PRVA TEMA PO IZBORU BRALCEV: Strah pred pajki
21 05 2008Pajkov sem se bal sto na uro. Še bolj kot Sean Connery v filmu Dr. No, kjer se mu je po prsih sprehodila tista orjaška tarantela. Morda še bolj kot Jeff Daniels v filmu Arachnophobia, kjer je okoli lezlo na stotine takšnih in drugačnih stvorov. Pajkov sem se bal tako močno, da bi se lahko reklo, da imam tudi jaz arahnofobijo. Tako imenovani strah pred pajki, ki ga ima kar precej ljudi po celem svetu. Ko sem zagledal pajka, sem ratal histeričen. Tako močno, da sem bil sredi vožnje sposoben zahtevati, da voznik ustavi avto in me spusti ven. Tako hudo, da sem zapustil svojo sobo, če sem ga opazil na steni. Nekoč sem polomil celo slušalke walkmana, saj se mi je nek zelo majhen pajek spustil pred oči. Imel sem občutek, kot da me hoče požreti. Pa ja, jaz sem bil velik 188cm, pajek pa 2 milimetra, toda v moji glavi je bilo razmerje obratno.
Skratka, pajkov sem se bal kot hudič križa. Vse do trenutka, ko sem vendarle ugotovil, da mi nočejo nič žalega in da so na svetu samo zato, da lovijo mrčes ter da mi v bistvu pomagajo loviti tudi komarje. Ko danes zagledam pajka, resda ne čustim neke pretirane ljubezni, toda histerije ni več. Tudi pretiranega straha ni. Je le malce nelogoden občutek pred živaljo, ki mi pač ni preveč pri srcu. In pred živaljo, do katere ne čutim prav nobene naklonjenosti.
Prav zato ne razumem ljudi, ki imajo pajke doma. Ki si kupijo terarij in van vtaknejo orjaške ter kosmate ptičje pajke, do katerih se obnašajo kot do morskih prašičkov in hrčkov. Imam občutek, da se mečejo ven. Da si jih kupijo samo zato, da se postavijo pred prijatelji in da lahko rečejo, da imajo doma pač orjaškega pajka.
Kakorkoli že, pajki niso moja scena. Tudi takšni čisto mahni ne. Če bi enkrat srečal zares velikega, pa bi me zagotovo kap. Pa četudi bi govoril in bi mi povedal, da me vabi le na kavo.
Zanimivo.
Pajki so ena redkih stvari, ki se jih ne bojim. Pravzaprav se mi niti ne gnjusijo ali kaj, veliko lepši in prijetnejši so od gosenic, mravelj, sploh pa kakšnih kobilic, ki so res bljak. Bojim se pa kač, mislim, da bi tekla hitro kot še nikoli, če bi kakšno srečala. Že pred martinčki skačem kot zmešana…
Imaš še kakšno fobijo? Kul tema, mimogrede.
hmm pred pajki nimam fobije mam pa pred kačami, ki sm jo sicer na pol premagal ko sm eno držal v rokah ampak še vseeno me srh spreletava ko vidim kero
Super zapis! No, jest mam med živalimi “rešpekt” le pred kačami. Je bilo že obdobje ko sem jih mirne duše vlačil po rokah, a ko me je v gribih presenetil gad (ki se je sicer le mirno sončil) se je strah nehote vrnil nazaj.
panika je sam ker veš da te lahko piči! pomoje!
isto ko čebele/ose (itd) in kače…
tk da itk da je strah…
mene je ze picu pajek 1 mali pa osa tud…
tk da …
ose/čebele se bol bojim ko pajka:)al pa ne..ne vem!
škorpjona se pa vsi bojijo pomoje..razn v aziji ne,tam kr žive pojejo
Cenca, kobilice in gosenice se ti gravžajo, pajki pa so ti kul? Huh, ta pa je dobra
Rhyme, točno to je finta, ja. Bojimo se, da nas bi pičil in da bi menda kar umrli. No ja, črna vdova res ni nedolžna zadeva.
Ma škorpijoni pa itak. Uf, ne me strašit z njimi.
Sirius&Klemen, kače so pizdarija, toda pajkov se vsekakor bolj bojim. So mi bolj ogabni.
ah kace so zakon
vsaj ne grizejo use pa niso use strupene
pr pajku pa nikol ne ves
pa se bozat ga ne mors
pa une grde tenke noge majo
fuj
najhuj so uni velki crni
enkrat sm mela enga nad postlo
sm misnla, da bom obolela
ga je mami pol prjela pa stran dala
fotr je pa zravn panicaru ;D
hahaha
Iztok, pajka bi prijela, črva ali gosenice pa najbrž ne, bruh bruh! Kobilice so mi pa res grozljive, a si kakšno kdaj od blizu pogledal? Izgledajo kot alien izvanzemaljci, z grotesknimi obrazi in očmi. Enkrat sem imela eno v sobi, se je splazila s trte skozi polkenca in šla na karniso od zavese. Celo noč nisem mogla spat, ker je proizvajala nek čuden hrup, hodila je po stenah in piskala (oddajajo take visoke frekvence). Ko sem odprla luč in jo zagledala, kako počasi hodi po karnisi…
MAMaaaa..
Zaprla vrata in šla spat na kavč. Zgrozim se, ko jih vidim. Najhujše so mi tiste živozelene. FUJ!
Tina, eni pajke čist lahko božajo
Cenca, s kobilicami sem že imel bližnja srečanja. Res so takšne kot marsovci. Toda pajek jih prekaša. Si pogledala kdaj kakšnega čisto v faco? Grozljivo, ti rečem. Je pa res, da kobilica ni kaj dosti zadaj
Kot majhna deklica sem živela v zelo stari hiši, kjer so bili pajki vsepovsod prisotni. In to ne samo tiste suhe južne, ampak tudi tisti orjaki, veliki po najmanj 5 cm, črni, kosmati. Največ se jih je zbiralo na stranišču, ki se je nahajalo nad kletjo. Moj strah pred njimi je bil tak, da sem ob obisku stranišča vedno najprej odprla vrata, z njih pregledala vse kotičke in če sem zagledala kakršnegakoli pajka, sem samo zaprla vrata, šla po enega od staršev, ki sta morala nato pajke popucat, sicer bi moji izločki ostali v notranjosti. Je pa bil ta strah privzgojen. Mami se je namreč bala (in se še) skorajda vseh žuželk in drugih “nedomačih” živali, kar mi je venomer jasno izražala tako, da sem dobila informacijo, da so pač nevarni.
Zadeva se je kasneje, ko sem bila zmožna integracije posredovanih sporočil s svojim mišljenjem in izkušnjami, spremenila. Najbolj očitno pri kačah, ki sem jih tako vzljubila, da sodijo v skupino najljubših živalskih predstavnikov. Pri pajkih pa se še malce lovimo. S tistimi ta malimi, tudi črnimi, nimam težav, vedno, ko kak zaide v stanovanje, ga lepo odnesem ven, a še vedno nisem pripravljena na dotik. Imam pa v planu, da bi enkrat poizkusila prijeti tudi kakšnega velikana, s tem, da bi me nekdo, ki se na te strahove spozna, do tega pripravil. Pri izbirnem predmetu komparativne psihologije, je profesor prinesel na predavanja kačo in pajka in nekateri so premagali svoj strah pred njimi. Žal, na naša predavanja pajka ni prinesel. A smo na zvezi.
Pri analizi, kaj točno me najbolj straši pri pajkih, sem ugotovila, da to, da imajo na nožicah krempeljčke, ki jih ob dotiku seveda čutiš, njihova poraščenost, ki jim daje bolj strašen videz in tudi sama telesna razporeditev… telo in noge okrog, kar daje vtis, da se “žrtve” oprime. Kača sicer žrtev tudi “objame”, a one mi nekako ne delujejo nevarno že zato, ker nog sploh nimajo… pa njihova gladka koža in način, kako se nežno oprijemajo podlage, ko lezejo po njej, je nadvse prijeten.
V glavnem.. veliko k strahu pripomorejo izkušnje in privzgojenost.
sama sem od strahu pred pajki enega privlekla domov. strah me je minil in ni mi žal.pajka sem poimenovala joško in še danes imava v mojem kabinetu vzpostavljen prijateljski odnos.pravzaprav je samička!
m.
Morska, res je zanimivo to, da nam strah v bistvu skorajda privzgojijo. Če se starši bojijo, se tudi otroci bojijo. Če bi imeli straši recimo kakega orjaškega pajka doma, pa bi ga otrok božal že kot dojenček, se ga zagotovo ne bi čisto nič bal. Je pa res, da pajki ne glede na vse res zgledajo hudo čudno in čisto nič privlačno.
M, kako pa veš, če je pajek samec ali samička? Pa ne mi rečt, da je “rodila” še kakih sto mladičkov in zato veš.
strici so mi povedali
m.
M, kako pa strici to vedo?
jah dobr tisti pticji pajki
fuj 
teh se tud js ne bojim
js sm bl misnla na tiste crne s spicastimi nogami
drgac pa mene najbl nervira to kako se hitr premikajo, tko nimas nobene kontrole nad njimi in lahk zlezejo kamor cjo
fuj
Tina, res je, pajki gredo na vse strani. Zato so tolko bolj grozni.
Po moje grejo lahk še rikverc, pa še skačejo lahk. Ljudje smo proti njim sto let za luno.
iztok, pajki imajo na trebuhu štiri bele pikice za pljuča, na sredini sta epigastrični brazdi.za prvim parom pljuč je izrastek-spermathecae, kar nakazuje na samičko, če tega ni, je pajek samček. spol lahko določimo tudi s pomočjo leva po levitvi, če je dobro ohranjen (po 4-6 levitvi sigurno)potrebujemo samo pinceto in dobro povečevalo ali mikroskop. ne ena ne druga metoda ni 100%, le izkušen poznavalec lahko z zagotovostjo napove spol.
m.
M, je tole prepisano z neta, ali to dejansko veš zavoljo splošne razgledanosti?
vse kar vem o pajkih sem prebrala na netu in od kolega, ki se ukvarja z njimi.veliko uporabnega se najde tudi na raznih forumih. dejansko o pajkih ne vem veliko a se sproti učim.
smatram, da kot joškova lastnica moram vedeti nekaj “pajčjih” osnov, če “mu” želim nuditi minimalne življenske pogoje.samo določiti pajku spol ne bom znala nikoli!
in vesela sem, da je samička, ker za njih velja, da so manj agresivne in dlje živijo.
m.