Arhiv za Maj, 2008

Frajerka tedna: Katarina Srebotnik

30.05.2008 ob 16:01

Ker je na teniškem turnirju v Rolan Garrosu v prah zmlela Sereno Williams, jo ta hip proglašam za največjo frajerko tega tedna. Iskrene čestitke in držanje pesti za zmage v naslednjih krogih.

Uf, po dolgem času sem spet ponosen na Slovenijo.

Recenzije: Speed Racer

30.05.2008 ob 15:47

zda 2008, športna akcija, režija: Andy & Larry Wachowski, igrajo: Emile Hirsch, John Goodman, Susan Sarandon, Christina Ricci, Matthew Fox, Richard Roundtree

Hitri in neumni.

Glavni problem filma Speed Racer je dejstvo, da je preveč zahteven za otroke in premalo zahteven za odrasle. To ga pokoplje že v startu. Enkrat Pobesneli Max, drugič Hitri in drzni, tretjič Matrica, četrtič računalniška igra, petič risanka, šestič kung fu, sedmič Alex Rider, osmič družinska drama, vseskozi pa zelo prazen, dolgočasen in kljub posebnih efektom nezanimiv adrenalinski eksperiment. Napihnjen balon brez duše, čisti popcorn brez pomena in film, ki so mu hrbet povsem razumljivo obrnili tudi ameriški otroci. Pravzaprav sramota za brata Wachowski, režiserja trilogije Matrica, ki sta pač naredila otroški film. Kot Robert Rodriguez, ki je na podoben način posnel Male vohune. In Speed Racer so njuni Mali vohuni. Žal le tretji del, ki že na začetku izgleda kot nadaljevanje Speed Racerja. In original, ki izgleda kot nadaljevanje, ali še bolje, kot osmo nadaljevanje, je slab original. Takšen, da ga pozabimo že med gledanjem in da komaj čakamo, da ga bo konec. Pač zgodba o mladeniču Speedu Racerju (Emile Hirsch), ki hoče postati tako zelo uspešen dirkač kot njegov brat Rex. Kot veliki šampion, ki je se je smrtno ponesrečil na neki hudo pomembni dirki. Tudi zato, ker je padel v roke hinavskim šefom in umazani igri, ki seveda spremlja ta šport. Na kratko, film, kjer celo Susan Sarandon nima pravega dela, ne more biti drugega kot film, ki ga lahko mirne duše preskočimo. Da ne pozabim, če bi Emile Hirsch tale film posnel pred Into the Wild, bi dilemo njegovega Chrisa McCandlessa razumel veliko bolje.

Ocena 2

null

Martin Krpan praznuje 150 let

30.05.2008 ob 03:40

Prav ste prebrali, legendarni Martin Krpan je danes star celih 150 let. Pisatelj Fran Levstik ga je namreč spisal natanko leta 1858. V času, ko se je rojevalo slovensko pripovedništvo. Prav Martin Krpan je namreč naša prva tako imenovana umetna pripovedka, ki nam jo brez dvoma zavidajo tudi drugi narodi. Angleži imajo Beowulfa, mi imamo Martina Krpana. Prebrisanega in skorajda nadnaravno močnega tihotapca soli, ki na koncu zgodbe reši celo Avstrijo in ubije zloglasnega Brdavsa. Čistokrvni filmski material, torej. Naša Troja. Naš Herkules in naš Ahil, če hočete. Pravi dedec in baraba, ki mu zadiši tudi mednožje hčerke avstrijskega cesarja. Ker si imidž zaserje s posekom lipe, na katero je navezana cesarjeva zoprna žena, si zapravi poroko s hčerko, za nagrado, ker ubije Brdavsa, pa vseeno dobil nekaj zlatnikov in dovoljenje za tovorjenje angleške soli.

Če bi danes o njem posneli film, bi ga seveda igral Peter Mankoč, če bi to pred davnimi leti storili Avstrijci, pa bi ga lahko igral kar Arnold Schwarzenegger, ki je bil pravzaprav rezervna inačica našega Krpana v Conanu. In Levstik je bil leta 1858 zelo navihan ter pogumen pisatelj. Na dunajski dvor je namreč poslal Slovenca, ki je naredil štalo in pokazal, da smo prav Slovenci narod, brez katerega ne gre. Žal le v glavi gospoda Levstika. Žal le v fantaziji, ki je hudičevo drugačna od realnosti. Slovenci smo bili namreč od nekdaj znani kot hlapci, kar pomeni, da je Martin Krpan naša ultimativna želja. Naš najbolj priljubljeni junak. Naš mokri sen, ki ga ne bomo nikoli dosegli. Prav s Krpanom smo postali face in dobili na samozavesti. Pa četudi le v knjigi, ki je seveda ena izmed najbolj prodajanih knjig na slovenskem.

Jasno, Krpan je zadel tudi mene. V zelo zgodnjem otroštvu, ko so mi starši kupili tisto veliko knjigo in radijsko igro na kaseti, ki sem se jo seveda naučil na pamet. Tako zelo, da sem znal zaigrati čisto vse dialoge in situacije. In da sem jo znal ponoviti tudi ob treh zjutraj. Najbolj všeč mi je bil tiste del, ko cesar pravi: “Varuj se me Krpane, moja roka je dolga.” In prav ta del sem vedno priredil malce po svoje in zabaval svojo familijo. Martin Krpan je bil del mojega otroštva. Veliko bolj kot Peter Klepec, ki se mi je zdel navaden papak. Pač mulec, ki se meče ven in bi ga Krpan z levo jajco zbil po tleh. Isto kot kralja Matjaža, ki mi je bil zanimiv samo zaradi svoje dolge brade. Krpan mi je bil vedno huda faca. Podobno kot Kekec, ki je bil prav tako baraba. No ja, Krpan je bil tudi kriminalec, ki bi se v času prohibicije, če bi seveda živel v Ameriki, brez dvoma pridružil Alu Caponeu. Pravi filmski lik torej. Lik, ki bi mu morali sredi Ljubljane namesto Prešerna že zdavnaj postaviti spomenik.

Zapustil nas je igralec Harvey Korman

30.05.2008 ob 02:41

Umrl je Harvey Korman. Tisti nepozabni komedijant, ki ste ga lahko ujeli v skoraj vseh filmih Mela Brooksa. Tudi v Blazing Saddles, History of the World in High Anxiety. Če ste gledali serijo filmov The Pink Panther, vas je prav tako nasmejal do solz. Vedno je bil v drugem planu, njegove vloge pa so bile tako zelo dobre in opazne, da je zasenčil prav vse glavne igralce. Da je bil tudi velika tv zvezda, smo Slovenci seveda spregledali, saj njegovi šovi niso nikoli prišli k nam. Je bil pa zato čez lužo kar štirikrat nagrajen z nagrado Emmy. Na dan smrti je bil star 81 let. Pogrešal ga bom.

Zaradi zapisa o policajih mi je policaj grozil z zaporno kaznijo kar preko bloga?

29.05.2008 ob 02:19

Pred tremi urami sem dal na svoj blog zapis o tem, da mi je nek policaj zaračunal kazen zaradi uporabe mobilnega telefona med vožnjo. Ker sem bil zelo jezen in ker se je policaj obnašal zelo arogantno in čudno, je bil moj zapis seveda temu primeren. Na koncu sem prilepil celo listek z njegovim podpisom in zapisal, da če ga kdo prepozna, mu lahko mirne duše pove, da je navadna budala. Policaj je bil pač tisti mladi kurac, ki se prepucava in ki je šel v policijo samo zato, da bo lahko solil pamet navadnim državljanom. Pač dal sem si duška in jebal mater vsem. Na vse možne načine in z vsemi možnimi sredstvi, da se razumemo. In potem so se začeli komentarji, ki jih lahko še vedno preberete spodaj. Za razliko od originalnega zapisa, ki sem ga raje odstranil. Zmotil me je namreč komentar možakarja, ki se je podpisal kot Policaj Tone in je bil zelo prepričljiv v svojih izjavah. Tako zelo, da mu skorajda verjamem, da je res policaj in da ne govori kar tako na pamet.

Pa vseeno, je možno, da te nekdo toži zaradi takega zapisa, kjer si pač jezen in na koncu zapišeš, da je zapis tak samo zato, ker si si dal duška in da v resnici ne misliš tako?

Ima taka zadeva sploh zakonsko osnovo? Še posebej zato, ker nisem omenil nobenega konkretnega imena. Kaj vem, a vseeno sem zadevo izbrisal in namesto tega zapisal tole, kar zdajle prebirate.

Čudno mi je to, da se je spravil prav name. Glede na to, da tudi mnogi drugi o policiji pišejo marsikaj grdega in jeznega. Še bolj čudno pa mi je to, da mi je v bistvu grozil z zaporno kaznijo. In to kar preko bloga. Le preberite tisti njegov komentar, kjer piše, da me čaka zaporna kazen.

Smo res prišli tako zelo daleč, da moramo celo na blogih biti tiho? Nam lahko policija grozi kar preko bloga? Je bil tip res policaj ali se je delal norca?

Priznam, malce sem se ustrašil, saj je v okenca za komentarje vpisal mail, ki bi ga res lahko imela le policija. No ja, tak mail lahko vpišejo vsi, toda vseeno je zadeva delovala zelo prepričljivo.

Če me je kdo pošteno nategnil, mu priznam zmago. Če se zaradi zapisa, ki ga zdaj ni več in ki je bil objavljen le tri ure, znajdem za zapahi, pa me seveda čaka večna slava.

Kakorkoli že, odzivi ostalih komentatorjev so lepo pokazali, kaj si mislimo o delu policije. Če je Tone res policaj pa se lahko zamisli nad tem, da mi je grozil z zaporno kaznijo.

Da pa ne bom izpadel kot totalna boječka, pa v zapisu vseeno puščam tile dve pesmi.

Če pa je tudi to kaznivo, potem pa grem z veseljem v arest, po končani kazni pa seveda v drugo državo.

LINK

LINK

DODATEK 1:

Pa sem našel zajca. Tone ni policaj, Tone je poba, ki se je pri prejšnjih temah podpisal kot Frenk. Dobro me je nategnil. Oba imata namreč isti IP. Pa pravi policaj se ne bi šel takole menit z vsemi. Pa naj še kdo reče, da se na mojem blogu ne dogaja prava štala. Po drugi strani pa sem vesel, da sem zbrisal zapis, saj je bil res preveč žaljiv do policije in me je jeza zdaj že pošteno minila. Skratka, totalna zmešnjava in komedija na kubik. No ja, Frenku pa se moram vseeno zahvaliti, da sem po njegovi zaslugi res zbrisal zapis, ki pa bi mi lahko tudi resnično škodil.

DODATEK 2:

Je pa zanimivo, kako so ljudje odreagirali na njegovo pizdarijo. Iz tega pa smo se vseeno naučili, da ljudje o policajih le nimajo najboljšega mnenja. No ja, jaz sem v vsakem primeru izpadel kot navaden papak. Jebat ga, to se zgodi tudi najboljšim.

DODATEK 3:

Huh, kaj pa če je vse res in če je Tone res policaj? Brez skrbi, prvi boste izvedeli.

DODATEK 4:

Pozor, mail policaja Toneta ne deluje, kar pomeni, da gre za svetoven nateg. A res mi je smešno, da še kar vztraja in piše dalje.

DODATEK 5:

Huh, dragi moji, tole je pa zdaj še bolj čudno. Kar naenkrat je iz bloga izginila večina komentarjev Toneta. Iz mojih komentarjev in komentarjev tistih, ki so ostali, je razvidno, da jih je pisal. Res nimam pojma, zakaj so sedaj izginili in kako je mogoče, da se je to zgodilo ne da bi jih jaz zbrisal. Tale zadeva bo še zanimiva. Kaj takšnega pa še ne.

DODATEK 6:

Zdaj so iz mojega bloga izginili tudi zapisi, ki jih je ta isti možakar pisal kot Frenk. To pomeni, da so izginili vsi zapisi, ki so imeli tisti IP. To mi resnično ni jasno, saj komentarjev ne more brisati nihče drug kot le jaz sam. Tole bom jutri preveril pri administratorju, ker mi res ni jasno, kako lahko nekaj zgine brez mojega dovoljenja. Na blogu so zaenkrat zadnji Tonetovi komentarji, ki pa seveda prihajajo iz drugega IPja. Se je poba prestrašil in zbrisal vse dokaze? Kako je mogoče, da jih je sploh lahko zbrisal iz mojega bloga? Ali pa je res policaj in ima dostop do takih stvari? Če velja to drugo, je to vseeno zelo sporna zadeva, če velja prvo, pa mu moram sporočiti, da imam vse komentarje shranjene na svojem mailu in tam je izbrisani IP prav tako lepo viden. Je pa zanimivo, da so komentarji izginili v trenutku, ko sem zapisal, da ga čaka moj odvetnik in da sem njegov IP poslal policiji.

DODATEK 7:

Če boste čekirali zapise o moji prijavi na EMO in o krvoločnih psih, boste pri zadnjih komentarjih ugotovili, da se pogovarjam sam s seboj, saj so zapisi Frenka izginili. Prav Frenk pa je imel isti IP kot Tone.

DODATEK 8:

Administrator Siola mi je pojasnil, da je sistem zaradi prevelikega števila komentarjev, ki sta jih v zelo kratkem času dala Tone in Frenk, njeune komentarje zaznal kot spam in jih zato odstranil. Ker ima sistem seveda zaščito za take primere, so komentarji zdaj prišli nazaj. Še vedno pa ostaja zelo čudno dejstvo, da so izginili v trenutku, ko sem Tonetu pojasnil, da sem njegov IP poslal policiji. Če skrajšam, s policijo ni dobro zobati češenj. Niti v šali.

Kulti in klasike: Man of the West (1958)

28.05.2008 ob 21:44

zda 1958, vestern, režija: Anthony Mann, igrajo: Gary Cooper, Julie London, Lee J. Cobb, Arthur O’Connell, Jack Lord, John Dehner, Royal Dano

Gary Cooper kot Clint Eastwood.

Ko je Man of the West leta 1958 prilezel v kinodvorane, ga gledalci niso poštekali. Zdel se jim je preveč temačen. Preveč drugačen. In tak, da je pozabil na vse klišeje žanra, ki je veljal za ameriški ponos. Prav imate, Man of the West je bil film, kjer ni imel John Wayne kaj iskati. In film, ki je bil pošteno pred svojim časom. Ki je že leta 1958 izgledal kot delo Sergia Leoneja. Kot čisto pravi špageti vestern, kjer bi se odlično znašel Clint Eastwood. Namesto njega se je seveda prav tako odlično in povsem netipično znašel gospod Gary Cooper. Stara legenda, ki jo je le tri leta kasneje pobral rak na prostati. In prav v tem filmu je bil naš Gary morda najbolj drugačen. Najbolj tak, da bi nas lahko prepričal, da ni Gary Cooper. In tak, da ga gledalci leta 1958 seveda niso pravilno dojeli. Gospod Cooper namreč igra Linka Jonesa, na videz mirnega in celo malce neumnega možakarja, ki v nekem mestu išče učiteljico za svoje otroke. Ker vlak, s katerim se pelje domov, oropajo lokalne barabe, ostane sredi prerije. Sredi divjega zahoda, kjer mu družbo delata še privlačna plesalka Billie Ellis (Julie London) in prefrigani kockar Sam Beasley (Arthur O’Connell). Ker se v bližini nahaja koča, v kateri prebiva tolpa zloglasnega Docka Tobina (Lee J. Cobb), s katero je pred davnimi leti jezdil tudi naš Link Jones, se popotniki seveda ustavijo in upajo na čim boljšo rešitev svoje situacije. Brez skrbi, tole ni navaden vestern, kjer se bodo zgodile navadne stvari. Tole je vestern Anthonyja Manna, kjer glavnega junaka razjeda huda dilema. Dvorezen meč, ki ga na tako dober ter prepričljiv način zlepa ne boste našli v kakem drugem vesternu iz tistega časa. Prav imate, Man of the West ima tudi danes vse tisto, kar je imel nekoč. In šele danes vse to gledalci končno razumejo tako kot je treba in tako kot bi morali že davnega leta 1958. Pravzaprav zelo prelomen film in vestern, brez katerega Sergio Leone morda ne bi posnel prav nobenega svojega špageti vesterna. Uf, me res zanima, kaj bi se zgodilo, če bi glavno vlogo zaigral Clint Eastwood, ki takrat seveda ne bi smel biti še smrkavec.

Ocena: 8/10

Kaj za vraga je človeku, ki čaka tako dolgo, da mu tumor, bula ali kak drug izrastek prekrijeta pol obraza ali celo zadnjico?

28.05.2008 ob 21:07

Na naši televiziji pravkar gostuje nek zdravnik. Strokovnjak za tako imenovano analno zdravje, ki poudarja, da je treba za te reči skrbeti enako natančno in precizno kot recimo za naše zobe. Če bi se šalil, bi rekel, da zdravnik zahteva, da si moramo zobe in zadnjico umivati z isto ščetko, toda zdaj ni čas za šalo. Zdaj je čas za resno debato, pri kateri mi ena stvar ni povsem jasna. Zdravnik je namreč s seboj prinesel fotografije zelo grozljivih in na pogled zelo ogabnih primerov analnih obolenj. Fotke, na katerih so razni izrastki prekrili celo zadnjico in se razrasli na vse mogoče strani. Fantje v režiji naše televizije so se seveda zgražali in spraševali, kaj narediš, če se ti zgodi kaj takšnega. Fotke so bile namreč izjemno nazorne in direktne, skorajda take, da se je obrnilo celo samemu zdravniku.

Okej, zdaj pa mene nekaj zanima. Kako je mogoče, da človek čaka tako dolgo, da se mu taka stvar sploh zgodi. Zakaj ne gre k zdravniku, ko je na zadnjici recimo le majhna bulica. Ko ga boli čisto malo in ko ugotovi, da nekaj ni povsem okej. Zakaj za vraga čaka tako dolgo, da mu spodaj zraste še ena rit in da še sedeti ne more. Da žre tablete proti bolečinam in da sanja celo o morfiju. Takega človeka ne razumem in res mi ni jasno, zakaj ga niso do zdravnika spravili vsaj prijatelji, sorodniki ali zakonski partnerji. Pred njimi namreč take zadeve ne bi mogel dolgo skrivati.

Isto je bilo z neko žensko, ki ji je tumor prekril pol obraza in je izgledala tako, kot da ima še eno glavo. Ko so z njo naredili intervju, je povedala, da pač ni bila dovolj pozorna in da se je z izrastkom pač navadila živeti, saj se je bala zdravnika. Pa saj ne moreš verjeti, da je kaj takšnega sploh mogoče.

Da se razumemo, zdaj ne govorim o kakšnih neozdravljivih boleznih, kjer se izrastkov tako ali tako ne bi dalo preprečiti, zdaj govorim o totalni ignoranci in res neumnemu ravnanju ljudi, ki problem ignorirajo tako zelo dolgo, da se njihovo telo res spremeni v čisto deformacijo. V grozljivo fotografijo, ki bi se je ustrašile celo grozljivke.

Recenzije: What Happens in Vegas

28.05.2008 ob 20:39

zda 2008, komedija, režija: Tom Vaughan, igrajo: Ashton Kutcher, Cameron Diaz, Treat Williams, Dennis Farina, Queen Latifah

Če iščete čisto nič zabavno in skorajda zoprno romantično komedijo, je What Happens in Vegas odlična izbira.

Ko sem slišal, da sta Ashton Kutcher in Cameron Diaz skupaj posnela romantično komedijo, sem bil prepričan, da me čaka solidna zabava. Oba igralca sta mi namreč všeč, njuni filmi pa me ponavadi niso ne vem kako razočarali. Toda tokrat j ebilo žal drugače. Hudičevo drugače. Tako močno, da sem komaj preživel. In da sem se spraševal, kako je kaj tako slabega, povprečnega, nezanimivega in dolgočasnega sploh mogoče. Ne pretiravam, ampak What Happens in Vegas je navadno sranje. Tako zelo navadno, da žali celo klišeje najslabših romantičnih komedij. Če prav pomislim, sem se nasmehnil le sekvenci, kjer Ashton Kutcher zaglumi, da ga je Cameron Diaz pretepla, ona pa potem prižge svoj mobitel in mu pokaže, da je posnela prevaro. Vse ostalo je pod nivojem in na nivoju zelo nizkega inteligenčnega kvocienta. Pač zgodba o fantu in punci, ki si v Las Vegasu privoščita pijansko noč, končata v postelji in pred oltarjem, potem pa ugotovita, da sta go polomila in da se v resnici sploh ne preneseta. Okej, toda kaj, ko sta zadela tudi 6 milijonski jack pot, kar pomeni, da morata ostati skupaj in pozabiti na razlike, kaprice in vse tiste pizdarije, ki pridejo med dvema, ki si gresta na živce. Čistokrvno sranje in film, ki bi bil za Ashtona in Cameron napačna poteza že pred desetimi leti.

Ocena 2

Naslovnice albumov

28.05.2008 ob 04:46

Pravijo, da naslovka albuma pove veliko in da se album prav zaradi tega včasih proda v večji nakladi. Da pa je prav naslovka lahko zavajajoča in da je pravzaprav edina dobra stvar celega albuma. Da je prav od naslovke odvisno, če se bo album sploh prijel. In da prav naslovka včasih pobere več pozornosti kot glasba. Prav zato sem zbrskal nekaj novejših naslovnic aktualnih albumov, kar pomeni, da me zanima vaše mnenje. So zadeli bistvo, ali so zgrešili sto na uro?

Madonna

Mariah Carey

Britney Spears

Usher

Erykah Badu

Prince

Fergie

Chris Brown

Rihanna

Avril Lavigne

Jay-Z

50 Cent

Christina Aguilera

Fall Out Boy

The Black Eyed Peas

Bjork

Ashanti

Shakira

James Blunt

Janet Jackson

Filmski par tedna: Ashton Kutcher & Cameron Diaz

28.05.2008 ob 02:47

Film What Happens in Vegas je res totalno zanič, toda Ashton in Cameron kljub temu izgledata simpatično ter kul. Natanko tako, da si zaslužita tole rubriko in mojo željo po veliko boljših filmih.

 

Umrl je Sydney Pollack

28.05.2008 ob 01:59

Režiser Sydney Pollack, ki sem ga zelo cenil tudi kot igralca, je snemal zelo dobre in odmevne filme. Le kdo bi pozabil Tudi konje streljajo mar ne, Tootsie, Mojo Afriko, Tri Kondorjeve dneve, Havano, Firmo, Yakuzo, Električnega jezdeca, Jeremiaha Johnsona, Absense of Malice in Dekle, ki sem jo ljubil. Le kdo bi lahko pozabil vse te filme, kjer so igrali največji zvezdniki takratnega časa. Tudi Jane Fonda, Paul Newman, Robert Redford, Sally Field, Dustin Hoffman, Meryl Streep in Barbra Streisand. Gospod Pollack je obvladal svoj posel. Tudi zato, ker je bil tudi sam izjemno nadarjen igralec. Če ste ga videli v Michaelu Claytonu, Eyes Wide Shut, Changing Lanes in Husbands and Wives, zelo dobro veste kaj govorim. Kot režiser se je poslovil s prepričljivim trilerjem The Interpreter, kjer sta igrala Nicole Kidman in Sean Penn, devetdeseta pa je malce zamočil s filmoma Sabrina in še posebej z Random Hearts, ki je bil brez dvoma njegov najslabši film v karieri. Kljub Harrisonu Fordu v glavni vlogi, seveda. Ker je bil malce razočaran, se je posvetil delu producenta in med drugim poskrbel tudi za filme Sense and Sensibility, The Talented Mr. Ripley, Iris, Cold Mountain in Michael Clayton. Umrl je star 73 let. Pobral ga je tako imenovani hitri rak. Da ga ima, je zvedel septembra lani, samo sedem mesecev kasneje pa je boj žal izgubil.

Kako sem se prijavil na Emo in popušil

28.05.2008 ob 01:42

Leti 2004 in 2005 sta bili leti mojega glasbenega prodora na slovensko sceno. Prav zato se mi je zdela EMA idealna priložnost za dodatno promocijo. Spomnil sem se pesmi z naslovom Za otroke, kjer sem se zavzemal za takrat izjemno aktualno tematiko dviga natalitete. Za rast slovenskega naroda in za boj proti izumrtju. Nekakšna nacionalna himna torej. Komad sem poslal ob pravem času, dobil zelo pozitivne odgovore, plačal 20 tisoč tolarjev za obvezni notni zapis in upal na najboljše. Eden izmed članov žirije mi je povedal, da je pesem dobra finta. Zelo izviren joke, ki bi znal vžgati. Še posebej, če naredim dobro koreografijo in potem še dober video spot. Žal se je zataknilo. Nimam pojma zakaj. Morda so se me ustrašili. Morda sem šel komu na živce. Morda pa je bilo krivo le to, da nisem imel prav nobene veze in poznanstva v pravih krogih. Škoda, saj sem imel občutek, da bi naredil dober šov. Da bi pokazal nekaj drugačnega, nekaj svežega in nekaj odštekanega. Zmagal itak ne bi, toda EMA bi vsaj enkrat izgledala malce drugačno in ne tako prekleto slovensko.

Ko lastniku psa stopiš na rep, zacvili še bolj od psa

28.05.2008 ob 01:22

Ker ste znova prebudili leto dni star zapis o krvoločnih psih, sem se odločil, da se teme lotim še enkrat. Prav ne morem verjeti, koliko vas je dobesedno ponorelo zaradi tega zapisa. Zaradi kritike krvoločnih psov in lastnikov, ki so po mojem mnenju po večini malce čudna bitja. Nikjer nisem zapisal, da to velja za vse. Zapisal sem le, da to velja za večino. In pri tem ostajam. Nihče me ne bo prepričal, da so tako imenovane sporne pasme v resnici prijazni psički, ki niti mravlji ne bi storili nič žalega. Nihče me ne bo nasral, da gre dejansko za miroljubne psičke, ki niso še nikoli nikogar ugriznili. Za pse, o katerih mediji nenehno lažejo. Se pravi za pse, ki so dejansko manj nevarni do kakšne čivave ali mopsa. Še več, ostajam tudi pri mnenju, da si takšnega psa ponavadi kupi slabič. Možakar brez ega, ki si prav s taka mrcino dviguje samozavest. Tip, ki v svojem psu vidi podaljšek penisa in željo po dokazovanju pred družbo. Nikoli namreč nisem videl človeka, ki bi tepel svojega mopsa. Ljudi, ki tepejo svoje dobermane, pitbule in rotvajlerje, pa lahko vidim skoraj vsak dan. In tepejo jih zato, da ratajo še bolj divji. Ali pa zato, ker se jih tako bojda najbolje vzgaja. Lepo vas prosim, le zakaj bi si kupil psa, ki se ga bom potem bal in ga bom moral tepsti, da mu bo jasno, da sem jaz njegov gospodar. To je bolno. In človek, ki si kupi takšnega psa, je zame zelo čuden. Ne bom rekel, da to velja za vse, zagotovo pa velja za večino. Dajte no, ste kdaj videli nevarnega tipa s pobrito glavo, ki bi okoli sprehajal čivavo? Niste, mar ne. Taki tipi imajo pitbula in še kakšno drugo nevarno pasmo. In potem me greste prepričevat, da sem kreten, da se motim in da nimam pojma. Poveste mi vse možne dokaze, ki bi me morali prepričati, da se motim in da so ti psi dejansko najbolj prikupna in prijazna bitja na našem planetu. Da so prav ti psi najbolj primerni za otroke, za igro in cartanje. Da so prav ti psi najbolj krotki in da niso nikoli nikogar ugriznili. Še več, da so vse druge pasme veliko bolje nevarne od njih. Tiste, ki imate doma takšnega psa, pa ste kljub temu normalni v glavi, povsem razumem in mi je jasno, da so se počutili napadene. Toda lepo vas prosim, nehajmo se sprenevedati in čvekati, da so recimo pitbuli čisto okej psi in da ne bodo nikoli in nikjer ugriznili nikogar. In da so njihovi lastniki ponavadi povsem prijazni, prijetni in z očali opremljeni fantje, ki še muhi ne bi storili nič slabega. Prav pri teh pasmah vedno slišimo največ pizdarij. Če ni kriva pasma, pa so seveda krivi lastniki. Zame je to eno in isto. Pitbul pač. Ali pa rotvajler. Ali če hočete, doberman. In nihče me ne bo prepričal, da se živali ne rodijo s krvoločnimi geni. To je isto kot da bi dejali, da bi bil lev zelo prijazna žival, če bi jo imeli doma od malega. Ali pa tiger in leopard. Ali recimo kobra. Nima veze kje je, ko bi jo zagrabilo, bi vas raztrgala na kose. Pa četudi bi ji rešili življenje. Ubijalski instinkt je v naravi posameznih živali. In pitbul je pitbul. Tudi v rokah šolarke, tudi v rokah nevarnega nacija.

Pa dajmo za konec narediti primerjavo med posameznimi pasmami. Resnično me zanima, katera se vam zdi bolj nevarna.

Tule so:

ČIVAVA

null

MOPS

null

PITBUL

Pa če se še ne vem kako trudim, mi ne uspe, da bi se čivave in mopsa bal bolj od pitbula in da bi si prav pitbula želel imeti v svojem stanovanju. Jebat ga, takšen sem.

Kulti in klasike: Last Tango in Paris (1972)

27.05.2008 ob 03:14

italija & francija 1972, drama, režija: Bernardo Bertolucci, igrajo: Marlon Brando, Maria Schneider, Jean-Pierre Leaud, Darling Legitimus, Catherine Sola, Mauro Marchetti

Film, ki je za vedno spremenil pogled na maslo.

Zadnji tango v Parizu je film, ki mu ni nerodno. In film, ki kljub številnih perverznim ter navidez poceni sekvencam deluje kot globoka študija seksualnosti, o kateri še danes mnogi ne upajo govoriti naglas. Zadnji tango v Parizu je film, zaradi katerega je nerodno gledalcem. Nerodno zato, ker so ga gledali. In nerodno, če priznajo, da jim je bil všeč. Zadnji tango v Parizu premore celo vrsto direktnih, perverznih in seksualno eksplicitnih sekvenc, ki pa mu ne preprečijo, da ne bi bil kljub temu čista mojstrovina. Prav to je neverjeten dosežek. Prav to ga loči od ostalih filmov, ki so s takšnimi prizori le provocirali in lovili pozornost gledalcev. Pred vami je film, kjer moški pred analnim seksom ženski anus namaže z maslom. Kjer ženska moškemu anus draži s  prsti, on pa ji med tem govori, da bo morala lizati prašičje bruhanje. Film, kjer hoče moški lizati mrtvo podgano in kjer ženska moškemu penis z rokami zmasira sredi restavracije. Kjer se moški veš čas obnaša in govori kot totalni prasec. In kjer je ženska ves čas praktično popolnoma gola. Pa vendar, vse to je le dodatek. Le razlog za globoko patološko razmerje, kjer moški in ženska resda le seksata, pa vendar pokažeta tudi hudičevo mero psihološke navezanosti in prepričljivo študijo takšnega razmerja. Klasika sedme umetnosti, ki so jo mnogi kritiki uvrščali na lestvico najboljših filmov vseh časov. Povsem zasluženo.

Jasno, če Tango ne bi imel Marlona Branda, bi bila stvar drugačna. Še posebej, če bi njegovo vlogo igral kak neznan igralec. Prav z Brandom vsi tisti primitivno izprijeni stavki in perverzno početje dobijo pomen. Tudi zato, ker je šlo za največjega in najbolj spoštovanega igralca vseh časov. In pozor, Brando pokaže celo svojo zavaljeno rit. In to stori tako, da mu verjamemo. Tako, da bi si celo njegova rit zaslužila oskarja. Prav ta prizor je zmotil moraliste, ki so obračali glave, kar je seveda neumnost, saj je Brando tudi na ta način izvrstno ujel bistvu svojega lika. Bistvo možakarja, ki se požvižga na pravila in mu je važno le to, da se sam počuti dobro. Brando namreč igra zagrenjenega 45 letnika, katerega žena je ravnokar naredila krvavi samomor, Maria Schneider pa je mlada deklica, ki naj bi se poročila z nekim dolgočasnim filmarjem (Jean-Pierre Leaudom). Srečata se v Parizu, po naključju najameta stanovanje brez pohištva, začneta seksati kot zajca, on pa postavi pravila, ki se jih morata držati.

Brez imen, preteklosti in brez čustev. Samo seks in telesna naslada. Damica igro sprejme, flirt pa se hitro spremeni v pravo obsesijo. Kljub temu, da je on žaljiv, prostaški in nesramen ter da jo analno skoraj posili, se ona vedno znova vrača v najeto stanovanje in mu daje svoje telo. Patologija, da ji ne najdem para. Skorajda mazohistično uživanje v podrejenem položaju, ki mlado deklino močno privlači in vzburja. Resda preživita tudi nekaj simpatičnih trenutkov (enkratna scena oponašanja živali), toda on zadevo vedno pokvari s svojo prostaškostjo, ki jo verjetno izvaja samo zato, ker se boji svojih čustev. Čustva namreč nameni le svoji mrvi ženi, ko se kot otrok zjoče nad njenim truplom, kar je pravzaprav vrhunec filma. Prav sta prebrali, film, ki premore tako veliko eksplicitnih seksualnih prizorov, je najboljši v najbolj resnem momentu. V trenutku, ko na dan pridejo vsaj potlačena čustva in ko Marlon Brando spet dokaže, da je morda res najboljši igralec na svetu.

Ne boste verjeli, toda prav analni seks spremeni njegov pogled na zadevo. Prav po analnem seksu se Brando zaljubi in prekrši vsa pravila, ki jih je postavil. Začne ji pripovedovati o svoji preteklosti, ji težiti o resni zvezi, poroki in še o čem. Zanjo je vse to seveda prepozno, saj jo je prej tolikokrat grobo zavrnil v vsem, kar je bilo povezano s čustvi. Zdaj je glavna ona, zdaj veljajo njena pravila. Zdaj je ona moški, on pa ženska. Zelo podobno filmu Devet tednov in pol, ki bi ga lahko proglasili za Zadnji tango v Parizu štirinajst let kasneje. Če rečemo, da gre za film o moškem in ženski, ki se poskušata obnašati kot mednožji, a jima to ne uspe najbolje, ne zgrešimo ničesar. On hoče biti le penis, ona le vagina. Ko jima ne rata, seveda poči. Brando si je istega leta slavo povrnil še z vlogo v Botru, medtem ko je Maria Schneider padla v mešanico kriz in katastrof, kjer so kraljevala mamila, živčni zlomi in seksualna zmedenost. Če bi jo označili za rezervno verzijo Brigitte Bardot, ne bi kaj dosti zgrešili. Prav zato je žalostno, da je bil Tango res njen edini tango. Njena edina omembe vredna vloga, po kateri ji ni ratalo unovčiti instantne slave. Stara je bila dvajset let, igrala je ob Marlonu Brandu, film pa je postal eden izmed najbolj kontroverznih in razvpitih celovečercev vseh časov. Nič čudnega, da se ji je odpelo in da ni našla nobene prave vloge več. Zadni tango v Parizu je ob izidu seveda šokiral ves svet in Brandu ter Bertolucciju prinesel nominaciji za oskarja. Močno je uspel tudi finančno, saj je bil šesti film leta v ZDA in Angliji. Na vprašanje, če je Brandu res dovolila analni seks, Maria Schneider še danes odgovarja: “Ne morem verjeti, da ste me kaj takega sploh vprašali. Ali mislite, da sem porno igralka.” Pa vendar, v svojih spominih je zapisala, da jo je režiser močno zmanipuliral in da mu gotovo ne bi segla v roko, če bi ga še kdaj srečala srečala. Medijska pozornost po Zadnjem tangu je bila zanjo pretrd oreh, saj je končala celo v umobolnici. Takrat je nastala tudi tista znamenita slika za rešetkami, kjer je pozirala s svojo ljubimko, čez leta pa je pojasnila, da so jo zadrogirali in namerno podtaknili novinarjem. Ker je bila na tleh, je zapravila obetavno kariero in zajebala vloge v filmih Jezusu iz Nazaretha, Ta mračni predmet poželenja in Caligula. Poznavalci seveda razlagajo čisto drugačno zgodbo in trdijo, da je v umobolnici pristala zaradi hudih duševnih težav svoje ljubice, ki jo je pač hotela imeti ob sebi. Na vprašanje, če sta imela kaj z Brandom, pa je vedno odgovarjala, da so bilo to samo govorice in da je bil Marlon v golih scenah še bolj sramežljiv od nje. Med snemanjem je zaradi preutrujenosti izgubila celih dest kilogramov, v denarnico pa je dobila le borih 2000 dolarjev. Prav imate, filmski svet se deli na obdobje pred in po Zadnjem tangu v Parizu. Filmu, ki je tako ali drugače zaznamoval tudi Slovence.

Ocena 4

null

Jeseni bom šel po enajstih letih spet na volitve

27.05.2008 ob 02:11

Res je, na volitvah sem bil nazadnje leta 1997, ko sem za predsednika Slovenije obkrožil Milana Kučana. Začutil sem, da ne smem ostati doma in da gospod Kučan potrebuje tudi moj glas. Vse prejšnje in naslednje volitev sem šprical. Prav tako vse mogoče referendume in lokalne pizdarije, ki me niso zanimale. Politika mi je visela dol. Soočenja sem gledal le zato, ker so se mi zdela zanimiva in zabavna. Letos je seveda drugače. Letos bom spet v akciji. Obkrožil bom Boruta Pahorja. Začutil sem, da ne smem ostati doma in da gospod Pahor potrebuje tudi moj glas. Letos je za Slovenijo prelomno leto. Morda še bolj kot leta 1991, ko smo se osamosvajali. Letos bo v Sloveniji dan D. Leto odločitve, ki bo Slovenijo peljalo naprej, ali pa potisnilo daleč nazaj. Ne rečem, da je Janez Janša slab politik in da je naredil samo slabe stvari. Rekel bom le to, da ga lomijo njegovi ljudje. Njegova ekipa. On sam sploh ni tako zelo napačen kaliber. Toda vlade, kjer so taki ljudje, žal ne morem podpreti. Vlade, ki ga močno lomi in vlade, ki iz Slovenije dela revno državo. Državo, kjer vse več ljudi živi na rovu preživetja. Državo, kjer vlada sovražna klima. In državo, kjer je nasmeh izginil iz ustnic ljudi.

Prav zato bom jeseni obkrožil Boruta Pohorja in upal na pozitivne spremembe. Zaenkrat mu zaupam. Četudi mu mnogi očitate veliko slabih reči, je zame še vedno najboljša rešitev, saj v ostalih vidim še več slabega. Gospod Pahor mi deluje pozitivno, pametno, preudarno in tako, da mu verjamem. Bojim se le, da ga ne zajebejo lastni ljudje. Da mu polena pod noge ne porinejo prav tisti, na katere računa. Brez njim namreč ne bo mogel zmagati. Pa četudi bo še tako dober in prepričljiv. Vsak politik za zmago potrebuje pomoč. Sam je premalo. In prav zato mu bom na jesenskih volitvah tudi jaz prilepil svoj glas. Če bo to premalo, pa bom imel vsaj čisto vest, saj bom vedel, da nisem ostal doma.