IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NA GLAS

zda 1979, drama, režija: Robert Benton, igrajo: Dustin Hoffman, Meryl Streep, Justin Henry, Jane Alexander, JoBeth Williams

Dustin Hoffman vs. Meryl Streep.

Kramer proti Kramerju je film, ki je v osemdesetih obnorel tudi Slovenijo. Tudi moje starše, babico, dedka in teto, ki so o njem debatirali noč in dan. Beseda je tekla o vrhunski igri Dustina Hoffmana. O tem, kako je mali Justin Henry luštkan otrok. O tem, da je Meryl Streep res krasna igralka. O tistem znamenitem prizoru s toastom in jajci. O tem, da si Meryl otroka sedaj ne zasluži. O tem, da pri ločevanju staršev najbolj trpijo prav otroci. O tem, da je bil za ločitev kriv tudi Dustin, saj je pozabil na ženo in se posvetil le karieri. O noči oskarjev, ko je film pobral pet odmevnih nagrad. Tudi za najboljši film, glavno moško vlogo, stransko žensko vlogo, režijo in scenarij. Pa o tem, da gre za enega najboljših filmov, kar so jih videli v zadnjem času. Pa o tem, kako bi sami ravnali v podobni situaciji. Pa o tem, da bi morala Dustin in Meryl na koncu biti skupaj. Pa o tem, da ima Meryl v bistvu pravico, da hoče otroka nazaj in da jo po svoje razumejo. Skratka, Kramer proti Kramerju je bil film, ki je bil v moji familiji tako ali drugače prisoten vrsto let. Vrsto let pred tem, ko sem ga prvič videl tudi sam. In dobro se spomnim lokalne videoteke, kjer sem si ga sposodil in si ga ogledal s svojim očetom, ki me je pustil čisto pri miru. Ki je želel, da ga ocenim sam in da čisto sam pogruntam njegove kvalitete. Star sem bil okoli 14 let. Morda malce premalo za tako dober in velik film, pa vendar dovolj, da sem že takrat ujel vse tisto, kar je bilo treba. Morda ne vse tisto, kar sem ujel kasneje, pa vendar dovolj, da mi je bil všeč. Da sem se zacopal v igro Dustina Hoffmana in da sem si film zapomnil za vse večne čase. Vse do včeraj, ko sva si ga ogledala skupaj s punco. Spet me je zadel točno tja, kot nekoč. Zadel me je v srce. V delček, ki je rezerviran za najboljše filme Dustina Hoffmana in za najboljše filme na sploh. In debate, ki so pred leti potekale v moji familiji, so se ponovile še enkrat. Skorajda do potankosti. Skorajda tako, kot verjetno potekajo pri vseh, ki si ta odličen film ogledajo prvič, drugič, tretjič in četrtič. Ali pa kar vsako leto znova. In film je res krasen. Od začetka do konca. Praktično brez napak in idej, da bi lahko bil še boljši. Vse kar ste slišali o njem, je resnično. Vse drži. In vse je točno tako kot je bilo že leta 1979, ko je Dustin Hoffman vendarle dobil svojega prvega oskarja in dokazal, da mu ni para ter da lahko igranja uči tudi Ala Pacina, Roberta De Nira in Jacka Nicholsona.

Ocena 5