THE MIST (zda 2007, grozljivka, režija: Frank Darabont, igrajo: Thomas Jane, Marcia Gay Harden, Laurie Holden, William Sadler, Andre Braugher, Jeffrey DeMunn, Chris Owen)

Film, ki ga ni dobro gledati do konca.

Pozabite na Carpenterjevo Meglo, sedaj je Frank Darabont, režiser Kaznilnice odrešitve, posnel The Mist, še eno kratko zgodbo Stephena Kinga, ki vas bo ubila. Dobesedno, prosim. Da ne bo pomote, ne bo vas ubila z zgodbo o orjaških pajkih, ki se skrivajo v megli in so odločeni, da bodo zmikastili vse ljudi, ki jim bodo prišli pod zobe. Ubila vas bo s koncem. S šokom, od katerega vas bo kap. S prizorom, ki sem ga komaj preživel in ki me drži tako močno, da komaj diham. Da bi potreboval pumpico za astmo, pa čeprav me ta bolezen ne matra. Ta konec je namreč tako zelo šokanten, tako zelo realen in tako zelo grozljiv, da mu v vsej filmski zgodovini ne morem in ne moram najti para. Prav trudim se, da bi mu ga. Pa ne gre. Ta konec je najboljši konec vseh časov. Konec vseh koncev. Zaključek, ob katerem je nerodno tudi M. Nightu Shyamalanu. Preobrat, ki v vrtec pošlje tudi zadnjo sekvenco Planeta opic, kjer Charlton Heston zgroženo ugotovi, da je bil ves čas na Zemlji. In konec, ki ga premore The Mist, je tako zelo grozljiv zato, ker lahko vojno z orjaškimi in hudo krvoločnimi stvori razumemo kot alegorijo terorizma. Kot oster teroristični napad na katerokoli državo, kjer se potem skupina preživelih skrije v neki trgovini in razmišlja, kako bi se rešila. Polovica preživelih seveda prestopi na sovražnikovo stran in upa, da bo s tem ujela možnost za rešitev, ostali pa gredo v protinapad in v dvoboj do zadnje kaplje krvi. In konec je tako veličasten, tako zelo prelomen in tako zelo nepričakovan, da boste filmu oprostili vse napake. Vse klišeje. Vse luknje. In vse, karbi ga brez tako izvrstnega zaključka seveda pokopalo in spremenilo v še eno povprečno in že prevečkrat videno znanstveno fantastično pizdarijo. Prav imate, The Mist je film, kjer je le konec pravi film, tisto prej pa je le vaja za prvega aprila.

Ocena 5

ONE MISSED CALL (zda 2008. grozljivka, režija: Eric Valette, igrajo: Shannyn Sossamon, Edward Burns, Azura Skye, Ana Claudia Talancon, Meagan Good, Ray Wise)

Za tiste, ki so zamudili Krog.

Uganili ste, One Missed Call je še en ameriški rimejk japonske grozljivke. Tokrat grozljivke Chakushin Ari iz leta 2003, ki so jo potem spremenili tudi v tv serijo. Še en rimejk, ki dokaj spretno obrača klišeje originala in upa, da je original videlo čim manj ljudi. Če bi rekel, da me vse tiste prikazni, vsi tisti duhovi, ki skačejo okoli, niso prestrašili, bi seveda lagal. Toda kaj, ko gre le za dolgočasen kliše. Le za parafrazo Kroga, kjer namesto videokasete pač ubija mobilni telefon. Tako je, če te pokliče pravkar umrla oseba, boš umrl tudi ti. Točno ob določeni uri. Takrat, ko se ti bo na telefonu izpisal prejeti voice mail, v katerem boš slišal samega sebe. Še ena grozljivka o duhovih, ki ne dajo miru in strašijo nič hudega sluteče najstnike. Ter opozorilo, da je mobilna telefonija škodljiva stvar. Če ne povzroča raka, pa povzroča takojšno smrt z nesrečo, ki udari ob najbolj nepričakovanem času. Kot v filmu Final Destination. Kot v klišeju, ki se ga obupno oklepajo ameriške grozljivke zadnjih let.

Ocena 2 in pol

VANTAGE POINT (zda 2008, triler, režija: Pete Travis, igrajo: Dennis Quaid, William Hurt, Forest Whitaker, Sigourney Weaver, Bruce McGill, Zoe Saldana, James LeGros)

Film, ki bi ga lahko prodajali namesto vseh energijskih napitkov.

Vantage Point je dolg manj kot uro in pol. Prav zato je napet kot hudič. Jasno, da je, saj isti dogodek pokaže iz večih zornih kotov. Na več načinov. Iz zornih kotov različnih ljudi. Kot Rashomon, le da ne prodaja različnih zgodb istega dogodka, ampak drugačen zorni kot na dogodek, ki je jasen vsem. In dogodek je atentat na predsednika ZDA, ki se v Španiji mudi na mirovnem sestanku. In prav pred pričetkom govora ga poči neznanec. Kot Kennedyja, le da se ne vozi v avtomobilu. Še celo posnamejo ga podobno kot Kennedyja. Posname ga eden izmed očividcev. Eden izmed tistih, ki nam potem povejo svoje zorne kote dogodka. In film isti dogodek potem osvetljuje v nedogled. Kot Groundhog Day. Kot dan, ki se ponavlja v neskončnost. Toda pozor, vsako ponavljanje je mojstrovina zase. Vsako ponavljanje bi si zaslužilo svoj film. Vsako ponavljanje je svoj film. Od dvanajste ure dalje. Stokrat zapored. Iz stotih različnih zornih kotov, ki so na svoj način videli atentat. Dvoma, da se je atentat zgodil, seveda ni. Dvom je le v dejstvu, kaj se je dogajalo v zakulisju. Kdo ga je izvedel, kako ga je izvedel in zakaj ga je izvedel. In film vse to pojasni v uri in pol, za Kennedyja pa se prav to trudijo že petdeset let. Realnost ni film. Pa četudi bi bilo včasih dobro, da bi bila. Vsaj med atentati na ameriškega predsednika. Odličen film. Odlično zmontiran, odlično posnet, odlično zrežiran. Tak, da nas zadane v nadledvično žlezo, ki proizvaja adrenalin. Povedano drugače, če imaš tak film, nadledvične žleze ne potrebuješ.

Ocena 4 in pol