IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS

zda 2003, pustolovska vojna drama, režija: Edward Zwick, igrajo: Tom Cruise, Ken Watanabe, William Atherton, Tony Goldwyn, Chad Lindberg, Billy Connolly, Timothy Spall, Masato Harada, Koyuki

Pozabite na Sedem samurajev, v mestu je Tom Cruise.

Edward Zwick je pred leti posnel Jesensko pripoved, enega najboljših, najlepših in najbolj žalostnih filmov vseh časov. Zares pravo mojstrovino, ki je zaigrala na vse potrebne karte in v jok spravila celo serijske morilce. In sedaj je posnel še Poslednjega samuraja, se pravi nadaljevanje Jesenske pripovedi, rimejk Jesenske pripovedi in parafrazo Jesenske pripovedi. Torej film, ob katerem bodo jokala celo trupla. Pozabite na Braveheart, na sceni je novo srce. Srce ameriškega vojaka Nathana Algrena (Tom Cruise), ki se spremeni v samuraja in najde smisel življenja. V poslednjega Mohikanca, ki na novo odkrije ponos, hrabrost in čast. V našega Jurija Kozjaka, nesrečnega janičarja, ki so ga ugrabili Turki in je moral na koncu požgati lastno vas. V pilota Johna Blackthornea, ki ga je leta 1980 v seriji Shogun kot veste igral Richard Chamberlain. In seveda, v Leeja Marvina, ki se je moral v filmu Hell in the Pacific med drugo svetovno vojno na samotnem otoku prerivati z Japoncem Toshirom Mifunejem. Ker Nathan Algren seveda ni na samotnem otoku, marveč na japonskem leta 1877, v času, ko je tamkajšnji cesar izgubil jajca, se začel prodajati zahodu in nasedati obljubam svojih pohlepnih podanikov, se mora prerivati s samurajem Katsumotom (Ken Watanabe). Poslednjim ostankom zgodovine, ki vodi vojsko svojih samurajev, patriotsko naravnanih bojevnikov zapisanih harakiriju, kateri nočejo v korak s časom in se zavzemajo za starodavne japonske vrednote. Vrednote, ki jih kupi tudi naš Nathan-san, zagrenjeni alkoholik in junak vojne z Indijanci, ki so v kozji rog ugnali celo generala Custerja.

In samo pomislite, igra ga Tom Cruise, največji zvezdnik vseh časov, ki igra vsaj tako dobro kot v Magnoliji in Četrtem juliju. Tako dobro kot Dustin Hoffman v filmu Little Big Man. Tako izvrstno kot Kevin Costner v Pleše z volkovi. Tako predano kot Ben Kingsley v Gandiju in Peter O’Toole v Lawrenceu Arabskemu. In Poslednji samuraj je briljantna mešanica filmov Jesenska pripoved, Little Big Man, Pleše z volkovi, Gandhi, Rojen četrtega julija, Braveheart, Lawrence Arabski, Shogun in Hell in the Pacific. Enkratna in neponovljiva mojstrovina, ki vsakemu izmed teh filmov ukrade najboljše, se kljub temu izogne klišejem, premore dovolj samodiscipline, da ne podleže pretirani patetiki in se iz minute v minuto spreminja v takojšnjo klasiko. V večen material, v film vseh filmov, v resnega kandidata za najboljši film vseh časov. V evergreen za vse generacije. V Gone With the Wind, ki ga nese samo dejstvo, da je predober za člane akademije, ki tala oskarje. In da ne pozabim. Jokal sem. Kot majhen otrok. In to petkrat zapored. Kot pri Jesenski pripovedi. Kot takrat, ko sta umrla John Candy in River Phoenix. Takrat, ko je Bambiju umrla mama. Ko je Pele zadel gol v filmu Escape to Victory. Ko je Robert Redford zadel žogo v filmu The Natural. Ko je v filmu Let nad kukavičjim gnezdom umrl Jack Nicholson. Ko je Robert DeNiro oživel v filmu Awakenings. Ko je v filmu Love Story umrla Ali MacGraw. Ko je Tom Hulce zaspal v Amadeusu. Ko je Jim Carrey nasedel vraču v filmu Man on the Moon. Ko je Indijanec lutka v filmu The Indian in the Cupboard zajahal svojega konja. In seveda, ko Poslednji samuraj ni dobil vseh možnih nominacij za oskarja in podrl rekord, ki ga držita Titanic in Ben Hur. Ja, dragi moji, tako dober in veličasten film pride v kina samo na vsakih pet let. Pa kaj, če so japonske vojake v resnici učili pruski generali.

Ocena 5