Moje srečanje z Radetom Šerbedžijo
4 04 2008Zgodilo se je pred parimi leti, ko je gospod Šerbedžija, gospod Rade “Ne daj se Ines” Šerbedžija, prišel nastopat v Celje. Tisti Rade Šerbedžija, ki pozna Brada, Nicole, Toma, Clinta, Vanesso, Jessico, Marka, Patricio, Gino, Vala in še koga. Tisti Rade, ki mi je totalni car. Rade Šerbedžija, hollywoodski zvezdnik in Slovenec po državljanstvu. Legenda hrvaškega in jugoslovanskega filma, ki mi je bil v vsaki vlogi preprosto odličen. Zmenila sva se za intervju, za kratek pogovor, ki bi ga potem objavil v reviji Celjan, kjer sem bil takrat glavni urednik. Pred srečanjem sem se pošteno pripravil. Prebral vse mogoče članke, prečekiral vse internetne povezave in se tresel kot šiba na vodi. Priznam, prvič v življenju sem imel tremo. Tremo pred človekom, ki igra v ameriških filmih in se druži z zvezdami, o katerih jaz samo sanjam. In ta človek, ta Rade “fucking” Šerbedžija, zdaj pride v moj kraj. Čisto k meni. Tako blizu, da mu bom lahko stisnil roko in mu povedal, da mi je totalni car. Da ga spoštujem in da mi tole srečanje pomeni resnično ogromno. Nikoli ne bom pozabil kako je med vojno v bivši jugi ves zanemarjen in zlomljen ter z otrokom na hrbtu dajal izjavo za neko televizijo. Prav zato sem bil zelo vesel, da mu je uspel preboj v ZDA. V Hollywood. Pa četudi v nekaj zelo slabih filmov. Samo, da je dobil denar in zdaj uživa zasluženo slavo. No in ta Rade Šerbedžija bo sedaj z mano naredil intervju. Samo z mano, ekskluzivno za revijo Celjan. Samo za Iztoka Gartnerja.
Tako sem vsaj mislil. Tako sem vsaj upal takrat pred leti. Ko sva se naposled le dobila, je bilo vse skupaj čisto drugače. Bil je nekako nedostopen, morda celo malce neprijazen, celo naveličan. Pač pri partiji šaha in z viskijem ter cigareto v roki. Pojasnil mi je, da ne more dati intervjuja, saj ima zahripan glas, ki ga mora čuvati za prihajajoči koncert. Četudi sem ga prosil samo za kratek pogovor, mi ni uspelo. Zavrnil me je in se posvetil šahu, viskiju in cigareti. Bil sem močno razočaran, celo prizadet. Kaj vem, morda mi je šlo celo malo na jok. Kot majhnemu otroku, ki ne more dobiti lizike. Pa tako sem se ga veselil. Tako močno sem se pripravil. Rade je bil moj idol. Totalni car, ki sem ga resnično hotel enkrat spoznati še v živo. Ko sem ga, mi je padlo dol. Bil sem jezen nanj in to sem v članku za Celjana tudi zapisal. Morda po krivici, morda povsem upravičeno.
Kasneje sem seveda večkrat razmišljal o tem dogodku. Le kdo sem jaz, da bi se moral Rade zmeniti zanj? Jaz sem samo navaden kurac, on pa je huda zvezda. Ampak, a je vedel, da mi je tozalni car in da ga obožujem? Eh, četudi bi vedel, bi mu viselo dol. Takšnih pacientov ima vsak dan vrh glave. Pa vendar, tega čudnega srečanja mu nisem nikdar povsem odpustil. Čeprav vem, da ga še danes boli kurac in da me je pozabil že isto sekundo, se mi zdi, da globoko v sebi še vedno ve, da ga je polomil in da bi moral biti vsaj malce bolj prijazen. Ma kaj vem, morda je bil, pa sem ga jaz vzel narobe. Morda je bil res zahripan in mi je to prijazno razložil, jaz pa sem to vzel kot nesramnost in ignoranco.
Kakorkoli že, ko sem tudi sam postal znan v naših koncih in pač začel furati radijsko oddajo, vodenje prireditev in glasbeno kariero, sem se odločil, da bom do oboževalcev vedno zelo prijazen. In točno tak sem tudi bil. Nikoli namreč ne veš koliko nekomu pomeniš. Pa četudi ti tega ne zna pokazati v živo. Le zakaj bi moral nekoga tako močno razočarati kot je Rade razočaral mene.
In ja, ko sem ga po tem dogodku videl v kakem filmu, mi je šel malo na živce. Pa četudi je bil enako kul kot prej, ko sem ga oboževal.
Če predpostavim, da sem globalnik zvednik, tudi jaz ne bi dal intervjuja za revijo Celjan.
Neverjetno, napaka. Če si v Celju, to revijo potrebuješ. In če si nas prosil naj teden dni pred tvojim prihodom napovemo, da boš nastopil, se očitno zavedaš pomena lokalnega časopisa v nekem mestu. Kaj ti nuca intervju za New York Times, če boš pel v Zgornjem Dupleku.
Seveda, se zavedam tega. Ampak problem je, ker revija Celjan ni prava revija. Je nekje med šolskim glasilom in poskusi profesionalnega novinarstva. In za to zapravljati eksluzivnost? No way, Jose. So v Celju drugi močnejši mediji, če bi se že za koga odločal.
Neverjetno, kakšna je neka revija niti ni pomembno. Če je dogovor, je dogovor. In četudi bi k njemu prišel iz Novega tednika, Dnevika ali Večera, bi me zavrnil. Saj mu sploh nisem povedal za kateri časopis gre. Šlo se je le za intervju. Boli njega kurac za intervjuje na splošno, Celjan nima nobene zveze.
Če pa si ga že omenil, vsi ste ga nekaj kritizirali, brali pa ste sto na uro in čvekalo se je o njemu močno. In tudi članki so bili zelo znani. Še posebej rubrike Povsem iskreno, Družabna kronika in Trački.
In koker vem zadeva laufa že peto al šesto leto, kar je dokaz, da mu gre okej. Glede na to, da ni brezplačna revija in da ni imel podpore občine kot Novi tednik. In če ti rečeš kakšna revija je Celjan, še ne pomeni, da to drži mar ne.
A bodi dovolj o Celjanu. To je že druga zgodba. Zdaj se govori o Radetu in nepotrebno zavijava s teme.
Kakorkoli obrneš, še vedno je prevladala tvoja novinarska anonimnost. Glede revije Celjan, pa to govori tistim, ki so jo dejansko brali in dejansko kritizirali.
Neverjetno, ja kako pa potem lahko govoriš kakšna je bila, če nisi med njimi?
Res je, bil sem kurac od ovce, premajhna riba, da se Šerbedžija zmenil zame. Jebat ga.
Kdaj pa kdaj sem ga dobil kot promocijsko darilo, drugič sem ga bral pri zobozdravniku itd. Nikdar pa nisem za njega odštel tolarje. Pa se tudi ne spomnim, da bi kdaj s kom govoril o reviji Celjan, kaj šele rubrikah ali kaj šele o člankih. Povratne kritike še ne odražajo reprezantativnega vzorca, to bi pa skorajda moral vedeti.
Neverjetno, si dobil občutek, da je tegale zapisa naslov: Mnenja o reviji Celjan?
Je tako težko držati se teme in vanjo ne vpletati nepotrebnih reči?
Pol boš pa spet pri Crnkoviču pisal, da sem jaz tisti ta slab in ta butast.
Jebemti no, zapišem članek o Šerbedžiji, ti pa debatiraš o kvaliteti revije Celjan in o tem, da sem anonimen novinar. Je res tako težko brez tega?
Če ti grem na kurac, se lahko kadarkoli izogneš mojega bloga.
Nisi ti kurac, temveč on. Taki ljudje mi gredo pošteno na jetra. Aroganca je njihova edina prava spremljevalka, vse ostalo je umetno.
Nekoč, nekje, ne bom imenoval kraja in ne osebe, sem imel priložnost biti blizu slovenski zvezdnici. Ljudje so se slinili okrog nje in tudi sam sem iztegnil roko, da bi se rokoval z njo.
Ona me je pogledala in se s kislim nasmehom obrnila stran, jaz pa sem kot idiot stal pred njo z iztegnjeno roko.
Ne oblačim se kot Maj Potočnik, imam široka ramena in žuljave roke in navkljub temu, da sem kmet, sem ponosen nase in si ne zaslužim takega ravnanja. To sem ji tudi povedal in da naj si svojo bledo rokco nekam vtakne.
Ne boš verjel, čez čas sem dobil 2 karti za njeno predstavo. Nisem šel.
Zato se ne sekiraj Iztok, bodi to kar si, jaz vem, da si priden in pošten fant in raje bi se pogovarjal s teboj, kot pa s Šerbedžijo.
glede na to, da zasedaš ves zadnje komentarje na siolovi stranici, sem se te odločila malo prebrat. Pa kdo si ti? Oprosti amapk ti se primerjaš z Radom Šerbedžijo. Ej ko boš vsaj toliko uspel, da boš vpisan v wikipedijo in da ne bo pod vpisom iztok gartner napisa: No page text matches,
potem se pa javi
Čakaj malo Iztok. Bodva poštena. Diskusijo o reviji si odpru ti s samopromocijskim nakladanjem. Jaz sem jo uporabil samo kot predmet, zaradi katerega mislim, da ti nisi dobil eksluzivnega intervjuja. Kot sva že sama ugotovila. Krivda na koncu koncu leži v anonimnosti novinarja in predvsem njegove podpore, garancije, skratka revije.
Pa ne vpletaj sedaj še Crnkoviča v debato, da me ne boš potem obtoževal odpiranja še ene neprimerne teme.
Mimogrede, ne greš mi na živce. Na živce si gredo samo ljduje, ki imajo enake karakteristike. Upam pa, da mi puščaš povedati svoje mnenje.
Ma v novi knjigi, ki jo piše Rade z naslovom “Green card”, ga je totalno odjebal Al Pacino, čeprav sta bila skupaj nagrajenca v Benetkah. Tudi Rade je stokal, kot ti in ga je hudo prizadelo. Tako da se vse vrača in se plača. Upam, da ti je sedaj malo lažje.
Pozdrav iz Berlina
Andrej Košak, dober zapis. Upam, da bo iztoku odleglo.
Drugače pa Iztok, ti si to vzel čisto preveč osebno. Po moje Rade sploh ni tako mislil, ampak glede na to da je pevec, mu je bil pomembnejši glas. Verjamem, da te je prizadelo, sploh ko si ga imel za zvezdnika.
Neverjetno-kdorkoli že si- se strinjam s tabo, da je prav da poveš svoje mnenje. Edino prav. Samo veš vse se da povedati drugače, ne tako jezno. Pojma nimam o tej reviji, ker nisem štajerka. Neverjetno, veš s takim načinom samo pokažeš svojo osebnost. Ne dovoli si, da te jeza nadvladuje ali kako naj povem. Pa lep vikend ti želim.
#1 - For the record
Navkljub stilu, zgleda precej podobnemu mnenju in podobnosti v imenu zgoraj istoimenski nisem jaz.
#2 - Bemtiš, komaj sem se nehal sekirati in zapijati v lokalnih beznicah, ko si me tako avtorirativno označil za “kretena”, pa spet naletim nate. Tokrat na vrhu blogosa, v nasprotju z običajnim dnom. No … Po razporeditvi na strani mislim.
Z vidika uresničenih želja ti, iztokgartner, zatorej tudi čestitam. Mislim, da je na mestu. Lep dokaz, da se lahko vsaka želja uresniči, in da zlata ribica obstaja ter ji je ime enako kot uredniku siolovih bogov.
#3 - Zdaj pa h konkretnemu vprašanju.
a) “… No in ta Rade Šerbedžija bo sedaj z mano naredil intervju. Samo z mano, ekskluzivno za revijo Celjan. …”
b) “… In če si nas prosil naj teden dni pred tvojim prihodom napovemo, da boš nastopil, …”
c) “… kakšna je neka revija niti ni pomembno. Če je dogovor, je dogovor. …”
V teh treh izjavah, prvi iz prispevka in zadnji dve iz komentarjev, daješ zelo močan občutek, da je šlo za (citiram) “dogovor” med RŠjem in revijo Celjan (oziroma tabo z revije Celjan). Da je RŠ bil dogovorjen za (citiram) “ekskluziven” intervju. In ga je odklonil, ker je ali bil dejansko bolan ali pa si mu šel toliko na živce, da si je zadnji moment premislil. Kdo bi mu lahko zameril? Bolezen namreč.
Lahko bi sicer tudi interpretiral, da si ti le mislil, da gre za dogovor. Zato, ker so ali organizatorji ali RŠjeva piar ekipa poslali obvestilo, da bo on takrat tam nastopil, bi lahko (revija Celjan oz. ti) mislil, da gre za dogovor daj-dam. Jaz objavim obvestilo, ti pa meni intervju. Ampak takšne naivnosti ne gre pripisovati niti tebi, zato bom to tezo opustil. Ažurnost v napovedovanju lokalnih dogodkov je skoraj bistvenega pomena za lokalni časopis, zato je jasno, da bi neobjava takšnega dogodka lahko nek lokalni medij hitro pozicionirala v nerelevantno sekcijo in bi ga brale le še penzionistke pri frizerju. Ali zobozdravniku.
To je bil v bistvu le uvod, ki napeljuje na vprašanje.
Ni me razočarala tvoja izjava
d) “… Saj mu sploh nisem povedal za kateri časopis gre. Šlo se je le za intervju. … ”
Hm … Če rabim pojasnjevati, kaj si v skupnem seštevku sploh napisal.
V glavnem, vprašanje je: in ti se čudiš?!
Če si se zmenil za (citiram) “ekskluziven” intervju za dotično revijo in nisi bil niti toliko pri sebi (oz. olikan), da se mu predstaviš še s čim drugim kot s svojim imenom, brezveze, da se sploh igraš intervjuje.
Če pa si se zgolj hotel pririniti do njega, pa fino. Si probal in pogorel. Kdo bi njemu ali tebi zameril?
Z vidika nekoga, ki preganja zvezde za preživljanje je to nekaj popolnoma običajnega, z vidika zvezde pa ne rabim razlagati, je že Edo Maajka govoril o ekskluzivah za pice in pire.
Je pa res, da bi lahko RŠ uporabil tudi bolj domiseln odgovor. Recimo, da si mora oprati lase.
Prosim zdaj, da se ne repenčiš, da sem te narobe razumel, vzel tvoje izjave izven konteksta ali buhnedaj kretensko in neargumentirano žalil tvoje intelektualne kapacitete. Ker se mi ne da spuščati v neplodne debate s tabo. Preprost “da” ali malo daljši “ne” bo dovoljšen odgovor na moje vprašanje.
Nažalost, omenjeni ima tudi gromozanske luknje v spominu.
Bojan, da bi se mi to zgodilo s kakim slovenskim zvezdnikom, bi mi bilo vseeno, saj imajo le ti včasih ego res visok, pa čeprav niso kaj dosti naredili, a Rade je le Rade. Jebat ga, pač premajhen sem bil zanj.
Andy, kaj te pravzaprav matra?
Neverjetno, kakšno samopromocijsko nakladanje neki? Kje za vraga si to razbral?
Košak, čeprav nisem mali otrok in četudi je od tega minilo že dosti časa, se res počutim odlično, ko si mi to povedal. Res je, vedno se najde nekdo, ki je večji od tebe. Uf, jaz kot Rade, Rade pa kot Pacino. Hudo dobro
Ajda, takrat me je prizadelo, zdaj pa se mi je zdel dober spomin za dober zapis.
Bojc, predolg komentar si zapisal. Predolg in nepregleden, torej tak, da se mi ne da odgovarjati nanj.Bistvu zapisa je v tem, da slavna oseba nikoli ne pomisli koliko navadnemu smrtniku pomeni prijazna beseda od njegovega idola.
Turbo, ne gre za spomin, gre za dobro voljo.
@Ajda
Jeza? Če bi bil jezen, bi uporabil vsaj en klicaj.
@Iztok
govorim o tem:
“udi članki so bili zelo znani. Še posebej rubrike Povsem iskreno, Družabna kronika in Trački.
In koker vem zadeva laufa že peto al šesto leto, kar je dokaz, da mu gre okej. Glede na to, da ni brezplačna revija in da ni imel podpore občine kot Novi tednik.”
Gartner, ti nisi pisal o Šerbedžiji, ti si pisal o svoji naivnosti in o sebi. Seveda je vsak od nas v prvi vrsti in najbolj kvalificiran, da piše o sebi - ampak ne potem probat še bučk zraven prodajat. Lepo te prosim, no.
> Bojc, predolg komentar si zapisal. Predolg in nepregleden, torej tak, da se mi ne da
> odgovarjati nanj.Bistvu zapisa je v tem, da slavna oseba nikoli ne pomisli koliko
> navadnemu smrtniku pomeni prijazna beseda od njegovega idola.
Izberi poljubno:
1) Tudi Rade je ‘navaden smrtnik’.
2) Ti si bil tam ‘profesionalec’, novinar, ne pa ‘navaden smrtnik’.
V vsakem primeru - prošla baba s kolaćima.
Mimogrede - a je še komu tole podobno narobe obrnjenemu otroškemu vrtcu, kjer je 10 vzgojiteljic in en otrok?
Imela intervjuje z svetovnimi zvezdami. Nekaj sem jih srečala tudi kot navadna smrtnica-torej ne novinarka. In so takšni in drugačni. Čisto navadni ljudje so. Čeprav imajo svetovni zvezdniki v nasprotju z slovenskimi ponavadi karizmo. Predvsem pa so naveličani vedno istih vprašanj. Vendar so ponavadi profesionalni in vedo, da “intervjuji” spadajo v del njihovega poklica. In da jim promocija v javnosti pomaga pri kapljanju cekinov v malhe.
Izpostavila pa bi Joe Cocker-ja-fenomenalen človek, prijazen in pozoren sogovornik. Christopher Lee-človek,ki me je dobesedno odpihnil zaradi karizme in zgodb, ki jih ima na zalogi. Celo Nick Cave-znan po tem, da je lahko precej nestrpen do novinarjev-je bil do mene prijazen-po tiskovni konferenci je prišel do mene in rekel, da mu je bilo všeč moje vprašanje. Da ne govorim o Bajagi, ali Merlinu ali Massimu Saviču ali Josipi Lisac-samo kapo dol. Vsi prijazni, zanimivi (OK Bajaga niti ne v kategoriji zanimivih ljudi hahahaha), odprti ljudje-za katere se nekako ne čudiš, da so tam kjer so.
Sem imela pa tudi malce bolj slabo izkušnjo z nkeaterimi našimi visočanstvi-Burger npr. je bil do mene precej neprijazen, ker sem v rokah držala mikrofon z imenom vse prej kot intelektualne oddaje. Na podlagi tega si je pač izdelal mnjenje o meni-meni pa tudi ni bil všeč njegov film-ki se mi je zdel neko kvazi intelektualno onaniranje o ničemer.
Po drugi strani pa sem “v civilu” srečala tudi Robina Williamsa. moja prijateljica je zacivlila, da je to on, proijazno se nama je nasmehnil in naju pozdravil. Ker je velika zvezda, sem gotovoa, da ima pozornosti na vsakem kraju dovolj in preveč. Vendar, ker mu ni treba dokazovati kako cool in oh in sploh in nad vsemi je-kar počne veliko naših visokosti-si pač lahko privošči, da je do svojih fenov pač prijazen. Ker osrečiti človeka s prijaznostjo-je najmanj kar lahko naredi. In vsa dalj ko sem na tem svetu, bolj sem prepričana, da je naš pravi globlji pomen prav v tem- osrečiti drug drugega.
Sir, upam da nisi pozabil, da imaš na mojem blogu prepoved komentiranja, ker si bil ogabno nesramen pri zapisu o mojem pokojnem očetu. Tako da bi te res prosil, da utihneš ali pa se probaš zbrati in pisati o osnovni temi, ki nikakor ni bila to, kar ti zdaj pišeš. Lep primer ti je dala Vanja, ki se drži teme. Če ti tega ne zm0reš, te bom pač primoran brisati, ker imaš tako ali tako že prepoved, pa sem te vseeno pustil, saj sem mislil, da boš zmogel brez blebetanja. Pa vidim, da ti ne gre.
Vanja, uf, si res te ljudi spoznala v živo? To pa ti zavidam. Kako pa si se znašla v taki poziciji. Chsristopher Lee? Uf, mater, Dracula za vedno. Hudo dobro.
Ma najbolj zanimivo je itak to, da se majhni kvazi zvezdniki veliko bolj nosijo in mečejo ven kot tisti pravi. To je zato, ker pravi s slavo nikoli ne bo zdravil svojega ega.
ja to zna bit neprijetno an… čeprou more bit pa tud težko bit skoz prjazen… sam ajde… še kr je dost grdo…
drgač pa realen, podoben primer… je na našo šolo pršeu janša in meu odprto predavanje za dijake(vsaj mislm d je blo odprto… sem 90%). mene zadeva zanima, hočem it poslušat, me pred vrati ustav en t lev profesor in mi reče d dren delam in nj grem raj stran (no, nism biu lihk sam… ene trije smo bli)… v dvoran so bli pa še frej stoli…
to je pa pomoje še dost grš… d te kr en t lev k misle d ma eno oblast nad tabo odpodi… kako si upa… takrt je blo to sred šolskega dne sm biu vs zmatran in se mi ni dal kregat… sam če bi kj tazga naredu kkšno uro kasnej!!! pa janša ni biu tle nč kriv…
Za Celjana je redno pisala moja sošolka iz gimnazije, ki ni niti enega spisa pisala nad 2, kolikor se spomnim. Sem parkrat vzel Celjana v roke in moram tudi jaz reči, da je v najboljšem primeru neka polprofesionalna revija. Mogoče je tudi Rade to skapiral pravi čas.
Ja, še dobr, ker ti maš pa res en kup oboževalcev, Iztok Gartner.
Iztok, Christopher Lee mi je npr. povedal, da je bil med drugo svetovno vojno v Drvarju. S Titom! in Tita neizmerno spoštuje. In ima nasploh rad te kraje-balkanske. V Ljubljano pride kar pogosto, ponavadi spomladi. Ima žalostne in lepe spomine na drugo svetovno vojno, in spoštovanje do partizanov s katerimi se je kot britanski oficir boril proti nacistom. Na sumu ga imam, da je bil secret agent. Potem je odšel v Hollywood in postal igralec. Ko so me poslali na inztervju z njim, sem imela točno pet minut časa za pripravo. Njegova žena me je grdo gledala, ker smo ga snemali pri prihodu v neko ljubljansko restavracijo in mene je skoraj pobralo od straho- spoštovanja. Žena mi je neprestano sikala, da naj pohitim z intervjujem, vendar ko je človek začel pripovedovati-sem pozabila na svojo tremo, samo sedela sem tam pred njim z odprtimi usti in si želela, da bi se čas ustavil.Človek nima v sebi niti najmanjše arogance, čeprav iz njega seva neka aristokratskost. Sicer pa sem to delala za nek medij-ki seveda ni bil neka strašna kvaliteta-ampak se ne bi preveč izpostavljala, ker je tukaj kar nekaj ljudi na blogu, ki radi izkoristijo vse kar o sebi osebnega poveš. Tako, da se zadnje čase držim malce nazaj.
Sem pa imela ravno zaradi tega medija čast spoznati nekaj izjemnih ljudi, ki mi vračajo vero v človeštvo-ker sem obkrožena tudi z malimi zlobnimi ljudmi, nevoščljivsotjo in pritlehnostjo in seveda neumnostjo. Tako, da sem hvaležna za te človeške veličine, ki obstajajo-ker mi dajejo upanje. In ja, strašnsko sem vesela, ker so po večini spoštljivi in odprti in jih začutiš. Sicer pa so bili še drugi, ki so me impresionirali, sin od Boba Marleya, Monkey-od Korn, Asian Dub Fundation, Nightwish, cel kup slavnih metalcev in eden celo stanist, ki je prišel po osmih letih iz zapora zaradi umora. Ta zadnji me je kar pretresel, ker sem mu malce po mrhovinarsko težila-čeprav sem poskušala biti kolikor toliko neobsojajoča in mi je poslal takšen pogled med intervjujem, da me je dobesedno stresla elektriak in je moj snemalec skočil v zrak od strahu. Na koncu sva se objela in me je še celo noč tako čudno gledal med koncertom-dolgo ga nisem mogla poztabiti, kasneje sem izvedela, da se je med njegovim prestajanjem zaopra ubila njegova mama. In potem se je čez kakšno leto na prostosti, na višku slave svojega bedna ubil tudi sam. Po satnističnem obredu. menda je bil kakšen teden pred smrtjo zelo dobro razpoložen, vesel, zrihtal je vse formalnosti v zvezi z njeogvim dedovanjem itd in se potem ubil. Na splošno preziram ljudi, ki ranijo drugo bitje ali mu celo vzamejo življenje.Vendar sem od njega čutila neko posebno energijo, ne znam opisati, vendar ni bila negativna, prej nekaj pozitivnega. Jon Notveidt.
Uh ta človek je legenda.
Sicer pa ne vem, ti se zihr srečuješ z dostimi estradniki…pa povej še mal zanje kk se kej obnašajo do oboževalcev. 
Em, kar se mojih srečanj z znanimi Slovenci tiče, sem bil najbolj navdušen z Vinkom Cankarjem iz skupine Čuki in igralcem Alojzem Svetetom. Izredno fajn človeka…in sama zajebancija seveda. Med šporniki-estradniki pa me je najbolj navdušil Marko Milič. 
Hudo … si bil vesel ???
Jaz bi bil ,..
Vanja, zanimiva štorija tole z Leejem. Upam, da me ne vlečeš. Imaš kaj fotk s srečanja? Si se slikala z njim? Imaš ta intervju kje shranjen?
Klemen, Gibonni mi je bil totalni car. Vesna Pisarović se je nosila kot da je edina na svetu. Grašo in Oliver sta bila zakon. Pa Dražen Zečič tudi. Pri naših pa je problem, ker ne vemkako bi se obnašali do drugih. Do mene se seveda niso mogli grdo in vzvišeno, saj sem bil v njihovi ligi, pa še nastopali smo skupaj ali pa so vedeli, da delam za časopis in so pazili.
Do mene je bil veliko bolj prijazen. Dal mi je namrec svoj cede s podpisom in posvetilom.
Iztok to pa ni tebi podobno, da bi bil takole nezaupljiv. Kljub mojim občasnim “zlobnim” kritikam-mi je namreč tvoja prostodušnost ena tvojih najljubših lastnosti.
Posnetek obstaja-je televizijski. Če te resnično zanima- me kontaktiraj na mail, mislim da ga imam celo nekje presnetega na CD. V glavnem nismo zaslužili takšne veličine, amapka smo jo zaradi Lee-jeve prijaznosti in naklonjenosti našim krajem in domorodcem dobili. Meni pa veliko pomeni.
aja pokazal mi je majico s Titovo sliko, ki jo je kupil na tromostovju. To se mi je zdela res simpatična poteza. In ja, mogoče imaš prav, vse skupaj zveni kot en joke. Pa ni!
vanja, potegnila bi ven foto, in ga skljocnila. pa bi zasluzila vec kot pa s tem intervjujem..
Ko ze govorimo o “zvezdah” taksnih in drugacnih. Vedeti je treba, da smo vsi na koncu le ljudje. Enim je dovolj odrski nastop, drugi imajo radi pozornost se zunaj njega. Misa Molk je recimo v zadnje Godler showu rekla, da je to cena, ki jo morajo zvezdniki placati. In ocitno je Rade svojo ceno placal v Hollywoodu.
markopigac vidiš pa mi ni potegnilo! Ker zaslužila sem pa takrat res ze en k
Vanja, jebeš denar, srečala si Christopherja Leeja.