Arhiv za Marec, 2008

Hrvati, ne dam vam Slovenije !

27.03.2008 ob 22:06

Ker bi jih lahko po koncu druge svetovne vojne dobili od Američanov, smo morali dati Trst. Pa čeprav je bil vseskozi naš in čeprav smo imeli idejo, da bi postal celo glavno mesto Slovenije. Toda Ameriški pritisk je bil žal premočan, zato smo morali popustiti. Ko so nekaj podobnega hoteli Rusi, smo jim rekli ne. Odločni ne. Takšnega, da se je stresel celo Stalin. Mnogo let kasneje nas je hotel pobasati Milošević, pa smo se mu prav tako uprli. Pravzaprav zelo uspešno in tako, da nas je pustil pri miru. Ravno zato ne razumem, da se ne moremo upreti Hrvatom. Da sem ji pustimo fukati v rit. Najprej na morju, sedaj tudi na suhem. In to že celih deset let. Kljub neštetim dogovorom in sporazumom. Kljub temu, da smo že nekaj časa v Evropi in da je Hrvaška glede vstopa v EU odvisna prav od naše dobre volje. Tega res ne štekam. Zakaj smo tako mevžasti. Zakaj jim ne pokažemo, da z nami ni šale. S tem seveda ne mislim na nasilje, s tem mislim na odločnost in jasna dejstva. Pri teh zapletih mi je pošteno nerodno, da sem Slovenec. Da sem prebivalec države, ki se pusti zajebavati v živi mozak. Ki ne premore toliko poguma, da bi rekla:”Zdaj pa dovolj.” Hudiča, saj smo ja v prednosti. Saj smo ja v EU. Zakaj tega ne izkoristimo, še vedno debatiramo in se gremo prazno diplomacijo. Tega ne bom nikoli razumel.

Dragi Hrvati, nekoč smo dali Trst, Ljubljane pa ne damo.

Kulti in klasike: Smultronstället (1956)

27.03.2008 ob 10:57

švedska 1957, drama, režija: Ingmar Bergman, igrajo: Victor Sjostrom, Bibi Andersson, Ingrid Thulin, Max Von Sydow

Spomini ostarelega profesorja.

Filmi Ingmarja Bergmana so mi po večini všeč. Recimo Sedmi pečat, Deviški izvir, Poletje z Moniko, Kriki in šepetanja in recimo Prizori iz zakonskega življenja. Divjih jagod, v originalu Smultronstallet, žal ni med njimi. Divje jagode so se mi zdele dolgočasne in brez prave izpovedne moči. Z izjemo odlične uvodne sekvence, kjer ostareli profesor Isak Borg (legendarni Victor Sjostrom v svoji zadnji vlogi) sanja lasten pogreb in tistega srhljivega možakarja brez obraza. Vse ostalo so le spomini. Flashbacki iz življenja hladnega znanstvenika, ki je pozabil na dušo in srce ter se predal le karieri. Le suhoparnemu vsakdanu, kjer mu do živega morda pride le služkinja. Žena mu je umrla, s snaho se ne razume, sina pa jemlje le za svojo senco. In ko se odpravi v Lund, kjer ga po petdesetih letih karere čaka posebna nagrada, ga useka slaba vest. Zavedanje, da ni bil preveč dober človek in da je vseskozi fural egoizem. Zagledanost v lastne probleme, ki ga je v rani mladosti stala tudi velike ljubezni. Hladen film. Tak, da nas ne potegne v dogajanje in tak, da nas ne spusti preveč blizu. Kot profesor Isak Borg, ki svoje zmote spozna šele na koncu. Ko se mu zazdi, da je celo življenje le sanjal in hrepenel za sadovi divjih jagod.

Ocena 3

423px-wildstrawberriesposter.jpg

Umrl Richard Widmark

27.03.2008 ob 10:26

Pa je šel še en legendarni igralec iz zlate dobe Hollywooda. Gospod Richard Widmark, ki nas je zapustil v visoki starosti 93-ih let. Posnel je več kot sedemdeset filmov, njegove vloge pa so bile vedno take, da smo si ga zapomnili za celo življenje. Če ste videli Kiss of Death iz leta 1947, potem niste mogli zgrešiti psihopata Tommyja Uda. Če ste videli Night and the City iz leta 1950, niste mogli zgrešiti fičfiriča Harryja Fabiana. Če ste videli vestern Broken Lance iz leta 1954, vam ni mogel uiti Ben Devereaux. In jasno, če ste videli Don’t Bother To Knock iz leta 1952, niste spregledali Jeda Towersa, ki se je ljubil z Marilyn Monroe. Vse to je bil Richard Widmark, odlilčni karakterni igralec, ki mu skorajda ne morem najti para.

Leta 1964 je nastopil v John Fordovem vesternu Cheyenne Autumn, tri leta prej pa v klasiki Judgement in Nuremberg, kjer je igral polkovnika Tada Lawsona. Sam se ga spomnim tudi iz kultne Kome in polomije The Swarm ter iz drame Cold Sassy Tree, ki jo je posnel leta 1989, ko se je počasi poslavljal od filmskega sveta.

Bil je legenda. Eden največjih. Naj počiva v miru.

Kako se je kupovanje darila za enajstletnika spremenilo v misijo nemogoče in kako je na koncu na pomoč priskočil kolega 50 Cent

27.03.2008 ob 09:57

Mlajši bratec moje Tine je v sredo praznoval 11 let, kar pomeni, da je bila sobota dan za nakup darila. Nič lažjega, sem pomislil in se hudičevo zmotil. Igrač je resda veliko, toda nobena ni kul. Za nobeno ne veš, če mu bo otroku res všeč. Če se jo bo res razveselil ali pa se bo samo vljudnostno nasmehnil. Midva sva namreč hotela tako imenivano “vauuuu” igračo. Igračo, ki otroka vrže na rit in je z njo resnično zadovoljen. Za ene igrače je že prevelik, za druge je še premajhen. Ene so blesave, druge predrage, za tretje pa niti ne veš kaj bi z njimi počel. Police z akcijskimi junaki, sestavljanke, filmski DVDji, glasbeni CDji in plesoča roža, ki mi je bila še najbolj pri srcu. Razni pliškoti, obleke, pištole, tovornjaki in družina prašičkov, ki je bila prav tako moja izbira. Toda Tina ga seveda pozna bolje od mene, kar pomeni, da je vedela, da to ne bo to. Da bo mali resda vesel vsakega darila, toda to vseeno ne bo darilo, ki bi zadelo v polno.

Kaj torej kupiti enajstletnemu otroku in zadeti terno? Po treh urah sva skorajda obupala, zato se nama je zdel tisti ligenj iz Piratov s Karibov še najbolj kul izbira. Vse dokler nisva pomislila na računalniško igro. Na dejstvo, da ima bratec doma Playstation dvojko. Hudičevo kul zadevo, ki nama je rešila življenje. Toda kaj ko so igre zelo drage. Ne tako kot za Playstation trojko, pa vendar tako, da moraš kar pošteno seči v žep, če hočeš kupiti dobro robo.

Zapeljala sva se do Big Banga, prečekirala polico z igrami in naletela na gospoda, ki mu je ime 50 Cent. Na igro z naslovom Bulletproof, kjer igrata tudi Eminem in Dr. Dre. In na igro, ki bo malemu zagotovo všeč, saj 50 Centa močno obožuje. Po štirih urah iskanja sva torej končno le našla tako imenovano “vauuuu” darilo in seveda zadela terno.

Tinin mlajši bratec je bil noro vesel, zadevo pa smo sprobali že v torek zvečer. Kljub temu, da je bila naslednji dan šola.

Kolega Fifty, za tole sem ti dolžan rundo.

null

Ko se premetavaš po postelji kot da bi nate padla vreča bolh

27.03.2008 ob 09:37

Včeraj zvečer sem se spet počutil kot vreča bolh. Kot bolhati psiček, ki se ne more nehati praskati. In to se mi vedno zgodi tik pred spanjem. Takrat, ko se zavlečem v objem svoje Tine in čakam da bom zaspal. In prav takrat me zagrabi divja potreba po čohanju. Po obsedenem praskanju, kjer me srbi celo telo. In praskam se po roki, po glavi, po hrbtu, po nogi, po riti in po nosu. Sto na uro. No ja, poleg tega se tudi premetavam, popravljam rjuho, se prestavljam sem ter tja in roke dvigujem v te ter one položaje. A najhujše od vsega je praskanje. Zoprno srbenje vsakega centimetra mojega telesa. Vsako noč znova. Čez dan tega ni. Pojavi se samo tik pred spanjem. Kot obred. Kot nekaj kar je treba narediti preden zaspiš.

Kaj pa vi? Lahko zaspite brez težav?

 

Sovražim ljudi, ki zgodaj zjutraj vrtajo in ropotajo po svojih stanovanjih

26.03.2008 ob 11:07

Pred dvemi leti je nekdo to počel čisto zraven mojega stanovanja v Celju. Vsako jutro znova. Za kakšnih deset minutk. Po obrokih. Sistematično, precizno in tako, da sem bil prepričan, da me muči in da me hoče uničiti. Da so mu naročili moj umor in da se je pač odločil za počasno in slajšo varjanto. Ko sem skušal ugotoviti kdo za vraga počne to pizdarijo, mi ni ratalo. Nihče ni vedel kje točno se to dogaja. Hišnik me je napotil v sosednji blok, sosed v nadstropje višje, soseda pa je rekla, da nima pojma in da nje ne moti, saj je zjutraj ni doma.

Toda zločinec ni odnehal. Ma kak zločinec, zajebani kreten s svedrom v roki. Vsak dan po deset minut. Samo toliko, da me je zbudil in spravil ob živce. Očitno namreno in z jasnim načrtom. Zakaj za vraga ni tega počel po osem ur skupaj in zaključil v treh dneh. Zakaj je moral početi vsak dan po deset minut. Le za vzorec, le zato, da je pač počel. Kaj vem, morda se je hitro utrudil, ali pa se mu je vsak dan znova po desetih minutah polomil sveder. No ja, upal sem, da se mu res zlomi in mu odleti v zajebano rit.

No in sedaj sem na Gorenjskem. Na obisku pri svoji punci, ki je šla v službo. Za razliko od mene, ki sem si privoščil zasluženi jutranji spanec. Kurac, ne bo šlo. Zdaj neko vrta tudi tukaj. Začel je zelo zgodaj. Prezgodaj. In vrta vztrajno, divje, glasno in z užitkom. Kot da misli prevrtati cel blok. Kot da hoče dokazati, da ji pička, marveč dedec. Pravi mojster vrtanja. Svetovni prvak, ki ga na koncu čaka nagrada. Vrta, tolče, vrta in tolče. Kot zajeban norec. Kot nekdo, ki mi bo uničil živce in prevrtal še mojo glavo. Sovražim ga, pa ga niti ne poznam. Res upam, da se sveder čimprej odlomi in se mu zabije v rit. Edino to ga bo morda ustavilo.

Huh, nehal je…eh, kurc ga gleda, ni nehal, le za minuto je odložil sveder.

TV Slovenija spet vrti risanko He-Man, jaz pa od nostalgije pokam po šivih

25.03.2008 ob 15:52

Uf, tole pa je zelo pohvalno. Morda ena najboljših potez naše nacionalne televizije. Ponovno predvajanje legendarne risane serije He-Man namreč. Risanke moje mladosti in risanke, ki sva jo gledala tudi z mojim deset let mlajšim bratom. V trgovini sva potem nakupila tudi lutke vseh glavnih junakov in se igrala po cele dneve. Filmska verzija z Dolphom Lundgrenom me je malce razočarala, risana serija pa ostaja za vedno dobra in taka, da jo brez težav pogledam tudi sedaj.

In pozor, zadeva je v ZDA prvič štartala leta 1983, nikoli pa mi ni bilo jasno, da je trajala le eno sezono.

Za mojo mamo

25.03.2008 ob 13:51

Danes moja mama praznuje poseben dan. Svoj dan. Materinski dan. Dan, ki je namenjen samo njej. In mama je res ena in edina. Mama je nekaj posebnega. Mama je preprosto mama. Rad jo imam. Zato, ker je moja mama in ker je čudovita ženska. Ker je dovolj močna, da gre naprej in ker ne dovoli, da bi živela le od spominov.

Draga mama, naj ti bo tale dan nekaj posebnega. Naredi si ga tako, da ga ne boš nikoli pozabila.

Tvoj Iztok, ki ti podarja dve tvoji najljubši pesmi:

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Davor Dujmović, kultni Perhan iz Doma za obešanje, si je leta 1999 vzel življenje

25.03.2008 ob 12:54

Filmska kariera Davorja Dujmovića se je začela čisto po naključju. Tako, da ga je kot 14 letnega fantiča v neki kafani v Sarajevu opazil režiser Emir Kusturica. Prav Kusturica mu je potem seveda zaupal glavno vlogo v filmu Dom za obešanje, kjer je igral Perhana. Lik, ki se ga ja seveda držal celo življenje. Nihče več ga ni poznal kot Davorja, vsi so ga poznali kot Perhana. V devetdesetih je žal zapadel v droge. V heroin, ki mu je uničil kariero in življenje. Leta 1995 mu je Kusturica zaupal vlogo v filmu Podzemlje, na televiziji pa je s prijateljem Nelejem Karaljićem nastopal v seriji Složna braća. Kljub poskusom, da bi se odvadil od mamil, je padal vse nižje in se leta 1999 preselil v Novo mesto. Konec maja so ga našli mrtvega. Obesil se je. Zaradi hude depresije in prevelike odvisnosti od heroina. Star je bil komaj 30 let.

Zanimivo se mi zdi dejstvo, da o njegovi smrti pred leti ni poročal skoraj nihče. Še posebej ne v Sloveniji, kamor se je preselil z dekletom. Očitno je padel v pozabo. Očitno je pozabil celo sam nase. Tragična usoda igralca, ki bi se lahko spremenil v pravo zvezdo.

Nekoč in danes: Seka Aleksić

25.03.2008 ob 12:37

Ironično, prav kot blondinka in kot zelo okrogla ženska je ujela največjo slavo in veliko več oboževalcev kot nekoč. Očitno so se v Srbiji naveličali klišeja “barbik”, ki ga delajo s kopirnim strojem. Seka je v tem pogledu postala pravi fenomen. Iz atraktivne pevke se je spremenila v gospodinjo in zadela terno. Sprememba imidža, ki mu v celotni svetovni glasbeni sceni ne boste našli para. Še posebej v smislu, da bi se pevka vizualno poslabšala in prav zaradi tega še bolj uspela. Očitno dokaz, da še vedno šteje le glasba.

Zakaj za hudiča se Domen Kumer med vsakim nastopom reži sto na uro?

25.03.2008 ob 12:27

Če ste kdaj ujeli kak nastop Domna Kumra, potem veste, da je vedno dobre volje. Pretirano dobre volje. Patetično dobre volje. Reži se, nasmiha, smeji in usta vleče od leve proti desne. Ves čas. Od začetka do konca nastopa. Še bolj kot tisti novinar, ki v oddaji 24 ur vodi šport. Domen je poosebitev za smeh. Če rečeš smeh, moraš reči tudi Domen. No ja, Domen je tudi poosebitev za čisto posebne gibe. Za miganje, ki ga zna samo on. Ma smejal se je vedno, toda zdaj se smeji bolj kot kdajkoli prej. Morda mu denar kaplja v žepe kot še nikoli. Morda je zaljubljen. Morda mu gre vse kot po maslu. Morda pa se iz nas dela norca. Saj veste, gre mu na smeh, ker ne more verjeti, da je njegova glasba všeč tako velikemu krogu ljudi.

null

Moje naj pesmi 1

25.03.2008 ob 03:42

We Are the World, ki so jo sredi osemdesetih zapeli vsi tisti, ki so dali kaj nase. Večna pesem, ki ji čas ne more do živega. Tudi zavoljo tega, ker je vsako leto znova zelo aktualna in zato, ker tako zvezdniška ekipa ne bo nikoli več skupaj stopila pred isti mikrofon.

YouTube slika preogleda

Besedilo sta napisala Michael Jackson in Lionel Richie, glasbo pa je naredil Quincy Jones.

V prvi vrsti so stali:

Od zvezdnikov, ki so takrat kaj veljali, sta manjkala le Madonna in Prince.

Poslednji intervju s Trobentico in Zvončkom

25.03.2008 ob 02:15

Ujel sem ju prejšnji teden, ko sta pogledala iz zemlje. Ko še ni zapadel sneg in ko sta bila še vesela in polna energije. Dolgo sem razmišljal ali naj objavim naš pogovor in se naposled le odločil, da ga bom. Brez cenzure seveda. Natanko takšnega kot se je zgodil prejšnji teden. Na tisti zadnji sončni dan.

Za začetek mi povejta kako sta?
Počutiva se odlično. Zunaj je sonce in čas je za sprehod. Zvonček še malo pančka, jaz pa sem že celo jutro zunaj. Dobro dene mojih cvetovom.

Bo letos lepa pomlad?
Kot kaže bo zelo lepa. Zgodaj se je začela in tako je tudi prav. Z Zvončkom bova imela veliko otrok in se že veseliva vsega kar naju čaka.

Saj res, zakaj se Zvonček še vedno skriva pod zemljo?
On je včasih res smešen. Nekje je slišal, da se bliža sneg in ne upa ven. Kakšen sneg neki, saj je vendar je pomlad. Vse zeleni, vsi so veseli, toplo je in ptički se ženijo. Tudi on bo kmalu pokukal na plan.

Kaj pa če res zapade sneg?
O, glej ga, Zvonček. Daj še ti kaj povej. Evo mene, gospod Iztok. Hm, po najnovejših informacijah snega ne bo. Pomlad je v polnem zamahu. Zdaj tudi jaz verjamem v to in zato sem prišel ven. Komaj čakam, da greva s Trobentico na morje in da narediva vsaj dvesto otrok.

Koliko otrok sta imela lani?
Lansko leto je bilo krasno za delanje otrok. Zaprašila sva jih preko 300. Letos bo še bolje, saj se je pomlad začela prej. Res komaj čakava.

Bosta šla na volitve?
Seveda. Tega ne bova zamudila. Čas je za novo pomlad tudi pri vas.

Saj res, kaj pa onesnaženje, kako ga prenašata?
Nič kaj prijetno ni. Zvončka so zadnjič zamenjali za črnca, saj je imel cvetove čisto umazane od nafte.

Uf, nekam čudno piha.
Res je. Čudno piha. Pa padati je začelo. Bolje bo, da greva nazaj pod zemljo, kajne Trobentica. Ne skrbi, Zvonček, malo pač piha. A zunaj je pomlad. Ne boj se. Lepo nama bo. Še danes bova zaprašila kakšnega otročka.

Močno je začelo pihati, zdi se mi, da bo dež, raje končajmo tale razgovor.
Trobentica, gospod Iztok ima prav. Bliža se nevihta. Ne lomi ga bo, Zvonček moj. Pomlad je. Pač malo bo deževalo, kar je dobro za najine liste. Zvonček, kje si? Čigav je ta zlomljen cvet? Kaj to pada iz neba? Pa ja ni…joj…ne more biti…pomlad je…

Trobentica, tole je ostalo od Zvončka. Žal mi je. Trobentica, kje si?

Se moški pogovarjajo s svojimi lulčki?

24.03.2008 ob 22:32

Komentarji, ki sem jih prebral pri zapisu o kukanju med lulanjem na javnih straniščih, so mi odprli še eno temo. Temo o pogovoru z našim korenjakom. Saj res, mu je sploh všeč, da ga kličemo korenjak? Bi raje kurac, tič, lulček, batina ali še kaj bolj izvirnega. Morda raketa, lopar in pizdek? Kaj vem, vem samo to, da se z njim nisem nikoli kaj prida pogovarjal. Me zaradi tega sovraži? Se počuti osamljenega? Potrebuje moški pogovor? Hm, ne upam ga vprašati. Zdi se mi, da se dobro znajde sam in da se veliko raje pogovarja z mojo punco. Da bi ga pogovor z mano zmotil. Ga naredil živčnega. Ga spremenil v filozofa, ki bi prakso zamenjal s teorijo.

Uf, ker tega ne bi rad, ga bom še naprej pustil brez pogovora.

Zbogom, Boris Dvornik, samo za vas bo U gori za vedno rastel zelen bor

24.03.2008 ob 21:54

Da je veliki Boris Dvornik resno bolan, se je šušljalo že nekaj časa. Pa vendar, njegova smrt je kljub temu prišla nepričakovano. Še posebej zato, ker sem si malo nazaj spet ogledal njegov verjetno najboljši film U gori raste zelen bor. Neuničljivo hrvaško klasiko, kjer igra vodjo pogumnih partizanov, ki se borijo proti ustašem in domobrancem. In če nekoga vidiš na filmu, pozabiš da je v resnici morda bolan. Še posebej, če ga vidiš v najboljši formi in v tako prekleto dobrem filmu.

Boris, počivajte v miru.