IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NA GLAS

THE ASSASSINATION OF JESSE JAMES BY THE COWARD ROBERT FORD (zda 2007, vestern, režija: Andrew Dominik, igrajo: Brad Pitt, Casey Affleck, Sam Rockwell, Paul Schneider. Sam Shepard, Mary Louise Parker, Jeremy Renner)

Zelo intimen portret zloglasnega in občudovanega kavbojskega bandita Jesseja Jamesa.

The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford je dolg skoraj tri ure. Če boste pričakovali akcijo, strelske obračune in atmosfero kakšnih Mladih revolverašev, boste razočarani. Če vam sede globoka, poetična, malce drugačna in kljub hudi dolžini čisto nič dolgočasna obdelava Divjega zahoda, pa ste prišli na pravi naslov. Na naslov zelo posebnega filma, ki seveda ni vžgal pri gledalcih. Kljub Bradu Pittu, ki igra kultnega bandita, kateremu se lahko po popularnosti morda približa le še Billy the Kid. In film je najmočnejši takrat, ko prikaže premoč negativca nad nemočjo tistega, ki ga hoče spraviti stran. Da se razumemo, ne fizične premoči, marveč tisto notranjo in psihološko. Tisto, ki so jo že takrat ustvarili tudi mediji, govorice in številni stripi o Jesseju Jamesu. Povedano drugače, če si ustrelil legendarnega upornika, nisi postal legenda, marveč bojazljivec in baraba, ki je stran spravila idola. Tako je bilo pri Patu Garrettu, ki je počil Billyja the Kida. Tako je tudi pri Robertu Fordu (Casey Affleck), ki pihne Jesseja Jamesa. In četudi se Ford po zahrbtnem strelu v hrbet tolče po prsih in s svojim bratom Charleyjem (Sam Rockwell) v gledališču celo upodablja resnične dogodke, javnost še vedno v nebo kuje prav Jesseja Jamesa. In prav Jesse je dobil na tisoče pesmi, filmov in knjig, medtem ko so Roberta Forda pozabili že za časa življenja. In pozor, krivega se globoko v sebi počuti tudi Ford sam, saj se zaveda, da je ustrelil svojega idola. Svojega vzornika, ki ga je celo življenje kopiral in iskal primerjavi s svojim življenjem. In prav Ford je postal tudi član njegove znamenite tolpe, ki je ropala vlake in banke ter se na koncu razšla zaradi notranjih razprtij in nezaupanja. Čudovito posnet, elegantno zrežiran in močan portret zlikovca, ki so ga v nebo kovali tudi tisti, ki ga ne bi smeli. Sicer pa, saj veste kaj pravi star slovenski pregovor: »Lepa dekleta ljubijo barabe.« In prav barabe so na Divjem zahodu požele najglasnejši aplavz. Jasno, na strani barab smo prav pri filmih o Billyju the Kidu in Jesseju Jamesu tudi mi gledalci. Ali kot je rekel Woody Allen: »Ko sem v ranem otroštvu v Sneguljčici navijal za mačeho, sem ugotovil, da bo z mano nekaj hudo narobe.«

Ocena 4

I’M NOT THERE (zda 2007, drama, režija: Todd Haynes, igrajo: Cate Blanchett, Richard Gere, Christian Balle, Heath Ledger, Ben Whishaw, Marcus Carl Franklin)

Kvazi dokumentarec o življenju in delu legendarnega Boba Dylana.

Takšnile kvazi dokumentarci, se pravi igrani filmi, ki jih naredijo tako, da izgledajo kot dokumentarci, zadenejo v polno kot komedije. Tak je bil recimo kultni This is Spinal Tap, ki ga je leta 1984 posnel Rob Reiner. Tak je bil tudi A Mighty Wind, ki ga je leta 2003 posnel Christopher Guest. In tak je bil recimo tudi CB4, ki ga je leta 1993 posnela Tamra Davis. I’m Not There, kjer Boba Dylana tako ali drugače igrajo vsi, je žal preveč resen. Preveč eksperimentalen in premalo filmski. Tak, da nam postane dolgčas. In tak, da ga ne moremo začutiti in ga odnesti sabo. Režiser Todd Haynes ima resda pogum in ideje, ki mu jih lahko mnogi le zavidajo, toda to ne pomeni, da je posnel zares dober film. Posnel je le drzen celovečerec, kjer Boba Dylana igra celo Cate Blanchett. To je vse in to je žal premalo.

Ocena 2 in pol

INTO THE WILD (zda 2007, drama, režija: Sean Penn, igrajo: Emile Hirsch, Marcia Gay Harden, William Hurt, Hal Holbrook, Catherine Keener, Jena Malone, Vince Vaughn, Kristen Stewart)

Odklop.

Resnična zgodba o mladeniču Christopherju McCandlessu (Emile Hirsch), ki si je privoščil odklop. Pobeg iz resničnega sveta. Pobeg od šole, staršev, kariere, deklet in vsega tistega, kar morajo vsak dan prenašati normalni ljudje. In odklop se je začel takoj po diplomi. Takoj za tem, ko sta mu starša (William Hurt, Marcia Gay Garden) hotela kupiti nov avto. Takoj za tem, ko bi moral zaživeti odgovorno življenje. Namesto tega je izbral drugo pot. Pot sprostitve in uživanja, čistega avanturizma, ali če hočete, nihilizma, kjer si je privoščil odisejado. Popotovanje po Ameriki. Popotovanje brez cilja. Ali še boljše, popotovanje, kjer naj bi našel smisel življenja. Vse lepo in prav, toda kaj, ko začne pretiravati. Ko ne najde poti nazaj. Ko ne zna nehati. In ko si hoče še med odklopom privoščiti dodaten odklop. Ko mu navaden odklop ni dovolj. Ko so zanj preveč obremenjeni celo hipiji. In ko jo mahne na Aljasko. V čisti mir. V totalno osamo, kjer mu družbo dela le knjiga Doktor Živago. In prav zavoljo te knjige spozna svojo zmoto. Prav ta knjiga mu da vedeti, da smisel življenja ne moreš najti sam. Prav v tej knjigi prebere, da moraš smisel življenja deliti z ljubljeno osebo. Tale zelo poseben in drugačen film je režiral Sean Penn, ki se je tega posla nazadnje lotil leta 2001. In prav Sean Penn temule filmu daje tisto, kar je treba. Prav Sean Penn je dovolj drzen in drugačen, da zmore tak film. In prav Sean Penn žal tudi pozabi, da bo tale film zares všeč le ljudem, ki celo življenje sanjajo prav o tekem odklopu. Ljudem, ki bodo v glavnem junaku prepoznali tudi svoje želje. Okej, ne rečem, da takele počitnice ne bi pasale vsakemu izmed nas, toda le redki bi šli tako daleč in pri tem izgubili sik z realnostjo. In prav to se zgodi tudi temule filmu. Čez čas izgubi stik z gledalci in se posveti le samemu sebi. Le dilemi glavnega junaka, ki pade pod lastno željo in pri iskanju smisla življenja pozabi prav na življenje samo. Malce predolga in na trenutke razvlečena odiseja, kjer Christopher McCandless sreča tudi ostarelega Hala Holbrooka, ki ga letos morda čaka oskar za stransko moško vlogo.

Ocena 3 in pol