Kako bi se obnašali do prijatelja, ki bi fasal aids?
13 05 2008Aids v Sloveniji nikoli ni bil ne vem kako aktualna tema. Pravzaprav se o njem sploh ne govori veliko. Omenja se ga bolj v povezavi s svetovnim problemom. Na dan boja proti aidsu se pač deli kondome in prospekte, čez leto pa se bolj kot ne molči. Prav zato me zanima, če poznate koga, ki ima aids. Ali vsaj koga, ki se je okužil in ki pač še ni zbolel? Poznate koga, ki pozna koga? Ali koga, ki pozna koga, ki pozna koga? Sploh veste koliko ljudi je pri nas okuženih z virusom hiv? Imate podatke koliko jih je okuženih v vašem mestu? Vas to sploh zanima? Imate še vedno v glavi, da je Slovenija glede aidsa povsem varna dežela?
Saj res, kako bi se obnašali do prijatelja, ki bi vam povedal, da se je okužil? Bi mu obrnili hrbet? Bi ga upali objeti? Bi jedli solato iz iste sklede kot on? Bi ga povabili na rojstni dan in nanj gledali enako kot prej?
Saj res, kaj bi storili, če bi se okužila vaša mama? Ali recimo vaša sestra? Bi bili sposobni preko tega, ali bi se obnašali kot da je konec sveta?
So vprašanja pretežka in bi nanje lahko odgovorili le, če bi bili v takšni situaciji. Ali točno veste kako bi odreagirali? Se takšne situacije pravzaprav bojite?
Ni kaj, ljudje smo kar se takih reči tiče zelo čudna bitja. Bojimo se. Ustrašimo se. Tako zelo, da dobimo občutek, da se lahko okužimo že preko telefonskega pogovora. Kako se ob tem počuti bolnik, seveda nikoli ne razmišljamo. Takšni smo že pri raku ali kakšnih kožnih obolenjih, kaj šele pri aidsu, ki je pač največji tabu moderne družbe.
Huh, kaj pa če bi aids fasali sami. Bi to komu povedali, ali bi skrivali in bi nas zgrizlo do konca? Bi upali na razumevanje, ali bi nam bilo jasno, da nam bodo hrbet obrnili prav vsi?
Za nikogar ne vem, da bi bil okužen, ali pa da bi zbolel.
Če bi se to zgodilo komu od meni dragih ljudi, se pač ne bi v mojem odnosu spremenilo dosti. bi mi pa bilo zelo hudo. Nikomur ne privoščim bolezni.
Tako ali tako sem se v življenju morala posloviti od svoje najboljše prijateljice, ki je umrla zaradi raka in raje ne razmišljam o grozoti, ki jo je prživljala v zadnjih mesecih in obupni nemoči, ko bi človek rad pomagal, pa ne more. Umrla je pri tridesetih.
Aids je huda reč, pojma nimaš katera bolezen te bo zaradi njega mučila. Saj obstajajo zdravila, ki občutno podaljšujejo življenjsko pričakovanje, pa vendar….
Veseli smo lahko, da nismo tako revna dežela kot Afrika. In da pri nas še ni tako razširjen. Nevarno bi bilo misliti, da ga ni. In kar tvegati.
Ne vem kako bi reagirala, če bi sama zbolela, oziroma bila HIV pozitivna.
Zelo verjetno bi se držala bolj sama zase. Najbrž ne bi na veliki zvon obešala, da sem bolna. A najožjim ljudem bi najbrž povedala. Nekateri bi ostali, nekateri najbrž ne….
Težave v človekovem življenju že od nekdaj presejejo prijatelje.
Mal prebrat o dr. Petru Duesbergu …
pred časom sem gledala oddajo o možaku, ki se je okužil z virusom HIV pred 20+ leti pri kirurškem posegu, če se ne motim, ko so mu dodajali kri.
kakorkoli … za AIDSOM je med tem časom umrla že njegova žena, ki se je okužila preko njega, pa še nekdo od njegovih bližnjih, on pa je še vedno živ.
ja, pred tolikimi leti v SLO še niso vedeli kaj je to AIDS.
po drugi strani imaš zgodbo iz okolice celja, se mi zdi, ko je bil stanovalec v večstanovanjski hiši hudo bolan in so mu pomagali vsi po vrsti, skrbeli zanj, ga negovali, ko pa so zvedeli, da ima AIDS - potem, ko je že bil v bolnici, pa mu niso več dovolili vrniti se domov. fizično so mu preprečili vstop v njegovo lastno stanovanje. zakaj? ker ima AIDS.
ti dve zgodbi sta iz naših krajev, bili objavljeni v medijih in sta resnični.
da pa tisto, ko je ženska potem, ko je bila že kar nekaj let ločena in živela sama s hčero, spoznala tipa, ki s katerim je spala samo nekajkrat in dobila AIDS sploh ne omenjam.
če bi jaz dobila HIV ne bi nikomur povedala. bi pa pazila, da se ne bi kdo okužil. če bi pa kdo od mojih najbližjih dobil HIV bi pa delala tako, kot bi sama pričakovala, da bi ljudje delali z mano, če ne bi vedeli. torej kot da nimajo nič posebnega.
Iztok, jaz se že zdaj do vseh ljudi obnašam isto, kot da bibili okuženi z ebolo
(za okužbo s tem niti ni “konkreten” kontakt potreben), kar pomeni da ne jem z nikomer solate iz iste sklede (to mi je ekšli zelo ogabno, če bi živela v starih cajtih ko so vsi žgance iz ene sklede jedli bi verjetno raje umrla od lakote), za nikomer ne pijem iz istega kozarca, zobe si perem zgolj s svojo krtačko ali sploh ne, brijem se samo s svojo britvico ali sploh ne, itd… tako da zaradi mene so lahko vsi okoli mene okuženi z AIDSom ali HIVom, pa se zame glede odnosa do ljudi ne bi nič spremenilo. malo izobrazbe je potrebne, da veš kako se prenaša in bolj kot si glede tega poučen, manj te je strah.
če bi bla jaz? ne bi razglašala naokoli zaradi družbene stigme, obnašam se dovolj pazljivo, da ne bi nikogar okužila.
Nevenka, misliš, da tista zdravila dobijo vsi, ali še vedno samo najbolj bogati in tisti z vezami?
Katarina, uf, tega možaka iz okolice Celja pa nisem zasledil. Kdaj seje to zgodilo?
Buba, ah te tvoje fobije
pred nekaj leti. nisem čisto sigurna al je bilo celje ali maribor, definitivno pa tam okoli. je bilo na tv in v časopisih, sam ne vem al je bilo v preverjeno ali na tedniku.
Tega, da pri nas dobijo vsi bolniki enako možnost za zdravljenje, ne morem reči, Iztok, ker poznam situacije iz drugih področij, pa vem, da žal ni tako.
Bi bilo zanimivo prebrati že samo “smernice” za delo Infekcijske klinike. Nekatere stvari se dajo razbrati že iz teh.
A načeloma mislim, da se zdravniki vendarle trudijo, kolikor se morejo. Denar je povsod omejitev. Mlajši ljudje imajo več možnosti, starejši manj.
Nevenka, po moje bo tvoj komentar kar držal. Ma grozno je tole vse skupaj. In kot si rekla, na koncu te pobere navadna gripa.
Verjetno se da gledati na zdravljenje skozi več prizem. V Ameriki alkoholiku pač ne bodo delali presaditve jeter. Vprašanje kako ima smisel zdraviti nekoga, ki je narkoman in se izpostavlja okužbam zavestno iz dneva v dan in nosi glavo naprodaj z vsakim vbodom, zdravnik naj se pa razleti zanj in obremeni zdravstveno zavarovanje, ko je pa še toliko bolnih ljudi, ki jim je življenje pa dragoceno… Verjetno se komu postavijo tudi taka vprašanja.
Življenje naj bi nobeno ne bilo več vredno. V resnici pa ne vem, če je tako. Res obstajajo zelo različni kriteriji kdo dobi kakšna zdravila.
Če si bogat, imaš dostop tudi do zdravil, ki pri nas še niso registrirana, včasih je to lahko velika prednost.
Dobra tema. Če bi se okužil kdo od mojih prijateljev………najprej bi se pozanimala kako točno se lahko prenaša, da bi premagala strah pred tem. Če se je okužil po lastni krivdi (npr. nezaščiten spolni odnos z neznancem), bi se že sam dovolj sekiral zaradi tega. Če pa bi se okužil slučajno (npr. operacija lai kaj podobnega), pa bi mu bilo verjetno še toliko bolj hudo.
Vsekakor bi tudi jaz rabila čas, da vse to dojamem, potem pa bi se odkrito pogovorila. Je pa težka tale stvar, res. Nikoli pa ne bi kar tako zbežala, jaz rabim le čas.
Če bi se okužila jaz…………… nikoli ne reci nikoli, ampak jaz res nisem za take kratke avanture za eno noč in tako naprej. Pač nisem tak človek. Pa nimam nič proti takim-naj počnejo če jim to paše. Le kondome naj uporabljajo, za svoje dobro in za dobro drugih. AIDS pa lahko doleti vsakega, tudi mene. Meni bi po moje bilo zelo hudo. Zagotovo bi povedala prijateljem, družini………. pravi prijatelji bi ostali. Tisti k pa niso pravi, bi pa odšli. In s tistimi ki bi ostali bi verjetno zelo poglobila odnos.
Mah, lahko smo sedaj vsi pametni zaradi tega. Ko pa bomo v taki situaciji, bomo pa čisto drugače reagirali, mogoče tudi jaz.
Nedopustno se mi pa zdi, da ljudje, ki vejo da so okuženi z Aidsom se še naprej veselo kurbajo okoli, seveda brez zaščite. Ali pa tisti, ki vejo, da je možnost, da so okuženi pa se ne testirajo. Neodgovorno res.
biti bogat ni samo včasih, ampak vedno velika prednost… ne samo v zdravstvu, ampak na vseh področjih življenja…
I like my fears… they keep me healthy and ALIVE!
Ko so se s HIV-om okužili Afričani, sem jim predrago prodajal zdravila in jih pustil umirati. Ko je za AIDS-om zbolel Slovenec, smo ga označili za pederčino, ki si je tako “božjo kazen” tudi zaslužil. Ko je AIDS staknil eden od sovaščanov, smo šli s sosedi na barikade in ga izgnali daleč stran. Ko je zbolel sosed, smo ga preganajali iz otroških igrišč in javnih zbirališč ter na zidove njegove hiše pisali, naj izgine, dokler ni odšel. Ko je zbolel moj najboljši prijatelj, sem vsem zatrdil, da sem ga poznal le bežno, nisem več odgovarjal na njegove klice in se mu na ulici na daleč izognil. Ko je zbolel moj sin, sem ga vrgel iz hiše in razdedinil. Ko je zbolela moja žena, sem ji prerezal vrat in jo zakopal v kleti. Ko sem zbolel sam … ni bilo več nik0gar, ki bi mi še lahko ali hotel pomagati.
Upam, da je poanta te (sicer fiktivne) zgodbe jasna!
Brez pardona bi pomagal…vem pa tudi, da bi bil eden redkih, ker smo ljudje total idioti kar se tiče pomoči bližnjemu, se verjetno dobro vidi, ko je bognedaj kakšna prometna, ko se vsi mimo peljejo….joj kok bi takrat vse v kurac poslal in se drl na vse kar leze in gre.
Spooky, srhljiva in kljub fikciji resnična štorija.
Joco, ljudje so po večini le egoistična bitja, ki jih zanima samo njihova rit. Pri teh rečeh pa jih zdela še strah, ki je večkrat popolnoma neosnovan.
imam prijateljico, ki je mislila, da ga ima. njen bivši fant ga ima dejansko.
cela druščina je šla z njo na infekcijsko in se dala skupaj z njo testirati. sem o tem napisala zapis…
ampak nikoli, nikoli, ne bi šla stran od nje. ker je moje bitje. in četudi bi bila hiv pozitivna, zaradi tega ni drug človek. je preprosto ona, ki bi si zaslužila enako obravnavanje kot vsi ostali. je pa res, da je aids stigma. in še dolgo bo. dokler folk ne bo poštudiral, da tisti, ki imajo aids, niso le pedri, narkomani in jankiji. ampk naša celotna družba je usrana. tako kot tisti, ki le za hip pomislijo na to, da bi osebno, ki je hiv pozitivna tretirali drugače, kot si zasluži…
Margareta, res je huda stigma, a jo je treba razumeti, saj gre res za grozno bolezen, za katero ni zdravila in se v veliki večini v končni fazi konča s smrtjo.
Daj pripni link od svoje zgodbe, sliši se hudičevo zanimivo.
ironično - ampak se ne konča vse s smrtjo?
link: http://margareta.blog.siol.net/2008/01/23/ko-se-2007-se-vedno-cuti-v-2008/
sicer pa ne opisujem zgodbe, bolj svoje občutenje…
Margareta, kako pa se konča?
Glede zapisa, močna zadeva, hvala bogu, da se je vse dobro končalo.
ammm - kul je - negativen test je biu
ampk njen bivši pa trpi - postaral se je ,shujšal, ima drisko, pač side efekts zdravil , ki jih mora jemat… žalostno…
Margareta, se ji kaj smili, ne glede na vse, kar bi ji lahko povzročil?
Biba, glede na to, kakšno zganjaš zaradi v glavnem nedolžnih vsakdanjih bakterij, ti preprosto ne verjamem, da bi se znala racionalno spopasti s HIV. So sue me.
lepo
ja, močno se ji smili, ko ga gleda, kakšen je… eh, tko pač je.. dejansko ljubezen ne pozna meja…
Margareta, bil sem skorajda prepričan, da se ji bo. Tako je, kaj hočemo.