Ko sem se danes peljal iz Ljubljane v Celje, sem v cd player vtaknil Princea. Nekakšen best of, ki sem ga zapekel sam. Nadgradnja trojnega cedeja The Hits/The B Sides, ki ga imam v originalni izvedbi. Tako kot vrsto njegovih mojstrovin. Tudi nič manj trojni Emancipation. Pa enkratni Rave un2 the Joy Fantastic. Pa še boljši Symbol. Pa ne prav dobri Come. In posebni The Beautiful Experience, kjer se rola sedem verzij pesmi The Most Beautiful Girl in the World. To so moji originalni cedeji glede Princea, ki ima takih cedejev seveda vsaj sto. Tako je, Prince je kar se tiče izdajanja cedejev, totalni manijak, saj muziko štepa kot po tekočem traku. No ja, vsaj malo nazaj je bilo tako. In prav to je narobe. Prav to mu je vzelo čar, ki ga je imel nekoč. Vsi novejši albumi so namreč površni. Brez pravega hita in komada, ki jih je delal nekoč. Muzika pač. Iz albuma v album slabša in manj zanimiva. Taka, da se ne prime. Okej, Musicology je bil pravzaprav njegov zadnji dober komad, toda kaj, ko so bili ostali na albumu znatno slabši. Pri komadu Black Sweat je bilo še slabše. Ta je bil pravzaprav edini soliden komad na celem albumu. Da o čisto novem materialu, ki ga je izdal lansko leto niti ne govorim.

In da se vrnem k moji poti iz Ljubljane v Celje. K moji best of kompilaciji, kjer sem se po dolgem času spet zavedal, da mi je bil Prince skozi cela devetdeseta najboljši glasbenik na svetu. V osemdesetih sem bil premlad, da bi ga štekal, v devetdesetih pa me je zadel s hiti Gett Off, My Name is Prince in recimo Sexy MF. Od starejših sem seveda pokal When Doves Cry, Sign O the Times, Diamonds and Pearls, Seven, Little red Corvette in seveda Purple Rain, ki je bil moja himna. Še večja himna je bil seveda Kiss, ki jo brez dvoma proglašam za najbolj seksi pesem vseh časov. Pa vendar, čez Gett Off, My Name is Prince in Sexy MF ga ni bilo. Ti trije komadi so mi še danes hudičevo frajerski, skulirani in taki, da ne morem verjeti, da so sploh nastali.

Res je, Prince je pozer, šminker in narcis. Kar pa ga ne moti, saj je glasbeni genij, vrhunski instrumentalist in legenda, ki si lahko dovoli vse. Super zvezda, ki lahko reče ne, ko se mu sprdne. In velikan glasbene umetnosti, o katerem bodo govorili še milijon let na nami. Prav zato sem jezen, da ne dela več kul muske. Da dela nekakšen undergorund. Nekakšno čudno nostalgijo, ki ne sede nikomur. Musko, nad katero niso kaj dosti navdušeni niti njegovi največji feni. Ta nova muska je tako slaba, da sem ga na stranski tir postavil cel jaz sam. Pa četudi mi je bil največja faca, zaradi katere sem za nekaj časa pozabil celo na Michaela Jacksona.

Pa naj tole pisanje zaključim v velikem stilu. Z njegovo morda najboljšo in najbolj frajersko pesmijo, ki me je tudi med vožnjo zadela najbolj direktno. Morda samo zato, ker sem se Kiss počasi že naveličal.

Dame in gospodje, GETT OFF:

YouTube Preview Image