Fight the Power ali kako se je leta 1989 spremenil svet

17.05.2008 ob 00:14

To so bili časi, ko se je hip hop delal s srcem. Ko ni bilo prostora za bleferje. Ko so uspeli samo tisti, ki so šli čez rob. Ki so šli do konca in naprej. Ki so nam pokazali nov smisel življenja. In točno taki so bili Public Enemy, začetniki pravega hard core rapa, ki so pred nekaj leti gostovali tudi v Ljubljani. In če so ljubitelji rock glasbe čakali na nov album skupine Guns’n'Roses, so ljubitelji rapa trepetali za novim albumom skupine Public Enemy, katere vodilna člana, Chuck D, mojster rime, ki je svoj glas vedno posnel dvakrat in tako dosegel stereo efekt, in Flavor Flav, divji šaljivec, izumitelj ogromne ure in tip, ki si je v pesmi 911 is a Joke privoščil celo policijo, sta se za vse večne čase zapisala med legende. V rapovski walk of fame, na pločnik slavnih, kjer so konec osemdesetih in na začetku devetdesetih kraljevali tudi Ice T, Run Dmc in N.W.A.. Ko je bil Chuck D, za prijatelje Mista Chuck, resen, jezen in politično direkten, je bil Flavor Flav, za prijatelje The Joker, zabaven, nagajiv in satiričen.

In potem je prišlo leto 1989. Leto filma Do the Right Thing, vrhunske mojstrovine, kjer je režiser Spike Lee briljantno obdelal rasizem. In pesem Fight the Power je postala hit številka ena. Nova himna temnopoltih prebivalcev Amerike. Uspešnica prvega razreda. In direkten napad na vse tisto, kar si pred tem ni upal napasti nihče. Okej, PE so eno leto prej na tržišče ruknili album It Takes a Millions to Hold Us Back, album, iz katerega sta se najbolje prijeli uspešnici Don’t Beleive the Hype in Rebel Without a Pause, toda Fight the Power, reinkarnacija Črnih Panterjev, pogumnega gibanja za pravice črncev, kjer je bila nekoč zelo glasna tudi Afeni Shakur, mati pokojnega 2Paca Amaru Shakurja, ki je kot veste padel pod streli neznanega storilca, je šel do do konca. Do zgornje meje vrhunskega hip hopa, ki mu je potem sledil še album Fear of the Black Planet, na katerem so fantje s komadom Burn Hollywood Burn zažgali celo ameriško filmsko meko.

Potem je bilo pravljice konec. Public Enemy, ki so ga poleg Chucka Dja in Flavorja Flava zgradli še Terminator X, vedno nemi didžej, ki je pač govoril z rokami, izjemno jezni Professor Griff, minister za informacije, ki so ga morali zaradi antisemitističnih izjav nagnati iz skupine, Sister Souljah, gostujoča deklina, ki ji ni nikoli uspel veliki met, in SFW, tako imenovani Security of the First World, plesno borilna trojka, brez katere ni bilo pravega šova, so resda izdali še nekaj dobrih albumov. Toda Fight the Power je ostal Fight the Power, najboljša rap pesem vseh časov. Za vse čase. Za čase, ki jih ni več. Za čase, ki so jih uničili tisti, ki so power zamenjali za slavo in denar.

Škoda.

 

9 komentarjev na “Fight the Power ali kako se je leta 1989 spremenil svet”

  1. RHYME-G pravi:

    sej še obstaja fajna muska dandans!

    Bli so pa u Zagrebu tud predlani se mi zdi!

    js sm se flavor flava dotaknu v živo :) na koncertu ko je pršu med folk

  2. RHYME-G pravi:

    tole je klasika
    http://youtube.com/watch?v=s3×9QYGkS5Q

  3. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Rhyme, je fajna, a tako prelomnih komadov kot je bil tale, ni več. Se pravi komadov, ki bi za sabo potegnili tok globokih zadev in postali himna ponosnih črncev, ki so se končno uprli belemu velikemu možu.
    No ja, jaz sem jih videl v Hali Tivoli, dvorana je bila na pol prazna, a vseen je blo hudičevo dobro videt idole, ki sem jih oboževal skozi vsa za leta. Presegel jih je edino le Ice T, pa četudi je bil kot član Body Counta.
    In ne pozabi, moja prva originalna kaseta je bila Fear of the Black Planet, ki mi je dal kolega Aljoša. In dal mi jo je kot zamenjavo za dve prazni kaseti, saj mu muska ni bila preveč kul. Takrat sem dobil v roke tudi NWA in Niggaz 4 Life, ki mi jih je dal Ozzy Lee Tiger, jaz pa sem mu v zameno posodil Public Enemy.
    Public Enemy so bili legende. Škoda je, da so njihovi zadnji albumi nekako neprepričljivi. Še posebej v primerjavi z najbolj znanimi. Kaj vem, morda pa nimajo kaj dosti za povedat več ali pa so bili stari komadi preveč dobri.
    In da ne pozabim, na nekem sejmu sem hotel dobiti It Takes a Millions to Hold Us Back, pa me je prodajalec zajebal in ni držal obljube, ko sem naslednji dan spet prišel. In takrat bi morali biti že prvič v Ljubljani, pa so odpovedali. Prišli so kasneje, se pravu takrat, ko niso bili več tako zanimivi za folk.
    No ja, ko so izvedli Fight the Power, sem edini dvignil roko v pest, zato je bil Chuck D zelo ponosen in je isto storil todi on in rekel nekaj v stilu:”That white mothefucker knows what our game is all about.”
    Res je, tisti trenutek sem se počutil kot kralj.
    Glede Give it Up, zakon komad, a ne tako kot ta stari, že malce bolj mehak. In tak, da bi se lahko uvrstil tudi na lestvice. Ko enkrat prideš na lestvice, pa nisi več power, ampak le še money.
    Ma Flavor pa je itak totalni norc bil.
    Me je pa malo razočaral, ko se je spetljal z Brigitte Nielsen :)

  4. Si. R. pravi:

    Tok dobra tematika – škoda, da jo s svojim nakladanjem pravzaprav razvrednotiš.

  5. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Sir, napiši svojo verzijo istih dogodkov, prav rad bi jo prebral.
    Brez nakladanja seveda, samo zato, da ji povrneš ugled.

  6. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Totalno kul komadi “6″ pravi:

    [...] klasiko O.G. Original Gangster, Iceu Cubeu, ki je postregel s plato Death Certificate, in skupini Public Enemy, ki so me močno navdušili z zadevo Apocalypse 91…The Enemy Strikes [...]

  7. Tijani Bass je uspel čudež « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] ki jo v komadu tudi na veliko hvali, pa ne morem verjeti. Chuck D, folk, faking Chuck D iz grupe Public Enemy je posnel komad s Slovenko. Ne me jebat, resno, ne me jebat, tole je znanstvena fantastika, nekaj [...]

  8. » Rusi so za Vanilla Ice, Mc Hammer in Snap nostalgijo pravi:

    [...] menedžerji in sponzorji. Najprej je imel črno publiko in se menil za pogodbo z založbo skupine Public Enemy, nato pa je imel belo publiko in pač zafural superzvezdniški lajfstajl, ki ga je na koncu [...]

  9. Melanholični ptič osrečuje ljudi pravi:

    http://www.pitchfork.com/news/43947-video-das-racist-michael-jackson/

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !