Zadnje čase se mi spet dogaja finta izpred štirih let. Iz časa, ko sem bil na vseh televizijah in v vseh revijah s pesmijo Ginekolog. Tokrat sem pač na blogih. Na blogih fantov, ki jim grem na kurac. In ti fantje si vzamejo celo toliko časa, da o meni napišejo po cele zapise. Dolge in natančne zapise, iz katerih je razvidno, da skrbno spremljajo mojo kariero. Enako je na mojem blogu, kjer ti isti fantje puščajo komentarje. Ne glede na temo zapisa, se oni ustavijo pri meni in pri mojem delu. Četudi je tema radič, oni čvekajo o mojih filmskih kritikah, moji glasbi in moji tv oddaji Denarja, da se ti zmeša. Pač občutek imajo, da me njihovo negativno mnenje zanima in da mi bodo pač dali vedeti, kak kreten sem v rečeh, ki jih počnem.

Na take provokacije sem seveda navajen, sem v medijih delam že več kot deset let, toda tole mi je res zanimivo. Še posebej, ker gre le za pisanje bloga. Le za moje mnenje o določenih temah.

Pa naj za šalo demonstriram primer:

Iztok Gartner: “Radič mi ni dobra hrana.”

Komentator: “Dej Gartner, ti si totalni debil. Tvoja oddaja je naravnost bedasta, v glavi imaš luknjo, tvojih pesmi nihče ne posluša, tvoje kritike pa niti otroci v vrtcu ne bi brali. Si Damjan Murko in mečeš se ven”

Uf, vse tole samo zaradi radiča? Smešno, vam rečem. Razumljivo, pa vendar nenavadno. Je to samo pri meni? Ali ostali take kretene brišejo? Ali jim grem samo jaz tako zelo na kurac? Tole mi je zanimivo tudi iz psihološkega vidika. Eden izmed njih je celo odprl svoj blog z naslovom Iztok Gartner Sucks, kjer bo pisal vse, kar mu bo prišlo na misel. Vse, kar pri meni ne more več, saj sem ga zablokiral, ker je bil preveč žaljiv. Na svojem blogu si bo dal seveda duška do konca. Pa tista ekipa, ki o meni riše celo strip. Pa še in še in še. Neumorni so. In to samo zato, ker pač ne marajo tega, kar počnem.

In pozor, hočejo mi dati vedeti, da sem drek. Na vsak način. Na moj blog pridejo samo zato, da mi napišejo čim več kritik in čim več poniževalnih reči. Dan za dnem, noč za nočjo. Kot da ne bi imeli drugega dela. Ko sem jih bil nekaj primoran izbrisati in jih prositi, naj vendarle spizdijo drugam, so se vseeno vrnili. Samo za to, da bi mi še enkrat rekli, da sem drek in za to, da mi me kao razjezili.

Slovenija je svobodna dežela. Vsak lahko izbere kaj bo bral, kaj bo gledal in kaj bo poslušal. Če ti ni kul moja oddaja, ugasni televizijo. Če ti ni kul moj blog, ga pač ne beri. Če ti ni všeč moja glasba, je pač ne poslušaj. Je to tako težko? Saj nikogar ne silim, da se obremenjuje z mano. Naj vsak počne, kar želi.

Tudi jaz ne maram tega in onega. Pa to ne pomeni, da mu bom to ves čas čvekal in smetil po njegovem blogu in v njegovem poštnem nabiralniku. Če ga ne maram, mu povem in to je to. 

Vsi ti fantje so res eni bedni negativci, ki imajo občutek, da mi lahko rečejo vse, kar jim pade na pamet. Čisto vse, kar nosijo v svojih dolgočasnih življenjih. Res velik negativizem in nezadovoljstvo s samim seboj. Drugače po moje ne bi venomer smetilipo mojem blogu, imeli občutka, da me zanima njihovo mnenje in si vzeli celo toliko časa, da bi o meni odprli celo cel blog in risali stripe.

Me moti? Večino časa me zabava, saj tako vidim, da delam dobro in da jim grem na kurac. To je kompliment. Če tega ne bi bilo, bi pomislil, da sem res za en drek. Po drugi strani pa mi je škoda časa, da se z njimi zapletem v dialoge in zgubljam čas. Tako jih namreč še bolj podžgem. Glede tega sem res bedak. Takoj, ko vidim, da so zavili s teme, bi moral prekiniti pogovor in končati pizdarijo. Končam pa jo šele takrat, ko mi res zmanjka volje. Takemu človeku, ki te ne mara, namreč ne moreš ničesar pojasniti. In tak človek bo v vsakem tvojem zapisu videl razlog za napad.

Mi je pa seveda najbolj zanimivo prav to, da so najbolj glasni tisti, ki niso v življenju naredili ničesar. Tisti, ki šinfajo moje filmske ocene, pa sami niso napisali niti ene. Tisti, ki šinfajo mojo glasbo, pa sami niso izdali cedeja. Tisti, ki šinfajo mojo oddajo, pa niso niti enkrat stali pred kamero. Tisti, ki šinfajo moj blog, pa sami niso spisali niti enega dobrega teksta. In prav ti se imajo za poklicane, da sodijo o meni in moje delu.

In naj tole filozofijo zaključim s pesmijo, ki jo poje Toše Proeski:

“Šta to ima u ljudima tužno
da ulaze u tudje živote
tko to živi u prošlosti mojoj
a još nije umro od sramote.”

Ma ne, sam res ej, kaj za kurac je tvoj lajf tako dolgočasen, da moraš nenehno skakati v mojega.

Get a life, motherfucker.