Včasih se počutim kot da bi živel v Benetkah. Na moj balkon vsak dan namreč prileti ogromno število golobov, ki grulijo, serjejo in počnejo vse tisto, kar ponavadi počnejo golobi. Toda tale, ki me je obiskal danes zjutraj, je bil vseeno nekaj posebnega. Fant je dobesedno priletel skozi okno balkona, se namestil med čevlji in staro šaro ter se drl na ves glas. Kot da bi mi hotel reči: “Poglej me, kreten, zdaj sem jaz glavni.” Najprej sem ga poslušal in gledal kaj počne. Španciral je po balkonu, gledal stvari, ki jih hranim v vrečkah, in se delal kot da je glavni. Kot da je balkon njegova last. Kot da ga ne briga, da najemnino za stanovanje plačujem jaz. Ko sem ga imel dovolj, sem odprl balkonska vrata. Zelo počasi, da ga ne prestrašim preveč. Ni trznil. Ko sem ji odprl do konca, pa je podivjal in začel letati po balkonu, se zaletavati v šipo in iskati način, da pobegne na prostost. Da ga ne bi še bolj prestrašil, sem zaprl vrata in čakal kaj se bo zgodilo. Pomiril se je in spet začel hoditi po tleh balkona. Celo posral se mi je na dežnik in spet se je začel glasno dreti. Ko sem ga imel naposled res dovolj, sem ponovno odprl vrata in šel v boj. Tokrat je imel več sreče, saj je odprto šipo našel hitro in veselo odletel proti oblakom. Zmešan golob. Verjetno na kaki tabletki ali še čem hujšem. Dejansko frajer, ki se je požvižgal na pravila in na dejstvo, da ne plačuje najemnine.

Da ne pozabim, okna na balkonu bom imel odslej raje zaprta.