Duh starejše ženske in zelo čudna morska pošast
Objavil/a iztokgartner 18.5. 2008 pod osebno in življenjsko
Včeraj zvečer sem malo brskal po svojih spominih iz otroštva in se spomnil dveh zelo nenavadnih ter zelo strašljivih prigod, za kateri še danes nimam logične razlage. Pa začnimo z duhom starejše ženske, ki me je usekal v zgodnjih najstniških letih. Nekje okoli petnajstega leta, če se prav spomnim. S prijatelji smo se vračali iz kina. Vrteli so neko čudno komedijo, ki sem jo samo jaz zdržal do konca, kar pomeni, da so me ostali počakali pred dvorano. Malce kasneje so nas napadli neki huligani. Tako za šalo, brez pomena. Samo zato, da so nas prestrašili in da so nam dokazali, da imajo moč. Ko smo se jih uspeli rešiti in jih vendarle prepričati, da jim nočemo nič slabega in da naše denarnice niso polne takratnih dinarjev, smo prispeli do celjske bolnišnice. Do tistega novega dela, ki se je takrat šele gradil. Ker je bil ura okoli polnoči, je bila stavba seveda prazna. Pravzaprav še ni bila stavba, marveč gradbišče, kjer so v najvišjem nadstropju kraljevali kabli, luknje in nepozidane odprtine. Ker je ob cesti stala zelo močna luč, se je videlo vse od vrha, pa še v spodnjih prostorih zgradbe je bila osvetljava. Tudi zato, da ne bi kak lopov odnesel gradbenega materiala. To o lučeh vam govorim zato, da ne boste mislili, da je bila tema in da nisem mogel videti ničesar. Pravzaprav bi bilo bolje, da ne bi videl ničesar in da ne bi nikoli pogledal v najvišje nadstropje bolnice, kjer je eno izmed odprtin že pokrivalo steklo. Na pol zgrajeno okno, kjer ob polnoči seveda ne bi smelo biti žive duše. Rekel sem žive, kar pa ne pomeni, da tam ne bi smel biti kdo drug. Recimo kakšen duh, ki tava po onostranstvu in si krajša čas. Vem, da najstniška domišljija dela sto na uro in da včasih vidimo stvari, ki jih v resnici ni, toda prepričan sem, da sem tistega večera izza tistega okna zagledal staro žensko. Zelo staro, takšno, da bi se jo ustrašil tudi sredi belega dne. Takšno čudno in strašljivo, ki mi tudi zdajle, ko pišem tale zapis, poganja srh skozi telo. Gledal sem jo kakšno minutko. Samo stala je tam. Naslonjena na steno in me gledala. Stal sem kop vkopan. Nepremično in s strahom v vsaki pori svojega telesa. Potem je zginila. Kar naenkrat je ni bilo več. Moji kolegi so bili že kakih petsto metrov naprej, saj so se še vedno bali tistih huliganov, kar pomeni, da se niso obremenjevali z dejstvom, da sem se ustavil pred bolnico. Ko sem jim povedal, so se mi seveda režali in niso verjeli niti besedice. Isto je bilo doma. Tudi oni so iskali logično razlago. Recimo to, da je bil kak delavec ali senca od luči. Toda logične razlage ni. Vsaj v moji glavi ne. Vem kaj sem videl. In prepričan sem, da je bila stara ženska. Kaj je tam počela, nimam pojma. Zakaj se je pojavila tako zelo nenadno, tudi ne. Zakaj se je pojavila točno v trenutku, ko sem pogledal v zgornje nadstropje bolnice, me še vedno bega. Kot to, zakaj je potem tako čudno izginila. Zelo rad bi našel logično razlago za tole prigodo, pa mi ne uspe. Tako kot mi ne uspe, da bi kogarkoli prepričal, da vse skupaj ni le plod moje domišljije in da sem pač videl nekaj čisto drugega.
Pa nadaljujmo še z drugo prigodo, z mojim srečanjem pod vodo, kjer je pod mano plavalo neko zelo čudno morsko bitje. Tudi to je spomin iz zgodnjih najstniških let, ko sva se z očetom odpravila na morsko potovanje. S čolničkom za napihnit. Takšnim majhnim, ki je imel le eno veslo. Ker sva ga parkirala na ne preveč pametnem mestu in ker so ga valovi očitno odnesli tja, kamor ne bi bilo treba, se je predrl in spustil. In to medtem, ko sva se sprehajala po nekem otočku, kamor sva priplula. To seveda pomeni, da je bilo treba nazaj plavati, kar ni bila taka panika, saj obala ni bila ne vem kako daleč. Morda kakšne pol urice, ali še manj. Ker sem imel plavutke, se oče ni ustrašil, da ne bi zdržal, sicer pa je bil ves čas ob meni in me podpiral z eno roko. Ker sem hotel biti junak, sem mu rekel, da bom plaval sam in da naj pač plava za mano ter me pazi iz daljave. In maraton se je začel. Prvih 15 minut je šlo brez težav, potem sem rabil njegovo roko, kakšnih 5 minutk od obale pa sem hotel biti spet junak in sem mu rekel, naj me spusti ter zaplaval malce stran od njega. In potem se je zgodilo. Točno pod sabo sem opazil zelo čudno žival, ki je plavala istočasno z mano. Ko sem se ustavil, se je ustavila. Ko sem plaval naprej, je tudi ona plavala z mano. Ko sem zavil na levo, je zavila na levo. Ko sem zavil na desno, je ona storila prav to. Kaj vem, morda ni bila ona, morda je bil on, nimam pojma. Vem samo, da me je postalo strah. Pa vendar ne tako, da bi poklical očeta, saj sem bil preveč radoveden. Stvar me je zanimala. In radovednost je premagala strah. Žival je plavala in plavala. Bila je dokaj velika. Skoraj tako kot jaz. Takšne ploščate in okrogle oblike. Pa vendar ne želva ali morski vrag, ki je ubil nesrečnega lovca na krokodile. Tudi skat ne. Nimam pojma kaj je bilo. Zelo čudno je izgledalo vse skupaj. No ja, neka žival je morala biti in očitno se je igrala z mano. Če bi me hotela požreti, bi me požrla. Pa me kot vidite ni. Jasno, zgodbi spet ni nihče verjel. Niti moj oče, ki je mami povedal, da je ves čas plaval čisto blizu mene in da bi kaj takšnega zagotovo opazil. Kaj je torej tistega dne plavalo pod mano ostaja velika skrivnost. Nekaj je plavalo. Očitno ne bom nikoli izvedel. Marsovci? Mogoče pa res.
Komentarji
33 komentarjev na “Duh starejše ženske in zelo čudna morska pošast”
Komentirajte
Ej.. ta zgornja slika je strašljiva
Drugače pa nisi edini, ki naj bi baje imel izkušnje z duhovi. Mami od fanta od moje kolegice je baje v ogledalu kopalnice videla bivšega stanovalca njihovega stanovanja, ki je tam umrl.
Tina, uf, ne me strašit, ker sem sam doma
Prid k meeennnn da te ne bo strah
Katja Lenart je imela enkrat novembra en tak post. Sem pogledala, pa ti nisi pri njej komentiral:
http://katjalenart.blog.siol.net/2007/10/31/bela-gospa/
Jaz ti verjamem. Vlatka je vzpostavila stik z mojim umrlim očetom, tako da… Obiskuje me. Vidim ga ne, čutim ga pa.
Tina, si sama doma al kaj?
Dajana, ti to resno o očetu?
iztok, sama sem sama
Pridi v moj skromni domek.. ti bom naredila kakav da te malo pogreje pa jagode mam za sladkanje…boš v minuti pozabil na strah
Tina, ti si pa danes zelo poredne sorte. Upam, da tvoj dečko ne bere tegale
No ja, tudi kakav in jagode ne bi pomagale, če se oglasi kak zajeban duh.
iztok, no družbe duhov pa res ni treba
Tina, pri duhovih nikol ne veš. Se pojavjo takrat, ko si najmanj misliš.
Men pa moji Tini se je enkrat en pojavu na najbolj čudnem mestu in je neke še bolj čudne glasove spuščal
???
Iztok: Resno. Imam kategorijo: Pogovor z očetom in vlatka mi vsake toliko časa pride povedat, kaj ji je “rekel” moj oče. Vlatka je medij.
Pa še to sem iskala - Blitz piše, da je bil v Trobčevi hiši in kaj se mu je tam zgodilo:
http://blitz.blog.siol.net/2007/11/09/duhovi-so/
Tina, ne povem, ni za v javnost
Dajana, to kategorijo sem videl in mi je bila zelo lepa. A nisem vedel, da je mišljena resnično. No ja, še vedno ne verjamem, da ti mrtvega očeta dejansko vidiš. Pa da ti preko Vlatke govori. Kot Whoopi v filmu Duh. Daj malo več povej o tem, ker tole pa me res zanima.
Prebral oba zapisa. Strašljivo, ni kej.
Pogovor z očetom sem začela pisati zato, ker sem si želela z njim govoriti, ker pač niso bile nekatere stvari razjasnjene… A ne točno z njim, z bralci pač, hotela sem povedati, da mi je hudo. Na kraj pameti mi ni prišlo, da bom res dobila odgovor od njega.
Saj ga ne vidim! Samo čutim ga! Ja, je podobno, kot v filmu Duh… Vprašaj vlatko, kaj je s to starko in s to pošastjo. Vlatka je čutila, da bo potres na Kitajskem! 
Dajana, potres je sanjala v Sloveniji, potem pa se je zgodil na Kitajskem
Čakaj zdaj, ne vem če sem prav razumel. Se pravi, ti si začela pisat na način kot sem jaz sprva razumel, potem pa ti je on preko Vlatke odgovarjal? Ti je Vlatka sama rekla, da ti odgovarja, ali si jo prosila naj vzpostavi stik z njim?
Poglej tukaj prvi komentar. Jaz sem začela o tem pisat in Vlatka je komentirala, kar pač je. Nič ni nastalo namenoma, temveč je bilo vse popolnoma spontano. http://www.dajana.si/pogovor-z-ocetom/
Drugače pa vlatka o svojih sanjah piše tu:
http://vlatka.blog.siol.net/2008/05/13/moje-nocne-sanje/
Dajana, kot sem rekel, sanjala je o Sloveniji
Prebral zadevo in je kr malo strašljiva. Ipak je to še vedno duh ane
Me pa zanima, če sta se potem dobesedno dobili in izvajali seanse in je bila Vlatka dejansko tvoj oče in ti je govoril skozi njo?
Mater ej, zanimivo je vse tole.
Sam človek noče verjet in išče logične reči.
Ni sanjala o Sloveniji, sanjala je o potresu, no. Slike od tu so bile, ker jih pač od tu pozna. Vprašaj vendar njo.
Meni to ni strašljivo. Jaz se z New Age-m že dolgo ukvarjam in ene pol leta poslušam Abrahama. Poglej tale posnetek.
http://www.youtube.com/watch?v=oS_wTAH2NTo&feature=related
Tu govori Esther Hicks. Kdo govori skoz njo? Abraham. Abraham ni mrtev, samo telesa nima. A govori skozi Esther Hicks, ki ima telo in je medij! Oni rečejo temu nefizična entiteta, mi, ki imamo telo, pa smo pač fizična entiteta. Edina razlika med nami in mrtvimi je, da imamo mi telo. Če hočejo tisti, ki nimajo telesa z nami govoriti, morajo izbrati en medij.
Pri Oprah Esther razloži, kako je do tega prišlo, bom dala moj post, pa najdi tam linke do Oprah:
http://www.dajana.si/abraham-govori-skozi-esther-hicks/
Meni je vse skupaj logično, samo iz druge perspektive moraš pogledat.
Jaz nisem imela z Vlatko nobenih seans, ona je dvakrat trikrat komentirala pri meni, da me ima moj oče rad, da je ponosen name in še nekaj stvari, ki so se skladale, ki so bile res. Na njegovo darilo za peti rojstni dan se ne morem spomniti. haha A to mi je zadostovalo, da pač vem, da je on tam nekje, da je v redu in da sva si povedala, kar si imava za povedat. Pogovarjam se pa naprej z njim, popolnoma normalno, kot da bi bil živ. Saj je “živ”, samo telesa nima oz. je v drugem telesu zdaj. 
Dajana, joj je tole v zadnjem odstavku komplicirano. Praviš, da se pogovarjaš in da je tam. Kako to lahko zagotovo veš? In zakaj bi bil tam kar tako. Saj ga nisi klicala? Je prišel kar sam? In kako veš, da ti kaj govori? Ga slišiš? In kako veš, da je v drugem telesu? Morda veš katerem?
Vprašaj Vlatko. Ne vem in se ne obremenjujem z ljudmi, če so dobronamerni. Vzamem samo njihovo komunikacijo. Tako kot je, kot jo dobim. Začutim prisotnost pač. Vsak človek ima telepatske in jasnovidne sposobnosti - eni bolj, eni manj. Vem, da je v drugem telesu, ker sem enkrat vprašala vlatko, kje je in mi je povedala. Pride pa - med spanjem po moje (med spanjem gre lahko duša iz telesa daleč aleč…). Ajt. Grem spat! Lahko noč.
Dajana, četudi je tvoj oče, je tole meni še vedno strašljivo. A veš, da nekdo pride k tebi, nekdo, ki je v resnici le duh. Uf, scary. Jaz nisem za take štose.
Prigoda ena - s prijatelji ste bili pod vplivom opojnih substanc.
Prigoda dva - na morskem dnu si videl svojo senco.
Evo, vse razjasnjeno
Čarovnik, prva ne bo držala, saj pri 14 letih še nisem vedel kaj je to alkohol, opojnih substanc pa še danes ne jemljem in jih nikoli nisem. Druga pa tudi ne, da je imelo rožičke in plavutke ob strani. Pa gobec. Tega pa moja senca ne more imeti.
Evo, pa spet ni nič razjasnjeno
Mi je pa kul, da si se edini spomnil omeniti tudi drugo prigodo.
Kaj veš kakšno kemikalijo je šiptar zmešal med kokice v kinu.
Čudna morska pošast ne more biti nič drugega kot tvoja senca, še posebno, če je ploščate in okrogle oblike
Čarovnik, nisem jedel kokic, ker jih ne maram.
Jaz nimam plavuti ob strani, rožičkov po telesu in zares čudnega ribjega gobca
No, pa sladoled z neostikom.
Ribji gobec? Vedno bolj sem prepričan, da je bila tvoja senca
Čarovnik, spet se motiš, takrat sem bil še fantič. Ribji gobec mam zdaj, ko sem možakar
Torej zagotovo ni bila senca.
Kot sem rekel, takih čudnih prigodam nihče ne verjame.
Dokler se ne zgodijo tudi njim. Potem pa seveda njim nihče ne verjame
Tkole na pamet rečeno:
1. Močni refelektorji, steklo, noč, odlična kombinacija za dobre sence in raznorazne odboje.
2. Izmučenost, kot vzrok za momentalno izgubo racionalnosti?
Ko smo se še v mojem otroštvu preselil v novo stanovanje, se mi je dogajal, da me je ob vsaki polni luni obiskoval neznan obraz, ki sem se ga seveda nasmrt bal.
Ampak potem sem enkrat zbral pogum, šel do tega obraza in videl, da je ta posledica vzorcev na zavesi, skozi katere je padala lunina svetloba.
Potem sem se na ta obraz navadil in ga začel celo ignorirati.
Je bilo pa v trenutkih zaradi moje prestrašenosti tudi tako, da se mi je dozdevalo, da ta obraz potiho govori in da spreminja mimiko obraza.
Ole, ne bi rekel, da je bla senca in luči. Razločno sem videl to babnico. Pri drugem pa nisem bil izmučen, saj pot ni bila dolga, pa še plavutke sem imel. Res je bil nek hudič spodaj.
Uf, srhljiva štorija to obrazom in zavesami
No ja, se pravi, da bi se moral jaz tudi soočiti s to starko in tisto pošastjo? Ne hvala
http://www.youtube.com/watch?v=clLm93c8KQA&feature=related
Dajana, bi rada, da me rata strah lastnega stanovanja?
Nehaj
http://24ur.com/ekskluziv/zanimivosti/duh-deklice-strasi-voznike.html
IZTOK, preberi, kaj je mene v otroških letih uspavalo
http://katarina.blog.siol.net/2007/10/31/deklica-ki-me-je-leta-in-leta-uspavala-z-guganjem-na-gugalnici/
Katarina, ne upam vsega, saj je že začetek preveč strašljiv. In ti na koncu celo zapišeš, da bi jo rada poiskala.
Ne, hvala