Kulti in klasike: Midnight Cowboy (1969)

2.05.2008 ob 15:38

zda 1969, drama, režija: John Schlesinger, igrajo: Jon Voight, Dustin Hoffman, Sylvia Miles, Brenda Vaccaro

Film, ki pošteno zadane še danes.

Dustin Hoffman je bil konec šestdesetih po zaslugi filma Diplomiranec na vrhu sveta. Ker ga je motilo, da so ga proglasili za seksualni simbol, za novega idola mladih deklet, je posnel Polnočnega kavboja. Zelo mračen, resen, trd in socialno angažiran strel v glavo, kjer je bil za vlogo potepuha Ratsa Rizza pripravljen tudi ubijati. Nihče mu namreč ni verjel, da je sposoben takšnega preobrata. Da je sposoben po Diplomirancu zaigrati kaj tako drugačnega. Da je zmožen poosebiti šepavega klošarja in to storiti tako, da mu bodo nasedla tudi mlada dekleta. In potem se je zgodilo prav to. Zgodilo se je nemogoče, Hoffman pa je postal najboljši igralec svoje generacije. In prav v Polnočnem kavboju, zgodbi o zgubah, ki sanjajo o hitrem uspehu, je bil morda najboljši. Najbolj tak, da si je prislužil naziv mojstra igre. Mojstra karakterja, ali če hočete, mojstra metode, ki sta jo nekaj let po njem zelo uspešno odafurala še Al Pacino in Robert De Niro. In Polnočni kavboj še danes seka sto na uro. Natanko s takšno močjo kot leta 1969, ko je v kina udaril prvič. In udaril je divje, drugačno in sveže. Tako, da so gledalci komaj dihali. In tako, da so si ga morali ogledati večkrat, da so ujeli vse tisto, kar je bil njegov namen. Štorija o wannabe žigolu Joeu Bucku (Jon Voight), ki pride v New York, da bi zaslužil lahek denar, je namreč vse prej kot prijetna in standardna. Je taka, da od gledalca zahteva nenehno pozornost. Taka, da jo bodo tisti, ki računajo na prvo žogo, zlahka prezrli in ji seveda naredili hudo krivico. Tu so namreč tudi ostri in naporni flashbacki Buckove tragične preteklosti. Tu so tudi vsi tisti psihadelični dodatki, ki dosežejo vrhunec na neki zabavi, ki bi se lahko pod taktirko Andyja Warhola in Paula Morrisseyja zlahka odvila tudi v znamenitem Studiu 54. Tu je nori in z bogom obsedeni odrešitelj. Tu so filmski odlomki, ki nas secirajo med grozljivo sceno oralnega seksa v kinu. In tu je žalostni podenj newyorškega vsakdana, kjer nostalgija nima kaj iskati. Kjer nostalgijo pohodni kič in kjer bi se celo Johnu Wayneu režali na ves glas. Nič čudnega, da naš Joe Buck ne najde strank. Da ženske ne trznejo na njegov kavbojski imidž. In da konča v družbi z Rizzom, ki vseskozi sanja o potovanju v Miami. O lagodnem življenju na Floridi, kjer bi ga obkrožala lepa dekleta. Brez skrbi, Polnočni kavboj ni le egotrip. Le prikaz totalnega odklopa Warholovega časa. Polnočni kavboj je hudičevo globoka, tragična, kvalitetna in močna zgodba o nenavadnem prijateljstvu in o sanjah, za katere žal zmanjka časa. Zelo pogumen film za leto 1969, zelo pogumen film za današnji čas. Dejstvo, da je padel oskar, je še vedno prelomno in sila pogumno dejanje. Želja, da bi glavno vlogo igral Warren Beatty, pa za vedno pušča kanček dvoma in misel, da bi bil še boljši od Jona Voighta. Kult, ki drži še danes. In kult, ki bo držal za vedno. Tudi zavoljo enkratnega Dustin Hoffmana in njegove mitske enovrstičnice: »I’m walkin Here.«

Ocena: 9/10

 

7 komentarjev na “Kulti in klasike: Midnight Cowboy (1969)”

  1. Anonimni pravi:

    Beatty bi bil sfaljena izbira, ker je predobro izgledal za luzerskega žigola. Dustin mi ni bil pa nič posebnega v filmu, pač over the top, kot ponavadi.

  2. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Tudi Jon Voight ni izgledal ravno slabo.
    Glede Hoffmana pa ne bova prišla skupaj, ker on pa je moj top igralc. In prav pri njemu nikoli ne zasledim over the topa, pa naj si igra še tako odpičen lik. Prav to je njegova kvaliteta.

  3. Luka Fanlok pravi:

    Dustin mi ni bil pa nič posebnega v filmu

  4. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Luka, ameriška revija Premiere je tole njegovo vlogo uvrstila med deset najboljših vlog vseh časov. Torej že nekaj mora biti na tem.

  5. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: American Beauty, American History X pravi:

    [...] Da je akademija oscarja za najboljši leta dala filmu American Beauty, je bil sila pogumno dejanje. Vsaj toliko kot leta 1970, ko je zmagal Polnočni kavboj. [...]

  6. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Cowboys & Aliens, The Smurfs, Bad Teacher pravi:

    [...] moral bi ga tudi za njihove starše, ki so bili v času risane serije mulci v vrtcu (ne, finta Polnočnega kavboja ni dovolj, jebat ga). Jp, Smrkci sedaj pač pridejo v urbano džunglo, kar je napaka, ki jih [...]

  7. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: The Burrowers, Sonny, Ip Man, Dark Reel pravi:

    [...] ostarele dame, kar je vsekakor prava redkost ameriške kinematografije in spomin na kultnega Polnočnega kavboja, kjer se je dogajalo nekaj podobnega. In pozor, ostarelo pohotnico Meg, ki bi dala vse, da se Sonny [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !