Recenzije: There Will Be Blood
filmske recenzije 3.04.2008zda 2007, drama, režija: Paul Thomas Anderson, igrajo: Daniel Day-Lewis, Paul Dano, Kevin J. O’Connor, Ciaran Hinds, Dillion Freasier
Velikan.
There Will Be Blood je še en zelo velik lanski film. Tak, da so ga hvalili celo tisti, ki nikoli ne hvalijo ničesar. Tak, da je letos v igri tudi za oskarje. In tak, da ga lahko morda zaustavi le No Country For Old Men. Imamo dve možnosti. Prvič, da sem nekje na pol poti popolnoma izgubil okus za filme. In drugič, da gre spet za pretirano hvaljenje filma, ki si takšnega ugleda ne zasluži. Se pravi za film, kjer mi ni jasno s čim je tako močno navdušil kritike po vsem svetu. Za film, kjer nisem našel prav nič posebnega. In za film, kjer nisem našel prav nobenega presežka. Niti v na veliko hvaljeni igri Daniela Day-Lewisa, kaj šele v sami zgodbi, dramatizaciji in izvedbi. Povedano drugače, če ste videli leta 1956 posneto klasiko Velikan, kjer so igrali James Dean, Rock Hudson in Elizabeth Taylor, potem veste kaj manjka tejle modernejši parafrazi. Tejle štoriji o naftnem mogotcu Danielu Plainviewu, ki srce čez čas zamenja z denarjem in po letih prijaznih, razumevajočih in strpnih pogledov naposled le pokaže pravi jaz. Peklensko dušo, ki jo je skozi celotno kariero zelo uspešnega naftnega mogotca prefinjeno skrival pod trdo kožo. Res je, filmi ponavadi govorijo o hudobnih ljudeh, ki globoko v sebi skrivajo prijazno srce, tokrat pa je situacija pač drugačna. In taka, da nas seveda preseneti in da ugotovimo, da je naš junak v resnici le vase zagledana in zoprna kreatura. Brezkompromisni možakar, ki se zameri celo svojemu sinu. Če želite potegniti nekaj vzporednic z bogatašem Howardom Hughesom, ali z Charlesom Fosterjem Kaneom, junakom filma Citizen Kane, vam ne bo preveč težko. Daniel Plainview je enak patron. Egocentričen, zanimiv, drzen in zapisan denarju ter svojim strogim nazorom. Še posebej od trenutka, ko se zgodi nesreča in ko mu med eksplozijo enega izmed vrelcev ogluši sinko. Njegov najboljši prijatelj, edini pravi poslovni partner in edini človek, ki mu poleg sebe zaupa brez pardona. Potem se mu poruši svet. Potem začne na svet gledati povsem drugače. Potem se začne požvižgati na vse ljudi okoli sebe. Tudi na tiste, ki mu hočejo dobro. In tudi na tiste, ki jih je nekoč močno spoštoval. Iz prijaznega, elegantnega in priljubljenega bogataša se spremeni v zoprnega, nesramnega in vzvišenega pizduna, ki v cerkveni red vstopi le zaradi posla v ozadju. Le zato, da bo zgradil nov vrelec in si denarnico napolnil do roba. In prav zavoljo tega je zaključni prizor, kjer se po dolgih letih spet sreča s svojim kvazi prijateljem in lažnim čudodelnikom Elijem Sundayjem (Paul Dano), tako zelo prelomen. Tako zelo iskren in tako zelo očiščujoč. Pa vendar ne tak, da bi rešil cel film, ki teče preveč statično, samovšečno in tako, da bo zares všeč le tistim, ki si ne bodo upali priznati njegovih številnih napak.
Ocena 3
3.04.2008 ob 23:32
Glavni lik nikakor ni samo “vase zagledana in zoprna kreatura”, temveč je povsem običajen človek, tak kot ti ali jaz, a je spričo sle po denarju, egocentričnosti, skepticizma napram vsem ljudem in še številnih drugih faktorjev, pozabil na svojo človečnost. Misliš, da ne bi postal tak, če sin ne bi doživel nesreče? Seveda da bi, saj so vse njegove slabe (a po drugi strani povsem običajne in zelo človeške lastnosti) prisotne že od vsega začetka in zgolj čakajo na primerne razmere, da udarijo na plano. Če ne bi bilo sinove nesreče, bi bilo povsem dovolj že sama sla po moči in bogastvu, da bi padel na temno stran. Po sinovi smrti namreč ne gleda na svet in ljudi nič drugače kot prej, le da potem nima več pravega razloga, da bi se zadrževal in se delal lepega, a vse to bi prišlo (in tudi pride) z večanjem njegovega bogastva. Vse te temačne vzgibe namreč lahko vidiš tudi v vzporedni zgodbi mladega Elija (ki ga je fantastično upodobil Paul Dano), ki vero uporablja za krepitev svoje moči in bogastva - več ko ju ima, bolj je prevzeten. Celo do te mere, da mu Plainviewev denar ne pomeni več toliko, kot potencialna možnost, da ga poniža, si ga pokori in ga vsaj za trenutek premaga.
No dobro, če že v Day-Lewisu in njegovem liku nisi našel prav nič posebnega, pa bi seveda lahko, saj Daniel propad svojega lika odigra izredno večplastno, od glasu, preko obrazne mimike, pa vse do telesnih gibov in kasnejših hib, se vseeno čudim, kako si lahko spregledal odlično fotografijo (sploh ko je v igri nafta, ki (na več kot en način) potemni vse, česar se dotakne), čudovito scenografijo, več kot korektno kostumografijo, da o fantazmagorični glasbi sploh ne govorim. Moram reči, da me je pri tem filmu najbolj fascinirala prav glasba oziroma zvočni efekti (včasih jih je tudi že težko ločiti, ker se tako spretno prelivata en v drugo), saj izredno alegorično prikažeta notranji ritem glavnega lika in njegovo metamorfozo.
Izredno učinkovit mi je bil tudi zadnji stavek filma, ki ga seveda ne bom izdal, lahko pa namignem, da se ga da razumeti vsaj na tri zelo različne in zelo pomenljive načine.
Je pa res, da je film zaradi temačnosti glavnih likov težko prežvečiti, kajti vsaj v podzavesti se verjetno vsak gledalec zave, da nekaj Plainviewa tiči v vsakem izmed nas. Pa tudi občasna pompoznost in pretiravanje še ne more biti pravi razlog, da v filmu človek ne bi prepoznal “nič posebnega”. Zato moram sklepati, da gre pri tisti začetni dilemi tvoje recenzije na žalost bolj za tisto prvo možnost.
3.04.2008 ob 23:35
Svet proti Iztoku Gartnerju!!
No, resno, saj film je kar razdelil ljudi, kakor sem jaz razumel. Niso vsi netvojega mnenja. Jaz sem, meni se zdi film mogočen portret neutrudljivega mizantropa. Trk s cerkvijo je silen in ves film gradi v končna obračuna (s sinom in med ekonomijo ter hinavsko religijo). Kaj čem drugega reči, narediti, tu ni mesto, da ti eno primažem :), bi pa sam dal filmu oceno 5 — in spet me žališ, da si pa zdaj ne upam priznati njegovih številnih napak. Ne vidim jih, vidim izvirnost: glasbeno podlago, grobo pripovedovanje, epski zamah s postajanjem pri detajlih … Vse to je zame znak mojstrovine.
In ne strinjam se s teboj, da je protagonist šele naposled pokazal svoj pravi obraz. Ves čas je bil “son of a bitch”. Otroka je, recimo, vlekel s sabo samo za pravi vtis. Pa napačnega pridigarja bi že prej pobil, če mu ne bi pobegnil (na eno misijo ali kam), a se tega detajla spomniš?
To je super film. Ljudje, lepo vas prosim, jemljite Iztoka Gartnerja z žlico soli.
3.04.2008 ob 23:43
@Spooky: ali misliš, da je imel Daniel svojega “sina” resnično rad ali ne? Ker ko se naposled trčita, se mu zareži, da je zgolj “bastard from a basket” in ga poniža in odžene. Potem pa je en flashback, ki pokaže, kako so se imeli fino, ko so postavljali vrtino nad zemljo Sundayevih. In po tistem flashbacku se Daniel v sedanjosti zlomi, opoteče po štengah in mislim, da ga zbudi šele — “brat v poroki” Eli. Mega konec, meni je mega!!
P.S. Končne vrstice pa še ne razumem na tri načine. Zdaj mislim da na dva. Res pa nisem posebej razmišljal o tem. Hm, hm.
4.04.2008 ob 00:05
@robert79: Da in ne. Ker je tudi Daniel človek, tako kot vsak drug, ima tudi on svoje dobre in slabe strani. Zato bi si upal trditi, da je sina (četudi morda niti ni bil sin) v nekaterih trenutkih iskreno ljubil, a je sčasoma tudi sin postal samo orodje in način za večanje bogastva. To se najbolje pokaže takrat, ko ga pošlje stran saj ga ne more več tako priročno uporabiti, a po drugi strani se znova zdi, da ga je zares vesel, ko se vrne … nato pa se v gostilni vse skupaj znova obrne in da občutek, da je Daniela morda celo nekoliko sram, kaj je sin postal (oziroma kaj je on sam iz njega naredil - neke vrste ogledalo Doriana Greya), kar se seveda kulminira ob končnem dialogu.
Glede zadnjih besed v filmu pa je moj trojček razlag takle (SPOILER ALERT - prosim ne berite, če si filma še niste ogledali): 1) I’m finished - končal sem s tem prevarantom, odpeljite ga in ga zakopljite na vrtu kot psa, 2) I’m finished - konec je z mano, dosegel sem absolutno dno/moja usoda se je izpolnila 3)I’m finished - končal sem, povedal sem vam (gledalcem) vse, kar je bilo za povedati.
4.04.2008 ob 08:44
@spooky,robert,
Dobro sta ga narezala, natanku kt mortadelu.
Sam se seveda ne strinjam z vajinima hvalospevima, dasiravno absolutno verjamem v vajino navdušenost. Nekje sem že na kratko zapisal, da me je nekje na polovici filma zmanjkalo in da sem se zdudil, ko je bilo že vsega konec in je žena že veselo pekla palačinke(famozne zadnje besede zato slišim prvič).
Videna polovica, me je mučila in sadistično trpinčila, kot me že dolgo ni noben film in če bi ga sodil po tej plati mi je pustil res globoke, trajne brazgotine.
Seveda morate razumeti, da nisem filmski kritik, vem pa kaj je gledljivo in kaj po dobrem filmu poleg celote, za vedno ostane v spominu gledalca-(kratki filmski izseki, pri katerih si zapomniš vse do zadnje besede in zadnje podrobnosti scene) in v videni polovici tega nisem dobil. Še več, v tej polovici nisem dobil nič, nula, nada, če odštejem veliko puščave malo besed in prazen tek filma.
Zgodba o denarju pokvarjenih ljudeh in cerkvi pa je tako stara in tako zgonjena, da me od nje že glava peče. Ljudje si za ogled filna nog ravno ne bodo lomili.
4.04.2008 ob 15:23
> Zato bi si upal trditi, da je sina (četudi morda niti ni bil sin)
@Spooky: eno razumevanje uvodnih prispevkov gre takole. Vidimo otroka v stajci, ampak ga čuva en drug moški, ne Daniel. Potem pa ta moški umre v prvi nesreči (podre še škripec). Nakar že vidimo, kako ga pestuje Daniel (in ga že navaja na alkomleko — moloko ali kako je že temu rekel Burgess?). Tako bi ga lahko posvojil in šel poslovat naokoli z njim.
4.04.2008 ob 15:24
P.S. prispevkov … prizorov
4.04.2008 ob 15:31
> Glede zadnjih besed v filmu pa je moj trojček razlag takle …
@Spooky: kul! 3) se mi zdi vendarle banalna možnost. Ni Daniel prej nikoli direktno nagovarjal gledalcev, če se prav spomnim, zato se mi ta možnost ne zdi verjetna, pomenljiva. Je pa zabavna! 1) pa 2) sta slovenska prevoda “I’m finished” — “Konec je z mano” in “Končal sem”. Na oba sem posmislil, ko sem rekel, da imam že dve razlagi. Sam bi se odločil za: “Končal sem.” Nikjer prej Daniel ni posebej žalosten, da je njegovo srce vse bolj črno. Zato ne vem, zakaj bi obupal, ko je pobil pridigarja. Si je pa vseskozi nabiral sovražnike in vse, s katerimi se je tekom zgodbe — kar kot gledalci vidimo — sprl, je nekako eliminiral ali jih izločil iz igre — razen pridigarja. Ta se izseli iz tistega mesteca, če se prav spomniš, in mislim, da tudi zato, ker se je bal Daniela. Potem se čez slabih 20 let spet srečata, Eli misli, da je že vse pozabljeno, Daniel je pa čakal samo še na ta trenutek — da bi uničil poslednjega sovražnika. Zatorej po moje: “končal sem, vse sem počistil.”
4.04.2008 ob 20:48
Živjo,
Se javim samo za hip…. Me za vogalom čaka petek (predno kdo poduhoviči: ne, ne za zadnjim). Aja, pa bojda moram biti argumentiran, saj me prerok boga Argumenta Gartner tretura kot heretika njegove misli.
Pa bom. Citiram: “Danielu Plainviewu, ki srce čez čas zamenja z denarjem in po letih prijaznih, razumevajočih in strpnih pogledov naposled le pokaže pravi jaz “. Khm…. si pogledal začetek filma. Tip pade u brezno… Tip pade v brezno… Kaj narest… It u bolnico?! Ma kaki…. Gledat kolk je vreden kar si najdu. Ergo: njegova prioriteta je postavljena v 1. minuti (no nekaj več kot eni) filma.
Citiram: “Še posebej od trenutka, ko se zgodi nesreča in ko mu med eksplozijo enega izmed vrelcev ogluši sinko. Njegov najboljši prijatelj, edini pravi poslovni partner in edini človek, ki mu poleg sebe zaupa brez pardona.” Khm… Že sam dogodek ob odkritju vrelca (njegovega življenja, če ti bo lažje) nakaže kje je lojalnost glavnega protagonista. Torej dogodek, ga razkrije, ne spremeni.
Očitno je PTA film namenil upodobitvi Plainview-a, nikakor pa ga namenil plainviewerjem.
Upam, da sem udovoljil ostremu okusu ‘vrhovnega argumentatorja’. ( I am a false prophet! God is a superstition!)
Good night and good luck.
4.04.2008 ob 22:20
> I am a false prophet! God is a superstition!
Ni bilo velikokrat, a nekajkrat pa moram priznati, da sem se zalotil, kako si želim pisca tega bloga postaviti v takšno situacijo.