IZTOK faking GARTNER

Danes sem si po dolgem času kupil dva nova cedeja. Oba od Maksima Mrvice, tistega Maksima Mrvice, ki klavir igra bolje od Chopina in ki je po slavi in popularnosti morda presegel celo nekoč hudo znanega Richarda Claydermana.

Okej, Maksim se zaveda, da je čeden in seksi, zato je svoja cedeja opremil s slikami, na katerih pozira kot maneken. In z napisom: “From music awards to fasion awards.” Toda lepota ni vse, kar premore. Poba ima karizmo in strast. Morda ni ravno najboljši pianist na svetu, toda izgleda tako. Kot Joaquin Cortez, ko pleše flamenko. Kot Vanessa Mae, ko igra violino.

In Maksim, ki je najboljši takrat, ko ga vidimo v živo na odru, je svoj prvi pravi album The Piano Player izdal leta 2003. In ravno to mojstrovino sem si nabavil par uric nazaj. To resnično enkratno glasbeno poslastico, kjer najdlje odletijo Flight of the Bumble Bee, Exodus in seveda Croatian Rhapsody, ki ga je spisal nihče drug kot Tonči Huljič, gonilna sila skupine Magazin in avtor neštetih komercialnih uspešnic številnih hrvaških pevcev.

Ko sem se prebil čez vseh trinajst pesmi, sem v player počil še A New World, ki ga je leta 1975 rojeni Maksim izdal dve leti nazaj. Šestnajst enkratnih songov, vrhunskih predelav in obdelav, kjer je stari dobri Tonči spet dodal nekaj svojih skladbic. In ravno njegov Nostradamus me je usekal najbolj divje. Tako, da sem poletel v nebo. In seveda na Maksimov koncert, ki sem ga žal vedno zamudil, ko se je zgodil v resnici. Poba je resnično totalni car. Moška inačica Vanesse Mae, ki se požvižga na očitke, da se prodaja za denar in se ne obremenjuje z dejstvom, da ni ravno Ivo Pogorelič, marveč šovmen, ki ve kaj dela in kaj hoče.

Svoj prvi nastop je usekal pri devetih letih, že tri leta kasneje pa je pred številnim občinstvom odigral Haydnov Piano Concerto v C molu. Kljub vojni je nadaljeval zahtevne in redne vaje ter leta 1993 pobral glavno nagrado za najboljšega pianista v državi. Iz Zagreba se je preselil v Budimpešto, kjer je tehniko igranja izpilil do konca in spet osvojil glavno nagrado za najboljšega pianista daleč na okoli. Uspeh je potem ponovil še v Parizu in dokazal, da mu lahko mirne duše rečejo kar novi Mozart. Novi wunderkind, ki bo odre sveta osvojil za malo malico.

Leta 1999 je izdal debitantski album Gestures, kjer je preigraval znane hrvaške avtorje, postal medijska senzacija in čisto pravi seks simbol. Leta 2003 pa je s pomočjo odlične promocije in prodaje albuma The Piano Player poletel še v svet in postal novi Jean Michel Jarre. Do mednarodne slave mu je seveda pomagal Tonči Huljič, Maksim pa je najdlje odletel v Singapurju, na Kitajskem, v Maleziji, Indoneziji, Tajvanu in v Hong Kongu, kjer je znan nič manj kot Jackie Chan. Njegova karizma je poletela tudi čez lužo, kjer je dobil izredno močne sponzorje v American Expressu, Chevroletu in podjetju BMW. Njegova najljubša barva je črna, kar je kul, saj tako na odru izgleda še bolj divje in strastno. Na veliko žalost svojih oboževalk je poročen, njegovi hčerkici je ime Leeloo, doma pa ima tri zelo drage klavirje. Ko ga boste videli v živo, boste padli v nezavest. Ko ga boste poslušali na radiu, pa se vam bo zvrtelo v glavi. Ja, Maksim je moški, ki ženskam orgazme pričara s pomočjo klavirja.

Objavljeno v 18.04.2008 ob 03:52 in zapisano pod Glasba, portreti .