Danes minevata dve leti odkar mojega atija ni več z mano
13 03 2008Naj mu za začetek podarim pesem Dance With My Father, ki jo je samo zanj Luther Vandross pel tudi na njegovem pogrebu.
Še zdaj ne morem razumeti, da ga ni več z mano. Četudi nisem več otrok, njegove smrti ne znam sprejeti. Še vedno ga čakam. Še vedno ga hočem poklicati. Še vedo ga hudičevo pogrešam. In še vedno sem jezen, da ga je Bog tako nenadno in prezgodaj poklical k sebi. Še zdaj sem šokiran, še zdaj slabo prenašam to hudo izgubo in še zdaj mi pritečejo solze, ko se spomnim na vse reči, ki sva jih počela skupaj. Na vse reči, ki jih zdaj ne moreva več početi. In na vse reči, ki bi mu jih rad povedal, pa mu jih žal ne morem. Napis na grobu je nem. Hladen, siv, dolgočasen in hudičevo trapast. Tak, da vedno pomislim, da so se fantje, ki so ga izdelali, zmotili pri imenu. Na njem namreč piše, da je moj ati mrtev. Da ga ni več z mano. In da počiva nekje visoko nad Zemljo. Nekje tam zgoraj. Nekje tam, kjer ga ne vidim in ne slišim.
Sem pa prepričan, da on sliši in vidi mene. V to res verjamem. In verjamem, da pazi name. Da si je nataknil krila in da je moj angel varuh. Da ve, da ga še vedno potrebujem. Da sem še vedno zelo žalosten, ker me je zapustil. Ker je zapustil tudi mamo in brata. Da bi ga takoj vzel nazaj, če bi se vrnil in mu odpustil ti dve leti, ki si jih je vzel zase. Ti dve leti. Ti dve zajebani leti, kjer me pokonci drži moja punca Tina. Krasno dekle, ki ga je žal zamudila. Ki je zamudila vse tisto, kar je dal meni, mami in bratu. Bil je super možakar. Predober za ta svet. Predober za barabe, ki so ga večkrat obdajale. Predober do tistih, ki niso bili iskreni z njim. In do tistih, ki bi jim moral primazati zaušnico. Kdor ga je poznal, zelo dobro ve kako velik človek je bil. Kdor ga ni poznal, pa je zamudil pravo stvar. Človeka, ki mu želim biti podoben. In človeka, ki ga ne bom nikoli dosegel.
Ta hip mu posvečam še eno pesem. Pesem, ki jo je samo zanj na pogrebu pel Dean Martin. Nanjo sta nekoč plesala z mojo mamo. Bila sta srečna in zaljubljena do ušes.
Joj, atek moj dragi, zakaj si odšel tako na hitro? Zakaj nisi počakal še kakšnih trideset let? Zakaj nisi počakal vsaj do oktobra, ko sem spoznal Tino? Tako zelo rad bi ti jo predstavil. Tako zelo rad bi ti jo pokazal. Tako zelo rad bi ti povedal, da se ti je želja uresničila in da sem spoznal dekle, ki me res ljubi. Zakaj nisi počakal do leta 2007, ko sem končno prišel na televizijo? Joj, kako ponosen bi bil name. Zakaj nisi počakal na vnuke? Zakaj nisi počakal na pozno starost z mamo? Zakaj? Zakaj? Zakaj? Vprašanja, na katera ne vem odgovora. In prav to me še vedno bega. Ne znam sprejeti njegove smrti. Ne znam se sprijazniti z dejstvom, da ga ni več z mano.
Ati moj, vse bi dal, da bi te lahko vsaj še enkrat videl. Da bi te lahko vsaj še enkrat objel. Da bi ti lahko vsaj še enkrat povedal, da te imam rad in da si najboljši ati na svetu. In da bi ti lahko predstavil svojo Tino in ti obljubil, da bom svojemu otroku natanko tak oče kot si bil ti meni.
Naj ti za konec posvetim še tvojo najljubšo pesem in ti sporočim, da te še vedno čakam. Če si kdaj premisliš in boš hotel priti nazaj, si dobrodošel. Kadarkoli. Tudi ob treh zjutraj. Tudi v nedeljo. Tudi takrat, ko te ne bo nihče več pričakoval. Pripravi nam presenečenje, dragi ati. Povej nam, da je šlo za kurčevo šalo in da si bil ves čas z nami.
Si prepričan, da te ni več? Čimprej pridi nazaj. Preveč filmov zamujaš. Mama je sama, bratec te potrebuje, jaz pa sem še vedno izgubljen med vero v to, da prideš nazaj in med kruto resnico, da te nikoli več ne bom mogel objeti.
Prekleti rak. Sovražim ga tako močno, da mu bom razbil gobec, ko ga srečam. Teta s koso je naredila hudo napako. Vzela je mojega očeta, čeprav bi lahko vzela kako barabo, ki jih kar mrgoli.
Bog, me slišiš? Kako si lahko dopustil kaj tako krivičnega?
Ne slišiš, a ne?
Škoda.
Ati moj, rad te imam.
Tvoj Iztok
Točno vem, kako se počutiš. Kako nemogoče zgleda, ko pridejo na pogreb ljudje, več deset let starejši od tistega, ki je umrl. Kako slišiš dober vic in pomisliš:”Tega mu moram povedati, mu bo všeč.” Kako si po desetih letih in več še vedno želiš reči kakšno z njim.
Tako je. Glede določenih stvari ne moremo nič. Drži se!
Dve leti je abosolutno premalo, da bo človeka prebolel. Si pa dal misliti tistim, ki imamo starše še žive, pa si včasih pozabimo vzeti čas zanje.
ah moje sožalje
Moje sožalje. In čeprav te ponavadi “kritiziram”, naj ti izrečem občudovanje, da si napisal tako iskreno in čuteče -kar včasih vzame veliko poguma. Izgube ljubljenega človeka nikoli ne prebolimo, za smrt nismo nikoli pripravljeni.
Ja, Darja prav imaš. Dokler ne izgubimo koga, ne vemo kaj imamo. Starši so eni in edini na svetu. Tudi Danica ima prav, še vedno želimo kakšnos tvar najprej povedati pokojnim, a se na žalost še isto sekundo spomnimo, da jih ni…………
Iztok, lepo si napisal svoja čustva. Naj te ati čuva čisto vsak dan, vem da te. Verjemi, da je spoznal tudi Tino in da je zelo srečen, ker se mu je izpolnila želja. Le potoči kakšno solzico in daj bolečino iz sebe, pomaga.
Prebolel ga verjetno nikoli zares ne boš. Sčasoma se boš le bolj naučil živeti brez njega, nič drugega. Kar pa ne pomeni, da se ga ne boš spominjal. Iztok, ati ti bo gotovo ostal v srcu do konca tvojega življenja in prav je tako.
Moje sožalje. Veš, nisem ravno verski gorečnež, ampak bom danes zmolila tudi eno molitvico za njega, prav?
Rak je k…. ! Spomini ostajajo in tako so umrli vedno med nami. Tudi meni še ni jasno da ljubljene osebe ni več… vsak dan se spomnim na njo… vidim,… slišim…
Sčasoma preboliš,a pozabiš nikoli. Vedno te bojo spremljali lepi,najlepši spomini na tvojega očeta. Ko sta men umrla moja draga ata in mama pred 8 leti, sem bila skrušena, nisem mogla verjet. Ampak zdaj, ko se pa spomnem na njiju, kaj smo počeli skupaj, kakšna zabavljača sta bila, se nasmejim. Dobro smo se imeli skupaj,imela sem ju- in to je največja sreča. Da si imel, čeprav nimaš več- ampak spomini so tisti, da nikoli ne pozabiš. Tudi to je sreča. In zaradi tega si takšen, kakršen si! In dobro, da je tako. Vse kar lahko narediš je to, da govoriš o njem, da se zjokaš in da se nasmeješ zaradi njega, čeprav ga ni več. Moje sožalje.
In ja- preboliš, ampak nikoli čisto zares!
*hugs Iztok*
Vem da je življenje krivično, ampak če verjameš, da Bog obstaja, bi moral tudi v obstoj Hudiča…ker on želi,da ljudje trpijo. Biblija mi je strašno zanimiva knjiga in cerkve jo zelo narobe prikazujejo. Ob dnevu ko misliš na očeta ti pošiljam sledeče stavke:
Razodetje 21:4 : ”In obrisal boš vsako solzo z njihovih oči in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne bolečine.”
Janezov evangelij 5:28,29: ”Ne čudite se, ker prihaja čas, ko bodo vsi, ki so v grobovih slišali njegov glas.”
Job 14:14,15 : ”Ko človek umre, ali se lahko vrne v življenje? Vsi dnevi, ki so mi določeni jih bom čakal, dokler ne pride rešitev moja. Poklical me boš in jaz ti bom odgovoril.”
Kot so že drugi napisali, preboliš zares nikoli….tudi ko se zdi da več upati ne moreš na nič. Zapisal si sicer, da upaš da ga boš še videl, ali slišal…zakaj imamo sposobnost ‘upati nekaj’? Mogoče ravno zato, ker je možno da se to kar upaš kdaj tudi zgodi. In Bog te sliši. Res je da dopušča trpljenje, ampak ga ne povzroča on. In me veseli, da nisi sam v tem-ampak da imaš družino in punco, kjer lahko iščeš tolažbo ko ti je hudo. Drži se še naprej!
Dragi Iztok.
Iskreno sočustvujem s teboj, res. Hkrati pa ti zavidam, po domače povedano, folš sem ti. Ja, mogoče nenavadno, apak ti zavidam očeta, četudi ga ni več.
Moj je živ in res, samo to. Zame praktično ne obstaja. Nikoli me ni nikamor peljal, nikoli rekel, da je ponosen name, nikoli objel, pobožal. Največkrat sem poslušal, da sem nesposoben, len itd. Ni ga zanimalo, kako mi gre v šoli, skratka popoln egoist. Kot otrok, se vse skupaj dobro prenašal, ker sem mislil, da tako pač mora biti, zdaj pa, ko vem, kakšen mora biti oče, da me je okradel dostojnega otroštva, ga sovražim, prav zares.
Jaz se ti opravičujem za ta post. Mogoče res ne spada sem, a hotel sem te samo potolažiti ob tvoji izgubi in ti povedati, da si lahko srečen, ker si imel dobrega in ljubečega očeta. V redu in pošten fant si in gane me, ko zasluge za to pripisuješ svojemu očetu.
Spominjaj se ga in jokaj za njim, jaz za svojim ne bom nikoli.
Evo Iztok, obljubo sem izpolnila. Sedaj pa ti pošiljam še ne topel prijateljski objem. Danes pa si cel dan vzemi za njegove spomine in se jim prepusti.
Čeprav je tvoj oče odšel prezgodaj, ti je očitno dal veliko. Bolečina bo sčasoma izginila, praznina se bo nekako zapolnila in ostal bo spomin.
Drži se!
zlo lepo napisano..
post me je spovnu na moje prejokane noči zaradi enakega razloga..rabla sm 10 let da sm prebolela..pa še vedno je težko..
u bistvu ne wem kaj nej ti recm..vazno je da se ga spominjas bo najlepsih stvareh
drž se
LP
Jaz sem s svojim očetom v precej hladnem odnosu…že nekaj let. Zdaj, ko sem to prebral…me je sram.
Čao!
Hvala vsem za prijazne besede, za tople misli, za pozitivno energijo.
Tisti, ki svojega očeta ne cenite preveč, skušajte stvar popraviti. Zakopati bojno sekiro. Pozabiti na slabe stvari. Če res ne gre, žal ne gre. Iskren pogovor popravi mnoge zamere.
Še enkrat hvala vsem.
Iztok ati je ves cas s tabo in vrjemi on ti je poslal Tinco.A ti res misli,da taksne super punce padajo kr z neba?:) Zdaj ko ni njega,te ona cuva
iztok… vem kako ti je… lahko ti rečem samo, da po 8ih leti, sama še vedno ne morem preboleti izgube starša, še vedno boli kot prvi dan. Ampak življenje gre naprej…. moja mami pa bo zavedno ostala v mojem srcu, tako kot pri tebi tvoj ati.
Joj. SAj ne vem kako sem sploh prišla do sem da ti pišem komentar. Veš iztok tudi jaz te spremljam na internetu in te berem in mislim opčasno da pišeš tako kot moje srce govori
tvoje besede me vedno premaknejo in so me tudi zdaj ker veš meni ni lahko
berem te ker vidim da v srcu dobro misliš
in mi je lažje
tu si me prizadel. brala sem in ti zavidam to beskrajno ljubezen ki jo do očeta svojega gojiš in ti jo zavidam. ti jo zavidam ker sama te sreče in te ljubezni ne premorem in ne morem imeti. nikoli nisem poznala očeta - mati je rekla da je slab in se nismo nikoli videli. a oče vem da ni bil slab!! le mati tako pravi. je pravila. odkar je odšla po isti žalni poti kot tvoj ati pa bi rada videla kaj zamujam.
in ti ki te berem z upanjem v srcu mi odpusti, ker sem bla tokrat razočarana nad tvojimi besedami
ki so me zabodle in vspodbodle bol pri meni.
a ZDRŽI! ZDRŽI! ima nas več ki smo steboj!
Težko je preboleti izgubo očeta. Še težje pa dojeti, da ga več ne bo. Upam samo, da boš zmogel in sprejel, da je tvoj oče odšel, ostal pa si ti in spomini nanj. Ti naj ti pomagajo,da boš tudi z mislimi z njim,
Iztok, odkar si mi ob najinem naključnem srečanju, ko sva se prvič spoznala, povedal za ta tvoj blog ga kar redno berem. Sedaj pa nanj tudi prvič dajem moj komentar. Zelo lepo in odkrito si opisal svoja čustva. Tako da ti kar zavidam takšnega očeta, tudi če ga ni več s tabo. Moj je še vedno nekje naokoli, imam pa občutek, kot da ga nikoli nisem imel. Če ti bo kaj lažje - bolje da si imel takšnega kot je bil tvoj, četudi si ga prezgodaj izgubil, kot pa da bi ga imel ves čas nekje in od njega ne bi imel nič, tako kot nekateri od nas.
Tudi vam iskrena hvala za lepe besede. Kot sem zapisal že v prejšnjem komentarju, poskusite s svojimi starši najti izgubljeni stik. Najti tisto, kar vas bo naredilo srečne. Ne vrzite puške v koruzo. Če pa ne gre, pa poskusite ohraniti le lepe spomine. Grdi niso vredni, da se jih zapomni.
Še enkrat hvala vsem.
iztok,žal mi je, ker si tako hitro izgubil svojega očeta, a kot so že mnogi pred menoj napisali, bolje dober kratek čas, kot slab celo življenje. tudi sama nisem od svojega očeta imela veliko a ko mi je umrl samo 10 dni za mojo mamo sem ugotovila, da je bil na nek način dober oče kakor je vedel in znal. šele takrat sem spoznala, da smo otroci tako dolgo, dokler imamo žive starše.m
M, po nekih teorijah transakcijske analize imamo otroka v sebi vedno - poleg odraslega v sebi in starša v sebi. Iztok tega otroka večino časa na plano spušča, tokrat na zelo tragičen, jokav način. Pravzaprav svojo intimo razdaja za nekaj klikov in komentarjev, česar pravzaprav ne razumem najbolj.
Sir, resnično sem upal, da se pri temle zapisu ne bo našel tak podenj od človeka, ki bo šel zapisat tako zanikrno zadevo. Žal sem se zmotil. Upam le, da moj ati tole bere in da mu je v tem trenutku zavoljo tebe slabo kot je meni. Eni ste pa res grozno majhna in uboga bitja. In to zdajle mislim čisto resno. Eno je zajebancija pri drugih blogih, drugo pa je takle zapis. Pizda, si kreten, kot da ne bi videl, da ne rabim dodatnih komentarjev, saj jih je pri drugih temah povsem dovolj.
Sram te bodi. Upam, da se ti tole kdaj vrne. Z obrestmi.
Iztok, stvar je preprosta:
če nekdo takole čofta na račun drugih (”Družine, ki imajo sto otrok in tarnajo, da nimajo denarja za preživetje, mi gredo na živce”), naj bo vsaj toliko moža, da bo prenesel, ko bo kdo kaj realnega zapisal ob njegovem “tarnanju”). Ker smo ravno na blogu, k iga enačim z ulico v javnem prostoru, ti pač lahko na enako ‘zživciran način’ napišem - “Face it - tvoj oče je pač umrl. Reality check.”
Ne bom ti rekel, da se sramuj. Ampak neka stopnja osebne moralne higiene je vedno dobrodošla. Presojanje drugih je včasih bumerang, sprijazni se s tem.
PS: na gls preberi tole in skušaj ugotoviti, če si kdaj zapisal kaj podobnega na račun nekoga (magari naključnega):
“Pozdravljeni, sem Iztok Gartner. Živim žalostno, ker mi je oče umrl.”
What the fuck. Jasno, da ga ni več, če je pa umrl. Že ko je bil živ, bi ti lahko bil ojasno, da nekoč ne bosta več skupaj. Zakaj potem travmiraš sedaj? In zdaj tarnaš in jokcaš - zakaj že?
….
Vse dobro želim - S.
Sir, s tabo pri temle meni zelo pomembnem zapisu ne mislim debatirati. Povem ti lahko le to, da si skrajno nesramen in slab človek. Človek brez dostojanstva in človek, ki ne zna preceniti kdaj se je treba oglasiti in kdaj ne. Ko bo tebi umrl kdo od bližnjih, ki ga boš imel zelo rad, pa te bom vprašal po reality checku. Res si kreten. Vedel sem, da me ne maraš preveč, toda boš šel smetit tudi tale zapis, pa je celo mene presenetilo. Grdo od tebe in skrajno nespoštljivo do mojega pokojnega očeta.
Kristus je rekel: “Bog, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.”
Okej, toda jaz nisem Kristus.
In ja, si v tem citiranem zapisu, ki si ga navedel, morda prebral kako konkretno ime?
Ej, res si beden človek. Do konca.
Zdaj pa me pusti pri miru in ne žali lepega spomine na mojega očeta.
Jaz se s tem komentarjem poslavljam od tebe, ti pa piši kar želiš in vsem ostalim pokaži kak zanikrn človek si.
PS2: Če ne bi bilo tvojih poden zapisov, se v tale tvoj zapis nikakor ne bi obregnil. Častna.
Tako, kot je tebi tvoj mrtvi oče svetinja, so otroci svetinja tistim revnim ljudem, ki tarnajo, ker jih ne morejo preživeti.
Upam, da je imel tvoj oče bolj zdrave nazore o življenju in da ni takole na diagonalno in počez manevriral z jezikom na račun drugih ljudi.
S spoštovanjem,
S.
Jah Si.R pravzprav je tale neokusna, razmem, da mu hočeš postavidi ogledalo, zaradi njegovega pomanjkanja empatije v posti o velikih družinah, aapak tale tvoje izjava ni “higienična” Nektare stvari so svete.
Očitno nikoli niso nikoga izgubil, ko boš, boš razumel. Tvoje zadnji komentar je resnično poden od podna. A se delaš budalo in provociraš? Iz iskrenih čustev ljudi se nikoli ne delaj norca. in ne obsojaj stvari, ki jih niti približno ne štekaš, razvajena mala kvadratasta duša.
glede revnih ljudi in otrok, ki jih ne morejo preživeti pa…Ok razumem kaj si mislil s tem povedati. ampak v tem primeru si šel predaleč.
sir, wtf, a nimaš osnovnega spoštovanja?
prosim te da držiš jezik če ne moreš biti spoštljiv vsaj pri taki tematiki. Prosim da se zadržiš tukaj in zdaj, namreč, kajti to je preveč.
Iztok sožalje, …
Prosim tudi vse ostale morebitne neotesance ki se ne morejo zadržati, da imajo nivo komuniciranja na primerni ravni in vsaj glede grdih besed izvajajo samocenzuro.
Glede na to, da je minilo šele dve leti od izgube, je “normalno”, da tako čutiš. Je pa priporočljivo, da počasi delaš na sprejemanju dejstva, da ga ni več, sicer te bo to morilo še dolgo in ti pozvročalo preglavice. Sama sem izgubila brata, ki ga je ravno tako ukradel rak in to pri njegovih 12ih letih, pa recimo ob tem nisem nikoli pomislila, zakaj namesto njega ni vzel kake barabe. Sicer razumem, da je taka misel najbrž tudi posledica nekakšne jeze ob izgubi, a nima nikakršnega pozitivnega učinka.
Smrt je ena izmed najhujših preizkušenj, ki nam jih da življenje, zato se je treba z njo čimbolj pomiriti, jo sprejeti in iti dalje. Nikoli pa seveda ne gre v pozabo in vedno bo spomin na to boleč, le da se sčasoma naučiš s tem živeti.
No, da bo svetost zapisa ohranjena pa dovolim, da se moje ‘zlobne’ komentarje pobriše. Če bo Iztok lekcijo razumel, jo bo. Če pa ne, pa pač ne.
Ni pa potrebe, da se sedaj usuje še cela debata o vsem tem, to se pa strinjam.
Glede mojih izgub pa ne bi razpravljal tukaj in sedaj, hvala lepa. Je minilo šele leto in četrt. Tudi rak, ena grozljivejših različic.
@G-bangin - glede grdih besed svoje ime zamenjaj najprej
jaz si tega kar preživlja iztok ne morem predstavljati oz. niti izreči, saj me je ob tem preplavi topa bolečina ki paralizira
ne bom se kregal- peace
Jao. Sem kjere bedne mate eni. Če je Iztok hotuda svojmu očiju kej pove ma pravico. To je njegov blog. A tebi pa ni hudo če enmu oči umre. Men je hudo to k je napisu. Pa kul mi je da je tud drugim povedu kaj si misl pa kok pogreša očita. Vem da je dve let kr velik časa odkar gdo umre ampak moje sožalje.
Tega raka je ogromno. Najbolj je grozno, če ljuba oseba trpi (SI.R) ali če umre otrok (morska). Tudi Mica je omenila, da je izgubila sina zaradi bolezni, torej je tega okrog nas ogromno. Življnje je res težko, jaz se npr. veliko bolj bojim izgubiti ljubljeno osebo kot pa, da bi umrla jaz. Razen sedaj, ko sta otroka majhna in me še potrebujeta.
Zame je vsaka smrt huda, veliko ljudi, ki sem jih imela na kakšen način rada, ni več tukaj. Tudi mladi, tudi starši majhnih otrok, lani recimo je umrla mama sošolca mojega 7-letnika in umrla sta 15 in 16 let stara - on sošolec moje hčere (levkemija), ona sorodnica (levkemija) …
Saj nekako vem, da edino tako je, toda odkar je umrla mama, 11 let … nisem se mogla posloviti … od takrat naprej moje razumske in razumne razlage odpadejo. Stopnjevalo se je tudi z izgubami lastnih otrok in s strahom, kaj bo s hčerko. Grožnja ciroze, zbolela 10-letna pred 5 leti.
Včasih se mi zdi, da nisem več cela …
Vem, da je življenje tako, da moramo naprej, da se praktično vse da osmisliti, toda jaz čutim veliko žalost in strah.
Iztok, spominjam se tvojega zapisa okrog božiča! Objem v duhu!
Si. R.: Vsak od nas nosi svoja bremena - so zelo različna. (Vem, da ne misliš hudega.)
Ne želim biti sentimentalna, toda morda bi komu kaj pomenilo tole: http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=54593
Vanja, posebej nate sem mislila s temle delčkom iz zgornjega linka - naj te ne moti versko obravano - je pač zapis resnične zgodbe:
In tako je umrla prijateljica. Uradno je bila neverna, bila je pa zelo zelo pogumna ženska in mama. Rekla mi je: “Če že mora biti nekdo v moji družini bolan, je zame najlažje, če sem jaz …” Njen fantek je rekel: “Mamica bo ozdravela, ko bodo rožice zacvetele …” Raka ni zmogla premagati. Zadnji večer pred smrtjo je rekla svoji mami: “Jezus me bo vzel k sebi v nebesa!”
Vse dobro vsem!
Iztok,
izgube so vedno boleče. Moj oče je umrl, ko je bil star 41 let, moj brat pa 41 in pol.
Poznam pa še ogromno mlajših ljudi, ki so za sabo pustili žalujoče člane družine.
Lepo je, da ga imaš rad.
Zelo lepo, ganljivo napisano. Kakšne vrste raka pa je imel?
Vanja, to kar bom zapisal zdajle, si nisem mislim da bom kdaj zapisal o tebi. Hvala ti, ob pravem trenutku si pokazala, da imaš srce na mestu.
Vsem ostalim tudi hvala.
Sožalje Iztok, verjamem, da ti je hudo..
Pri meni sicer še nista minili dve leti, 17 sem bil star, ko mi je stari umrl, ob smrti nisem bil zelo hudo prizadet, zdaj pa sem že čisto prebolel in sem ravnodušen do njegove smrti.. Spoštovanje ja, ne čutim pa nobene bolečine.. A sem pošast??
Djubre, hvala za sočutje.
Glede tvojega očeta, hm, kaj vem kaj naj rečem. Že to me je zmedlo, da si mu rekel stari. Se nista imela rada? Si nista povedala vse, kar je bilo treba in zakopala vse morebiten zamere? Nikakor nisi pošast. Pač tako misliš in tako je.
Djubre, nisi pošast, če poveš na lep način to, kar čutiš!!!!
Iztok, in ti si to tudi zelo povedal!!!
no, imela sva svoje momente, ampak sva se v času pred smrtjo odlično razumela, navdušeno sva gledala svetovno prvenstvo v nogometu in navijala za Francijo, heh..
mislim, da je glavni problem to, da je bil preveč zaščitniški in sem čare življenja prav začel spoznavati šele potem.. toliko novih stvari naenkrat, da res nisem imel časa preveč obžalovati, in ko folk naredi patetičen izraz, izrazi sočutje in sožalje in reče, da ne razume, kako lahko to človek prenese, si naedenem nekakšen cinični nasmešek.. vedno sem smrt sprejemal nekako lahkotno..