Zadnjič sem bil na obisku pri svoji omi. Tisti omi, ki je kljub letom še vedno tako zelo kul, da se lahko pogovarjava o vsem mogočem. Tudi o filmih, seksu in trenutni politični situaciji. In beseda je nanesla na moje prednike. Pravzaprav na njene prednike. Na njenega starega strica, ki se je pisal Tavčar. “Pa ne slučajno Ivan Tavčar, draga oma?” sem jo vprašal in čakal na odgovor. “Točno tako, Iztok, Ivan Tavčar,” se je brez pomisleka glasil njen odgovor. “Ivan Tavčar, ki je napisal Visoško kroniko in Cvetje v jeseni? Ivan Tavčar, morda največji slovenski pisatelj,” sem nadaljeval navdušeno. “Točno ta, Iztok. Točno ta,” je odgovorila moja oma in se čudila, da tega nisem vedel in da sem očitno pozabil, da mi je to že zdavnaj povedala.

Huh, dragi moji, po mojih venah teče kri Ivana Tavčarja. Ivana motherfuckin Tavčarja, ki je leta 1923 umrl v Ljubljani. Na tole pa sem resnično ponosen. Tako zelo, da si bom v zelo kratkem času kupil vsa njegova dela in jih skušal prebrati v najkrajšem možnem času.

A čakaj, če je bil Tavčar stari stric moje ome, kaj je bil potem meni? Mrzli pra stric? Mrzli pra pra stric? Pravi pra stric?