Da je Bog razčefukal Sodomo in Gomoro mi je povsem jasno, saj so ga ljudje tam začeli pošteno srati in so prekoračili vse meje razuma ter dobrega okusa. Točno to se dogaja tudi z današnjim svetom. In zadnje čase je teh pizdarij čedalje več, prav vse pa so čedalje hujše. Takšne, kot da bi tekmovale za naziv najbolj ogabne pizdarije vseh časov. Najprej tisti starček, ki ga je nekdo pri naših južnih sosedih spolno zlorabil in mu poškodoval zadnjik ter ustno votlino. Potem pošastni Josef Fritzl, ki je celih 24 let zlorabljal svojo lastno hčerko in ji zaplodil kar sedem otrok. Pa slovenski cigani, ki naj bi mučili nesrečnega možakarja in mu za zavarovalno premijo odrezali celo prst. Pa nek slovenski ravnatelj, ki je povedal, da je zlorab med njegovimi učenci vse več in da jih največkrat izvajajo prav starši. Pa ogromno število žrtve zadnjega orkana, kjer politika preprečuje humanitarno pomoč.

Prav imate, svet gre v kurac. V tri krasne. Uničili pa ga bomo povsem sami. Vse te naravne katastrofe so le jeza Boga. Le kazen za naše grozljivo obnašanje. Za naše perverzne ter ogabne stvari, ki jih je vsak dan več in ki so iz dneva v dan hujše in bolj grozljive. Bog nas ima dovolj, zato nas očitno kaznuje. Okej, toda ni mi jasno, zakaj kaznuje tiste, ki niso krivi in ne orkana recimo ne pošlje nad Avstrijo. Ali pa nad tiste cigane, ki naj bi mučili tistega ubogega možakarja. Ali pa nad naše južne sosede, kjer je tisti mladenič posilil tistega nesrečnega starčka. Naš planet je spet postal Sodoma in Gomora. Ena blesava in perverzna ustanova, kjer si lahko čisto vsak dovoli čisto vse. Pedofili rastejo kot gobe po dežju. Zlorabljenih otrok je kot listja in trave. Peklenskih zločinov pa je toliko, da jim še filmske ekranizacije ne morejo več slediti.

Le kaj je v ljudeh, da se obnašajo tako grozno? Le kaj jih vodi v taka nečloveška dejanja? V dejanja, kjer bi bili nerodno celo Charlesu Mansonu. Gre za gensko napako, morda za medicinske poskuse, za katere vedo le tajne ustanove? So nas napadli marsovci in nam nastavili svoje zlobne kopije? Tole je preveč in tole je zelo čudno. Preveč je tega sranja. Včasih se mi zdi, da je norcev več kot normalnih ljudi. Da so normalni ljudje v bistvu norci, norci pa normalni ljudje. Če nisi pedofil, nisi več normalen. Če ne ugrabiš hčerke in se ne greš incesta, nisi pravo moški. Če ne posiliš starčka, pa nisi pri sebi.

Morda bo res najbolje, da Zemljo zadane en orjaški meteor in nas spet pahne na začetek. Tja, kjer smo bili nekoč In tja, kjer je bil edini zločin dejstvo, da si fantu v sosednji jami ukradel nekaj mesa.

Huh, je bila smrt otrok v kitajskem potresu pravzaprav odrešitev?

Na leškem Šobcu se je začela sezona tenisa. To seveda pomeni, da sem tudi jaz končno pogledal iz medvedje luknje, v roke vzel lopar, nase navlekel kratke hlače in tenis copate ter se pripravil za dvoboj stoletja. Za tekmo dvojic, kjer se je treba boriti do zadnje kaplje znoja. Na eni strani sva bila midva s punco, na drugi pa moj bodoči tast ter njen mlajši bratec. Pred dvobojem sem imel seveda zelo dolg jezik. Nekaj v stilu: “Joj, kako bosta zgubila. Daj no mali, pojma nimaš. Starček in dojenček nimata šans. Tri nula v setih je zagotovljenih. Zgubila bosta še pred pričetkom tekme.” Pač samozavest in prepričanje, da s punco nikakor ne moreva izgubiti. Prvi set je pokazal povsem drugačno sliko. Tast in ta mali sta naju dobesedno zmlela v prah. Prvi s svojimi zajebanimi felš udarci, drugi pa s preciznimi ter dokaj močnimi streli na sredino igrišča. Ena nič za nasprotno ekipo. Bolečih ena nič. Ena nič, ki mi je pobral samozavest in skorajda uničil upanje za zmago.

Hvala bogu za mojo punco, ki se ni hotela predati. Ki mi je ponovno vlila voljo in me prepričala, da tekma še ni končana. In res, kot bi trenil sva dobila dva seta in povedla z dva proti ena. Z odličnih dva proti ena, ki je pošteno namatral in presenetil tasta in ta malega. Moja samozavest je bila na vrhuncu, iz mojih ust pa so spet letele zbadljivke in čista preserancija. Jasno, igrali smo četrti set, midva s punco pa sva vodila 5 proti štiri in imela servis. Moj servis, s katerim bi lahko dobil tekmo. In pozor, imel sem celo tako imenovani match point, zaključno žogo, kjer bi se sanje nasprotne ekipe sesule v prah. A kaj, ko sem zajebal in butnil dvojno napako. To me je očitno tako zelo zmedlo, da sva game potem izgubila in spušila še tako imenovani tiebreak.

Dva dva v setih in zadnji odločilni set. Zadnji maraton na vročem soncu, kjer je energije seveda zmanjkovalo. Še posebej v meni, saj sem bil letos prvič v športni akciji. Jasno, izgubila sva. Kot dva amaterja. Kot dva papka, ki prvič v življenju v rokah držita lopar in ki nimata pojma, da je treba žogo poslati čez mrežo. Tri dva za nasprotno ekipo in ponovitev lanskega poraza, ki me je bolel vse do letos. No ja, sedaj me boli tale nov poraz. Še posebej zato, ker sva s punco vodila dva ena in ker sva imela zaključno žogo za zmago. Tast in bratec sta bila seveda čisto tiho in se režala v notranjosti, jaz in punca pa sva pihala od jeze in jima morala priznati premoč.

Hvala bogu, da smo potem udarili še nekaj hitrih tekem do desetih dobljenih točk, kjer sem bodočega tasta premagal deset proti devet in si vsaj malo oddahnil. Do trenutka, ko je na teren stopil ta mali in me zdelal kot piksno. Z deset proti šest. Tako zelo, da sem sopihal kot lokomotiva in da sem na koncu komaj stal na nogah. Dobil me je na kondiciji in na menjavanju strani. Jasno, pred tekmo sem bil spet glasen in pameten, po tekmi pa sem bil raje tiho in mu stisnil roko.

Prav imate, počutil sem se kot kobilica, ki jo med zobe dobi kakšna večja žival. Pa četudi sem bil ves čas prav jaz večja žival.

Dragi moji, samo za vas sem izbrskal nekaj zanimivih plesnih duetov. Katera dva sta vam najbolj všeč, katera dva vam gresta na živce, katera dva ne pašeta skupaj, katera dva sta za vedno v vaših srcih?

Na dan z besedo in s komentarji. Naj se plesni šov prične.

Antonio Banderas & Madonna

KLIK

Al Pacino & Gabrielle Anwar

KLIK

Richard Gere & Jennifer Lopez

KLIK

Patrick Swayze & Jennifer Grey

KLIK

Fred Astaire & Ginger Rogers

KLIK

Arnold Schwarzenegger & Tia Carrere

KLIK

Gene Kelly & Cyd Charisse

KLIK

John Travolta & Uma Thurman

KLIK

Salma Hayek & Ashley Judd

KLIK

zda 1979, znanstveno fantastična grozljivka, režija: Ridley Scott, igrajo: Sigourney Weaver, Tom Skerritt, Ian Holm, Harry Dean Stanton, John Hurt, Veronica Cartwright, Yaphet Kotto

Žrelo v Vesolju.

To, kar je bil Žrelo za morje, je bil Osmi potnik za vesolje, le da je bil strah gledalcev seveda manj realen, da pa je prav zaradi tega več kot vžgal slogan: “V vesolju vas ne bo nihče slišal kričati.” Če ste se v Žrelu bali morskega psa, se boste sedaj seveda bali vesoljske pošasti. Zajebanega osmega potnika, ki čisto po naključju vstopi v vesoljsko ladjo Nostromo. Med sedemčlansko posadko, ki nima pojma, kaj jo čaka. Ki se niti pod razno ne zaveda, kako hudičevo nevaren je stvor, ki ga na obrazu prinese John Hurt. Nesrečni Kane, ki je svoj znameniti prizor poroda enkratno sparodiral v filmu Space Balls. Atmosfera je prava. Napeta, polna pričakovanja, skorajda panična. Tudi za gledalce, ki trepetajo skupaj z junaki na platnu. Krvoločni stvor se namreč skrije nekje na ladji, člani posadke pa ga iščejo in čakajo, kdaj jih bo napadel. Kot morski pes v Žrelu. Kot plenilec, ki čaka na svoj plen. Okej, filmu se resda počasi začenja poznati leto rojstva, toda to ne pomeni, da ga je čas povozil. To pomeni le, da ni več tako zelo svež kot leta 1979. Pa vendar, film ostaja klasika za vedno. Prelomna poslastica žanra, ki je iz Sigourney Weaver naredil kultno robo. Edino pravo akcijsko junakinjo tistega časa. Zares pravo trdo žensko, ki se ne boji nikogar. Ki morda zatrepeta le ob preveč bližnjem srečanju z vesoljsko pošastjo. Režiser Ridley Scott, ki se je tri leta kasneje proslavil še z Iztrebljevalcem, je imel pred Osmim potnikom za sabo le ne preveč odmevno pustolovščino The Duellists, zato je zelena luč za take vrste film pravi čudež. Zelo veliko zaupanje režiserja Walterja Hilla, ki je odnehal po nekaj snemalnih dnevih in mu prepustil posel. Zelo dober film. Tak, da ga lahko gledate vsako leto znova in tak, da vas nihče ne bo slišal, ko boste kričali.

Ocena 4

češka 2006, komična drama, režija: Jiri Menzel, igrajo: Ivan Barnev, Oldrich Kaiser, Julia Jentsch, Martin Huba

Stregel sem etiopskemu cesarju.

Obsluhoval jsem anglického krále, po naše, Stregel sem angleškemu kralju, je krasen film. Izvrstna mešanica drame in komedije. Drama z obilno dozo humorja. In komedija z močno dozo dramske globine ter krute realnosti. Nikoli preveč zatežena, nikdar pretirano burkaška. Ves čas točno taka kot je treba. Taka, da je na tak enkraten, domiseln, svež in izviren način ne bi mogli nikdar posneti v Hollywoodu. In taka, da vam bo v spominu ostala do konca življenja. Glavni je Jan Dite, drobni natakar, ki sanja o tem, da bo nekoč postal milijonar in lastnik svojega hotela. Zgodba ga spremlja od rane mladosti do pozne starosti. Od začetkov v strežbi, do petnajstletne zaporne kazni, ki mu prekine sanje in mu podari realnost. Prav zato vidimo vse tiste hotele, kjer dela. Vse tiste gala restavracije, kjer veljajo stroga pravila, ki se jih ne bi branil niti Tito. Kjer je natakar bog in batina in kjer se za vsako najmanjšo napakico leti iz službe. To so strogi protokoli. Stroga pravila strežbe, ki jih film obrača na tako zanimiv ter sproščujoč način, da dobimo občutek, kot da smo zraven. Ko da smo vsi po malem Jan Dite. Kot da smo tudi sami pred davnimi leti stregli angleškemu kralju, no ja, etiopskemu cesarju. In naš Dite se počasi vzpenja po lestvici. Malce zavoljo svojih sposobnosti, malce zavoljo svoje iznajdljivosti, malce zavoljo svoje zvitosti ter celo pokvarjenosti. Še posebej takrat, ko konkurentu podstavi nogo in dobi njegovo službo. Poba je pač odločen, da bo postal milijonar in lastnik svojega hotela. Ker se film dogaja pred in med drugo svetovno vojno, okoli skače cela kopica mladih deklet. Razposajenih kurbic, ki zabavajo vojake in snobovske goste. Kurbic, na katere pada tudi Dite, ki jih po vsakem seksu okrasi z rožami in hrano. Da ne bo pomote, golota filma Obsluhoval jsem anglického krále ni na platnu zato, da rajca in da bi film nanjo šlepal svoje napake. Golota je dodatek k zgodbi. Njena kulisa. Njen kontekstni pripomoček, ki več kot odlično ponazori takratni čas. Še posebej v prizoru v bazenu, kjer se gola dekleta spremenijo v invalidne nemške vojake. In naš Dite se prav med nemško okupacijo Češkoslovaške znajde več kot odlično. Pravzaprav takrat doseže svoj vrhunec. Še posebej od trenutka, ko spozna nemško mladenko Lizo, ki postane njegova žena. Ki ga da na teste za čisto spermo in ki hoče arijske otroke brez slabe krvi. Dite zaradi tega seveda pade v nemilost pri svojih kolegih, ki prezirajo naciste, kar pa ga ne moti preveč, saj ima med okupacijo popolni mir, po vojni pa proda znamke in resnično obogati. Tak je tale film. Enkrat zelo zabaven, celo burkaški, potem pa zelo resen in v bistvu tragičen. Kot življenje. Kot smisel življenja, ki ga na koncu najdeš v povsem drugih rečeh kot na začetku. Kot takrat, ko si sanjal. Ko se zbudiš, namreč ugotoviš, da so bile sanje ves čas nekaj čisto drugega. Odličen film, kjer ne boste našli niti ene same napake in jasen dokaz, da je Jiri Menzel najboljši češki režiser ta hip.

Ocena 5

V novem Playboyju se je slekla Dona Olah. Tista Dona Olah, ki je isto storila že pred davnimi leti za hrvaški Playboy. Tako je, Slovenija je ni zanimala. Očitno so ji plačali premalo, od Hrvaške pa je dobila več pozornosti in slave. Sedaj se je slekla tudi za Slovence. In to pri 28-ih letih, ko naj bi se vrnila iz uspešne manekenske kariere v Italiji. Ekskluzivno, kot temu radi pravijo pri Playboyju.

Hm, meni se zdi prav nasprotno in nič kaj ekskluzivno. Meni se zdi, kot da so jo potegnili iz naftalina. Kot da niso imeli druge nagice in kot da jim je Dona pač prišla prav. Če pomislimo, so prejšnji mesec objavili dve leti stare fotke Sanje Grohar in Nine Osenar, kar pomeni, da spet niso imeli sveže krvi. Pravzaprav je tudi Dona malce zastarela. Ne ravno aktualna in popularna. Pač bivša nagica iz hrvaškega Playboyja, ki se je sedaj po dolgih letih slekla še za slovensko izdajo. In to na zelo pompozen način. Z reklamo na velikih in zelo pogostih džambo plakatih. Povedano drugače, mnogo hrupa za nič.

Huh, da ne pozabim, Playboyjevo dekle leta je postala Sabina Mali. Kdo je že to?

Nočem izpasti moralist, toda najnovejši zapis blogerskega kolega Sexa mi je dal misliti. Pravzaprav me je pošteno razkuril in v meni povzročil hudo zgražanje do Zavoda 69. Prav Zavod 69 bo konec tega meseca na nek način pomagal pri organizaciji skupinskega seksa. Tako imenovanega gang banga, kjer naj bi vsaj 150 tipov porivalo eno žensko. Zloglasno učiteljico Madameweb, ki upa na visoko udeležbo. Glede na to, da se bo zadeva odvila na lokaciji Rovinj - Monsena - Punta Križa in da jo oglašuje prav naš Zavod, Madameweb računa tudi na Slovence.

Okej, toda kaj, ko za udeležbo ne boste potrebovali kondoma. Prav ste slišali, gospo Web boste lahko seksali brez kakršnekoli zaščite in kamorkoli si boste zaželeli.

CODE RED, CODE RED !!!

21. stoletje, čedalje več aidsa in prireditev, ki se oglašuje s seksom brez kondoma. Ki tak seks pravzaprav poudarja kot prednost. Madameweb je namreč sporočila, da jo bodo lahko vsi podrli brez zaščite. Tako kot bodo hoteli. Glede na to, da takšne seanse izvaja redno in pogostokrat, je nevarnost za okužbo seveda toliko večja. Jasno, na tako zadevo se bodo prijavili predvsem samski moški. Moški, ki seksajo sto na uro in ki jim bolezni visijo dol. In prav taki moški bodo stali v vrsti brez kondoma. In prav taki moški se bodo potem vrnili domov. Recimo v Slovenijo, kjer bodo širili morebitne bolezni, ki jih bodo staknili na gangbangu.

Prepričan sem, da bo prav dejstvo, da je dovoljen seks brez kondoma, privabilo še več moških. Še več totalnih bedakov, ki jim je važno le to, da ga bodo namočili. Ki ne bodo razmišljali o posledicah in ki bi jim bilo vseeno, če bi bila Madameweb že okužena.

Da se razumemo, čisto nič nimam proti takim šovom. To je v drugih državah nekaj povsem običajnega. Naj ljudje počnejo kar jih je volja in naj Zavod 69 svojim članom ponudi čimbolj raznolik program ter upraviči svoj pompozen imidž. Grozno mi je le to, da ne bo kondomov. In to v 21. stoletju. In to čisto blizu nas. Na prereditvi, kjer je seks brez zaščite kul zadeva.

Huh, gre v resnici za možnost brezplačne okužbe z aidsom?

Zloglasna Madameweb, ženska, ki očitno razmišlja le s svojim mednožjem

Odkar so sprejeli nov zakon o cestno prometnih predpisih, saj veste, tisti zakon, zavoljo katerega boste v minuti izgubili dve plači, so se začeli policisti obnašati zelo pasje. Kot lisjaki. Kot podaljšek vlade, ki hoče na vsak način dobiti denar od vseh državljanov, ki sedijo za volanom svojega vozila. Policisti namreč čakajo v zasedi. Na najbolj trapastih mestih. Tam, kjer ni nikoli bilo še nobene nesreče. Tam, kjer vozniki nikogar ne ogrožajo. In tam, kjer je največja možnost, da vozniki prekršijo omejitev hitrosti.

Jasno, tam, kjer je res nevarno in tam, kjer je bilo že veliko nesreč, policije ni. Policija je vedno le tam, kjer se ji več kot očitno vidi, da ne pazi na varnost, ampak da pazi na jemanje denarja našim državljanom. Zato vas, dragi vozniki, naprošam, da začnete žmigati z lučmi drugim voznikom, če opazite policaja. Da preprečite krajo denarja. Da si pomagate med sabo. In da prav na ta način vrnete udarec temu trapastemu zakonu.

Nekateri to že pospešeno počnejo, zato bi bilo dobro, da to začnejo početi prav vsi. Seveda le voznikom, ki vozijo zmerno. Tistim, ki res divjajo, ne pokažite nič. Tisti si seveda zaslužijo plačilo kazni.

Poba je tako kul, da je rešil tudi polomijo Iron Man. Upam, da so dnevi mamil in alkohola daleč za njim in da nam bo postregel še z mnogimi super vlogami. Uf, da ne pozabim, kot poslovnež Tony Stark je seksi kot že dolgo ne.

Zvišanje tarife za avtorske pravice slovenskih pesmi naj bi povzročilo hude težave našim lokalom, ki naj ne bi zmogli takšnega zalogaja. Huh, se vam ne zdi, da bodo zdaj lokali prav zaradi tega bolj polni? Da bo Sazas zdaj pravzaprav dosegel ravno nasprotno? Da bodo ljudje prav zaradi nevrtenja slovenske muzike zdaj veliko raje zahajali v lokale?

Sicer pa delovanja teh avtorskih pravic dejansko ne razumem najbolje. Ali lokali res plačujejo denar za vrtenje slovenske glasbe? Recimo, 50 evrov na teden za Damjana Murka, 100 evrov pa za Tanjo Žagar? No ja, za avtorje njune glasbe in besedil. Gre to res tako ali jaz res ne razumem ničesar? Ali naši avtorji res živijo od denarja za predvajane svoje glasbe tudi v Sloveniji? Kako sploh veš, če tvojo glasbo vrtijo? Bi moral potem tudi jaz dobiti denar, ker so vrteli mojo glasbo? Bi ga moral zahtevati tudi od radijskih postaj?

Ne glede na to pa mislim, da lokali ne bodo propadli. Še več, namesto Murka bodo sedaj lahko vrteli kvalitetno glasbo, obiskovalci pa bodo slovenske glasbenike pač poslušali doma.

Huh, sicer pa, ali mi znate našteteti kak lokal, kjer se rola naša muzika?

SCREAM 2 (zda 1997, grozljivka, režija: Wes Craven, igrajo: Neve Campbell, Courteney Cox, David Arquette, Jamie Kennedy, Sarah Michelle Gellar, Jerry O’Connell, Jada Pinkett, Liev Schreiber, Rebecca Gayheart, Timothy Olyphant, Laurie Metcalf, Elise Neal, Duane Martin, Portia de Rossi, Omar Epps, Heather Graham, Joshua Jackson, Tori Spelling, Luke Wilson)

Presenetljivo učinkovito in zelo dobro nadaljevanje, ki mu do originala manjka le malce več trivialnih štosev.

Scream 2 se nadaljuje tam, kjer se je končal Scream. Spet imamo na desetine insajdersih štosev, še več citiranja znanih grozljivk, malce manj zabave in malce več groze. In pozor, film se začne v kinu, kjer vrtijo Stab, film v filmu. Film o dogodkih iz prvega Screama, kjer Sidney Prescott (Neve Campbell) igra Tori Spelling, Drew Barrymore pa Heather Graham. In prav med ekranizacijo kultne uvodne sekvence prvega Screama, se odvija nič manj kultna sekvenca drugega, kjer med nabito polno dvorano sedita tudi Jada Pinkett in Omar Epps. Zaljubljeni parček, ki ju razkosa naš stari znanec. Naš zamaskirani morilec, ki se je vrnil na sceno. Ki spet obožuje grozljivke in ki bo naredil vse, da bo presegel original. In prav debata o originalih in nadaljevanjih je nekakšen vrhunec tegale nadaljevanja. Prav debata o tem, katera nadaljevanja so boljša od originalov, nas spet popelje v hudo nostalgijo in zavedanje, da še enkrat gledamo čistokrvno mojstrovino žanra. Prav imate, glavna tarča je spet nesrečna Sidney Prescott, ob strani pa ji znova stojita povzpetna novinarka Gale Weathers (Courteney Cox), avtorica knjige o dogodkih iz prvega Screama, in še vedno nerodni policist Dwight “Dewey” Riley (David Arquette), ki sedaj seveda šepa. Sarah Michelle Gellar pade z balkona, Jamie Kennedy pade v snemalni avto, sum pa odleti na Cottona Wearyja (Liev Schreiber), mladeniča, ki je krivično sedel zaradi umora Sidneyjine matere. Jasno, če bodo v kakem filmu še kdaj debatirali o nadaljevanjih, ki se lahko brez panike postavijo ob bok originalom, bo Scream 2 brez dvoma v prvi vrsti.

Ocena 4 in pol

SCREAM 3 (zda 2000, grozljivka, režija: Wes Craven, igrajo: Neve Campbell, David Arquette, Courteney Cox, Lance Henriksen, Jenny McCarthy, Parker Posey, Patrick Dempsey, Emily Mortimer, Liev Schreiber, Matt Keeslar, Kelly Rutherfor, Carrie Fisher, Jamie Kennedy, Kevin Smith, Jason Mewes)

Povsem dostojen zaključek trilogije.

Uganili ste, trivia tokrat teče o trilogijah. O pravilih, ki jih moramo upoštevati pri trilogijah in pravilih, ki jih dobro pozna tudi tokratni morilec, ki si seveda spet natakne znamenito razpotegnjeno masko. Še več, trivia tokrat dodobra povoha tudi filme, ki z žanrom nimajo nobene zveze. Recimo Vojno zvezd, kjer se oglasi celo Carrie Fisher, originalna princesa Lea, ki pojasni, da žal ni dobila vloge, ker ni spala z Georgeom Lucasom. Tako je, Scream 3 je spet insajderski. In tak, da nas ne pusti na cedilu. Resda ne tako dober kot prva dva, pa vendar tak, da zvozi do konca. Da nas večkrat pošteno prestraši in vseskozi dovolj dobro vrti ter zabava. Jasno, zgodba se odvije na prizorišču snemanja filma Stab 3, kjer našim junakom pomagajo še igralci, ki jih upodabljajo na filmu. Recimo Parker Posey, ki igra novinarko Gale Weathers. In prav Poseyjeva je potem ves čas v prvem planu. Skupaj s Courteney Cox, ki je seveda ne mara. Ki sovraži svojo filmsko upodobitev. To so dobre finte. Prijemi, ki jih na tako skuliran način ne boste našli v nobenem drugem filmu. Še posebej pa ne v kaki grozljivki, se pravi v žanru, ki ga je prav trilogija Scream po hudem padcu v osemdesetih dvignila na višjo raven. Jasno, morilec spet lovi našo Sidney (Neve Campbell), ki tokrat dela na telefonu za pomoč v stiski. Ki se umakne v samoto in ki upa, da je vse najhujše daleč za njo. Namesto Sarah Michelle Gellar in Rose McGowan na hitro pade Jenny McCarthy, v uvodnem prizoru pa namesto Drew Barrymore in Jade Pinkett nastrada Liev Schreiber. Okej, Scream 3 na trenutke resda izgleda kot material, iz katerega sta se prva dva ponorčevala, toda to ne pomeni, da gre za slab film in za slabo nadaljevanje. Gre le za film, ki se zaveda, da sta njegova predhodnika nedosegljiva. In za film, ki s tem nima popolnoma nobenmih težav. Prav zavoljo tega se na hitro oglasita še Jay in Silent Bob. Morda najboljša trilogija vseh časov in filmski izlet, ki ga bod vedno veseli tudi gledalci, ki jim je za grozljivke malo mar.

Ocena 4

zda 2008, akcijska pustolovščina, režija: Jon Faverau, igrajo: Robert Downey Jr., Jeff Bridges, Gwyneth Paltrow, Terrence Howard, Leslie Gibb, Faran Tahir

Uf, če ne bi glavne vloge igral Robert Downey Jr., bi bil tole zelo neumen in dolgočasen kliše.

Dejstvo, da prav Robert Downey Jr. igra Irona Mana, reši tole sicer ne preveč posrečeno kopijo Robo Copa in Transformerjev. Tale finančno neverjetno uspešen in težko pričakovan pop corn filmček, ki je že v prvem vikendu vrgel več kot sto milijonov dolarjev zaslužka. Da je bil uspeh tako zelo velik, je pravzaprav veliko presenečenje. Še posebej zavoljo nič kaj dobrega scenarija in prizorov, ki bi zadeli v polno le v kakšni pol ure trajajoči tv risanki. Nič kaj boljši niso tudi dialogi. Nič kaj posebej dober ni niti glavni negativec Jeff Bridges. Nič kaj posebej dobra ni tudi režija Jona Favreaua, ki nam je pred tem serviral Elfa in Zahturo. Nič kaj posebej prepričljivi pa pravzaprav niso niti štosi ter vse tisto, kar naj bi imel zares odličen film o superjunaku. Hvala bogu za Roberta Downeyja. Za igralca, ki iz Irona Mana kljub vsem slabem potegne najboljše. Še posebej, ko ni Iron Man. Ko je super uspešni poslovnež in babjek Tony Stark, lastnik firme, ki z orožjem zalaga ameriško vojsko. In firme, ki je isto počela že med drugo svetovno vojno, ko je bil glavni njegov oče. In prav Robert Downey iz tega filma dela nekaj več. Prav Robert Downey ga dvigne iz totalnega sranja in ga spremeni v dokaj gledljivo ter zanimivo zadevščino, ki jo vendarle uspemo zdržati brez pretiranega zehanja in gledanja na uro.  

Ocena 3

Dragi Janez,

Ker so moji mesečni prihodki skorajda manjši od odhodkov, te prosim, če mi lahko pomagaš. Veliko bi mi pomenilo, če mi lahko plačaš vsaj vse nujne položnice, ki znašajo okoli 150 evrov in če lahko to počneš več mesecev zapored. Obljubim, da ti na jesenskih volitvah namenim svoj glas, pa četudi mi je ljubši Borut Pahor. Nimam slabe vesti in položnic iz ponosa ne bom strgal. Lahko se tudi oglasiš pri meni doma in račune potem poravnava pri najbližji banki.

V pričakovanju odgovora te lepo pozdravljam,

Iztok Gartner

ZOMBIE STRIPPERS (zda 2008, grozljivka, režija: Jay Lee, igrajo: Robert Englund, Jenna Jameson, Roxy Saint, Joey Medina, Shamron Moore)

Pozor, Jenna Jameson iz svojega mednožja strelja kugle za biljard.

Zombie Strippers me je pritegnil iz dveh razlogov. Prvič, šlo je za prvi pravi film bivše porno kraljice Jenne Jameson. In drugič, eno glavnih vlog igra tudi Robert Englund, nepozabni Freddy Krueger, ki ga redkokdaj vidimo brez maske. Če bi rekel, da slabšega in bolj kičastega filma še nisem videl, bi lagal. Če bi rekel, da nisem bil daleč, pa bi prav tako govoril resnico. Politično drzen uvod se kaj kmalu spremeni v erotično ter zelo morbidno, mestoma zabavno,  zombi štorijo, kjer striptizete publiko navdušijo le še s tem, da postanejo živi mrtveci. Da svoje oboževalce po koncu nastopa razmesarijo ter požrejo. Navaden ples in slačenja nista več dovolj. To je druga scena. Podobna tisti iz filma Od zore do mraka, kjer so bile babnice pač vampirke. Nič posebnega in premajhen proračun, ki pa kljub temu preseneti z dvolj nazornimi posebnimi efekti. Plus prizor, kjer Jenna iz svoje muce strelja biljard kugle in skuša ubiti svojo glavno nasprotnico, ki ji potem iz nog ter obraza potegne celotno kožo. Huh, je to morda prihajajoči porno trend?

Ocena 2

KINKY KILLERS a.k.a POLYCARP (zda 2007, grozljivka, režija: George Lekovic, igrajo: Michael Pare, Charles Durning, Beverly Lynne, Brooke Lewis) Dragi moški, pazite se, na sceni so poredne in zelo nevarne morilke. Pacientke privlačne psihiatrinje Beverly Lane padajo kot muhe po dežju. Na zelo okruten, okulten in satanistični način. Vsem žrtvam je skupno tudi to, da jih ubijejo med seksom in to, da jim tik pred smrtjo podarijo še brezplačen tatu. Detektiv Michael Pare zavoha morebitno sled in posumi, da za vsem tem morda stojita dve mojstrici tetoviranja. Ali pa kdo drug. Recimo odvetnik Charles Durning, kak detektivov kolega ali obetani rock zvezdnik. Da ne bo pomote, vse tole se zanimivo sliši le v besedah. Slika je namreč porazno klišejska, dolgočasna in hudičevo bedna. Povsem nepotreben in strašno slab film, ki ga ne priporočam nikomur. Plus vprašanje, kaj za vraga v takem sranju počneta Michael Pare in Charles Durning. Prav ste prebrali, tole je preslabo celo za Michaela Pareja, ki zadnja leta ne počne nič omembe vrednega.

Ocena 1

Huh, tale pa je dobra. Bodo merili decibele? Bodo kazen ločili na zvrst glasbe? Recimo, če boš nabijal Heleno Blagne, boš dobil 100 evrov kazni. Če Damjana Murka, ti bodo vzeli izpit. Če kakšnega gangsta raperja, te bo čakalo 200 evrov. In tako dalje. Je sploh možno meriti jakost glasbe kar takole ob cesti? Ali bodo policisti pač kazen zaračunali po občutku? Bodo nastradali samo tisti s tubami, ali tudi tisti, ki pač radi malo nabijajo? Bo policaj pogledal skozi prste, če mu bo komad, ki ga bo nekdo nabijal, všeč? Huh, kakšna glupa vprašanja. No ja, tudi zakon je takšen, zato se ne čudim.

Saj res, koliko kazni boš fasal, če boš nabijal Iztoka Gartnerja?

Čeprav sem malce zamudil, je prav, da se vseeno spomnim tistega davnega leta 1980. Tistega usodnega 4. maja, ko sem bil star šest let. Ko sem bil mali pokovec in ko sem se kljub temu zavedal, kdo je Tito in kaj pomeni vsem ljudem okoli mene. Njegovo smrt je po televiziji oznanil legendarni Tomaž Terček, ki se ga spomnim vedno ko pogledam Goluma iz Gospodarja prstanov. Imel je solze oči. Naša družina je bila zbrana na obisku pri babici in dedku v Laškem. Zelo dobro se spomnim, da je prvič zajokal tudi dedek. Teta, mama in oma so prav tako jokali kot dež. Kot da so izgubili najbližjega sorodnika. Jasno, Tito je bil najbližji sorodnik vsej Jugoslovanov. Tudi Slovencev, ki smo bili nanj še posebej navezani. Morda tudi zato, ker je svoje zadnje dni preživljal v Ljubljani. V naši bolnici in pri naših zdravnikih. Žal mu niso mogli pomagati. Bil je preveč bolan in krepko v letih. Saj res, se sploh zavedate, da je bil Tito že med vojno star že petdeset let? Da je Sophio Loren na Brionih sprejel pri sedemdesetih? Da je umrl star skoraj 90 let? Da je bil večji del predsedovanja dejansko starček? To večkrat pozabljamo, saj je vedno izgledal enako. Kot velik frajer, kot prvi gizdalinski komunist. Kot pravi dedec. Prav zato so bili Jugoslovani prepričani, da ne more umreti. Prav zato so mu v sedemdesetih podelili naslov dosmrtnega predsednika. Huh, star je bil osemdeset let, dobil pa je naziv dosmrtnega predsednika.

Ampak leto 1980 je bilo usodno. Tudi za Tita, ki bi ga bojda lahko še rešili in mu življenje v primeru drugačnega in pravočasnega začetka zdravljenja še podaljšali. Huh, bi potem živel sto let? Bi bil živ še danes? Bi Jugoslavija sploh razpadla? Nimam pojma, vem samo to, da je imel ugled in da so se ga bali. Da so ga imeli radi in da je na njegov pogreb prišlo največ državnikov v zgodovini človeštva. Vem tudi to, da se je družil s Kirkom Douglasom in da so ga dali celo na naslovnico revije Time. Kaj vem, morda je poseksal tudi Sophio Loren. Če ne nje, pa zagotovo lepo število svojih maserk in služkinj. Tak je bil in takega so ga imeli radi. Ob koncu edemdesetih se je peljal skozi Celje. Pomahal nam je. Žal ga nisem videl, saj sem stal za nekim velikim kurcem. Za možakom, ki mi je za vedno zjebal možnost, da bi ga videl. Napako sem popravil na Brionih, kjer sva se postavila skupaj in usekala črnski pozdrav.

Ko je umrl, sem seveda jokal. Pa ne zaradi njega, ampak zato, ker so jokali vsi okoli mene.

klik

klik

klik

klik

Cene bencina so se pravkar spet zvišale. Tokrat kar v nebo. Do plafona. Do sonca in do lune. Za liter 95 oktanca boste morali odšteti kar 1,11 evra, za dizel pa kar 1,18 evra. To je za več kot 3 cente višja tarifa od prejšnje. In 3 cente je zajebanih 7 starih tolarjev, kar pri tankanju recimo dvajsetih litrov nanese 145 tolarjev več. Huda podražitev v že tako zjebani državi. Cene nafte so na svetovnem trgu seveda spet dosegle rekord. In to se žal pozna tudi v Sloveniji, kjer je bencin bojda še vedno cenejši kot v nekaterih evropskih državah. Prav pogrešam čase, ko je bil liter 100 tolarjev in ko sem za pet jurjev dobil lepo zalogo. Zdaj se bom komaj pripeljal do Ljubljane in nazaj. Če bo šlo tako naprej, bo tankanje postalo največji luksuz. Avtomobile na elektriko in na sončno energijo resda že proizvajajo, a žal so zaenkrat le domena znanih zvezdnikov in nekakšna modna muha. Predragi so in nedostopni navadnim smrtnikom. Toda tele cene so res hude. Tako zelo, da si želim pravljico. Svet, kjer bi avtomobile poganjala le dobra volja. Ali hlevski gnoj. Ali recimo ljubezen. Magari sperma. Ali pa lepa misel. In števec bi bil nastavljen na dolžino in iskrenost lepih misli.

Uf, reality check, potem mnogi avtomobili sploh ne bi vžgali.

zda 1973, drama, režija: Franklin J. Schaffner, igrajo: Steve McQueen, Dustin Hoffman, Anthony Zerbe, Val Avery, William Smithers

Verjetno najboljši zaporniški film vseh časov.

Pozabite na Pobeg iz Alcatraza, Papillon je film, ki vas bo navdušil do konca in naprej. Kljub obsežni minutaži in minimalnim dialogom. Papillon je film, ki govori na drugačen način. Ki govori z obrazom Stevea McQueena. Z glasbeno spremljavo. In z zgodbo, ki je tako zelo briljantna, da dialogov niti ne potrebuje. Pred vami se odvrti biografija kaznjenca Henria Charrierea, bolj znanega kot Papillona, za slovenske prijatelje, Metulja, možakarja, ki ga pošljejo v zapore francoske Gvajane v Južni Ameriki. V zelo stroge delovne kampe, kjer za prvi pobeg fašeš dve leti samice, za drugega pet let samice, za tretjega pa giljotino. In naš Metuljček, ki ga Steve McQueen igra tako izvrstno, da zadaj pusti celo Dustina Hoffmana, prefriganega bančnega prevaranta Louisa Dego, počne prav to. Beži. No ja, se trudi zbežati. Prvič, drugič in tretjič. Za vsako ceno in ne glede na posledice. Morebitni pogojni izpust po dveh letih ga ne zanima. Metulj želi le prostost. Še posebej zato, ker so ga obsodili umora, ki ga ni zagrešil. In ker se ne pusti zdelati sistemu. Niti v samici, kaj šele zunaj.

In prav prizori v samici so najmočnejši prizori celega filma. Vse tiste grozljive sekvence junakovega trpečega obraza in lovljenja zadnjih sončnih žarkov pred totalno osamo. Pred dodatno kaznijo popolne teme. McQueen je tiho in kljub temu pove več kot v vseh svojih ostalih filmih skupaj. McQueen lovi ščurke, da dobi nekaj mesa. McQueen prav te prizore odigra tako zelo prepričljivo, da pozabimo, da je McQueen, najbolj frajerski igralec svoje generacije. Bruce Willis pred Bruceom Willisom in super zvezdnik, ki ga je leta 1980 pri komaj petdesetih letih pokopal rak. Da ne bo pomote, Dustin Hoffman kot vedno igra prekleto dobro, toda tokrat je glavi McQueen. Papillon je popolnoma njegov film. Od začetka do konca. Tako zelo, da še danes ne morem verjeti, da mu niso dali oskarja. Hudiča, da ga niso niti nominirali. No ja, spregledali so tudi režiserja, scenarij in film kot celoto. Tistega leta je pač slavil The Sting, nekoliko precenjena komična kriminalka. Papillon je bil žal predober za nagrade. In tak je ostal do današnjih dni. Prekleto dober, nepozaben in tak, da ga vedno znova proglašam za enega izmed svojih najboljših ter najljubših filmov. Tudi po zaslugi zaključnih prizorov na Hudičevem otoku, kjer se po dolgih letih spet srečata Henri Charriere in Louise Dega.

Ocena 5

francija & nemčija 2007, komična drama, režija: Julie Delpy, Adam Goldberg

Woody Allen. 

Ko boste gledali 2 Days in Paris, boste dobili občutek, da gledate film Woodyja Allena. Pravzaprav zelo dober film Woodyja Allena. Film, o katerem lahko Woody Allen zadnje čase le sanja. Prav zato sem zelo presenečen, da ga je režirala in oscenarila igralka Julie Delpy, ki na tem področju ni ravno izkušena. Ki je dejansko čisti začetnik. In če film čistega začetnika izgleda kot eden boljših filmov legendarnega režiserja, ste lahko prepričani, da gre za zares dobro stvar. Za zares dobro komično dramo, ki gledalca osvoji s svojo svežino, domiselnimi dialogi in številnimi izvrstno zastavljenimi življenjsko ljubezenskimi problemi. Jasno, Adam Goldberg in Julie Delpy, ki so privoščita kratke počitnice v Parizu, sta kot Woody Allen in Diane Keaton, ali če hočete, kot Woody Allen in Mia Farrow. Nenehno čvekata, nenehno sta nevrotična, nenehno se zbadata, ves čas pa se divje ljubita. Kot vsi junaki filmov Woodyja Allena. Kot junaki, ki jih na tak način ne boste našli nikjer drugje. Da gre za zelo intimen film, dokazuje podatek, da filmska starša Julie Delpy igrata njena prava starša. In da se zgodba odvije v Parizu, kjer se je Julie nekoč tudi rodila. Krasen film. Pravzaprav poučen in tak, da ne bo škodil prav nobenemu paru.

Ocena 4 in pol 

Tudi danes ga.