Happy Birthday: Rachel Weisz
Objavil/a iztokgartner 7.3. 2008 pod Happy Birthday
Ena mojih najbolj priljubljenih in simpatičnih igralk danes praznuje 37 let. Prvič sem jo videl leta 1996 v sicer zelo slabi akciji Chain Reaction, potem pa je navdušila v Mumiji. Nato sem si privoščil zelo dobri I Want You iz leta 1998 in solidni Stealing Beauty iz leta 1996. Dokončno pa me je navdušila leta 2003, ko je posnela Confidence in Runaway Jury. Super igralka. Podobna Kate Winslet, le da je bolj seksi.
Komentarji
17 komentarjev na “Happy Birthday: Rachel Weisz”
Komentirajte
čakaj, čakaj… vse lepo in prav, ampak Kate Winslet je še vedno hot as hell… po mojem bi se težko odločila med njima, tak da vzamem obe… Kate in Rachel… ne morem pa verjeti, da si pozabil omeniti film “Constant Gardener”, kjer je prav tako navduševala Rachel Weisz…
Devon, omenil sem tiste, kjer mi je bila najbolj kul. Tam je bila le noseča, nič druzga. Pa čeprav je dobila oskarja.
Vzela bi obe? Predlagam, da raje ostaneš pri Tini
yeah well, par dni nazaj me je bila Tina skoraj pripravljena zamenjat za Pink, ki se je ravno ločila, tak da…
Ja pol pa ni panike. Potem pa maš moj blagoslov.
Da ti bo lažje, Rachel ima cifro 041 746363-847474-998, Kate pa 040 74773323-830855-04049.
Sporoči kako je šlo
bom, hvala…
Kaj pa Anna Magnani? Stokrat večja legenda in točno danes bi bila sto let stara 0_o Aja, ne poznaš je
Connard, ne boš verjel, a tudi jaz poznal legendarni Rossellinijev filmi Roma, citta Aperta, kjer je prav tvoja Anna. V tole rubriko dajem let tiste zvezdnike, ki so mi pri srcu. Anna mi pač ni.
A si videl The Fountain? Me prav zanima, kaj meniš o tem filmu, dejansko me res.
Robert, zelo slab film.
Meni je bil pa dober, lahko bi rekel — zelo dober. So jako različni okusi, kaj. Sem slišal, da je prav The Foutain temeljito razdelil občinstvo — tako kritike kot gledalce.
Preveč eksperimetna in premalo filma.
The Fountain je izredno globok film, kar se tiče filozofije in simbolike, saj lahko človek o videnem premišljuje cel teden in odkrije izjemna življenjska spoznanja, pa kljub temu še ne moreš priti filmu do dna. Je pa res, da to ni film za užitek na prvo žogo, ker je potrebno ob njem ves čas močno napenjati možgane, da sploh ima kakšen smisel. A zagotovo gre za film prve klase, kar se tiče režije, scenografije, zvoka in filmske fotografije.
Pa naj še jaz dodam svoje mnenje, ko smo že pri tem filmu.
Takole gre:
Tisoč let trajajoča ljubezenska zgodba.
Da je Darren Aronofsky svoj zadnji film posnel pred šestimi leti, je jasno kot beli dan. Rečeno drugače, bo jasno takoj ko boste videli The Fountain, hudo neobičajno, posebno in čudno ljubezensko zgodbo, kjer se Hugh Jackman in Rachel Weisz lovita tisoč let. No ja, kjer se v različnih časovnih obdobjih srečata, rajcata, zaljubljata in sanjata. Zgodba o ljubezni, smrti in človekovi minljivosti se prične kot Apokalipto, s krvavim dvobojem, kjer pobesneli Maj zabode bojevnika Hugha Jackmana, ki se potem znajde pri drevesu. V onostranstvu, v pravljičnem svetu, kjer drevo pomeni žensko. Njegovo Rachel Weisz, ki v modernem času umira za rakom. In ki v času španske inkvizicije kot kraljica Isabel vznemirja tudi plemiča, ki ga seveda spet igra Hugh Jackman. Izredno zahteven filmski eksperiment, še en Pi, s katerim je Darren Aronofsky debitiral leta 1998 in nam dve leti kasneje dal še kultno mojstrovino Rekvijem za sanje. Sedaj je žal pretiraval, se skorajda samopašno lotil preveč posebne ljubezenske zgodbe, se posameznemu časovnemu obdobju posvetil preveč površno in skupaj spacal nezanimivo zmešnjavo, ki bi bila zares všeč samo tistemu noremu matematiku iz filma Pi.
Očitno sem potem takem jaz tisti nori matematik iz filma Pi. And I am even proud of it!
Spooky, nor si, če si pa matematik pa ne vem
Juhu, tu še en nor matematik.
Sam sem prav užival v Piju, kako je obravnaval obsesijo z matematiko in iskanjem odgovorom na zadnja vprašanja. Ob Rekviemu nisem užival, ne bi mogel reči, da sem, vsekakor pa me je pretresel. Noro dobro narejeno! Kar sem pri obeh najprej občutil, je bil silovit preplet slike in zvoka ter glasbe. Clint Mansell spet sklada v Fontani in to za moje pojme spet izjemno. Zato sem užival že na prvo žogo (Spooky …), nakar sem film gledal še dvakrat. Mislim, da zgodbo zdaj razumem, ideje tudi, še vedno pa veliko premišljujem o filmu. Mimogrede, z Jonasom ga bova danes omenila v Kinotožju. Se vidimo in lep živopisni pozdrav — ali kako se že reče.
The Fountain je film, ki zahteva premislek. Mogoče ima res new age videz. Venda to vsebini ne odvzame veliko. Menim da se kritika ni dovolj potrudila razumeti ta film.