Arhiv za April, 2008

Happy Birthday: Jack Nicholson

22.04.2008 ob 21:25

Veliki Jack, ki je doslej dobil kar tri oskarje, danes praznuje 71 let. Še vedno je jack, še vedno preganja babnice, še vedno snema zelo dobre filme. Če ste ga videli v Letu nad kukavičjim gnezdom, Batmanu, Čarovnicah iz Eastwicka, Kitajski četrti, Volku, Šajnanju, Času nežnosti, Časti Prizzijevih, Peščici dobrih mož, Bolje ne bo nikoli in recimo v Gospodu Schmidtu, potem veste, da mu ni para in da je eden najboljših igralcev vseh časov.

Dragi Jack, še na mnoga leta.

Je tisoč evrov res tako veliko? (plus debata o položnicah in računih)

22.04.2008 ob 21:12

V nocojšnji Piramidi je neka starejša gospa dobila nagrado v višini tisočih evrov. Ček so jih prinesli na dom in od sreče jo je skoraj kap. Komaj je dihala, njene oči pa so bile solzne. Povedala je, da je presrečna in da ne more verjeti, da jo je doletela tako velika sreča. Huh, je tisoč evrov res tako veliko? Je to denar, o katerem lahko povprečen Slovenec danes le sanja? Denar, ki ga vidi samo na televiziji? In denar, s katerim bo lagodno živel do konca življenja? Ne bi rekel, saj mojih tisoč evrov ponavadi spuhti v enem dnevu. Ko plačam položnice, natankam bencin, dam za najemnino in odplačam obrok kredita, evri dobesedno izginejo. Je gospa iz Piramide morda videla eno ničlo preveč?

DODATEK:

Kolega Spooky me je pahnil v debato o denarju, ki ga porabimo za položnice in račune. Opozoril me je, da ga jaz porabim absolutno preveč. Toda ni mi jasno, kako bi ga lahko porabil manj, če gre za obvezne stanovanjske stroške, ki jih je treba plačati po zakonu. Da o najemnini, internetu in telefoniji niti ne začenjam govoriti. Je res mogoče, da so zneski teh položnic tako zelo različni?

Čivava z Beverly Hillsa

22.04.2008 ob 03:14

Uf, tale film pa čakam sto na uro. Glavne bodo čivave, moja naj pasma vseh časov, glasove pa bodo med drugim posodili tudi Salma Hayek, Piper Perabo, Drew Berrymore, Andy Garcia, Edward James Olmos, Cheech Marin in Placido Domingo. Upam, da bo zadeva kul in da bomo vse skupaj septembra videli tudi v naših kinih. Seveda v originalni verziji.

chihauahuayes1.jpg

Novi zakon, več kot 1000 policistov, poostrene kontrole in šest smrtnih žrtev

22.04.2008 ob 02:15

Če sledite zapisom na mojem blogu, potem veste, da sem o nesmiselnem novem zakonu že pisal ter razvijal na stotine različnih teorij ter pizdarij. Tudi tisto, da bodo ljudje zaradi previsokih kazni še bolj živčni za volanom ter da bo zaradi tega posledično prihajalo še do večjega števila nesreč. In vedno kadar sem zapisal kaj takšnega, se je name usul plaz komentarjev, ki so me označili za bedaka in za nekoga, ki kvasi neumnosti. Še posebej, ko sem predvideval, da se bo število nesreč zvišalo in da bo na naših cestah prav zaradi novega zakona še več smrtnih žrtev.

In zdaj se je zgodilo prav to. Tale vikend je na naših cestah umrlo kar šest ljudi. In to kljub višjim kaznim, poostreni kontroli ter napovedi, da bodo policisti stali na vsakem vogalu. Ljudje so nervozni, saj se bojijo kazni. Bojijo se, da bomo morali plačati tisoč evrov za prehitro vožnjo. In ker so živčn, spregledajo prometne znake in pritiskajo na plin, da bi čimprej prišli na cilj in se ognili policajem.

Vi me imejte še naprej za bedaka, ki kvasi neumnosti, toda povem vam, da se bo število nesreč še povečalo in da tale vikend ni bil najbolj črn. Previsoke kazni in represija s strani policajev ne bosta dosegli svojega. Slovenci imamo pizdarije na cesti v krvi. To pa pomeni, da ni dobro, da nas še dodatno obremenjujejo in pritiskajo na nas prav med vožnjo.

Gospod Rudi jih je zdravil kar preko radijske oddaje

22.04.2008 ob 01:25

Ko sem se danes zvečer peljal domov, sem na Radiu Slovenija ujel oddajo, kjer je nek gospod ljudi zdravil kar preko telefona. Pravzaprav preko etra. Se pravi, zdravil je tiste, ki so poklicali v oddajo in jim namenil 90 sekund. Da pojasnim še malce bolj natančno. Gospod, ki mu je bilo ime Rudi, je bil gost v neki radijski oddaji, kjer so govorili o zdravljenju s pozitivno energijo. Torej o tako imenovanem alternativnem zdravljenju z bioenergijo, kateremu seveda verjamejo številni ljudje. Tisti poslušalci, ki so dobili zvezo, so bili deležni devetdesetih sekund njegove energije, ki jo je spremljala klasična glasba. Najprej so mu povedali kaj jih boli, on pa je takoj za tem začel s prenosom energije in jih po devetdesetih sekundah vprašal, kako se počutijo in če je kaj bolje. Če so občutili njegovo energijo in če so bolečine kaj manjše.

Kaj takšnega v etru kakega radia še nisem zasledil. Da bi nekdo dobesedno vzel 90 sekund programa in zdravil ljudi, ki so čakali v etru. Klicale so večinoma ženske, vse po vrsti pa so bolela kolena in križ. In pozor, gospod Rudi se mi ni zdel šarlatan in blefer. Zdel se mi je tak, da bi mu lahko verjel. In tak, da je vsem tem nesrečnim poslušalcem na nek način celo pomagal. O bioenergiji sem imel dolgo časa zelo negativno mnenje, potem pa sem ga čez noč spremenil. Zakaj je temu tako, bom povedal v enem izmed sledečih zapisov. Za zdaj naj ostane le gospod Rudi, ki se mi je zares zdel enkraten pri svojem početju. In ki je brez sramu povedal, da je 90 sekund premalo za pravi uspeh.

Prav razmišljal sem, kaj gospod Rudi dejansko počne med glasbeno pavzo. Med temi devetdesetimi sekundami. Ali res kaj počne, ali pa se pogovarja z voditeljem in kadi cigaret. No ja, prav vsi poslušalci so občutili neko posebno toploto, kar pomeni, da so bili po kratki seansi več kot zadovoljni. Zanimivo, ni kaj.

Če bi živel med leti 1941 in 1945, bi bil brez dvoma partizan

21.04.2008 ob 12:35

Čeprav ljudje še vedno različno gledajo na dogajanje med Drugo svetovno vojno in menijo, da so bili domobranci v resnici junaki, partizani pa barabe, bi bil sam z največjim veseljem partizan. Magari takšen kot v naših jugo filmih. Takšen, kot so jih igrali Boris Dvornik, Bata Živojinović in Ljubiša Samardžić. Takšen, da bi streljal Nemce, Italijane, Ustaše, Četnike in pripadnike Črne roke. In takšen, da bi pel partizanske pesmi ter plesal kolo. Po vojni bi seveda pazil, da ne bi v jame zmetal tudi nedolžnih ljudi. Vsakemu, ki bi skušal zanikati moj boj proti okupatorju, pa bi seveda prisolil krepko zaušnico.

Ali kot je takoj po vojni v tistem skrivnem pismu dejal škof Anton Vovk: “Čas je, da obe strani priznata svoje napake.”

Okej, toda kaj, ko je bilo na strani domobrancev več napak, ki jih po novem nočejo in nočejo priznati ter svoje grehe skušajo oprati z domnevnimi partizanskimi zločini po vojni.

Recenzije: Poltergeist II: The Other Side

21.04.2008 ob 11:54

zda 1986, grozljivka, režija: Brian Gibson, igrajo: Heather O’Rourke, Craig T. Nelson, JoBeth Williams, Will Sampson, Zelda Rubinstein, Julian Beck, Oliver Robins

Solidno nadaljevanje kultnega originala iz leta 1982.

Familjo Freeling spet preganjajo zlobni duhovi. Pa čeprav so se preselili v drugo hišo, četudi so leta 1982 osvobodili ujete duše, na katerih je bil zgrajen njihov domek. Ali kot pravi eksorcist Will Sampson: “Ne bo vam pomagalo, če boste zamenjali hišo, ta stvar bo šla za vami.” In res, ta stvar gre za njimi. Tokrat v obliki srhljivega možakarja Kanea (Julian Beck), ki se jim pojavi na vratih in računa, da ga bodo povabili čez prag. Ker mu ne nasedejo, nad hišo pošlje zlovešči oblak in duhove, ki spet napadejo majhno Carol Anne (Heather O’Rourke) in odprejo vrata v drugo dimenzijo. Dovolj shrljivo, dinamično in s posebni efekti nafilnano nadaljevanje, ki ga polomi le s preveč znanstveno fantastičnim koncem, kjer nam Will Sampson pojasni, da samo ljubezen premaga zle duhove. Uf, saj res, iz steklenice tekile na koncu nikar ne pojejte tudi tistega črva.

Ocena 3 in pol

Recenzije: Presumed Innocent

21.04.2008 ob 11:20

zda 1990, dramski triler, režija: Alan J. Pakula, igrajo: Harrison Ford, Raul Julia, Brian Dennehy, Bonnie Bedelia, Greta Scacchi, Joe Grifasi, Paul Winfield, John Spencer

Je priznani in zvezdniški tožilec Harrison Ford res ubil svojo sodelavko Greto Scacchi?

Harrison Ford je Rusty Sabich. Super uspešni državni tožilec, ki dela v uradu generalnega tožilca, katerega zamaje šokantna smrt Carolyn Polhemus (Greta Scacchi). Zelo prodorne in povzpetniške odvetnice, ki jo najdejo posiljeno in z razbito glavo. Jasno, sum pade prav na našega Rustyja, ki se je s Carolyn zapletel v strastno romanco in pozabil kje se ga drži glava. Ker je s Carolyn seksal tudi Rustyjev šef Raymond Horgan (Brian Dennehy) in ker vse skupaj smrdi po sabotaži ter iskanju grešnega kozla pred prihajajočimi volitvami, se primer znajde na sodišču. Pod taktirko temnopoltega sodnika Larrena Lyttlea (Paul Winfield) in zvito obrambo Rustyjevega odvetnika Sandyja Sterna (Raul Julia), ki prekleto dobro ve kaj dela in kako bo dokazal nedolžnost svojega klienta. Izjemno prepričljiva, kvalitetna in napeta drama, ki se ji pozna, da jo je režiral Alan J. Pakula, mojster filmov Klute, Vsi predsednikovi možje in The Parallax View, ki se je po dolgih letih spet vrnil k svojem priljubljenem žanru. Če se boste spomnili na Begunca, kjer so Harrisona Forda osumili za umor žene, seveda ne boste zgrešili. Če boste prav zaradi tega filma dobili željo po študiju prava, pa vam prav tako ne bo nihče zameril. Povedano drugače, Presumed Innocent je film, ki bi ga morali vseh študentom prava zarolati že na sprejemnih izpitih.

Ocena: 9/10

null

Kulti in klasike: Straight Time (1978)

21.04.2008 ob 10:30

zda 1978, kriminalna drama, režija: Ulu Grosbard, igrajo: Dustin Hoffman, Theresa Russell, Gary Busey, Harry Dean Stanton, M. Emmet Walsh, Kathy Bates

Mojstrovina, ki bi si zaslužila več pozornosti in renomeja.

Dustin Hoffman je Straight Time posnel po huronskem uspehu Maratonca in Vseh predsednikovih mož. Torej v času, ko je bil na vrhu sveta in ko si je lahko dovolil vse. In prav Straight Time je bil njegov sanjski projekt. Film, za katerega bi dal tudi dušo. In film, ki ga je hotel tudi režirati. Nič čudnega, da je potem tožil Warner Bros, ki mu ni dovolil tako imenovanega zadnjega reza in je film obrnil malce po svoje. Pa vendar, Straight Time je kljub temu odličen film. Izvrstna kriminalna drama, kjer Hoffman v stilu Ala Pacina odigra Maxa Demba. Kriminalca, ki hoče na pravo pot. Ki pride iz zapora in si najde redno službo, skromno stanovanje ter dekle (Theresa Russell). Ki hoče prvič v življenju zaživeti tako kot ostali in pozabiti na svojo problematično roparsko preteklost. To seveda ni tako preprosto. Še posebej, če ti za vratom diha nesramni in trapasti policist M. Emmet Walsh, ki komaj čaka, da boš naredil napako. Ki prav uživa, da te zajebava in da te bo lahko spet strpal nazaj za rešetke.

Jasno, Maxu se čez čas strga. Tako zelo, da pozabi na pravila pogojnega izpusta in da spet obišče stare roparske kompanjone (Gary Busey, Harry Dean Stanton). Trenutek do ropa nove banke seveda ni več daleč, nova aretacija in nova zaporna kazen pa sta jasno da znova tik pred vrati. Odličen film. Globok, prepričljiv, realen in tak, da mu leta ne morejo do živega. Da nas usoda glavnega junaka, ki ga briljantno upodobi Dustin Hoffman, vedno znova zadane v srce. Da se vprašamo, kaj je narobe z našo družbo. Z našim sistemom, ki možakarja z željo po normalnem življenju dobesedno pahne na stara pota. In ko Max Dembo na koncu svoji Theresi Russell pojasni, da mora naprej in da zanjo ni več prostora v njegovem življenju, saj ga bodo zagotovo kmalu ujeli, se gledalec dobesedno strese. Strese od groze, od fenomenalnega zaključka, od mojstrovine, ki so jo že leta 1978 pošteno prinesli okoli. Prav imate, filmska umetnost tako dolgo ne bo filmska umetnost, dokler ne bodo takim filmom podelili zasluženega statusa in se jin opravičili za leta krivice.

Ocena: 9/10

Kulti in klasike: Phantasm (1979)

21.04.2008 ob 09:52

zda 1979, grozljivka, režija: Don Coscarelli, igrajo: A. Michael Baldwin, Bill Thornbury, Reggie Bannister, Kathy Lester, Kenneth V. Jones

Dario Argento wannabe.

Phantasm v naši familiji uživa kulten status. Predvsem zaradi tete iz Laškega, ki še zdaj ne more spati zavoljo zadnjega prizora in stavka: “Boooy.” In prav teta je ves čas navijala za tale film. Prav teta me je nenehno prepričevala, da si ga moram pogledati in da se bom zagotovo posral od strahu. Ker sem bil leta 1979 premajhen, da bi mi ga dovolili gledati, potem pa ga ni bilo mogoče dobiti nikjer več, se je moje prvo srečanje seveda močno zavleklo. No ja, z neta sem si ga potegnil že kake štiri leta nazaj, toda šele včeraj sem končno našel čas in ga vendarle vtaknil v svoj dvd player. Okej, uvodna sekvenca, kjer neka babnica med seksom na pokopališču zakolje svojega ljubimca, me je resda malce stresla. Prav tako prizori, kjer strašljivi in skrivnostni grobar krade trupla. Če bi rekel, da sem ostal ravnodušen pri leteči krogli, ki je razmesarila obraz, in pri tistih zoprnih ter krvoločnih škratih, bi prav tako lagal. Če bi zapisal, da me nista ujela brata Pearson (A. Michael Baldwin, Bill Thornbury), ki hočeta razkrinkati grobarja, bi seveda ravno tako bluzil v tri krasne. Toda to ne pomeni, da je imela moja teta iz Laškega prav in da mi je bila tale težko pričakovana grozljivka všeč. Žal gre le za izredno razvlečeno in površno recikliranje filmov Daria Argenta. Za nekoč znano grozljivko, ki jo je danes močno povozil čas. Za atmosfero, ki ne straši, marveč dolgočasi. In za zgodbo, ki se ji pozna, da je bila v začetni viziji režiserja Dona Coscarellija dolga vsaj še enkrat toliko ter da jo je moral zaradi šefov hudo skrajšati.

Ocena: 3/10

Pop Design: Dum, dum, dum

19.04.2008 ob 12:46

Pop Design so nazaj. Kot že desetič. Spet z novim pevcem. Tokrat z Miranom Rudanom in z novo pesmijo. Torej s pevcem, s katerim so pred davnimi leti tudi začeli kariero. Nova pesem ima zelo blesav naslov, zato sem bil prepričan, da bo slaba. Da bo čisti drek. Zmotil sem se, pesem je okej. Pravzaprav čisto kul za pop sceno. Takšna, da bo hit in takšna, da sem se spomnil na njihove najboljše pesmi. Tudi na legendarno Božično noč, ki jo je v originalu seveda prav tako pel Miran Rudan.

Uf, saj res, sta Miša Margan in Miran Rudan par?

YouTube slika preogleda

Deluxe Ski Jump 3 trga gate

19.04.2008 ob 12:39

Po zaslugi blogerskega kolega Jureta sem prvič spoznal igro Deluxe Ski Jump 3. Morda zadnji izmed vseh ljubiteljev športnih iger, toda nikoli ni prepozno. In zdaj sem padel noter. Igram jo vsak dan. Igram svetovni pokal, igram ekipne tekme, igram vse, kar je možno. Izmislil sem se imena tekmovalcev (enemu je ime celo Seka Aleksić), ki skačejo na vseh 32-ih skakalnicah. Včasih mi gre dobro, včasih slabo. Jure je sicer pri temle postu povedal, da v Sloveniji skoči 300 metrov, toda meni ne rata. Niti 200 jih še nisem preskočil. No ja, na Hrvaškem sem poletel 224 metrov, drugje pa mi tudi ne gre prav slabo. Če kdo igra to igro, naj mi pove kake dodatne finte za daljši skok in naj mi zaupa svoje rekorde, da vidim, če sem dober, ali je bolje, da se od sramu pogreznem v zemljo.

“Slovenijo lahko naredim najbogatejšo v Evropi”

19.04.2008 ob 12:16

Natanko tak napis nas zadnje čase bode v oči na številnih džambo plakatih po Ljubljani. Pač izvaja mladega ekonomista, ki napoveduje predavanje in čudeže. Pravzaprav drzna izvaja za današnje stanje v Sloveniji. Prav zanima me, koliko časa bi ta mladi pravljičar potreboval za uresničitev svoje izjave. In ali bi bili bogati tudi državljani Slovenije. Ne samo tista peščica, ki je bogata že danes, prav vsi. Tudi tisti, ki že nekaj časa živijo na robu preživetja.

Wake up, my young and handsome friend, welcome to reality.

Pa dajmo, dragi moji, povejte mi svoje ideje, kako bi Slovenijo naredili za najbogatejšo v Evropi.

Jaz namreč nimam pojma.

Zdaj pa dovolj sprenevedanja, Seka Aleksić se je res močno zredila

18.04.2008 ob 13:10

Ko sem malo nazaj v rubriki Nekoč in danes obdelal Seko Aleksić, so mnogi dejali, da ni tako zelo debela. Da ima pač malce večjo cifro cotk in da je kul, ker se ne obremenjuje s kilogrami. Še več, da ne gre za špeh, marveč za obline na pravem mestu. Okej, toda najnovejša fotka, ki jo je priskrbel kolega Turbofolker, je naravnost šokantna. Seki trebuh dobesedno visi čez pas. Seka po novem izgleda kot Šerbi, kar je zelo čudno, saj je še nekaj mesecev nazaj izgledala bolje kot Ceca. Tu nekaj ne štima. In res me zanima kaj. Po drugi strani pa je zelo zanimivo, da je prav v tej okrogli verziji bolj popularna kot kdajkoli. Da zanjo norijo še bolj kot nekoč, ko je bila seks bomba. Tudi s tem nekaj ni v redu. In tudi pri tem me zanima kaj. In ko pomislim na zapis, ki sem ga objavil avgusta, mi gre seveda pošteno na smeh.

Kakorkoli že, tule je fotka iz njenega koncerta, kjer je še bolj okrogla kot je bila v Sloveniji.

Nas hočejo narkomani pobiti?

18.04.2008 ob 05:31

Zapis na blogu Mušnice mi je dal misliti. Pravzaprav me je šokiral tako zelo, da sem se odločil, da ga obdelam tudi sam. Punca je namreč našla članek o tem, da naj bi narkomani med papirnate brisačke na javnih straniščih skrivali igle. Tudi take, ki so okužene z aidsom. Se pravi take, ki so tam skrite z namenom. Samo zato, da bi se vanje zbodli in se morda celo okužili z virusom hiv. V članku piše, da se je neka starejša gospa že okužila in da infekcijska klinika teh podatkov iz neznanih razlogov ne upa lansirati v javnost. Če vse to drži, gre za veliko svinjarijo s strani policije in zdravnikov, ki nam skrivajo tako pomembno in življenju nevarno zadevo. Če gre za natolcevanje in laži, pa se je nekdo seveda na zelo umazan način spravil na narkomane.

Ob vsem tem mi je na misel prišla ena izmed pesmi raperja Lukea iz skupine 2 Live Crew, ki je dejal, da so aids naredili umetno. Samo zato, da bi z njim pobili nasprotnike Američanov. Da bi jih med napadom okužili z virusom hiv ter se jih čez čas elegantno in zvito znebili. Malce za lase privlečena teorija zarote, ki pa vseeno dobiva nove razsežnosti prav zaradi tega zapisa. Zaradi domnevnega narkomanskega atentata na zdrave ljudi. In atentat je hud, oster ter perverzno nesramen. Če je resničen, naš čaka huda pizdarija. Če ni, pa se moramo zamisliti, kaj za vraga se dogaja v naših bolnih glavah. A vseeno, le pomislite, da greste na javni wc, si po opravljeni potrebi umijete roke in se nič hudega sluteči obrišete v papirnato brisačo, ki visi v tistih avtomatih na steni. Kar naenkrat vas v roko zbode igla, čez pol ure pa vam v bolnici povedo, da je bila pravta igla okužena z aidsom, kar pomeni, da lahko računate, da ga boste tudi sami recimo fasali čez kakšni dve leti.

Huh, tole je tema za film. Za grozljivko, ki bi brez dvoma dobila oskarja za najboljši film leta.

Da ne pozabim, sam teh brisač nikoli ne uporabljam, saj grem iz stranišča vedno z mokrimi rokami. Navada pač. Sem si prav zaradi tega morda že nekajkrat rešil življenje?