Recenzije: Munich, Good Night and Good Luck, Zathura, Walk the Line, Capote, Big Momma’s House 2, Hostel, Date Movie, The Pink Panther, Cheaper by the Dozen 2

6.03.2008 ob 03:51

MUNICH (Zda 2005, politični triler, Režija: Steven Spielberg, Igrajo: Eric Bana, Daniel Craig, Ciaran Hinds, Mathieu Kassovitz, Geoffrey Rush, Michael Lonsdale)

Dolgčas: Steven Spielberg gre na drugo stran.

Če ste gledali Schindlerjev seznam in če poznate Stevena Spielberga, potem dobro veste, da je možakar ves čas na strani Židov. Na strani tistih, ki so med drugo svetovno vojno preživeli najhujši masaker v zgodovini. Ravno zato sem bil sila presenečen, da je ravno ta isti Steven Spielberg režiral Munich, zgodbo o skupini Židov, o skupini Umazanih Harryjev, ki se maščujejo za smrt enajstih izraelskih atletov, ki jih je leta 1972, na dan olimpijskih iger v Munchnu, pospravila teroristična organizacija Črni september. Jasno, Munich ni film o tem, da so teroristi zverinsko postrelili Žide, marveč film o maščevanju za ta zgodovinski pokol. Film o tem, da so Židje pospravili tudi povsem nedolžne ljudi in dokazali, da niso prav nič boljši od teroristov. In tu tiči zajec, saj je film režiral Steven Spielberg, ki nam je hotel reči, da se javno opravičuje za pokole svojega naroda. Da je jezen za njihovo početje. In da ne more verjeti, da so si dovolili tako neumno in brezglavo maščevanje. Okej, toda koga briga kaj si misli Steven Spielberg, koga brigajo njegove travme in le kdo bo zares užival med gledanjem triurnega političnega trilerja, ki se jemlje tako hudo resno, da ga je treba na koncu gledati kot komedijo.

Ocena: nič posebnega

GOOD NIGHT AND GOOD LUCK (Zda 2005, drama, Režija: George Clooney, Igrajo: David Strathairn, George Clooney, Robert Downey Jr., Patricia Clarkson, Ray Wise, Frank Langella, Jeff Daniels, Tate Donovan,Grant Heslow)

Prežvečeno.

Da se razumemo, s filmom Good Night and Good Luck ni nič narobe. Čisto nič. Le dejstvo, da se loteva prežvečene, nezanimive in hudo dolgočasne teme, ki je zares vžgala samo v petdesetih letih. Med zloglasnim lovom na čarovnice, lovom na komuniste, ki ga je vodil pretirano zagnani senator Joseph McCarthy. Jasno, film je posnet v črnobeli tehniki, saj so Američani takrat vse skupaj gledali po črnobelih televizorjih. In to seveda ni film o lovu na komuniste, to je film o novinarju Edwardu R. Murrowu (David Strathairn), pogumnemu zvezdniku televizije CBS, ki se loti zloglasnega senatorja. Ki ga hoče ustaviti, ga osmešiti in mu prilepiti slabo publiciteto. In to že leta 1956, ko je bilo takšno novinarstvo še v povojih. Tako kot danes, ko si celo novinarji ne upajo ničesar več. Režira George Clooney, ki je vse skupaj na veliko boljši in bolj zanimiv način počel malo nazaj v mojstrovini Izpovedi nevarnega uma. Pač film, ki bo zares všeč samo tistim, ki jih je pred davnimi časi preganjal senator McCarthy.

Ocena: nič posebnega

ZATHURA: A SPACE ADVENTURE (Zda 2005, avantura, Režija: Jon Favreau, Igrajo: Jonah Bobo, Josh Hutcherson, Dax Shepard, Kristen Stewart, Tim Robbins, Frank Oz)

Otročje sranje.

Zathura, ali če hočete, Jumanji, je eden tistih filmov, ki so jih naredili zgolj za otroke. Za izredno majhne otroke, ki pozabijo na kvaliteto, na zgodbo, na scenarij, na igralske kreacije in na vse tisto, kar mora imeti dobra znanstveno fantastična pustolovščina. Pač štorija o dveh mulcih, dveh bratih, ki na podstrešju očetove hiše najdeta skrivnostno igro. Igro, ki jima odpre vrata v fiktivni svet, v zelo nevarno in zelo zanimivo vesoljsko avanturo, kjer sodelujejo tudi ovce. That’s it.

Ocena: izguba časa

WALK THE LINE (Zda 2005, glasbena drama, Režija: James Mangold, Igrajo: Joaquin Phoenix, Reese Witherspoon, Ginnifer Goodwin, Robert Patrick)

Johnny.

Walk the Line, ali drugače, Ray, kjer namesto črncev igrajo belci, bo všeč samo največjim oboževalcem Johnnyja Casha, gospoda v črnem, ki je svoj največji hit odpel arestantom v zaporu in se zapisal med legende. Ray, Ali in Walk the Line, tri biografije treh velikih ljudi, ki bi si zaslužili veliko boljše filme. Ki so dobili le razvlečen videospot za fah idiote, le površen in premalo globok poklon. Le medel spomin na čase, ko so bili na vrhuncu slave. To kar je manjkalo Rayju in Aliju, manjka tudi Johnnyju. In manjka mu veliko. Veliko tistega, kar biografijo odnese čez glavnega junaka. Čez njegove največje oboževalce. In ko se spomnim filma La Bamba, biografije pevca Ritchieja Valensa, me zaboli v želodcu. Tam, kjer se najbolje zavedam, kako zelo slabe so najnovejše biografije. Pa četudi gre za ameriško folkloro, za legendarnega Johnnyja Casha (za oskarja nominirani Joaquin Phoenix) in njegovo muzo June Carter (z oskarjem nagrajena Reese Witherspon). Pač film, ki bo zares všeč samo tistim, ki še vedno jokajo ob misli na smrt črnega Johnnyja.

Ocena: nič posebnega

CAPOTE (Zda 2005, drama, Režija: Bennett Miller, Igrajo: Philip Seymour Hoffman, Catherine Keener, Clifton Collins Jr., Chris Cooper, Bruce Greenwood, Bob Balaban, Mark Pallegrino)

Hladnokrvno.

Pisatelj Truman Capote je imel na začetku šestdesetih za sabo romane Drugi glasovi drugi prostori, Travnata harfa in Zajtrk pri Tiffanyju. Romane, ki so iz njega naredili zvezdo. Izjemno znanega in cenjenega pisatelja, ki se je gibal v hudo vplivnih hollywoodskih krogih. Toda to mu ni bilo dovolj. Hotel je več, hotel je veliko več. Hotel je nekaj prelomnega, nekaj novega, nekaj posebnega, nekaj takega, kar bo iz njega naredilo največjega pisatelja vseh časov. Jasno, bil je tudi novinar, novinarji pa radi raziskujejo in gredo pod kožo teme, o kateri pišejo. Ker si je zamislil biografijo zverinskega umora neke družine iz Kansasa, kjer so namesto čudežnih čeveljčkov padali metki, je seveda moral v zapor. Pod kožo morilca Perryja Smitha (Clifton Collins Jr.), ki mu je zaupal vse tisto, kar je potem uporabil tudi v svojem romanu. V romanu In Cold Blood, po slovensko Hladnokrvno, v romanu, ki je iz njega potem res naredil največjega pisatelja vseh časov. Okej, toda kaj, ko mu je Perry postal všeč. Zelo všeč. Tako zelo, da je jokal, ko so ga usmrtili. Tako hudo, da je roman pisal celih sedem let. Da ga je vse skupaj psihično popolnoma uničilo ter dotolklo. Jasno, potem ni napisal ničesar več. To je bilo njegovo slovo. Njegov labodji spev. Zadnji in tak, da mu je vzel ustvarjalni zagon. Nič čudnega, saj je šel predaleč. Pregloboko. Preveč realno. Tja, kamor ni pred njim šel še noben pisatelj. In film nam vse to kaže lepo počasi. Lepo po vrsti. Lepo in tako, da naj bi občutili tisto, kar je občutil Truman Capote. Na žalost ne občutimo ničesar. Vse kar občutimo je skrajno zoprni Philip Seymour Hoffman, ki je prepričan, da mu bo verjel tudi pravi Truman. In jasno, občutimo tudi dolgočasje, razvlečene prizore in mrtve dialoge. Občutimo vse tisto, kar ne bi smeli občutiti pri takšnem filmu. Pri biografiji znanega pisatelja, ki se zagotovo obrača v grobu. Pač film, ki je prepričan, da bo dovolj le dejstvo, da spregovori o sila zanimivi temi. Okej, spregovori že dobro, toda kaj, ko ne zna od gledalcev potem dobiti odgovora. Monologi pa kot veste sodijo na odrske deske.

Ocena: nič posebnega

BIG MOMMA’S HOUSE 2 (Zda 2006, komedija, Režija: John Whitesell, Igrajo: Martin Lawrence, Nia Long, Mark Moses, Emily Proctor)

Ne tako strašno slabo nadaljevanje uspešnice iz leta 2000, kjer se detektiv Martin Lawrence spet obleče v debelo mamo in poka stare štose.

V prvi Veliki mami je Martin Lawrence pazil na zaščiteno pričo, sedaj pa pazi na računalniškega genija, ki se nevede zaplete v hudo sumljive posle. Ker so zraven trije otroci, so zraven seveda klišeji. Ker gre za nadaljevanje filma, ki je tudi sam izgledal kot nadaljevanje, pa smo jasno da veseli vsakega še tako povprečnega štosa. Pa vendar, Velika mama 2 niti ni tako strašno slaba kot se zdi na prvi pogled. Je pač taka, da gre skozi. Skozi nezahtevne gledalce, ki še vedno ne morejo razumeti, zakaj so na drugi del čakali celih šest let.

Ocena: nič posebnega

HOSTEL (Zda 2005, grozljivka, Režija: Eli Roth, Igrajo: Jay Hernandez, Derek Richardson, Eythor Gudjonsson, Barbara Nedeljakova, Jana Kaderabkova)

Turizem.

Eli Roth, režiser zelo solidne in presenetljivo zabavne grozljivke Cabin Fever iz leta 2002, je tokrat usekal mimo. V smer blesave, trapaste in za lase privlečene grozljivke, kjer nam hoče reči, da Slovaki turiste v Bratislavo dobijo tako, da jim ponudijo možnost ubijanja ljudi. Zverinskega mučenja naključnih mladeničev in mladenk, ki jih v svoje poceni hostle zvabijo s pomočjo atraktivnih mladenk. Film, ki bi ga morali v Evropi prepovedati. Tako kot nič manj bedni Euro Trip in vse tiste grozljivke, kjer naj bi kri in meso zamenjala grozo in srh.

Ocena: izguba časa

DATE MOVIE (Zda 2006, komedija, Režija: Jason Friedberg in Aaron Seltzer, Igrajo: Alyson Hannigan, Adam Campbell, Jennifer Coolidge, Fred Willard, Tony Cox, Eddie Griffin, Carmen Electra)

Bedna parodija vseh mogočih romantičnih komedij in številnih aktualnih uspešnic.

To, kar je bil Scary Movie za grozljivke, skuša biti Date Movie za romantične komedije. Vsak prizor, vsak stavek, vsak gib in vsaka še tako majhna stvar je parodija. Norčevanje iz znanih hitov. Poniževanje znanih likov. Delanje norca iz najbolj priljubljenih sekvenc. Okej, toda kaj, ko vse skupaj ni prav nič smešno, marveč dolgočasno, strošeno, moteče, zoprno in takšno, da se človek vpraša, če morda ne gleda Date Movie 3478. Ali filma, kamor so vtaknili prizore, ki niso šli niti skozi Not Another Teen Movie. In ko se spomnim filmov Silence of the Hams, Wrongfully Accused, 2001: A Space Travesty, Plump Fiction in recimo Shriek If You Know What I Did Last Friday the Thirteenth, se vprašam, kako je mogoče, da sem tokrat dobil še slabšo parodijo. Parodijo, ki se ne zna norčevati niti iz orgazma Meg Ryan.

Ocena: totalno sranje

THE PINK PANTHER (Zda 2006, komedija, Režija: Shawn Levy, Igrajo: Steve Martin, Kevin Kline, Jean Reno, Beyonce Knowles, Emily Mortimer, Henry Czerny, Jason Statham)

Sramota.

Če rečete, da je novi Pink Panther najslabši Pink Panther vseh časov, imate prav. Če rečete, da je hkrati tudi ena izmed najslabših komedij zadnjih stotih let, pa ravno tako ne zgrešite kaj dosti. In res, novi Panther, kjer nenehno štorastega inšpektorja Clouseauja igra Steve Martin (v igri so bili Kevin Spacey, Mike Myers in Chris Tucker), je slab kot hudič. Tako zelo, da ne boste mogli verjeti. Da se boste spraševali kdo vas vleče okoli. Kdo vam hoče na vsak način pokvariti dan. In kdo se igra z vašimi živci. Res dolgo že nisem videl komedije, ki ne bi bila smešna niti za sekundo. Ki bi jo sestavili iz dolgočasnih, bedastih in neverjetno trapastih klišejev najslabših filmov vseh časov. Povedano drugače, novi Panther je tako zelo slab, da slabši ne bi mogel biti.

Ocena: totalno sranje

CHEAPER BY THE DOZEN 2 (Zda 2005 , komedija, Režija: Adam Shankman, Igrajo: Steve Martin, Eugene Levy, Bonnie Hunt, Carmen Electra, Hilary Duff, Piper Perabo, Jaime King)

Še slabše kot Cheaper by the Dozen iz leta 2003.

Steve Martin, ki zadnje čase snema hudo navadne in skrajno klišejske družinske komedije, je spet ata Baker, oče dvanajstih otrok, ki so mu živce prvič žrli že leta 2003. Sedaj jih on žre njim, saj jih odpelje na družinske počitnice. Na kampiranje ob jezeru, kjer so se podili kot malčki. In kjer jih je v igrah brez meja vedno premagala družina Murtaugh, družina očeta Jimmyja Murtaugha (Eugene Levy), ki je štela in še vedno šteje le osem otrok. Tako zelo slab in povprečen film, da ga ne bi rešil niti lezbični prizor Carmen Electre, Hilary Duff, Piper Perabo in Jaime King. In seveda film, kjer bi zelo prav prišel Jason Voorhees, divji psiho iz Petka trinajstega, ki je svoje žrtve vedno pobil ravno med kampiranjem ob kakem jezeru.

Ocena: totalno sranje

 

39 komentarjev na “Recenzije: Munich, Good Night and Good Luck, Zathura, Walk the Line, Capote, Big Momma’s House 2, Hostel, Date Movie, The Pink Panther, Cheaper by the Dozen 2”

  1. bentilnik bentilnik pravi:

    “Because if they are right, and this instrument is good for nothing but to entertain, amuse and insulate, then the tube is flickering now and we will soon see that the whole struggle is lost. This instrument can teach, it can illuminate; yes, and it can even inspire. But it can do so only to the extent that humans are determined to use it to those ends. Otherwise it is merely wires and lights in a box.”

    Žalostno je, da je v bitki za televizijo, stran v kateri je sodeloval Ed Morrow že izgubil. Oziroma smo se umaknili v gverilo. Žalostno je, da tudi medij v katerega sedaj pišem, postaja bojišče v kateri stran, v kateri se je boril Ed Morrow, izgublja bitko. Žalostno je, da je ta medij postal tako uporabniku prijazen, da v njem kričijo boleče prazni uporabniki. Uporabniki, ki ne vidijo dlje od utripanja svetlobe, ki sporočilo dojamejo le s širjenjem in ožanjem zenic. Žalostno je, da je neumnost, brezpredmetnost, abotnost, kričanje, ki naj zamenja vsebino pljusknila na medij, ki bi lahko učil, razsvetljeval in ja, celo navdihuje. Toda to lahko stori le tedaj, ko ga ljudje želijo uporabljati za te cilje. Sicer gre zamo za žice in žarnice v škatli. Lahko noč in veliko sreče v zarji idiokracije. Vaš vodič bo Iztok Gartner.

    ps. Ali kot bi rekli puljski prijatelji “Glupost je neuništiva!”

  2. vetervlaseh vetervlaseh pravi:

    Walk the Line samo 3?
    film ki bo všeč samo največjim oboževalcem? preden sem šel jast pred dvemi leti u kino gledat ta film nisem imel pojma kdo je Johnny Cash… poznal sem le eno njegovo pesem pa še to iz neke videoigre… potem pogledam ta film (ki ga zagotovo uvrščam med svojih “Top 10 filmov oz. filmskih sag”) in zaradi filma postanem “oboževalec”… s tole tvojo oceno se nikakor ne morem strinjat…
    oba glavna igralca (sploh Phoenix) igrata zelo prepričljivo… Phoenix se je naučil kitaro, spustil se mu je glas, vse pesmi so peli igralci v živo… ne vem kaj bi še rad…

    aja… pa Date Movie-u si dal boljšo oceno kot Pink Pantherju?

  3. robert79 robert79 pravi:

    Meni je bil pa Good Night … dober, se mi še vedno zdi, da kaže pomembne stvari pa še to na izviren način. Big Momme pa nisem videl, tako da ne morem komentirati.

  4. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Veter, ene ni prepričal, žal. Meni so zakon La Bamba, pa recimo Sweet Dreams, Amadeus, Coal Miner’s Doughter in recimo The Bird. Tale je le bela kopija filma Ray. Ma Date Movie in Pink Panther sta oba čisto sranje. A ker je bilo razočaranje pri Pantherju večje, ma nižjo oceno.

    Robert, Big Momma je slab film. Pa vendar ne tako, da bi moral umret zraven njega. Good Night pa mi je bil res za časom, nič mi ni dal. Jebat ga. Moje skromno mnenje.

  5. Oja pravi:

    No, okej: meni se zdi naravnost žaljivo, če Phillipu S. Hoffmanu v vlogi Capoteja priznaš kaj manj kot mojstrstvo. Tip tistega leta na oskarjih res ni imel nobene konkurence. Na podlagi posnetkov resničnega Trumana C. se mi je zdel isti, ampak res isti on, film pa poglobljena študija ekscentrika in egocentrika, ki ga zlomi edino, česar v življenju ne more nadzorovati – iskrena, temeljna čustva.

    Glede Walk the Line se pridružujem Vetruvlaseh. O Lahko noč in srečno in Münchnu pa kaj več, ko si ju ogledam (drugih si ne mislim).

    In ja, če si ti lahko pokroviteljski v stilu ‘film bo všeč samo temu in temu’, sem pa lahko tudi jaz!

  6. Iztok Gartner pravi:

    Oja, Philip mi je bil stokrat boljši v Charlie Wilson’s War. V Capoteu mi je pač šel na kurac. In tisto leto so bili mnogi boljši od njega. V oceni sem tudi jaz pojasnil njegovo dilemo in vse kar paše zraven, toda film mi kljub temu ni bil prav nič všeč. Jebat ga, moje mnenje.

  7. bronte72 pravi:

    Kako postaneš filmski kritik? Mislim, sej ni tako ane… da je treba na kkšen faks študirat… kaj pa vem, dramaturgijo ali pa… na primer medijske vede ane? A je tko? Dovolj je da tko sam sebi rečeš… pa potem kakšno t.i. recenzijo napišeš. Al kako? Saj ni treba da je slednja globlja od zapisa na mali vinilni plošči Cat Stevensa… ajetko.

  8. robert79 robert79 pravi:

    @bronte72: seveda ni treba narediti nobene šole! A imajo pisatelji mogoče narejeno pisateljsko? (© Cvitkovič)

  9. Oja pravi:

    Robert: to ne, ampak pisatelj ne postaneš takrat, ko se zanj sam okličeš, ampak šele, ko te kot takega priznajo drugi.

  10. simonarebolj simonarebolj pravi:

    Katastrofa od recenzij. Prava žalost. Capote je eden najboljših biografsko obarvanih filmov na sploh. Popoln dragulj. Hoffmanova igra je itak tako fenomenalna, da lahko osupneš. Očitno nisi niti preveril, kako je izpadel resnični Capote. In ja, bil je marsikomu zoprn v svoji pojavnosti, to omenja celo Capote sam znotraj filma, če nisi opazil. In Hoffman ga igra veličastno. Ni pa veličastna zgolj igra, ampak tudi film v celoti. Nisi namreč pogruntal bistva filma in zate so bili očitno dialogi pretežavni, pa si jih zato ozmerjal za dolgočasne. Nič dolgočasnega ni na filmu. In ironija filma po resničnem pričevanju je ravno v tem, da je na drugi strani hladnokrven ravno on, Capote!!! Sploh ne gre za to, da se je on navezal na morilca v resnične smislu. Igra se je obrnila. Capote ga je predvse izkoriščal, sam pa se je počutil ujetnika, trpečega v svoji silni narcisoidnosti. V tem je film izjemno duhovit, kako prikazuje njegov karakter (spomni se prizora v baru). Capote je med drugim pisal roman toliko časa zato, ker je zavoljo svojih informacij pomagal morilcema, da so odlagali s pritožbami smrtno kazen. To ni počel zato, ker ju je imel tako rad, ampak zato, ker sicer ne bi dobil vseh informacij, ki jih je potreboval. Potem se je pa zgodilo, da obeh morilcev toliko časa niso obesili, da on ni mogel napisat konca, zaradi česar se je počutil mučen in obupan … hehehe … In oba je pustil na cedilu, hinavsko pa jima je lagal, da se trudi zanju, da bi bila odrešena smrtne kazni, v resnici pa ni naredil nič več, ko je dobil vse, kar je potreboval, in se lepo sončil v Španiji in komaj čakal, da ju ubijejo. Film je srhljiv in genialen! Seveda bistvene poante ti pogruntal kakopak nisi! Škoda! Škoda, ker pišeš recenzije.

  11. bronte72 pravi:

    @robert79 – kaj pa vem, verjetno pisateljske morebiti nimajo… vendar pisatelj še ni vsak, ki je napisal prosti spis na temo “kako vzdževati lesketajočo dlako pri pritlikavih pudljih”. In kritik še ni vsak, ki nekaj malega sinopsisa prepiše “od nekje-pač-že-spleta” in potem natrosi nekaj “mnenj” o filmu, katera nato še vehementno okliče ža argumente. In za zaključek navrže še, komu bo ta film “kvečjemu všeč”. Nekaj malega pa že je potrebno vedeti o zgodovini filma, o zgodovini, svetu, naravi in družbi nasploh, o žanru… še bolj pomembno – nekaj malega je že treba tudi razumeti. To, da se okličeš za kritika in nato to z vsakim naslednjim žalostno plehkim in votlim filmskim zapisom to izpodbijaš… no, saj zapisi govorijo sami zase. Žal predvsem o nezmožnosti razumeti. Tematiko. Dramaturgijo. Žaner. In lahko bi tako naštevala do velike noči.

  12. simonarebolj simonarebolj pravi:

    @bronte72:
    Seveda je tako. Gartner pač razume, da je vse stvar okusa in da je lahko kritik pač zgolj zato, ker rad gleda filme. In kaj počne??? Taca po delih drugih in to, logično, po najboljših delih, ki jih On pač ne razume.

    @Gartner:
    Ocene Good night … sploh ni vredno komentirat!!! Film ni za časom!!!!! Narejen je v takem slogu namreno. Si se vsaj vprašal, zakaj!!!

    Tudi Walk the line … jao, jao, jao, jao …

    No, ampak tak mimostrel kot pri Capoteju se pa že težko zgodi. Ko bi vsaj uspel razvozljat vsebine!

  13. Tadej Tadej pravi:

    Walk the Line, Big Momma’s House, Hostel, Date Movie, Cheaper by the Dozen 2

    ZMAGAJOOOOOOO !!! Sploh Walk The Line OMG, ker glas imata Joaquin Phoenix in Reese Witherspoon. Country -> svetovna glasba!!!

    Capote sm prišel do polovice filma … ampak phillip ga odigra odlično!!!

  14. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Simona, meni ni bil kul. Jebat ga. In jasno, če nekomu nekaj ni kul, kar je drugemu, ta avtomatsko pomisli, da je zgrešil poanto, da je bedak in da nima pojma o filmih. Nikoli pa ne pomisli, da so okusi pač različni in da je enim všeč nekaj, drugim pa nekaj drugega. In Capote je s Hoffmanom na čelu žal le zajeban dolgčas in eden najbolj prescenjenih filmov zadnjega časa. Tako je moje mnenje. Tvoje je pač drugačno.

  15. bronte72 pravi:

    Ah, še to – Simona ti je poskušala razložiti zgodbo. Vsaj preberi si še enkrat, v čem poanta filma Capote, kdo je pravzaprav hladnokrven in zakaj za vraga je Capote roman pisal “celih sedem let”. Super da ohranjaš svoje mnenje – ampak vsaj tolko se potrudi, da probaš ujeti bistvo/poanto/simboliko/nauk zgodbe.
    Kot rečeno, srečno!

  16. simonarebolj simonarebolj pravi:

    @Gartner:
    Ne, kritik nisi zato, ker vidiš 500 filmov na leto. To jih lahko vidi vsak brezposelni ali penzionist z dovolj časa pa zato še ni filmski kritik. In tudi ni vseeno, kdo te pofočka za kritika. Direkt pač ni vneboleteča referenca. Očitno.

    Bistveno je, da s svojimi recenzijami ne dokazuješ razumevanja filma v vseh kategorijah, ampak vse skupaj funkcionira na “pač tako mislim”, “pač sem tako razumel”. Kritik mora prav razumet in mora prav videti, sicer ni kritik oziroma je zelo slab.

    Ta film o Capoteju je izvrstna mala študija o paradoksalnem človeku. In njegova osebnost se kaže v malih prizorih znotraj celote. Po eni strani je bil skrajno občutljiva in empatična osebnost, po drugi, v smislu oklepa, v kakršnega se je odel, pa surov cinik in nastopač. In ravno ta dvojnost ga na koncu sesuje, pravzaprav obup nad seboj. Tudi ni res, da se je Capote gibal večinoma v visokih krogih. Slaven je že bil, vendar ga niso kaj dosti radi sprejemali v družbo veliki, ker jim je deloval odbijajoč homoseksualec odbitega obnašanja. Tako kot tebi. Slave si je pa neizmerno želel in sprejetosti. Ena izmed njemu značilnih lastnosti je bila ta, da je precej nakladal osvojih druženjih z zvezdami, ki niso obstajala. To je prikazano v delčku, ko ga zaporni kamerad pobara o Elisabeth Taylor, češ da je nekje zasledil, da jo osebno pozna … Capote se rahlo zmede, potem pa zabevska … Oh, ja, ja … poznam ogromno slavnih oseb … hehehehe … V resnici jih ni srečal veliko, ampak v uglednejših družbah kar naprej nakladal o anekdotah z zvezdami, ki se niso zgodile. Eden izmed srhljivejših prizorov v filmu je, ko nek njegov fen pride po njegovem nastopu v zakulisje in mu izrazi kompliment, pijani Capote pa se začne cinično posmehovat na račun njegovih besed, da nazabava svoje ugledne prijatelje. Imel je pravzaprav samo eno zaveznico, ki je zelo dobro poznala obe plati njegove razcepljene osebnosti in ga tudi opozarjala na temno plat medalje, ki ga je tudi ugonobila.

  17. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Bronte, če ima nekdo drugačen filmi okus za določen film še ne pomeni, da ne zna pisati recenzij. In vsak ima svoj stil, misliš, da je recenzija samo tisto, kar na veliko filozofira in se izogiba “frajerskih” stavkov, Trapasto, res. Le poglej si Maltina in Eberta, oba sta recenzista, pa četudi eden napiše en stavek, drugi pa cel esej. Pač različni stili pisanja in različna mnenja o filmu. So what.

    Simona, no pa dajva, čeprav se mi ne ljubi. Ne vem zakaj imaš v glavi, da bi moral vsak kritik filozofirati in se iti neke globoke znanstvene ter intelektualne pizdarije v svojih tekstih. Leonard Maltin, sicer eden najbolj spoštovanih ameriških kritikov za vsak film recimo napiše le tri stavke in to vsako leto zapakira v svoj izjemno popularni Movie Guide. Roger Ebert je znan po tem, da vključi svojo osebno noto, spet kdo drug pač napiše po filozofsko. Vsi so kritiki in vsi obvladajo zadevo. Samo v pisanju je razlika in to je vse. Ti mešaš pisanje recenzij in filmski okus. To je velika razlika. In če je nekdo nek film razumel tako kot ga je, ne pomeni, da ne zna pisati in da nima pojma. Kdo pa pravi, da je tvoje razumevanje pravilno? Kdo?
    Vidiš, v tem je hec. Jaz sem ga razumel tako, ti drugače, nekdo tretji spet po svoje. V tem je čar filma, da vsakdo najde kaj zase.
    Najbolj smešni pa so mi ljudje, ki v svojem življenju niso napisali niti ene kritike, pa so najbolj pametni pri pisanju drugih.
    In ni bil samo Direkt, če že hočeš vedeti. Bilo je veliko drugega, a zakaj bi ti sploh to razlagal, saj boš spet napadla brez veze in trajbala svoje.
    Tebi moje recenzije niso všeč. Pa kaj. Pač ti niso. Ni ti jih treba brati.
    To je vse.

  18. Stric Bedanc Stric Bedanc pravi:

    Kokice! Kokice!
    mala merica 2 €
    srednja merica 3€
    velika merica 4€
    mega merica 5€

    /me se zlekne in začne šteti denarce

  19. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Stric, tvoj vsakdan?

  20. tinamalina tinamalina pravi:

    Najlažje je bit pameten in solit pamet…

    iztok, ker veš, da si strokovnjak na področju in filmsko razgledan, je čisto odveč, da se ukvarjaš z nepomembnimi mnenji.
    Res je da se včasih glede splošne ocene kakega filma s tabo ne strinjam :) , vendar tvoje kritike rada preberem in so mi zelo kvalitetne.
    Piši svoje in briga te za ostalo.

  21. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Tina, ma saj se ne sekiram, sam včasih mam mal slab dan, pa si vzamem čas za odgovore tudi takim zadetkom. Mi je pa res smešno, da tolko pametujejo o mojem poznavanju filma.
    Če bi mi bla pa Capote in Good Night and Good Luck odlična, pa bi blo vse okej.
    Bedno do konca.
    Eh, res se ne splača.
    Včas sem res bedak, da takih komentarjev raj ne ignoriram.
    Po drugi strani pa, le zakaj bi moral biti tiho.
    Včasih je treba tudi povedati kako in kaj.

  22. simonarebolj simonarebolj pravi:

    @Iztok:
    Sploh ne gre za formo. Filozofsko ali nefilozofsko, v treh stavkih ali tridesetih, z osebno noto ali brez … razumevanje filma v obrtnem in umetniškem kontekstu, kaj šele vsebinskem, za kritika mora obstajat kot osnovna podlaga. Kako se potem odloči mnenje zapakirat, je pa nekaj drugega. Če napišem filmsko recenzijo tako, da vključim osebno noto na temo Capoteja, bo tudi ta osebna nota izpadla popolnoma drugače, če film razumem ali pa če ga ne. Potem lahko na osebni noti pišem o parjenju škržatov in vztrajam, da je to pač moja osebna nota asociacije na Capoteja in izpadlo bo zelo neprepričljivo, če svoje teze ne bom nikakor argumentirala. Fino se je predhodno tudi malo pozanimat o ozadjih obravnavane tematike filma, če se že gremo recenziste, ki hkrati ponujajo tudi napotke in smernice pri ogledu. Razumet, da je bil Capote na primer autsajder že zaradi svojega nizkorazrednega pedigreja in nikoli sprejet v visoko družbo drugače kot klovn. Ujet stavke, da se je z morilcem počutil enak, kar se tiče pedigreja in zakoličene osebnosti, a se je počutil, kot da bi ušel skozi zadnja vrata in pri zadnjih vratih je tudi hladnokrvno deloval. Treba je razumet, če je film take vrste, da so dialogi in drobne situacije zelo pomembna govorica filma.

    Ne trdim, da si edini pavšalen do skrajnosti komercialno usmerjen pisec o filmih, ampak si. To niso kritike, ampak prosti spisi nekoga, ki je dobil priložnost, da svoje spise kaže naokrog in mu kdaj pa kdaj celo plačajo za to. Saj veš … ti nas prepričuješ, kako je Murko skrajno simpatičen fant, Zlatko Dobrič pa najbolj prijazno bitje na svetu in potem še pribiješ, naj ne pozabimo, koliko plošč je prodal, torej je zelo uspešen. Medtem ko na izvrstnih izdelkih in ustvarjalcih lomiš kola kar počez, brez občutka odgovornosti do vrhunskih stvaritev. Zelo neodgovorno in hvala za opozarjanja, da smo potrošniki še danes večinoma navadni debili. Problem je samo v tem, da pri tvojih referencah, ki jih ponujaš za druge, to ne izpade zapisano tako.

    No, kar se tiče pa tvojega jamranja, da vedno najbolj udrihajo tisti, ki ne poznajo dotičnega dela, pri meni sigurno ne velja, saj sem v življenju pisala tudi recenzije in prispevke o filmu. In ne mislim, da imam samo zaradi tega kaj več pojma od morda bronte72, ki je prav tako lahko izjemno nadarjena in poučena, ampak pač deluje krativno na kakšnem drugem področju. WTF!

  23. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Simona, vedno praviš, da si pisala nekoč. To je premalo. Piši tudi zdaj in piši vedno. Tudi jaz sem znal nekoč narediti stojo, zdaj pa je ne znam več. Jebat ga.
    Vse to kar si zapisala je pač tvoje mnenje in prav je, da ga zagovarjaš. Moje je pač drugačno. In lepo, da je Bronte kreativka, hvala bogu, saj takih manjka. Toda to ne pomeni, da je poklicana, da mi soli pamet o filmih. Lahko mi jo o čem drugem, o filmu pa mi je žal ne bo. Pa tudi tebi je ni treba.

  24. simonarebolj simonarebolj pravi:

    @Gartner:
    No, no … hehehe … ne pišem, da sem pisala Nekoč … toliko stara pa nisem, da bi uporabila izraz s tako starodavnim pridihom. To je samo stvar take in drugačne ponudbe, vsega hkrati ne moreš počet vsaj dobro ne), zato me je glede na možnosti zanimalo še kaj drugega in sem za nekaj časa prostovoljno prenehala pisat recenzije. Moja podkovanost in obutek, ki sem ga pridobila, pa ni niti približno tako trhlih temeljev, da bi že v roku enega leta izgubila vse pridobljeno … hehehe … Kvečjem nadgrajujem se. Tako da me izgube smisla ni nič strah, ker se nikoli nisem ničesar piflala na horuk, zato me kvizi na temo pljuvanja podatkov sploh ne zanimajo. To je za recenzista še najmanj pomembno, prej postranskega pomena. Bistveno je, kaj znaš s podatki počet. Temu se reče konstruktivno poznavalstvo!!!

  25. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Simona, prav to, da lahko nehaš pisat recenzije in da jih pišeš le zato, da z njimi zaslužiš, je dokaz, da filma nimaš rada na pravi način. Jaz sem jih namreč dolga leta pisal le zase. Za svoj užitek. Nikjer jih nisem objavil. Bral sem jih le svojim prijateljem. Nabralo se jih je za deset zvezkov, saj sem jih pisal na roko. Ni me motilo, da jih nihče ne vidi, saj sem v tem užival. Ko so me vsi začeli prepričevati, da so zelo dobre in da je škoda, da bi ostale samo pri meni, pa se je začelo. Prišle so ponudbe in zagrabil sem jih. In četudi jih zdaj ne bi mogel nikjer objavljati, bi jih še vedno pisal samo zase. Za svoj užitek. Nikoli ne bi mogel tega prekiniti, saj bi bilo škoda. To je del mene. Za razliko od tebe, ki lahko prenehaš in boš pisala samo takrat, ko bo treba.
    To pa je v bistvu glavna razlika med nama. Jaz filme gledam z užitkom, ti pa z naporom.

  26. notnow pravi:

    Ampak ste res težki, no. :)

    Če Iztok rad piše kritike, naj jih pač piše. Če pa še kaj zasluži s tem, pa še toliko bolje. Jaz res ne vidim, v čem je tu problem in zakaj se s tem toliko obremenjujete.

  27. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Notnow, jebat ga, očitno nimajo drugega dela :)
    Jaz pa sem bedak, da jim sploh odpisujem.
    No ja, zdaj sem nehal :)

  28. simonarebolj simonarebolj pravi:

    @Iztok Gartner:
    Nikjer nisem zapisala, da pišem samo za zaslužek, še bolj podtikajoča je navedba, da gledam filme z naporom! Od kod ti to? Preden sem začela pisat kritike za javnost, nisem samo gledala filmov in pisala recenzije zase, ampak sem se tudi poučevala o filmski umetnosti na več frontah!

    Kar se ponudb tiče, pa ni bilo mišljeno predvsem na keš, ampak ponudbe in stremljenja v smislu izziva. Konec koncev imam pa tudi jaz blog, ki ga pišem zastonj, verjetno ne zato, ker tako trpim ob tem dejstvu. In marsikaj je tudi v mojem predalu in bo tam ostalo. Zakaj? Ker si postavljam kriterij! Ljubezen do nekega delovanja je že nujno potrebna, predvsem na kreativnem področju, vendar ni vse. Morajo obstajat tudi kriteriji in način, da ljubezen pride do izraza v pravi konstruktiven namen. Do tega se dokoplješ pa s pomočjo razuma, učenja in samokritičnostjo.

    Tokrat se strinjam z bentilnikom.

    @notnow:
    Seveda je problem, če ima nekdo dostop do javnosti, ki še posebej apelira na manj zahtevno publiko in pri tem vztrajno podpira s svojim umovanjem šikaniranje kakovosti in povzdiguje tretjerazredni slaboumni kič. Ni fajn!

  29. Tadej Tadej pravi:

    kk se vam da … :\

  30. bentilnik bentilnik pravi:

    @notnow:

    Vse bi bilo lepo če bi pisal meni je bil film lep. Ne vem kakšen bo vam. Mene ni nikoli pred davnimi časi preganjal senator McCarthy. Pa mi je bil dotični film do jajc.

  31. vetervlaseh vetervlaseh pravi:

    primitivci an…
    ne bom zdj tle jest kj reku o kvaliteti kritik in ali to sploh so kritike… to so pač recenzije (kar tudi piše da so) ki vključujejo avtorjevo lastno mnenje… nič narobe… mogoče se komu to mnenje kdaj zdi malo zgrešeno, ampak jebat ga an…
    vsak ima pravico do svojega mnenja, blog je eno izmed orodij za izražanje…
    a zdj človk še lastnga mnenja o filmih ne sme napisat?

    aja… pa še glede tvojga (Iztok) komentarja na moj komentar: pri meni so filmi v zvezi z glasbo eden izmed omiljenih žanrov, tako da so filmi kot La Bamba in podobno všeč tudi meni… ampak Walk the Line je pa še zmeraj (poleg Spinal Tap-a, ki itak spada v svojo kategorijo) najboljši… :D
    Pink Panther pa meni niti ni bil tako zelo slab… sploh v primerjavi z Date Movie-jem, pri katerem je bil že napovednik poden… mogoče je bil Panter zate sicer razočaranje… zame pa je bil pozitivno presenečenje, saj Steve Martina ne maram preveč, mi je bil pa film kar všeč…

  32. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Veter, This is Spinal Tap pa je itak klasika. Nisem ga pa omenil, saj gre za izmišljen bend. Hudo dobra parodija rock glasbe.
    Steve pa je veliko boljši v kakšnih starejših komedijah.

  33. filmoljub pravi:

    Munich je vsekakor eden boljših Spielbergovih filmov (pa mi ta režiser v povprečju sicer ni blazno povšeči, večinoma se mi zdi infantilen). Svoj pogled na film sem opisal tukaj.

  34. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Filmoljub, meni pa eden najbolj povprečnih in čisto nič posebnega.

  35. Matjaž Verčič pravi:

    ‘Okusi so različni. Moj je tak, vaš je drugačen. Tile filmi mi niso bli kul, vam so bli. Pa kaj. V tem ne vidim problema. Zakaj je treba na tak beden nivo. Če ti ni kul, poveš zakaj ti ni, poveš argumente in pojasniš zakaj se je po tvoje nekdo zmotil.’

    1. Okusi pri recenzijah ne pomenijo nič, mogoče s tem ko ti je kaka zvrst bolj všeč lažje pogledaš in opišeš, to je pa to. Pri recenzijah se gre za to, da imaš odprto glavo in da vidiš, dojameš in povzameš bistvo, + slabe in dobre stvari filma.

    2. Munich samo 3? Še nikoli nisem nikjer zasledil tako slabe ocene, skoraj bi me butnilo dol s stola.

    3. Spinal Tap je bil izmišljen band, ampak je pa imel kariero po filmu. I kidd u not.

  36. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Matjaž, vse je enkrat prvič :)

  37. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Date Night, The Spy Next Door, Tooth Fairy, Powder pravi:

    [...] Shawn Levy, ki ima za pasom tudi take bedarije kot sta Cheaper by the Dozen in The Pink Panther, je brez dvoma slaba izbira za film, kjer sta glavna Steve Carell in Tina Fey, zdolgočasena [...]

  38. Recenzije: Big Mommas: Like Father, Like Son, Just Go With It, Unknown « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] kar je bilo pri drugi Debeli mami slabo, je zdaj pri tretji še slabše. Čista rutina, kjer ni smešno ničesar in kjer bi si celo [...]

  39. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Cowboys & Aliens, The Smurfs, Bad Teacher pravi:

    [...] vlogi igrata Daniel Craig in Harrison Ford, se pravi James Bond in Indiana Jones. Jp, tole je bolj Zathura: A Space Adventure kot Iron Man, če ostanem v kontekstu Jona Favreauja, zelo nezanimiva, klišejska, dolgočasna, [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !