki nam vsak dan pove, da vas ima rad in da imate tudi vi radi njega. Upam, da boste ostali v tem poklicu za vedno.” Krasno pisemce, plus darilce in moj ponos, ki ga ne bom nikoli pozabil. Prav tega Blaža sem čez nekaj let srečal v mestu. Bil je že velik fant. Takoj se me je spomnil in mi skočil v objem. Vesela me je bila tudi njegova mamica, ki mi je zaupala, da me je zelo pogrešal in da vestno zbira vse moje pojavitve v medijih.

Čisto druga scena pa je bil avtistični Matic. Mini verzija Dustina Hoffmana iz Deževnega človeka, ki je žrl živce vsem v vrtcu. Ki se je obnašal zelo moteče in iskal pozornost. Zelo čudno za avtista, pravzaprav. Resda je živel v svojem svetu, bil skoraj vedno tiho in počel reči, ki za avtiste niso prav značilne. Sredi kosila je podiral pladnje, prevračal mize in po učilnici metal stole. Vzgojiteljice so bile obupane, njegova starša pa sta upala, da ga bodo le nekako ukrotili ter zaštekali. In prav takrat sem se domislil zelo drzne akcije. Zelo divjega dejanja, ki ga morda niti ne bi smel storiti. Pa vendar dejanja, ki je zažgalo in doseglo svoj namen. Bili smo pri kosilu in mali je začel spet razgrajati. Najprej je skoraj vse otrokom prevrnil pladnje, nato pa je začel prevračati še stole. Stopil sem do njega in stol zelo glasno prevrnil tudi sam. Pogledal me je, zamižal in mi dal kontra. Ker sem bil odločen, da mu pridem do živega, sem storil enako in tudi sam prevrnil še en stol. Potem se je ustavil, me končno upošteval in se čisti mirno usedel na tla. Naslednji dan je bil povsem miren. Isto je bilo do konca leta. Ne vem kako je bilo pri drugih vzgojiteljicah, toda pri meni je bil priden kot še nikoli. Da ne bo pomote, ni se me bal. Še celo objel me je in se hotel igrati za mano. Očitno je bila finta le v tem, da ga je presenetilo moje ravnanje in da je vendarle ugotovil, da je lahko nekdo še bolj “nor” od njega. Kot sem rekel, zelo drzna metoda, ki pa je obrodila sadove. Potem se je moja vzgojiteljska kariera žal končala, saj so me začeli zanimati mediji.

Za konec pa pripenjam še priznanje, na katerega sem prav tako zelo ponosen.

Kaj vem, morda pa bi moral res ostati v tem poklicu.

diploma.jpg

Happy Birthday: Pam Grier

26.05.2008 ob 20:49

Pam Grier danes praznuje 59 let. Tisti, ki je ne poznajo, ji delajo hudo krivico, saj gre za igralko, ki je v sedemdesetih povzročila pravo revolucijo na filmskem platnu. Sedemdeseta so bila namreč čas tako imenovanega blaxploitation filma, žanra trdih črnskih kriminalk, kjer so kraljevali postavni temnopolti zvezdniki. Recimo Richard Roundtree, Jim Brown in Bernie Casey. Hudi frajerji, ki so v vseh filmih podrli na tone bejb, postrelili še več negativcev in dali vetra “belemu človeku”. In v blaxploitation filmih so bile punce le za okras. Le za kazanje svojih čarov in za modni dodatek, kar pomeni, da jih ni nihče jemal resno. Vse do trenutka, ko je na sceno prikorakala Pam Grier. Zvezda treh prelomnih črnskih kriminalk Coffy, Foxy Brown in Friday Foster. Odločna babnica, ki se je tepla, streljala in tipe uporabljala le za zabavo. Le za sprostitev in za valjanje med rjuhami. Prav Pam Grier je bila prva prava trda ženska ameriškega filma. Samozavestna nigerka, ki je v filmih počela vse tisto, kar so počeli njeni moški kolegi.

Okej, kariero je resda začela v seksplotacijskih zaporniških filmčkih, toda že dve leti kasneje je pokazala, da z njo ni šale. Da ne bo le še ena prazna starleta, na katero bodo pozabili že čez noč. Prav zato sem bil zelo vesel, da ji je Quentin Tarantino leta 1997 zaupal naslovno vlogo v filmu Jackie Brown in jo potegnil iz naftalina. Žal je spet padla v pozabo. V drugo ligo. Tja, kjer se za tako igralko seveda ne bi spodobilo. Ni kaj, zjebal jo je čas, kjer za trde in odločne ženske ni več prostora. Škoda.

Mislite, da imajo tudi živali oddajo, v kateri se delajo norca iz ljudi?

26.05.2008 ob 20:22

Vedno ko pogledam tiste živalske video smešnice, se vprašam, zakaj se ljudje tako radi delamo norca iz živali. In ali smo tudi mi živalim tako blesavi ter trapasto zabavni kot so one nam. Recimo, da imajo svojo oddajo, kjer psi vrtijo posnetke svojih lastnikov, krave pa posnetke svojih kmetov. Čisto prave video smešnice, kjer so glavni ljudje, ki jih komentirajo živali. Kjer se prav živali krohotajo ob naših norostih in pokajo glasne štose. Verjamite mi, oddaja bi bila stokrat bolj smešna od naše, saj smo prav ljudje stokrat bolj trapasti od živali. Tudi ko spimo, si umivano zobe, se šminkamo in se recimo oblačimo. Kaj pa če ta oddaja res obstaja in se nam živali že vrsto let glasno režijo? Kaj pa če se v naših posnetih blesavo obnašajo samo zato, da mi o tem ne bi imeli pojma? Huh, kaj pa če smo v resnici mi živali, one pa naši lastniki?

Joan Collins je praznovala 75 let

26.05.2008 ob 18:41

Joan Collins se noče in noče postarati. Pravzaprav se stara še bolje od Sophie Loren, kljub letom pa nikakor noče izgledati kot naše babice. In naša draga Joan, ki je še vedno ne moremo pozabiti zavoljo Alexis Colby iz Dinastije, je v petek praznovala 75. rojstni dan. Prav imate, če ne bi bilo Dinastije, bi jo že zdavnaj pozabili, saj ji v filmih nekako ni šlo. Povedano drugače, zasenčile so jo druge tekmice. Kljub temu, da je na sceno prišla že v petdesetih in da je imela vse potrebne atribute za zvezdo. Vseeno je ostala zadaj. Tako zelo, da je v sedemdesetih zavoljo pozornosti posnela celo dva cenena erotična filma The Stud in The Bitch.

Očitno je bila res na dnu. Kljub temu, da je leta 1958 zaigrala v vesternu The Bravados, tri leta pred tem pa dobila glavno vlogo v spektaklu Land of the Pharaohs. Ni se prijela. Kljub trudu in vsaj osemdesetih filmih ter tv serijah, ki jih je posnela pred Dinastijo. Nič zato, leta 1981 je postala Alexis Colby, preračunljiva hinavka in pasja babnica, ki je zasenčila prav vse soigralke. Tudi Lindo Evans, Catherine Oxenberg in Heather Locklear. Kljub temu, da je bila takrat stara že petdeset let. In prav Alexis jo je naredila za večno. Za del popularne kulture, za čisti kult ameriške in svetovne televizije.

Poročena je bila petkrat, njena sestra je izjemno uspešna pisateljica Jackie Collins, Warren Beatty ji je zbežal nekaj dni pred poroko, med njenimi rjuhami pa je končal tudi Dennis Hopper. Da je babnica na mestu, pa priča podatek, da je brez slabe vesti zavrnila Franka Sinatro, Deana Martina in predsednika Kennedyja. V času Dinastije se jo je prijel vzdevek Super Bitch, za vsako posamezno epizodo pa je prejela 120 tisoč dolarjev honorarja. Jasno, leta 2006 ste jo lahko ujeli tudi v dokumentarcu Dynasty: The Reunion, ko se postara, pa se bo Zemlja verjetno nehala vrteti.

Evrosong je za nami (plus debata o Timbalandu in Dr. Dreju)

26.05.2008 ob 05:13

Pa smo ga preživeli. Še en Evrosong. Še en glasbeni cirkus, kjer so najbolj uživali ljubitelji kiča. In prav kiča je bilo letos največ doslej. Prav kič je kraljeval v vseh segmentih celotne prireditve. Kičaste pesmi, kičasta oblačila in kičasti nastopi. Kiča je bilo toliko, da ga imamo dovolj za naslednjih deset let. Kičasto je bilo glasovanje. Kičast je bil tudi tv prenos. Kičast je bil tudi naš komentator. Kičasta je bila žoga v rokah Vlade Divca. Kičasta je ratala tudi moja dnevna soba. Povsem razumljivo, saj gre za prireditev, ki od kiča živi. Ki jo kič poganja. In ki bi brez kiča razočarala svoje oboževalce.

Jasno, ker Isis Gee, predstavnica Poljske, ki je pesem napisala sama, ni premogla dovolj kiča, je zasedla zadnje mesto. To je pravzaprav edina stvar, ki me je zmotila, saj mi je pesmica For Life zelo všeč. Ni šlo, kiča je bilo premalo. Kiča ni bilo niti za drsalko ruske ekipe, kjer je slavil ravno prav provokativni Dima Bilan. Mladenič, ki ga boste na internetu našli v hudo erotičnih pozah. Na fotkah, ki si jih bodo na steno zalepili predvsem geji. Jasno, Evrosong je zadnja leta tudi gejevska prireditev. Parada enokopravnih možnosti, kjer je vsak enak z vsemi. In prav ta enakost je bila letos še posebej izpostavljena. Vsi so bili enaki. Vsi so bili divji. Vsi so bili drugačni. Vsi so bili odpičeni. Eni skozi pesmi, drugi skozi glasbo, tretji skozi make up, četrti skozi kostume, peti skozi frizure, šesti skozi koreografijo. Vsi nori, vsi enaki, vsi drugačni.

Na finalnem večeru so mi bili všeč Armenija (imam posebne razloge, ki vam jih ne bom zaupal), Izrael, Švedska, Danska (zelo simpatičen komad), Grčija (dobro oponašanje Britney Spears je bilo dovolj za tretje mesto), Srbija, Norveška (zelo kul pesmica), Španija (hudo zabavna koreografija), prej omenjena Poljska in Rusija, ki nikakor ni imela slabe pesmi, ne vem pa, če je bila ravno najboljša od vseh. Kaj hočemo, bivših državic nekdanjega ruskega imperija je pač zelo veliko, zato je bila zmaga pravzaprav pričakovana. Peter Poles je seveda poskrbel, da smo Srbom za vse večne zlezli v rit. Dejstvo, da smo dali Hrvatom osem točk, pa govori, da nas pizdarije okoli meje še vedno niso dovolj ujezile ter da glasba ne pozna meja ter politike.

Rebeka je kot veste odpotovala domov, kar pomeni, da je bila premalo kičasta. Ali še bolje, da je bil njen kič preslabo zapakiran. Bi recimo Langa in Eva Černe dosegli več? Bi prav Langa in Eva premogli dovolj kiča za uvrstitev v finalni večer? Verjetno ne. Slovenci žal ne znamo biti kičasti na pravi način. Prav zato mi ni jasno, da je lani preboj v finale uspel Alenki Gotar. Kaj vem, morda pa je prav ona svoj kič zapakirala dovolj dobro.

 

In da ne pozabim, zmagovalca Dima Bilana boste na netu našli tudi v družbi Timbalanda. Dečko torej ni le en papak, ki nima pojma in ki ga že jutri ne bo več na sceni.

Šokantno: Slovenka se je na slovenski kmetiji sredi Slovenije zaljubila v Slovenca

26.05.2008 ob 02:22

O pevki Claudii sem že pisal. Takrat, ko je izdala pesem Prišlo mi je to noč in ko je bila to glavna novica na portalu 24ur.com. Sedaj me je zmotilo nekaj čisto drugega. Zmotil me je morda najbolj bedast refren časov. Punca namreč poje o dekletu, ki se je zaljubilo v Slovenca. Huh, v Slovenca se je zaljubila sredi Slovenije nekje na kmetih. Kot da se da tam najti Bosanca. Ali koga drugega. Le koga bo Slovenka našla našla na kmetiji sredi Slovenije, če ne prav Slovenca? Bedarija, da ni večje. Tudi zato, ker Claudia pesem zapoje tako, kot da je to neobičajno. Kot da gre za nekaj posebnega. Rekoč: “Ne morem verjeti, naša punca se je na slovenski kmetiji zaljubila v Slovenca.” Dajte no, ampak tole je pa res trapasto. Do konca in naprej. Kot da se ne bi dalo zapeti o čem drugem. Ali iz čiste finte v referen dati Bosanca. In pozor, videospot je seveda posnet na neki slovenski kmetiji, kjer se je Slovenka zaljubila v Slovenca. Šok, da ni večjega, vam rečem.

Safari cirkus je majhno razočaranje

26.05.2008 ob 01:33

Ko v mesto pride cirkus, sem vedno v prvi vrsti. Obožujem ga. Od malih nog. Zdi se mi zadnji ostanek nostalgije. Poslednja iskrena zabava, ki je še niso zdelali posebni efekti in ostala moderna tehnologija. Ko v mesto pride cirkus, je zame praznik, kar pomeni, da nisem doslej zamudil še nobenega. In sedaj je prišel tako imenovani Circus Safari. Nemški cirkus, ki se na plakatih ponaša z zavidljivo cifro nastopajočih živali, kjer sem seveda pričakoval tudi tigre, slone, leve in opice. Žal sem dobil le konje, kamele, lame in krave. Pravzaprav sem dobil le njihov sprehod skozi areno. Skorajda navaden živalski vrt, kjer živali pač niso čisto pri miru.

dsc01513.JPG

dsc01571.JPG

dsc01518.JPG

Nekaj podobnega se je zgodilo tudi pri cirkusu, ki je v Celju gostoval nekaj časa nazaj. Toda tam je bilo živali veliko več, na oder pa je priletel celo pingvin. Ne bom rekel, da je cirkus Safari slab cirkus in porazna predstava. Rekel bom le, da sem pričakoval veliko več in da sem bil na koncu malo razočaran. Nič kaj pretresljivo dobre niso bili niti druge točke. Recimo žongler, ki je imel le tri rekvizte. Arista v zraku, ki nista pokazala nič dih vzemajočega. Bejba, ki je vrtela obroče in se potem zvijala kot guma. Ali kavbojski šov, kjer smo videli tudi metanje nožev. Da o klovnih, ki sta jih nadomestila dva ne preveč zabavna mulca, niti ne govorim. Pravzaprav so isti ljudje izvajali različne točke. Žongler, požiralec ognja in kavboj je bil recimo isti tip, zvita punca pa je v drugačnih vlogah nastopila vsaj še petkrat.

dsc01525.JPG

dsc01556.JPG

dsc01578.JPG

Za otroka, ki je bil v cirkusu prvič, je bilo tole seveda dovolj spektakularno. Za nas stare mačke pa je bila cena 13 evrov za prikazani šov pravzaprav pretirana. Morda so me razvadili drugi cirkusi, morda sem res pričakoval preveč, toda Circus Safari mi bo v spominu žal ostal kot predstava, ki je ne bi hotel videti še enkrat. Kljub trudu vseh nastopajočih, prijazni atmosferi in zadnji točki, kjer so bili glavni zelo majhni otroci.

dsc01566.JPG

dsc01568.JPG

dsc01539.JPG

Kulti in klasike: Puppet Master

26.05.2008 ob 00:53

zda 1989, grozljivka, režija: David Schmoeller, igrajo: Paul Le Mat, William Hickey, Irene Miracle

Če boste lahko pozabili na zelo bedast potek zgodbe in na še bolj bedaste privide ter kvazi artistično sranje, vas čaka čista uživancija in zares izvrstni freak show.

Pozabite na Child’s Play, tukaj je glavnih več lutk. Zelo krvoločnih kurcev, ki uživajo v masakriranju ljudi. V kosanju in mučenju nič hudega slutečih znancev, ki se zberejo v istem hotelu in nimajo pojma, kaj jih čaka. Okostnjak, boksar, sveder in babnica, ki bruha pijavke. Pisana druščina, ki si privošči morbidno zabavo. Jasno, ko tisti debeli iz z orjaškimi rokami ter z majhno glavo opremljeni model, ki sem mu rekel boksar, tolče eno izmed svojih žrtev, nam gre na smeh. Tako zelo, da pademo s stola in da resnično uživamo kot se za grozljivko spodobi. Da ne pozabim, lutke na začetku filma vodi kultni William Hickey, nočne more pa mučijo Paula Le Mata, starega znanca iz filma Ameriški grafiti.

Ocena 3 in pol

Kulti in klasike: Happy Birthday To Me (film, ki je zaznamoval moje otroštvo)

26.05.2008 ob 00:24

zda 1981, grozljivka, režija: J. Lee Thompson, igrajo: Melissa Sue Anderson, Glenn Ford, Matt Craven, Lawrence Dane, Sharon Acker, Lisa Langlois

Film, ki je zaznamoval moje otroštvo.

Happy Birthday To Me sem videl v zelo ranem otroštvu. Nekje pri desetih, morda še manj letih. In to v celjskem kinu Union. Če se ne motim, sem v temi dvorane sedel z mamo. Bilo me je strah kot hudič. Umori so bili zelo kruti, konec pa me je zaznamoval za vedno. Zgodba o serijskem morilcu, ki na zelo divji ter nazoren način pobija nič hudega sluteče študente, me je zgrabila nepripravljenega. Z mamo očitno nisva videla plakata, saj sva bila prepričana, da greva gledat komedijo. No ja, napaka ni bila tako huda kot pri filmu Dressed To Kill, kjer sem bil še mlajši, a bilo je dovolj, da sem se posral od strahu in da tega zajebanega filma nisem nikoli pozabil. Prav zato sem se zelo bal, ko sva si ga s punco ogledala prav danes. Zanjo seveda prvič in brez panike, zame drugič in z velikim pričakovanjem, kaj se bo zgodilo in kako me bo spet zadel. Prav ste prebrali, tale film sem sedaj gledal šele drugič. Imel sem ga v mislih, potem sem ga pozabil, nato sem ga končno spet našel, danes pa je bil pravi čas, da se z njim spet soočim in preženem fobije iz otroštva. Nič hudega, film je le kliše. Pravzaprav malce dolgočasno in razvlečeno obračanje fint Petka trinajstega, ki je vzletel eno leto prej. Nič posebnega, torej. No ja, umori so še vedno hudi. Še posebej tisti z ražnjičem. Ali tisti z utežmi. Prav tako konec, ki me je spet pretresel in šokiral. Toda strahu ni bilo. Bil je le film, ki je zaznamoval moje otroštvo. In film, ki ga danes ne bi posebej priporočal nikomur. In pozor, psihiatra, ki pomaga glavni junakinji Virginii Wainwright (Melissa Sue Anderson), igra legendarni Glenn Ford. Film pa je režiral nič manj legendarni J. Lee Thompson, ki nam je v šestdesetih dal tudi filme Cape Fear, Taras Bulba in The Guns of Navarone. Močna imena za film, ki se ga spomnijo le redki. Prav to pa me je dejansko zadelo bolj kot karkoli drugega.

Ocena 3

Fidži: Umor v disku

25.05.2008 ob 23:23

Poba, ki se fura na ime Fidži, je na sceno ruknil komad z naslovom Umor v disku. Po prvem gledanju spota sem crknil od smeha. Bilo mi je zabavno, originalno, odštekano in kul. Potem sem poslušal drugič in se vprašal, če ne gre morda za nesrečni dogodek iz Globala, kjer sta varnostnika do smrti pretepla nesrečnega Gorazda. Za neokusno zajebancijo, ki je tv postaje sploh ne bi smele vrteti. Poba namreč pove: “Zgodu se je umor nad mestom v Ljubljani,” to pa je seveda jasno ciljanje na tisti tragičen dogodek. Kaj vem, morda Fidži provocira. Pač dviguje prah in upa, da bo komad prav zaradi tega uspešnica. Morda napade prav dejanje varnostnikov in se sprašuje, kako je kaj takšnega sploh mogoče. Nisem prepričan zakaj točno gre. Pa vendar, bolje bi bilo, če bi asociacije na Global lepo izpustil in tako imel le zabaven, originalen in kul komad.

YouTube slika preogleda

Danes sem popolnoma na tleh

23.05.2008 ob 23:33

Ne bom vam govoril kaj je razlog, ker vas ne briga. Povedal bom le, da sem na tleh. V totalnem kurcu, kjer tale zapis v bistvu pišem le sam sebi. Počutim se, kot da bi mi spet umrl oče. Moje srce bije zelo počasi in čudno. Čisto potijo in zlomljeno. Kot da ne bi bilo več moje. Prav zato si že desetič vrtim Jedino od Tošeta in Idi od Petra Graša. Dve moji najlepši in najbolj žalostni baladi vseh časov, ki ju poslušam samo takrat, ko sem zares žalosten. Jebemti, tako sem zdelan, da si bom zavrtel še Adagio v G molu skladatelja Albinonija, najbolj žalostno melodijo kar ji je. Ko sem takšen kot danes, mi pomaga le takšna žalostna glasba. Morda zato, da vzame mojo žalost in mi iz trpeče duše potegne bolečino in solze.

Danes je najbolj zajeban in najtežji dan v mojem življenju. Upam le, da ga bo moje srce zdržalo. Dobil sem namreč tako hud udarec kot takrat, ko mi je umrl oče.

Rihanna: Take a Bow

23.05.2008 ob 18:19
YouTube slika preogleda

Se spomnite pesmi Unfaithful, ki jo je Rihanna pela leta 2006? V njem je namreč povedala, da moškega zapušča zavoljo tega, ker ga ne more več gledati kako trpi zavoljo njenega varanja. Da je pač nezvesta in da je to pač to. Da ima dovolj njegovega zlomljenega srca in da prav to ubija njeno zvezo.

Besedilo je šlo takole:

“And I know that he knows I’m unfaithful
And it kills him inside
To know that I am happy with some other guy
I can see him dying
I don’t wanna do this anymore
I don’t wanna be the reason why
Everytime I walk out the door
I see him die a little more inside
I don’t wanna hurt him anymore
I don’t wanna take away his life
I don’t wanna be…
A murderer”

Zame osebno eno izmed najbolj ostrih besedil v tej zvrsti glasbe. Huh, punca prizna, da ga vara, toda to se ji ne zdi glavni problem. Skrbi jo to, da mu zaradi tega lomi srce. In ker noče, da je zlomljeno, ga bo pustila in šla naprej, saj noče biti morilka. Da je prešuštnica je okej, da on zaradi tega trpi, pa jo pravzaprav čudni in obremenjuje. Pogumna punca, čistokrvna feministka in pesem, ki ji v celotni zgodovini te zvrsti nikakor ne morem najti para.

In sedaj je Rihanna posnela spot za novo pesem. Za pesem z naslovom Take a Bow. Za pesem, kjer gre morda še dlje kot prej. Kjer moškega dobesedno zmasakrira. Se iz njega norčuje in mu pove vse tisto, kar mu punce še v resničnem življenju ne upajo. Rihanna ne nasede lepim besedam, solzam in opravičilu. Rihanna mu da vedeti, da je bedak, da med jokom izgleda smešno. Potem ga potepta in mu celo pojasni, da jo vse skupaj močno zabava. Tip jo je namreč prevaral. Tako vsaj zapoje v delu, ko pravi, da naj ne blefira in da mu je v resnici žal le zato, ker ga je ujela. Brez sramu in na zelo sarkastičen način mu pove celo to, da med opravičilom zgleda kot klovn in da zaman pričakuje aplavz. Uniči ga. Do konca. Tako močno, da celo Gibonnijev verz pesmi Libar, kjer zapoje, da lahko punco še vedno naserje s pesmijo ter z zvitimi in lepimi besedami, po novem izpade bedasto.

Besedilo gre takole:

“You look so dumb right now
Standing outside my house
Trying to apologize
You’re so ugly when you cry
Please, just cut it out

Don’t tell me you’re sorry cuz you’re not
Baby when I know you’re only sorry you got caught
But you put on quite a show
You really had me going
But now it’s time to go
Curtain’s finally closing
That was quite a show
Very entertaining
But it’s over now (But it’s over now)
Go on and take a bow

Grab your clothes and get gone (get gone)
You better hurry up
Before the sprinklers come on (come on)
Talkin’ bout’
Girl, I love you, you’re the one
This just looks like a re-run
Please, what else is on (on)

And don’t tell me you’re sorry cuz you’re not
Baby when I know you’re only sorry you got caught
But you put on quite a show
You really had me going
But now it’s time to go
Curtain’s finally closing
That was quite a show
Very entertaining
But it’s over now (But it’s over now)
Go on and take a bow

Oh, And the award for
The best lie goes to you (goes to you)
For making me believe (that you)
That you could be faithful to me
Let’s hear your speech, Oh

How about a round of applause
A standing ovation

But you put on quite a show
Really had me going
Now it’s time to go
Curtain’s finally closing
That was quite a show
Very entertaining
But it’s over now (But it’s over now)
Go on and take a bow
But it’s over now”

Ni kaj, Rihanna si upa več kot ostale pevke na sceni. In pri tem deluje dovolj samozavestno, da ji verjamemo in da pomislimo, da bi točno tako ravnala tudi v resnici. Nova je pesem je krasna. Rihanna pa počasi postaja edina prava naslednica Mary J. Blige.

YouTube slika preogleda

Recenzije: The Savages

23.05.2008 ob 00:00

zda 2007, komična drama, režija: Tamara Jenkins, igrajo: Laura Linney, Philip Seymour Hoffman, Philip Bosco, Peter Friedman

Ženska na robu živčnega zloma.

Za oskarja nominirana Laura Linney je Wendy Savage, ženska v krizi srednjih let, ki jih nič ne gre tako kot bi hotela. Matra jo posel, matra jo na smrt bolni oče (Philip Bosco), matra jo ne preveč brihtni in premalo pozorni ljubimec (Peter Friedman). Matra jo tudi ne dovolj potrpežljivi brat Jon (Philip Seymour Hoffman), matra jo življenje samo. Naveličana je. Tako zelo, da jo zmoti rdeča blazina v bolnici. Tako močno, da se zagreje za temnopoltega bolničarja, ki ji mora prijazno razložiti, da ima punco. V  filmih Pedra Almodovarja in Woodyja Allena bi se počutila kot doma. Žal njen lajf ni film, zato ni preveč srečna. In zato ji tudi skrb za bolnega očeta v bistvu žre živce. Dovolj življenjska, pa vendar malce preveč navadna in standardna zgodbica, ki nikoli zares ne zaživi. In kjer gledalec zaman čaka, da se bo zgodilo kaj bolj zanimivega. Pač film, ki bi vžgal, če ne bi pred njim videli preveč podobnih filmov.

Ocena 3

null

Evrosong, raj za ljubitelje kiča (prvi del)

22.05.2008 ob 23:31

Ko sem gledal prvi polfinalni večer letošnjega Evrosonga, sem dobil občutek, kot da sem v cirkusu. Ali še boljše, v gledališču, kjer furajo kako zelo moderno glasbeno komedijo. Divji kostumi, odpičena koreografija, perverzne frizure, razjarjeni nastopi skoraj vseh, ki so se podili po odru. Čisti kič, kjer se glasbe skorajda ni slišalo. Eden je bil bolj nor od drugega. Tako zelo, da bi bilo nerodno tudi Lordijem. In tako odfukano, da so se povsem dolgočasno počutili celo najbolj legendarni glam rockovci. Pa vendar, vseeno so se našli tudi normalni pevci. Taki, da so mi bili všeč. Recimo Poljska, Romunija, Rusija, Grčija in Norveška. Prav ti so v ospredje postavili glasbo in ne cirkus. Zavedam se, da je Evrosong šov, toda takega praznega šova, kjer se glasbe sploh ne sliši, jaz ne kupim. Ne nasedem mu. Beden mi je. Pač neko provociranje in odkrivanje tople vode, ki sodi na Mars, ne pa na oder. A naj se imajo fino, naj počnejo kar hočejo. Na tak način je prireditev pač zanimiva za gledalce, ki so se navadnih pesmi očitno najedli. Pa vendar, vse države, ki sem jih omenil, so šle naprej, kar pomeni, da imajo gledalci še vedno vsaj nekaj okusa. Drugi večer je bil kanček bolj umirjen, a zato nič manj slab, kar se glasbe tiče. Spet neke povprečne popevke brez repa in glave, kjer sta mi bili všeč le Švica in Bolgarija. Žal sta obe padli skozi. Gledalcem so bile pač všeč čisto druge finte. Morda kuhinja, morda pa čuden glasbeni trend, ki zadnje čase vlada po Evropi.

Kaj pa naša Rebeka? Pela je odlično. Morda boljše kot kdajkoli. Prepričljivo in samozavestno. Toda kaj, ko se je šla čudno koreografijo. Neke neumen verige in kostume ter kletke. Povsem nepotrebno in brez smisla. Še posebej zato, ker je čedna punca in takih dodatkov ne rabi. In prav ti dodatki so jo po moje zjebali in jo porinili za konkurenco. Brez teh dodatkov bi se uvrstila veliko bolje. Pesem resda ni bila bogve kako dobra. Pop pizdarija pač. Nič posebnega. Pa vendar ne kaj dosti slabša od drugih. Pravzaprav enaka. In Rebeka bi morala biti na odru taka kot tista punca iz Grčije. Pač ples, petje in simpatičnost, Ne pa neko artistično sranje z verigami.

Škoda, lahko bi bilo bolje.

Hej, Mark, kaj pa so morali narediti tisti, ki si jih izbral?

22.05.2008 ob 14:40

Mark Žitnik, šefe televizije Paprika, je na blogu, ki ga fura na spletnem portalu Bojana Požarja, zapisal tole:

“Poln kufer mam debat brez konca o tem, kdo je komu kupil kaj in kdo je s kom spal in samo zaradi tega dobil oddajo ter zmagal na MMS ali kaj podobnega. Pol kufr mam nepotešenih, neizživetih, zafrustriranih posameznikov, ki seveda do trenutka ko komisija še zaseda, vztrajno kličejo in prosijo in pritiskajo na vodilne, naj jih uvrstijo v izbor in ponujajo denar, vroče noči, počitnice, medijski prostor…ko pa niso izbrani pa prav oni najbolj glasno govorijo o nepotizmu in korupciji v medijskih vodah posameznega medija ali festivala. Seveda, saj samo oni vedo kako se tem stvarem streže. Jih popolnoma razumem.
Pa kaj pol če ima nekdo fotra, ki mu ni vseeno za sinovo kariero. A je greh stati ob strani sinu pri stvareh, ki mu veliko pomenijo. In ker je očka poln keša je seveda logična zgodbica da mu je kupil zmago. Al kaj? Ma kaj zmago. Baje mu je kupil festival. Problem nastopi, ko po krivem obtožite sinčka, le ta pa o vsem skupaj nič ne ve? Jah, kaj pa če to ve samo organizator in sine res misli da zmaguje zaradi kvalitetne glasbe? Po krivem ga obtožujete. Packi.
Ena plavolaska je najbolj simpatična pri nas postala zato, ker da naju veliko vidijo skupaj in na pesmi poletja je zmagala tudi in samo zato ker sva zasebno prijatelja. Pa kaj potem. A ne smem najti zasebno prijateljev, ki jih srečam v službi. Ali po službi nikoli ne greste na kavo s kolegico iz drugega sektorja, s katero naj bi samo delale skupaj. S toliko glasovi prednosti pred drugimi, s katerimi je zmagala ona, lahko samo molim, da bi se mi še kdaj prijavila. Niste prav bistri, če mislite, da bi zmago prodal nekomu, ki si ga ljudje ne bi zares želeli. Nisem nor, čeprav jo mam rad. Se pa popolnoma strinjam, da je osnova za koruptivno zgodbo dobra.
To sta samo dva primera o katerih se nenehno govori. Hvala bogu prvi še nikoli ni bil prijavljen na našem festivalu in ne rabim poslušat teh zgodb kako je kupil mene, vezanih na našo hišo, a morda zanj res ne bi bilo slabo, če bi se prijavil nekoč tudi pri nas in poizkusil pokazati, da lahko zmaga tudi drugje. Ne samo na lastnem festivalu. Ali pa se boji da tega ne more pokazat? Ne vem. Tudi letos se je ob Pesmi poletja 2007 dogajalo marsikaj. Pa kaj potem…
Kaj potem, če je meni nekdo še včeraj, ko je bil zadnji dan pred tem ko se je odločala komisija za finaliste Pesmi poletja ponudil posteljne usluge v zameno za zmago. Saj vem, da sem vendarle postaven fant (haha) in ta nekdo je hotel samo zmagati. Peti res ne zna, je pa prepričan v svoje posteljne kvalitete. In kako naj to nekomu zameriš. Dobro blago se samo hvali. Vsak trži tisto kar lahko ponudi.
Nekaj dni nazaj, so predsedniku komisije ambiciozni starši ponudili 15.000 evorv (pozor, to je 5.000 evrov več, kot je končna nagrada za zmagovalca) samo zato, da bi se otrok sploh uvrstil med finaliste. Kako lahko zameriš neizživete fantazije starcev, ki se ne zavedajo kakšno grozno napako delajo predvsem svojim otrokom. Naj zdaj kaznujem njih zaradi tega?
Gospodična mična je prišla s preprosto idejo, če zmaga lahko njen dečko uredi počitnice v toplih krajih zame in za meni najbližje. Njen fant pozna fanta, ki dela v agenciji, kjer sem lani rezerviral oddih. Isti aranžma mi ponudijo brezplačno, le da ona zmaga. Kako ji lahko zamerim, punca je delovno dekle in je naštudirala in se potrudila odkriti mojo šibko točko. Saj je samo ponujala raj na zemlji, tako kot prejšnja dva.
Pred tremi leti mi je kandidatka za voditeljico oddaje predlagala dogovor s pomočjo katerega bi imel zagotovljen medijski škandal že v prvi oddaji saj naj ne bi nosila hlačk in po pomoti bi kamera to tudi ujela, njen prijatelj, urednik rumenih strani pa bo to takoj naslednji teden objavil kot vročo zgodbo. Kako bi ji lahko zameril, saj je reva samo obvladala pr, ki pa je za nas še kako pomemben. To pa je, ja nekaj vredno.
Nekoč je k meni prišel mladenič, ki je hudo jecljal, a tako odločenega fanta, da postane tv voditelj še nisem srečal. Ker sem mu predstavil problem (reagiral je, kot da prvič sliši za jecljanje) je bil odločen da se bo pač vrnil z mamljivejšo ponudbo. Oče ima avto salon in naj si kar izberem kar želim v zameno. Ni se pozanimal in ni vedel da nimam vozniškega izpita. Takih nepripravljenih ne maram a kako naj bi mu zameril.
Vse zgoraj omenjene kandidate za voditelje sem zavrnil. Dve zgoraj omenjena predloga za Pesem poletja je komisija tudi izbrala in jih uvrstila v finale. Morda nekdo od njiju celo zmaga. In kaj potem? Pa kaj, naj ju kaznujem, ker so poizkusili z bolj »inovativnimi« pristopi k kandidaturi. Tretjega iz zgornjih zgodb pa so naši žal zavrnili. Le ta me je poklical nekaj čez dvanajsto, ko smo objavili finaliste na naši spletni strani, in mi grozil z medijsko diskreditacijo v tiskanih medijih, ker da sem podkupljiv in da je itak že vse odločeno in da je zmagovalec itak že znan. Ni mi povedal kdo naj bi to bil, a on da že vse ve.
Na tem mestu povem njemu in vsem ostalim, da če me še enkrat pokliče, bom na tem mestu objavil njegovo ime in konkretno ponudbo njegovih staršev. Na tem mestu pa tudi še enkrat povem, da bom vesel, če boste tudi tokrat glasovali za svoje najljubše glasbenike in tako izbrali pesem poletja. Zmagovalec še ni izbran. To se bo zgodilo šele 31. avgusta na finalnem večeru. Izbrali ga boste že tretjič prav vi. Mene pa bodo do takrat še vedno zabavale take in onake ponudbe, ki sem jim priča vsak dan. Za vas pa je bolje da ne veste, kaj vse so vaši super zvezdniki pripravljeni narediti zato, da bi jih vi le še bolj ljubili.”

Vse lepo in prav, toda res me zanima, kaj so morali narediti vsi tisti, ki pa jih je izbral. Ali za voditelje ali za glasbeno tekmovanje. A morda kdo ve?