zda 1973, drama, režija: Franklin J. Schaffner, igrajo: Steve McQueen, Dustin Hoffman, Anthony Zerbe, Val Avery, William Smithers

Verjetno najboljši zaporniški film vseh časov.

Pozabite na Pobeg iz Alcatraza, Papillon je film, ki vas bo navdušil do konca in naprej. Kljub obsežni minutaži in minimalnim dialogom. Papillon je film, ki govori na drugačen način. Ki govori z obrazom Stevea McQueena. Z glasbeno spremljavo. In z zgodbo, ki je tako zelo briljantna, da dialogov niti ne potrebuje. Pred vami se odvrti biografija kaznjenca Henria Charrierea, bolj znanega kot Papillona, za slovenske prijatelje, Metulja, možakarja, ki ga pošljejo v zapore francoske Gvajane v Južni Ameriki. V zelo stroge delovne kampe, kjer za prvi pobeg fašeš dve leti samice, za drugega pet let samice, za tretjega pa giljotino. In naš Metuljček, ki ga Steve McQueen igra tako izvrstno, da zadaj pusti celo Dustina Hoffmana, prefriganega bančnega prevaranta Louisa Dego, počne prav to. Beži. No ja, se trudi zbežati. Prvič, drugič in tretjič. Za vsako ceno in ne glede na posledice. Morebitni pogojni izpust po dveh letih ga ne zanima. Metulj želi le prostost. Še posebej zato, ker so ga obsodili umora, ki ga ni zagrešil. In ker se ne pusti zdelati sistemu. Niti v samici, kaj šele zunaj.

In prav prizori v samici so najmočnejši prizori celega filma. Vse tiste grozljive sekvence junakovega trpečega obraza in lovljenja zadnjih sončnih žarkov pred totalno osamo. Pred dodatno kaznijo popolne teme. McQueen je tiho in kljub temu pove več kot v vseh svojih ostalih filmih skupaj. McQueen lovi ščurke, da dobi nekaj mesa. McQueen prav te prizore odigra tako zelo prepričljivo, da pozabimo, da je McQueen, najbolj frajerski igralec svoje generacije. Bruce Willis pred Bruceom Willisom in super zvezdnik, ki ga je leta 1980 pri komaj petdesetih letih pokopal rak. Da ne bo pomote, Dustin Hoffman kot vedno igra prekleto dobro, toda tokrat je glavi McQueen. Papillon je popolnoma njegov film. Od začetka do konca. Tako zelo, da še danes ne morem verjeti, da mu niso dali oskarja. Hudiča, da ga niso niti nominirali. No ja, spregledali so tudi režiserja, scenarij in film kot celoto. Tistega leta je pač slavil The Sting, nekoliko precenjena komična kriminalka. Papillon je bil žal predober za nagrade. In tak je ostal do današnjih dni. Prekleto dober, nepozaben in tak, da ga vedno znova proglašam za enega izmed svojih najboljših ter najljubših filmov. Tudi po zaslugi zaključnih prizorov na Hudičevem otoku, kjer se po dolgih letih spet srečata Henri Charriere in Louise Dega.

Ocena 5