Na srednjo šolo imam lepe spomine. Imel sem se fino. Cela štiri leta. Z bolj ali manj solidnim uspehom sem sfural do konca in potem pristal na mariborskem pedagoškem faksu. Že v prvem letniku sem od svojega razrednika, ki me je moral potem prenašati cela štiri leta, dobil vzdevek Benny Hill. Bil sem lokalni zabavljač in uradni razredni klovn. Nekaterim sem šel seveda na živce, nekateri so komaj čakali mojih novih domislic, nekateri pa so ostali nekje vmes, kar pomeni, da so se mi enkrat smejali, drugič pa bi imeli raje, da bi bil tiho.

Najbolje bo, da vam zaupam nekaj svojih najbolj blesavih fint, na katere pa sem še danes pravzaprav zelo ponosen in sem mi zdijo še vedno močno zabavne. Najbolj nora je bila brez dvoma tista o rački, ki je bila v resnici majhen kartonast možiček, ki sem ga nekega dne na vrvici privlekel s seboj v šolo. Kar tako za šalo in za zajebavanje učiteljev. In pozor, vlekel sem ga tako, kot da imam psa. Se z njim pogovarjal, ga predstavil vsem sošolcem in od učiteljev zahteval, da ga vpišejo v redovalnico ter da naj do njega ne bodo krivični samo zato, ker je iz kartona in ker je pač velik le kakšnih 50 centimetrov. Zadeva je kmalu prišla do ravnatelja, ki me je poklical na zagovor. S seboj sem seveda privlekel tudi tega možička in sedel na stol v njegov kabinet. Ko me je vprašal, kaj se grem, sem mu povedal, da ga imam za srečo in da je pač cenejši od psa, saj ne rabi hrane. Kot dodatno prednost sem mu povedal tudi to, da je čist, saj nikoli kaka in ne lula. Morda se vam tole ne zdi tako noro, toda le predstavljajte si sošolca, ki v šolo na vrvi in na podstavku privleče majhnega možička in z njim počne vse mogoče bedarije. Za crknit noro, vam rečem. Še posebej na koncu, ko ga je eden izmed učiteljev od jeze nabrcal z nogo in me nadrl, da naj s tem sranjem zginem iz šole. Zakaj sem omenil račko? Zato, ker so mi mnogi še vrsto let govorili, da se spomnijo moje račke, jaz pa sem jim nenehno pojasnjeval, da ni bila račka, marveč majhen možiček.

Kot drugo najbolj neumno prigodo velja brez dvoma omeniti spodnje hlače, ki sem jih oblekel na glavo in sredi pouka skočil v učilnico nekega drugega razreda. To sem storil tako, da sem svoje kavbojke potegnil do kolen in zaigral situacijo, kjer naj bi me napadli huligani. Situacijo, kjer naj bi bil dejansko brez spodnjih hlač, saj mi je čez pas gledala srajca. Spodaj so seveda bile druge spodnjice, toda za sosednji razred in za učitelja je bila zadeva hudo šokantna. Si predstavljate, da imate pouk, kar naenkrat pa skozi vrata prileti sošolec z gatami na glavi. Ves paničen in na pol nag. In tak, da kriči, da so ga napadli huligani. Blesarija, da ni večje.

No ja, potem so bile tukaj še pizdarije z umetnim nosom, ki sem ga hotel z obraza spuliti nekemu učitelju. Seveda za pusta. In to tako, da sem šel do njega in ga prepričeval, da je njegov nos umeten in da naj nam ne laže, da je pravi. Saj pravi ne more biti tako velik in čuden. Pa suknjič, ki mi ga je posodil sošolec in sem vanj na vsak način hotel obleči nekega drugega učitelja. Med poukom, da se razumemo. V fori, da imam občutek, da ga zebe in da rabi mojo pomoč. Pa brisanje table, ki se je končalo z brisanjem cele stene, saj sem kao pozabil, kje se tabla konča. Pa zaigrano jokanje sredi pouka, zaskrbljen obraz učiteljice in moje pojasnilo, da imam zlomljeno srce, ker ni hotela z mano na zmenek. Pa cel kup smešnic med poukom, ki se jim niti ne spomnim več. Vem samo to, da so bile odštekane in da smo se pošteno narežali. Ukora seveda zaradi tega nisem nikoli dobil, saj so me imeli učitelji radi in so mi vse te bedarije pogledali skozi prste. Rekoč, če je Gartner, je okej, saj je tako ali tako malo čez les.

Danes kaj takšnega po moje ne bi bilo več mogoče, saj so učitelji postali preveč občutljivi, kar pomeni, da bi ukor padel že prvo uro. Tudi zato, ker bi sredi pouka nekdo odprl dežnik in povedal, da iz stropa kaplja. Potem bi seveda vstal, stopil do učitelja in skupaj z njim skušal zaplesati Singin’ in the Rain. Na način, da je učitelj luža, on pa Gene Kelly.

Sral sem ga. Zelo močno. Tako zelo, da so bili nekateri učitelji prepričani, da sem tudi v resnici malo čez les. No ja, tako so mislili tudi moji sošolci, ki me na vsaki obletnici mature vprašajo, če sem vse skupaj samo igral, ali sem bil res totalno nor.

Vedno jim odgovorim, da sem nor tudi danes, le da s tem po novem tudi zaslužim.