Včeraj se je zgodil čudež. Prava revolucija. Dogodek, ki mu v vsej slovenski zgodovini skorajda ne najdem para. V oddaji As ti tud notr padu je namreč neka ženska pokazala prsi. Brez cenzure in brez sramu. Še več, celo masirala si jih je. Po navodilu Saške Lendero seveda. No ja, masaža je resda potekala brez dotikanja, pa vendar, ženska je bila gola, ura pa je bila devet zvečer. Torej v času, ko televizijo gledajo tudi otroci.

Ali to pomeni, da je oddaja v krizi in da je gledanost tako zelo slaba, da so nujno potrebni tudi takšni prijemi? Nas v naslednji oddaji čaka gola Saška Lendero? Morda kar goli Borut Pahor?

Dajte no, le kam so izginili časi, ko so bile oddaje zabavne tudi brez golote?

KLIK do inserta

Gotovo ste kdaj pogledali kak par in si ga predstavljali v postelji. Kaj vem, morda sta celo pomislili, da bi ju radi videli pri tem početju. Ne zaradi rajca, marveč zato, ker ste pač firbec. Ali pa, ker ste dobili občutek, da bi se močno zabavali. Smo ljudje po naravi res voaerji? Nas res zanima kaj drugi ljudje počnejo v postelji? Je tudi gledanje porničev le voajerstvo? Nam je lasten seks tako dolgočasen, da se moramo sliniti ob drugih? Je gledanje lastnega seksa v ogledalu prav tako voajerstvo? Cel kup zanimiv vprašanj, na katera lahko vsak posameznik odgovori drugače.

Prepričan sem, da punce ob pogledu na fanta, ki ga ne poznajo, razmišljajo tudi o tem, če je dober ljubimec. Če obvlada in kaj pravzaprav skriva med nogami. Prepričan sem tudi, da popolnoma isto počnejo tudi fantje, ko opazijo kakšno žensko, ki jim je všeč. Ni kaj, ljudje smo seksualna bitja, zato je povsem naravno, da nas take reči začnejo zanimati že na začetku. Še preden oseba, ki jo gledamo, recimo odpre usta. Finta je seveda v tem, da so lahko pričakovanja včasih prevelika, ocena pa povsem napačna. Da je lahko nek moški, ki zgleda kot da ne zna šteti do pet, v postelji pravi lev. Nek drugi, ki deluje kot Casanova, pa klitoris išče na hrbtu. Enako je pri ženskah. Kakšna na pol gola in na videz pogumna ter odprta je lahko v postelji čista klada, kakšna, ki se dela pridno, pa seveda lahko podre bregove.

Zanimive so mi tudi ocene kako naj bi seksali znani ljudje. Recimo Brad in Angelina, ali Tom in Katie. In prav znani nam ponavadi vzbudijo največ zanimanja ter domišljije. Ko v javnost namreč tako ali drugače pride kakšna privatna porno kaseta, ljudje čisto ponorijo in komaj čakajo, da si zadevo ogledajo. Le spomnite se Pamele in Severine. Ali pa Paris in recimo Tonye Harding. Njihovi posnetki so šli za med. Ne zaradi rajca, marveč zaradi firbca. Zaradi želje, da navadni smrtniki pogledajo kako to počnejo slavni.

Ste pomislili kako seksajo vaši najboljši prijatelji? Vaša učiteljica? Kako seksa Katarina Kresal? Ali pa Janez Janša? Hudiča, kako seksata Jan Plestenjak in Mario Galunič?

Saj res, ste kdaj pomislili, če koga zanima kako seksate vi?

Da se ljubljanska in celjska hip hop scena gledata malce postrani, je znano že dolgo časa. Vse od pesmi Vojna, ki jo je proti Klemnu Klemenu odrapal Celjan C-Dogg. Tako imenovani diss resda ni ujel neke posebne popularnosti, toda poznavalcem slovenskega hip hopa je bilo takoj jasno, da se fantje ne marajo preveč. Prav zato je bil nedavni radijski “napad”, ki so ga pod vodstvom zloglasnega poznavalca naše hip hop scene Jizaha izvedeli nekateri ljubljanski raperji povsem razumljiv. Najbolj glasna naj bi bila Valterrap in Zlatko, ki naj bi si privoščila tudi celjskega gangsta raperja Rhyme Goda, kateri je imel od prej neporavnane račune tudi z s kranjskim raperjem Pižamo. Fantje so kritizirali Celje in se ponorčevali tudi iz referena ene izmed Rhymeovih uspešnic, ki jih lahko najdete na njegovem še vedno aktualnem albumu Rhymez & Bitchez.

Jasno, Rhyme jim ni ostal dolžan in je včeraj na svoj Myspace portal serviral povračilni udarec. Pesem z naslovom Svet ni lep demo, kjer ostro napade tudi Zlatka, Valterja in Pižamo. Ki vsem trem pove kaj si misli o njih in jih z navihanimi, provokativnimi ter drznimi rimami povsem razoroži ter jim jebe mater. Tako imenovani diss že dviga prah, Rhyme God pa nam je zaupal, da tega ponavadi ne počne, da pa so fantje tokrat šli čez mejo in je bil primoram rukniti povračilni udarec.

KLIK do Rhymeove pesmi

Warren Beatty je včeraj praznoval 71 let. Tisti Warren Beatty, ki je podrl vse babnice v Hollywoodu. Če vas zanima točna cifra, si poglejte vse odjavne špice njegovih filmov. Da ne bo pomote, Warren ni bil le ženskar, Warren je bil tudi prekleto dober igralec. Drzen, inovativen in drugačen od svojih kolegov. Prav zato je zdržal tako dolgo. Prav zato še vedno uživa tako spoštovanje. Ko je posnel prvi film, romantično dramico Splendor in the Grass, je postal zvezda. Čez noč. V eni sekundi. Že med snemanjem. Ko je istega leta, se pravi leta 1961, posnel še The Roman Spring of Mrs. Stone, pa je bil že legenda. Nič čudnega, v prvem je obrnil mlado Natalie Wood, v drugem pa ostarelo Vivien Leigh.

Ker je bil lep kot angel, je v posteljo dobil vse ženske, ki si jih je zaželel. Da ga ne bi imeli le za praznega lepotca, pa je začel snemati tudi filme z globino. Tudi filme, ki jim ni bilo vseeno. Recimo Bonnie & Clyde, McCabe & Mrs. Miller in The Parallax View. Prav to ga je naredilo za legendo. Prav to, da je pokazal, da mu ni vseeno, ga je ločilo od mnogih kolegov. Da ne bi razočaral svojih oboževalk, je kljub temu posnel Lilith, Shampoo in seveda Heaven Can Wait, kjer se je prvič preizkusil tudi kot režiser.

Osemdeseta je začel zelo resno. S filmom Reds, ki ga je seveda tudi režiral in si končno priboril oskarja. Potem si je vzel šestletno pavzo in zaigral še v zloglasni komediji Ishtar, kjer mu je družbo delal Dustin Hoffman. Film še danes velja za enega največjih flopov v hollywoodski zgodovini, Warren in Dustin pa se iz tega še vedno šalita. V osemdesetih je torej posnel le dva filma, devetdeseta pa je po Dicku Tracyju sesul s filmom Bugsy. Z gangstersko mojstrovino, ki so ji na oskarjevsko noč naredili hudo krivico in jo pustili na suhem. Film je bil tako zelo dober, da sem za trenutek pozabil celo na Botra, Warren pa se je med snemanjem zaljubil v Annette Bening, ki je potem postala njegova žena.

Po Bugsyju je zaigral v romanci Love Affair in se ob koncu tisočletja vrnil še z odlično politično komedijo Bulworth, kjer je bil spet tudi režiser. Leta 2001 je nastopil v filmu Town & Country, v sploh ne tako slabem filmu, ki pa je finančno močno pogorel in mu očitno pobral voljo do filmov. Od leta 2001 dalje namreč ni posnel nobenega filma več. Lansko leto je na podelitvi Zlatih globusov, kjer so ga nagradili za življensko delo, resda obljubil, da še ni rekel zadnje besede, toda 71 let ni malo. To je starost, ko se lahko igralec brez slabe vesti upokoji in uživa v sadovih svojega preteklega dela.

Warren Beatty za vedno ostaja eden mojih najboljših igralcev. Pravi dedec in možakar, ki je za vedno zaznamoval sedmo umetnost. Edina ženska, ki je ni podrl, je seveda njegova starejša sestra Shirley MacLaine. Na njegovem dolgem spisku ljubic pa so tudi Madonna, Brigitte Bardot, Leslie Caron, Joan Collins, Cher, Julie Christie, Liv Ullman, Diane Keaton, Goldie Hawn, Candice Bergen, Elle Macpherson in Stephanie Seymour, ki ga je dala na čevelj zavoljo pevca Axla Rosea.

Ko sem gledal zadnja Trenja, sem razmišljal, da bi ugrabil in skril nekaj naših političnih veljakov. Recimo Jelinčiča, pa Bajuka, morda Zvera in recimo tudi Golobiča. No ja, tudi Pahor in Janša ne bi bila slaba za ugrabit. Potem bi novico objavil v Malih oglasih ali na Bolhi in čakal najboljšega ponudnika.

Zapisal bi nekako takole:

Prodajam moškega srednjih let na hudem položaju. Plešast in zelo zvit. Zvestoba ni garancija.

Ali pa takole:

Prodajam lepotca v elegantni obleki. Možnost napredovanja je velika.

Ali pa takole:

Prodajam čudaka, ki rad govori neumnosti. Viza do konca življenja.

Res me zanima, če bi dobil kaj denarja in na koliko bi lahko nastavil začetno ceno.

Za letos sem se odločil, da ure ne bom premaknil naprej. Da bo ostala tako kot je. Na tak način si bom vsak dan podaljšal za eno uro in se bom požvižgal na ostali svet.

Upam, da ne bo edini in da se tejle ideji pridruži še kdo izmed vas.

Da ne bom edini kreten, ki bo za celo uro zamudil vse stvari v življenju.

Zadnje čase se na naši blogosferi pojavlja vse več lezbijk. Vse več punc, ki jim ni nerodno priznati, da so lezbijke. Da ljubijo ženske in da jim to paše sto na uro. To je seveda pohvalno, saj vidim, da istospolna ljubezen ni več tak tabu in da deklet ni sram javno priznati svoje spolne usmerjenosti. Okej, toda vseeno imam občutek, da se mečejo ven. Da jim je to priznanje najbolj pomembna stvar v življenju. Da se s tem hvalijo in so prav na to najbolj ponosne. Ni jim važno, da recimo študirajo pravo, važno jim je, da so priznale, da so lezbijke. Ni jim važno kdo bo zmagal na volitvah, važno jim je, da so priznale, da svojo partnerko rade božajo po joškah. Ni jim važno, da so dobile novo službo, važno jim je, da so odkrile čare vibratorjev. Samo seks in seks. Kot da bi želele v resnici le rajcati tipe in lezbištvo furati le za imidž. Le za zabavo. Le zato, da imajo o čem pisati. Hudiča, saj sploh ne verjamem, da so v resnici lezbijke. Če pa so, pa jim gre zraven nasmeh. Recimo pri lizanju mucke, ali pri gnetenju prsi svoje partnerke.

A je to, da pišeš o seksu s svojo partnerko res tako nujno? Imaš kot lezbijka potem občutek, da si naredila nekaj velikega?  Se s tem dejansko mečeš ven? Je vse skupaj res tak tabu, da imaš občutek, da ga boš s takim zapisom porušila? Res me zanima koliko blefa je v teh puncah in v lezbijkah na splošno. Zdi se mi namreč, da prava lezbijka svoje usmerjenosti ne bi obešala na tako velik zvon in to v čisto vsakem svojem zapisu. Rekoč, lezbijka sem in na to sem ponosna. Okej, bodi ponosna. S tem ni nič narobe. Toda zakaj preprosto ne poveš, da si lezbijka in da je to pač to. Zakaj tak pretiran zanos in odkrivanje Amerike, ki je že odkrita.

Hudiča, a res še vedno živimo v družbi, kjer je homoseksualnost tak dosežek, da bi si zanj vsak posameznik zaslužil medaljo in film, v katerem bi ga igrala Ellen DeGeneres?

In ja, so lezbijke v spolnosti res tako zavrte, da se morajo osvobajati s pisanjem seksualno nabitih blogov?

zda 2003, pustolovska vojna drama, režija: Edward Zwick, igrajo: Tom Cruise, Ken Watanabe, William Atherton, Tony Goldwyn, Chad Lindberg, Billy Connolly, Timothy Spall, Masato Harada, Koyuki

Pozabite na Sedem samurajev, v mestu je Tom Cruise.

Edward Zwick je pred leti posnel Jesensko pripoved, enega najboljših, najlepših in najbolj žalostnih filmov vseh časov. Zares pravo mojstrovino, ki je zaigrala na vse potrebne karte in v jok spravila celo serijske morilce. In sedaj je posnel še Poslednjega samuraja, se pravi nadaljevanje Jesenske pripovedi, rimejk Jesenske pripovedi in parafrazo Jesenske pripovedi. Torej film, ob katerem bodo jokala celo trupla. Pozabite na Braveheart, na sceni je novo srce. Srce ameriškega vojaka Nathana Algrena (Tom Cruise), ki se spremeni v samuraja in najde smisel življenja. V poslednjega Mohikanca, ki na novo odkrije ponos, hrabrost in čast. V našega Jurija Kozjaka, nesrečnega janičarja, ki so ga ugrabili Turki in je moral na koncu požgati lastno vas. V pilota Johna Blackthornea, ki ga je leta 1980 v seriji Shogun kot veste igral Richard Chamberlain. In seveda, v Leeja Marvina, ki se je moral v filmu Hell in the Pacific med drugo svetovno vojno na samotnem otoku prerivati z Japoncem Toshirom Mifunejem. Ker Nathan Algren seveda ni na samotnem otoku, marveč na japonskem leta 1877, v času, ko je tamkajšnji cesar izgubil jajca, se začel prodajati zahodu in nasedati obljubam svojih pohlepnih podanikov, se mora prerivati s samurajem Katsumotom (Ken Watanabe). Poslednjim ostankom zgodovine, ki vodi vojsko svojih samurajev, patriotsko naravnanih bojevnikov zapisanih harakiriju, kateri nočejo v korak s časom in se zavzemajo za starodavne japonske vrednote. Vrednote, ki jih kupi tudi naš Nathan-san, zagrenjeni alkoholik in junak vojne z Indijanci, ki so v kozji rog ugnali celo generala Custerja.

In samo pomislite, igra ga Tom Cruise, največji zvezdnik vseh časov, ki igra vsaj tako dobro kot v Magnoliji in Četrtem juliju. Tako dobro kot Dustin Hoffman v filmu Little Big Man. Tako izvrstno kot Kevin Costner v Pleše z volkovi. Tako predano kot Ben Kingsley v Gandiju in Peter O’Toole v Lawrenceu Arabskemu. In Poslednji samuraj je briljantna mešanica filmov Jesenska pripoved, Little Big Man, Pleše z volkovi, Gandhi, Rojen četrtega julija, Braveheart, Lawrence Arabski, Shogun in Hell in the Pacific. Enkratna in neponovljiva mojstrovina, ki vsakemu izmed teh filmov ukrade najboljše, se kljub temu izogne klišejem, premore dovolj samodiscipline, da ne podleže pretirani patetiki in se iz minute v minuto spreminja v takojšnjo klasiko. V večen material, v film vseh filmov, v resnega kandidata za najboljši film vseh časov. V evergreen za vse generacije. V Gone With the Wind, ki ga nese samo dejstvo, da je predober za člane akademije, ki tala oskarje. In da ne pozabim. Jokal sem. Kot majhen otrok. In to petkrat zapored. Kot pri Jesenski pripovedi. Kot takrat, ko sta umrla John Candy in River Phoenix. Takrat, ko je Bambiju umrla mama. Ko je Pele zadel gol v filmu Escape to Victory. Ko je Robert Redford zadel žogo v filmu The Natural. Ko je v filmu Let nad kukavičjim gnezdom umrl Jack Nicholson. Ko je Robert DeNiro oživel v filmu Awakenings. Ko je v filmu Love Story umrla Ali MacGraw. Ko je Tom Hulce zaspal v Amadeusu. Ko je Jim Carrey nasedel vraču v filmu Man on the Moon. Ko je Indijanec lutka v filmu The Indian in the Cupboard zajahal svojega konja. In seveda, ko Poslednji samuraj ni dobil vseh možnih nominacij za oskarja in podrl rekord, ki ga držita Titanic in Ben Hur. Ja, dragi moji, tako dober in veličasten film pride v kina samo na vsakih pet let. Pa kaj, če so japonske vojake v resnici učili pruski generali.

Ocena 5

The Fellowship of the Ring (zda 2001, avantura, režija: Peter Jackson, igrajo: Elijah Wood, Ian McKellen, Viggo Mortensen, Sean Astin, Liv Tyler, Sean Bean, Ian Holm, Cate Blanchett, John Rhys Davies, Hugo Weaving, Christopher Lee, Billy Boyd, Dominic Monaghan, Orlando Bloom)

Stvar je jasna, v kina so se ponovno vrnili časi filmov The Neverending Story, Ladyhawke, Clash of the Titans in Willow ter risanke Palček David, kjer so ravno tako nastopali zlobni troli.

Gospodar prstanov ni film, marveč dogodek. Tako kot Vojna zvezd in Harry Potter. Dogodek leta, dogodek desetletja, dogodek stoletja, dogodek tisočletja in če hočete, tudi dogodek celotne človeške zgodovine. Tu ne gre samo za dogajanje na platnu in roman, ki ga je sredi petdesetih napisal John Ronald Reuel Tolkien. Tu gre za takojšnji kult, legendo, mit, zagotovitev večnosti in seveda za ogromno tržno nišo, ki je v vrtec poslala celo Stevena Spielberga, sicer velikega mojstra tržnih niš. Gospodar prstanov je močnejši kot vitez Lancelot in legenda o meču. Še več, Gospodar prstanov preseže celo Biblijo, knjigo, ki so jo kot veste skupaj napisali Bog, Mojzes in Jezus Kristus. Gospodar prstanov je največja reč, ki so jo doslej videle naše oči. Posneli so ga v treh delih, vanj zmetali več kot 300 milijonov dolarjev, za reklamo dali vsaj še enkrat toliko, najeli režiserja, ki je bil pred tem znan po ogabnih komedijah Bad Taste in Brain Dead, na svojo stran dobili briljantno igralsko ekipo in šli na vse ali nič. Dobili so vse. Več kot vse. Dobili so zadetek, ki ga ne pomnim vse od leta 1895, ko sta brata Lumiere Francozom predstavila film, kjer se je vlak pripeljal na železniško postajo. Gospodar prstanov je namreč ravno prav otročji, da bo všeč otrokom in odraslim, ravno prav nasilen, da se bo lahko kosal z vsemi mogočimi akcijami, ravno prav čaroben, da mu ne bomo mogli očitati dejstva, da mu manjka Steven Speilberg, ravno prav dolg, da mu bodo lahko rekli novi Gone With the Wind, ali kar novi Titanic, ravno prav domiseln, da bi ga lahko označili za Dantejevo Božansko komedijo in seveda ravno prav mogočen, da bo osmešil svojega tekmeca Harryja Potterja. Pa vendar, nikar ne pozabimo, da smo v osemdesetih videli filme The Neverending Story, Ladyhawke in Willow, v sedemdesetih Clash of the Titans, v tridesetih pa Čarovnika iz Oza, ki je, roko na srce, služil za vzor gospodu Tolkienu, ko je pisal svoj roman. Frodo, ki ga malce preveč statično igra Elijah Wood, je namreč Dorothy, njegov prijatelj Samo (Sean Astin) je psiček Toto, čarovnik Gandalf (izvrstni Ian McKellen), vilinjek Legolas (Orlando Bloom), viteza Aragorn (Viggo Mortensen) in Boromir (Sean Bean) ter škrat Gimli (John Rhys Davies) pa so Pločevinko, Lev in Strašilo, se pravi bratovščina, ki je v Čarovniku iz Oza iskala glavnega vladarja čarobne dežele Oz. Če k temu dodamo še to, da je tokrat namesto čeveljčkov čaroben prstan in da namesto opic po zraku letajo goblini, nam mora biti jasno, da Gospodar prstanov ni nič drugega kot rimejk Čarovnika iz Oza, kjer pač nihče ne poje in ne pleše.

Two Towers (zda 2002, avantura, režija: Peter Jackson, igrajo: Elijah Wood, Ian McKellen, Viggo Mortensen, Sean Astin, Liv Tyler, Christopher Lee, Orlando Bloom, Billy Boyd, John Rhys Davies, Brad Dourif, Cate Blanchett, Miranda Otto, Dominic Monaghan, Bernard Hill)

Drugo poglavje največjega filma vseh časov.

Če je prvi Gospodar prstanov izgledal bolje kot Biblija, moramo reči, da drugi povozi celo pekel, raj in vice, se pravi kraje, ki so bili vedno najbolj znani ravno po svoji scenografiji. Še več, drugi Gospodar prstanov izgleda tako, kot da bi na novo izumil domišljijo, fantazijo in iluzijo, torej tako, kot da bi ga posneli z namenom, da bi svet pozabil na vse pravljice tega sveta in končno le priznal, da sta bila brata Grimm le bedaka brez smisla za pripovedovanje. Povedano drugače, drugi Gospodar prstanov je film, ki je v resnici pravljica in pravljica, ki je v resnici film, kar pomeni, da po njem ne rabimo ne pravljic, kaj šele kakršnegakoli filma. In če pomislimo, da gre v bistvu le za prispevek k ekološki varnosti, kjer se uprejo celo drevesa, le za preprosto zgodbico o prstanu, s katerim lahko zavladaš svetu, in za ognjeno vagino, iz katere se bo rodil največji negativec vseh časov, nam mora biti jasno, da v bistvu sploh ne gre za izmišljotino, marveč za najbolj realno pripoved vseh časov, kjer so zbrana vsa dejstva o evoluciji, tretjem rajhu, Bogu, Kristusu, Mojzesu, srednjem veku, Rimljanih, industrijski revoluciji, Adamu in Evi, Romeu in Juliji, Hamletu, grških pripovedkah, Hollywoodu, naravi, vodi, kamnu, ognju, dinozavrih, židih in holokaustu. Joj, ljudje božji, kaj nam bo šele prineslo tretje, finalno poglavje, kjer bomo naposled le videli, kaj se bo zgodilo z ubogim Frodom Bisaginom (Elijah Wood), njegovim kompanjonom Samom (Sean Astin), vitezom Aragornom (Viggo Mortensen), škratom Gimlijem (John Rhyes Davies), vilinom Legolasom (Orlando Bloom), čarovnikom Gandalfom (Ian McKellen), hinavskim Golumom, no ja, rimejkom Tomaža Terčka, zlobnim Sarumanom (Christopher Lee), vilo Arwen (Liv Tyler) in hobitoma Pippinom (Billy Boyd) ter Medom ( Dominic Monaghan). Nimam pojma, vem samo, da se bo zgodilo nekaj zares velikega, veličastnega, mitskega, bajeslovnega, čarobnega, neverjetnega, divjega, norega, zabavnega, čudežnega, edinstvenega, torej takšnega, da nam bo znova vzelo sapo, dušo, telo in srce. Tako je, dragi moji, Gospodar prstanov je edini film na svetu, ki poleg telesa vzame še dušo, sapo in srce. In to kar trikrat zapored. Vsako leto znova. Kapo dol.

The Return of the King (zda 2003, avantura, režija: Peter Jackson, igrajo: Viggo Mortensen, Ian McKellen, Elijah Wood, Sean Astin, Orlando Bloom, Billy Boyd, Liv Tyler, Cate Blanchett, Hugo Weaving, Bernard Hill, Ian Holm, Miranda Otto, Dominic Monaghan, John Noble, John Rhys-Davies, Andy Serkis, Karl Urban, David Wenham)

Naše praprababice so imele Rojstvo naroda, naše prababice V vrtincu, naše babice Bena Hurja, naše mamice Vojno zvezd, mi pa bomo imeli Gospodarja prstanov.

Pa smo ga dobili, zadnje poglavje največjega filma vseh časov. Filma, ki je končal vse filme, vse zgodbe in vse pravljice. Tudi tiste, ki jih še niso napisali in tiste, ki jih ne bodo nikoli napisali. Pozabite na Georgea Lucasa in Stevena Spielberga. Na brata Grimm in na Hansa Christiana Andersena. Na Matrico in na Jasona ter njegove Argonavte. Na Neskončno zgodbo in na Žensko sokol. Pozabite na vse, saj boste potrebovali svež spomin. Povsem očiščeno glavo, prezračene možgane, sveže srce in spočite oči. Pred vami je dogodek. Dogodek leta. Dogodek vseh dogodkov. Dogodek, zaradi katerega lahko pozabimo celo na Boga. Kaj Boga, tudi na Hudiča, Budo in Dalaj Lamo. Celo na Georgea Busha, Osamo Bin Ladna, Slobodana Miloševiča, Sadama Huseina, Madonno in na Michaela Jacksona. Na vse kar jih poznamo, smo jih poznali in jih bomo poznali. To je novi svet. Svet tisočerih pravljic, pogumnih vitezov, hobitov, čarovnikov, trolov, dobrih vil, škratov, golumov, orjaških pajkov, zmajev in izgubljenih duš, bajeslovne inačice naših izbrisanih, ki namesto državljanstva iščejo odrešitev. To je nov začetek. Začetek filma in zgodovine. Začetek vsega tistega, kar se je moralo začeti. Začetek, ki ne rabi konca. In konec, ki ne rabi začetka. Nepozabno, mitsko, razkošno, veličastno in neverjetno doživetje, ki preseže celo seks. Divji orgazem, ki se noče in noče končati. Ogromna goreča vagina, ki čaka na svoj trenutek. Na svoj prstan. Na svojega kralja. To so Andrei Tarkovsky, Leonardo da Vinci in Vincent Van Gogh. Wolfgang Amadeus Mozart, Ludwig Van Beethoven in Johann Sebastian Bach. Jezus Kristus, Mojzes in Samson. Herkules, Odisej in Ahil. In seveda, to je Peter Jackson, svetovni rekorder med režiserji. Titanik, ki se izogne ledeni gori, druga svetovna vojna, ki namesto metkov strelja rože. To je ultimativno filmsko doživetje, katarza in nirvana. Elvis Presley, Frank Sinatra in Bing Crosby. Zaključek človeštva, evolucije in revolucije. Tom Cruise, Clark Gable, Marlon Brando in Marilyn Monroe. Vse tisto, o čemer smo sanjali. O čemer sanja silikon v prsih Pamele Anderson. O čemer sanjajo sanje. Filmska umetnost je končana. Sedaj nas čakajo le še ostanki. Le še spomini na hrabrega Aragorna (Viggo Mortensen), ki ne more mimo pripovedi Meč v kamnu in skupaj zbere vojsko umrlih nepridipravov. Na ubogega Froda (Elijah Wood), ki mu glavo obrne hinavski Smeagol (Andy Serkis). Na njegovega zvestega prijatelja Sama (Sean Astin), ki obračuna z orjaškim pajkom. Na neuničljivega škrata Gimlija (John Rhys-Davies), ki s svojimi enovrstičnicami tako kot vedno poskrbi za zabavo in sprostitev. Na učinkovitega in pogumnega blondinca Legolasa (Orlando Bloom), mojstra za velikanske slone. Na modrega in izkušenega čarovnika Gandalfa (Ian McKellen), ki na koncu izgubi upanje, saj je sovražnikov znova preveč. Na poštenega in preveč radovednega hobita Pipina (Billy Boyd), ki rad gleda steklene krogle. Na kraljično Eowyn (Miranda Otto), ki hoče biti emancipirana ženska. Na očarljivo vilo Arwen (Liv Tyler), ki hrepeni za Aragornom. Na njenega očeta Elronda (Hogo Weaving), znanca iz Matrice. Na ostarelega hobita Bilba (Ian Holm), ki je šel med pisatelje. In seveda na zloglasni prstan, košček nakita, za katerega bi ubijala tudi Natalija Verboten. Amen, molitev je končana.

Ocena 5

DODATEK:

Trilogijo sem si pred tednom dni ogledal še enkrat. Na posebni in podaljšani DVD izdaji, ki je vsebovala tudi prizore, katerih v kinih ni bilo. Doživetje je bilo spet nepozabno. Resda ne tako kot na velikih platnih, pa vendar tako, da sem ponovno odpotoval v pravljični svet. V svet, kjer ni prostora za realnost. In v svet, kjer bom seveda živel do konca življenja.

NAŠA GLASBA JE KVALITETNA

Da skupine Skuter, pardon, Skater, nisem maral, je znano že vrabcem na strehi. Pač mi ni sedla njihova glasba. Niti malo. Niti po pomoti. Zato so mi šli na živce, kar sem pri svojih zapisih tudi večkrat brez slabe vesti poudaril. Pa vendar sem se kljub temu zavedal, da jim ratuje. Da šibajo nove uspešnice, snemajo nove spote in da so čedalje bolj prisotni ter popularni na naši sceni. Vedno sem jih imel za slabo kopijo Atomikov. Kot Turbote. Kot vse tiste skupine, ki se pač gredo dance harmoniko. No in sedaj sem se odločil za intervju. Za napad. Za atentat. Prav zato sem jim postavil tako huda vprašanja. Priznam, odgovori so me presenetili. Fantje in dekle so kul. Na vse provokacije so se dobro znašli in mi dali vetra. Še posebej Samcy Jay, s katerim se tudi komuniciral preko maila. Njihova glasba mi še vedno ne sede, toda nanje sem začel gledati drugače. Kot na glasbenike, ki so se pač znašli in ujeli tržno nišo. Kot modele, ki od glasbe celo živijo. Ne bom jih več kritiziral, saj so face. Boli jih kurac. Še posebej Samcyja, ki bi ga rad nekoč spoznal tudi v živo. Magari samo zato, da me useka na gobec.

Začnimo direktno in brez dlake na jeziku, bi me res kdo izmed vas usekal na gobec, ker sem kritiziral vašo glasbo in besedila?
Glede na to, da kritiziraš vse, nam je čudno, da te še kdo ni (smeh). Mi te ne bi, saj če toliko pišeš in nas kritiziraš, pomeni, da smo ti zanimivi. Pa še dosti veš o nas, kar lahko izberemo iz vprašanj. Tk da… ne, ne bi te… vsaka reklama je dobra, kritika ali pohvala.

Iskreno mi povejte, so vam vaše pesmi všeč ali vam je jasno, da ne delate ravno neke hude kvalitete?
Da, naše pesmi so nam všeč, saj jih delamo za ljudi, za narod, kateri radi poslušajo takšno glasbo in se radi veselijo. Kar se pa tiče kvalitete, naša glasba je kvalitetna, kar dokazuje sam uspeh naše skupine, doma in v tujini.

Zakaj prav ta zvrst, zakaj recimo ne delate skuliranega soula in r’n'bja?
Ravno zato, ker to glasbo ljudje sprejmejo za svojo, ker je takšen trend, ker smo sami po naravi veseljaki in dokler so vsi ti elementi vključeni, ne vidim razloga, da bi delali kaj drugega. Sploh pa nam te zvrsti, katere si omenil, ne dišijo preveč, pa v Sloveniji to ne vžge.

Se vam ne zdi, da s svojo glasbo poneumljate Slovence?
Niti približno ne. Slovenci že od nekdaj najraje zaplešejo in zapojejo ob harmoniki, po tem smo znani po svetu, če pa tem elementom dodaš trendovski ritem, pa je rezultat ta, da te ljudje spoštujejo, radi poslušajo, in imaš že dve leti polne nastope, kjerkoli se pojaviš. Na vsakega glasbenika v Sloveniji bi morali biti ponosni, saj če poješ v slovenskem jeziku in igraš na harmoniko, še ne pomeni, da poneumljaš Slovenijo. Poslali bi enkrat turbo folk na Eurosong, pa bi videli.

Bi mi zamerili, če bi vam rekel, da ste bleda kopija skupine Atomik Harmonik?
Ne bi zamerili, ker nismo kopija. Mi smo SKATER, z eno punco, eno leto dlje na sceni kot Atomik Harmonik in tudi prvi v tej zasedbi in imamo bledo kopijo nas, Atomiki pa imajo svojo kopijo. Naša glasba je produkcijsko drugačna od njihove. Od vsega začetka se zgledujemo po evropski dance sceni in sledimo trendom te glasbe. Kar se tiče soundov, ritmov, itd., s tem da smo še dodali harmoniko in trobila, to pa je tudi vse, s čimer nas lahko primerjaš z Atomik Harmonik. Jih pa zelo spoštujemo, čeprav bi ti( Iztok) rekel, da poneumljamo Slovenijo s tem stilom glasbe.

Okej, dovolj pikrosti, da mi kdo res ne razbije gobca, povejte mi raje, v koga je vaša Katja bolj zaljubljena, v Samcyja ali Roberta?
Naša Katya je zaljubljena v Samcya !!!

Ste res samo poslovno skupaj ali gre tudi za intimne zadeve?
Katya in Samcy Jay živita skupaj, sta srečno zaljubljena več kot 2 leti, prav tako Roberto Dee, ki srečno živi s svojo ženo. Vsi skupaj pa zelo dobro poslovno sodelujemo. Samcy Jay in Katya kot tandem, ki ustvarja glasbo in besedila.

Da ne pozabim, kaj za vraga je bil tisti spor z dvojčicama, ki sta hoteli dokazati, da tudi brez vas lahko uspeta?
Hja, saj sta tudi dokazali, da lahko uspeta brez nas, zato pa sta kjer sta.

Koliko denarja dobite za en svoj nastop?
Zato, ker smo brez dlake na jeziku, ti povem, da od 1.200 do 1.500 evrov. Odvisno od dolžine nastopa. Če pa bi nas rad povabil na nastop, se obrni na našo agencijo Lendero & Co.

Sedaj ste naredili remiks skladbe Obriši sline, ki jo prepeva Natalija Verboten. Si takšna skladba sploh zasluži še eno verzijo?
Natalija in njen fant Dejan sta nas prosila za Rmx dveh njenih skladb in sicer Pozabi me ter Obriši sline. Glede na to, da sem D.J. z dolgoletnimi izkušnjami, sem (Samcy Jay) z našim maestrom Deanom de Lucco poskrbel za preobleko omenjenih pesmi in mislim, da bi ti bil Pozabi me ( SKaTER Housy Rmx ) prav všeč. Aja, edino tekst bi te motil. Menim pa, da bi tvoj Ginekolog prav dobro zvenel v SKaTER house ritmu.

Zakaj ste v svojo skupino vzeli prav Katjo Lesjak?
Zato, ker sva z Robertom ravno v tistem času, ko je Katya tekmovala na oddaji Bodi Idol 2004, iskala pevko in nama drugega kot to, da jo vzameva, ni preostalo, saj je bila daleč najboljša v omenjeni oddaji. Pa še v ta stil glasbe zelo paše. Pravzaprav, padla sva na kolena, ko sva jo slišala peti. Ona je bila ena in edina, katera se je lahko pridružila takrat še Skuterju in ostaja ena in edina, nenadomestljiva v tem našem projektu.

Vam jo je res hotel ukrasti pevec Werner in ali je bila pred tem res z njim v postelji?
To pa je dolga zgodba. Ja, hotel jo je ukrasti, samo Katja je vedela kaj si želi. Z njim v postelji? Mogoče katera druga Katya, naša že ne. Werner ni Samcy. Dovolj o njem. On je poglavje zase in o njem imamo mnenje, kakšno pač imamo.

Upam, da mi ne zamerite takšnih provokativnih vprašanj. Saj veste, samo da dogaja. Prav zato mi povejte kdaj bomo na internetu videli vaš skupni privatni porno filmček?
Takrat, ko se bodo tvoje misli o naši glasbi in besedilih uresničile, takrat ko bo naša glasba poneumljala Slovenijo, takrat, ko ne bomo več imeli poslušalcev, oboževalcev, itd. in si bomo zaželeli medijske pozornosti. Takrat ga bomo takoj objavili.

Ko smo že pri pornografiji, koliko centimetrov premoreta Samcy in Roberto ?
Samcy meri 178 cm, Roberto pa 175 cm v višino. Za ostalo pa vesta Katya in Klaudija J.

Boste jezni, če vam rečem, da ste najslabša skupina v Sloveniji?
Ne bomo jezni, saj vemo, da nismo in to tudi dokazujemo. Glede na to, da nas je pod svoje okrilje vzela najboljša in najmočnejša agencija v Sloveniji, Lendero&Co. Glede na to, da smo eni redkih Štajercev, katerim je uspelo osvojiti celotno Slovenijo, eni redkih, ki se lahko pohvalijo s pogodbo z eno izmed največjih založb na svetu Warner Music Gmbh, katera v teh dneh pripravlja izid naše čisto nove uspešnice Meine Mizza aus Ibizza na svetovni trg ob izidu 2 studijskega albuma v Sloveniji. Glede na to, da imamo tudi novi hit Roke proč, kateri prihaja te dni na radijske valove. Glede na število oboževalcev, ki jih je iz dneva v dan več, vemo da nismo.

Zakaj je Zoran Predin tako zelo ponorel zaradi kvalitete naših besedil?
Najprej naj obdela sam sebe, potem pa naj nori zaradi drugih.

Če bi o vas posneli film, kdo bi vas igral, kak bi bil naslov in o čem bi govorila zgodba?
Igrali bi nas Iztok Gartner, Werner in Andreja, naslov bi bil Štajerci osvojili Slovenijo, zgodba pa bi govorila o treh samozavestnih Štajercih, ki si želijo uspeti in jim to dejansko uspe.

Če bi bili na mojem mestu, kaj bi vprašali skupino Skater?
Vprašali bi jih, zakaj pri hudiču ne usekajo Iztoka Gartnerja na gobec, ko pa se dobesedno norčuje iz njih.

Uf, saj res, zakaj ste si nadeli ime Skuter, glede na to, da je takšna skupina že obstajala?
Kot D.J.-a sva bila velika ljubitelja skupine Scooter in sva se lepega dne odločila, da bi naredila eno parodijo na njih v slovenskem jeziku. Tako je nastala skladba Mrtva reka 200x, ki je parodija na njihov velik hit tistega časa Maria ! I like it loud !Ampak takrat je začelo iti zares. Prišle so ideje za naslednje pesmi, bla, bla, bla, ampak bilo je prepozno. Ime Skuter pa se je že usedlo. Vedeli pa smo, da se bo slej kot prej zgodilo in bo treba ime spremeniti. Opazili so nas pri Warner Musicu, izdelali singel Na pomoč, kompilacijo Mega hits 2007 vol.1 in potem se je zgodilo. Vse se je ustavilo, grozila nam je tožba s strani Sheffield Tunes in tako naprej. Zdaj pa smo SKaTER in pripravljeni na nove zmage. Tako, da verjetno nismo najslabša skupina v Sloveniji, prej nasprotno.

Če bi rekel, da je Katja Helena Blagne wannabe, kaj bi mi odgovorili?
Katya, je zelo sposobna in dobra pevka. Marsikdo ji je že rekel, da ima barvo glasu kot Helena. Heleno zelo spoštuje in je že kot mala punčka oboževala njene pesmi, tako da bo morda čez 10 let taka kot je ona.

No pa da nekaj vprašam Katjo kar osebno. Si nedolžnost res izgubila z dimnikarjem iz sosednje ulice?
Z Dimnikarjem res, ampak ne iz sosednje ulice. S tem Dimnikarjem, s katerim še danes živim zaljubljena kot takrat, ko se je zgodilo.

Pa še ena solo za Samcyja. Kdaj si nazadnje jokal, kdaj si koga nazadnje usekal na gobec in kdaj si imel nazadnje drisko?
Jokal, hmm, ne bi vedel. Nazadnje usekal? Danes na treningu in to mojega partnerja za sparing. Pa ni bilo hudo. Drisko pa imam dvakrat na teden, da se sčistim.

Pa še za Roberta. Boš res postal novi član skupine Yo Zo?
Nikakor ne. Postal bom pa župan naše občine Selnica ob Dravi na naslednjih volitvah.Definitivno !!! Takrat pa ne bom več Skater in ne bom več poneumljal Slovenije. Bodo pa Skaterji igrali na vseh čagah in veselicah v naši občini.

Pa končajmo v stilu. Če bi vam ponudili milijon evrov, bi nehali z glasbenim biznisom?
Milijon je premalo. Ponudiš več? Ker nas tako kritiziraš bi ti olajšali vse skupaj in bi takoj prenehali. Pa še album, ki gre v trgovine naslednji teden, takoj skurimo, agenciji plačamo odškodnino zaradi predčasne prekinitve pogodbe itd. Samo za vse to, bi hoteli 100 miljonov! Ne bi se prodali tako hitro, saj to kar delamo, delamo z veseljem in za naše oboževalce. Pa lep Skaterski pozdrav in brez zamere.

Zdravnikom in zobozdravnikom je očitno prekipelo. Aprila bodo začeli s stavko, ki bo trajala tako dolgo dokler jim vlada ne ugodi vseh zahtev. Še posebej iste, kjer hočejo za 30 odstotkov večje plače. Okej, osnovna plača zdravnika resda ni ne vem kako velika, toda če se malce znajde, hitro ujame okrogel milijon. Zobozdravnik z nadurami poči ogromno denarja in si ji seveda sploh ne piše, zdravnik pa si uredi dežurstva in članstva v raznih organizacijah, ki mu vržejo dodaten denar. Tako lahko pridejo na lepih 4000 evrov, kar pa seveda ni mala plača. Niti za zdravnika, kaj šele za koga drugega.

Toda oni bi zdaj radi veliko več. Radi bi, da sem jim osnovna plača poveča skoraj za polovico, kar pomeni, da bodo zdaj brez dodatnega dela ujeli kakšnih 2000 evrov. To bo z dodatkom potem seveda krepko čez 5000 evrov. Ne bom rekel, da si jih ne zaslužijo, saj res garajo in so eden najvažnejših členov naše družbe. Toda kaj, ko so tudi men njimi razlike. Eni so dobri, drugi so slabi. In zdaj bodo tudi slabi ter leni dobili višje plače. To pa ni pravično. Višje plače bi morali dobiti samo tisti, ki bi jih izglasovali pacienti. Ostali bi se morali bolj potruditi.

In res me zanima če bodo ob povišanju plač tudi slabi postali dobri in če se bodo začeli bolj lepo obnašati do svojih pacientov. Če jih ne bo ne glede na povišico še vedno tako hudičevo vseeno in bodo ljudi jemali le kot številko.

Uf, saj res, kaj pa medicinske sestre? Bodo njihove plače ostale iste? Ker te pa res garajo sto na uro.

Za sliko, ki jo bom pripel spodaj, je Jennifer Lopez prejela ček v višini šestih milijonov dolarjev. Po tri za vsakega otroka. To je seveda več kot bi dobila za golo poziranje in skoraj več kot dobi za kak film. Nosečnost se torej več kot splača. Še posebej, če si zvezda in če medijem potem prodaš slike svojih novorojenčkov. Zdaj se pa res ne čudim, da so noseče skoraj vse igralke in da je to res trend. Resnično upam, da ne le zaradi denarja.

In pozor, Christina Aguilera je dobila skoraj 2 milijona, Angelina Jolie pa lahko bojda pričakuje celo 10 milijonov. Jasno, saj Brad Pitt ni Marc Anthony.

Uf, saj res, kam je izginila Halle Berry?

Man in the Mirror, ki jo je leta 1988 zapel Michael Jackson. Verjetno ena najboljših, najlepših in najbolj globokih balad vseh časov. Pesem, ki me vedno znova dvigne na noge in mi da misliti.

Lov za tujkami v slovenskih medijih je vrhunec dosegel z napadom na članek Marka Crknoviča, ki je za časopis Dnevnik zapisal: “I Feel Politics,” in se seveda poigral s sloganom I Feel Slovenia. Dnevnik naj bi zdaj plačal kazen zavoljo objave tujke v naslovu članka, kar pomeni, da se je začela prava gonja za angleškim jezikom. Gonja, ki sem jo sprva občutil v sinhronizaciji ameriških risank in gonja, ki jo podpirajo tudi mnogi blogerji, kateri me vedno napadejo, ko besede nanese na vrtenje originalnih filmov v kinih. Rekoč, da je slovenščina kul. Da naj ne bodimo hlapci. Da otroci uživajo v slovenščini. Ali če povzamem besede Branka Grimsa: “Da bomo tako ohranili slovenski jezik.”

No in zdaj ga bodo očitno ohranjali tudi na tak debilen način. S pomočjo lovljenja dlake v jajcu. Tako, da bodo iskali tujke udi tam, kjer so nujno potrebne in avtor recimo z njimi izraža svoj slog ali medvrstične misli. Kaj je zdaj to za ena pizdarija? Smo se res spremenili v najbolj defektno državo na svetu? Se moramo res ukvarjati s tako obrobnimi rečmi? Bodo zdaj začeli kaznovati tudi mladino na ulici, ki bo uporabljala besedo kul? Bodo začeli tujke rezati tudi iz pesmi na radiu? Bomo morali tudi voditelji paziti, da nam ne bo ušla kakšna angleška beseda? So potem na vrsti celo blogi, kjer bomo morali prav tako pisati le slovensko?

Resno, kaj je zdaj to za ena pizdarija. En čuden teror s strani države. Kvazi ohranjanje jezika, ki se nam bo na tak način zameril. Prav ste prebrali, na tak defekten način se nam bo slovenščina še zamerila in bomo začeli demonstrativno govoriti po angleško ali nemško. Ker tole pa je res tu mač. Res čudno, da potem ne prepovejo še raznih lepotnih centrov, ki nosijo tuja imena. Pa lokalov in diskotek. Pa revij in navsezadnje tudi naših imen ter priimkov. Hudiča, pa naj zaračunajo kazen še predsedniku Danilu Turku, ki se napiše z nemškim ujem. Bedarija na kvadrat. Res mi ni jasno kaj se gre ta naša preljuba država. Očitno se zapira vase namesto da bi se odprla. Zapira se v eno veliko sranje. V nek blesav imidž, ki ne bo koristil nikomur. Predlagam novi slogan, ki se glasi: “I Feel Idiots.” Huh, upam da me zdajle ne bodo oglobili za 1000 evrov, ker sem spet uporabil tujko.

Že dva dni me drži igrica na spletni strani RTV Slovenije, kjer se preizkušam v smučarskih skokih. Trenutno mi gre zelo slabo, kar pa niti ni taka katastrofa, saj se počutim kot naši skakalci. Ves čas se zadržujem v Planici, kjer sem uspel odleteti le nekaj več kot 140 metrov. Večina skokov se konča s padcem ali slabim odskokom.

Obljubim, da bo vadil, saj mi je postalo že pošteno nerodno.

Ker bi jih lahko po koncu druge svetovne vojne dobili od Američanov, smo morali dati Trst. Pa čeprav je bil vseskozi naš in čeprav smo imeli idejo, da bi postal celo glavno mesto Slovenije. Toda Ameriški pritisk je bil žal premočan, zato smo morali popustiti. Ko so nekaj podobnega hoteli Rusi, smo jim rekli ne. Odločni ne. Takšnega, da se je stresel celo Stalin. Mnogo let kasneje nas je hotel pobasati Milošević, pa smo se mu prav tako uprli. Pravzaprav zelo uspešno in tako, da nas je pustil pri miru. Ravno zato ne razumem, da se ne moremo upreti Hrvatom. Da sem ji pustimo fukati v rit. Najprej na morju, sedaj tudi na suhem. In to že celih deset let. Kljub neštetim dogovorom in sporazumom. Kljub temu, da smo že nekaj časa v Evropi in da je Hrvaška glede vstopa v EU odvisna prav od naše dobre volje. Tega res ne štekam. Zakaj smo tako mevžasti. Zakaj jim ne pokažemo, da z nami ni šale. S tem seveda ne mislim na nasilje, s tem mislim na odločnost in jasna dejstva. Pri teh zapletih mi je pošteno nerodno, da sem Slovenec. Da sem prebivalec države, ki se pusti zajebavati v živi mozak. Ki ne premore toliko poguma, da bi rekla:”Zdaj pa dovolj.” Hudiča, saj smo ja v prednosti. Saj smo ja v EU. Zakaj tega ne izkoristimo, še vedno debatiramo in se gremo prazno diplomacijo. Tega ne bom nikoli razumel.

Dragi Hrvati, nekoč smo dali Trst, Ljubljane pa ne damo.

Mi upate povedati, če ste kdaj vzeli kakšno nedovoljeno poživilo?
Ne, nikoli. Opravila sem ogromno doping testov. Mislim, da največ od vseh slovenskih športnic. Po moje bi morali biti testi še bolj strogi.

Točno tako je pred tremi leti potekal delček najinega intervjuja, kjer je Jolanda zatrdila, da nikoli ne bo vzela nedovoljenega poživila in se zavzela celo za dejstvo, da bi morali biti doping testi še bolj strogi. Pregovor, da se zarečenega kruha največ poje, jo je sedaj udaril po glavi v najhujši možni obliki, saj so danes tudi uradno ugotovili, da je julija lani res jemala nedovoljene substance. Vem, da to v svetu športa danes ni nič posebnega, toda bil sem prepričan, da vsaj naša Joli laufa samo s svojimi sposobnostmi in da prav ona ne potrebuje dodatkov. Žal sem se zmotil.

švedska 1957, drama, režija: Ingmar Bergman, igrajo: Victor Sjostrom, Bibi Andersson, Ingrid Thulin, Max Von Sydow

Spomini ostarelega profesorja.

Filmi Ingmarja Bergmana so mi po večini všeč. Recimo Sedmi pečat, Deviški izvir, Poletje z Moniko, Kriki in šepetanja in recimo Prizori iz zakonskega življenja. Divjih jagod, v originalu Smultronstallet, žal ni med njimi. Divje jagode so se mi zdele dolgočasne in brez prave izpovedne moči. Z izjemo odlične uvodne sekvence, kjer ostareli profesor Isak Borg (legendarni Victor Sjostrom v svoji zadnji vlogi) sanja lasten pogreb in tistega srhljivega možakarja brez obraza. Vse ostalo so le spomini. Flashbacki iz življenja hladnega znanstvenika, ki je pozabil na dušo in srce ter se predal le karieri. Le suhoparnemu vsakdanu, kjer mu do živega morda pride le služkinja. Žena mu je umrla, s snaho se ne razume, sina pa jemlje le za svojo senco. In ko se odpravi v Lund, kjer ga po petdesetih letih karere čaka posebna nagrada, ga useka slaba vest. Zavedanje, da ni bil preveč dober človek in da je vseskozi fural egoizem. Zagledanost v lastne probleme, ki ga je v rani mladosti stala tudi velike ljubezni. Hladen film. Tak, da nas ne potegne v dogajanje in tak, da nas ne spusti preveč blizu. Kot profesor Isak Borg, ki svoje zmote spozna šele na koncu. Ko se mu zazdi, da je celo življenje le sanjal in hrepenel za sadovi divjih jagod.

Ocena 3

Pa je šel še en legendarni igralec iz zlate dobe Hollywooda. Gospod Richard Widmark, ki nas je zapustil v visoki starosti 93-ih let. Posnel je več kot sedemdeset filmov, njegove vloge pa so bile vedno take, da smo si ga zapomnili za celo življenje. Če ste videli Kiss of Death iz leta 1947, potem niste mogli zgrešiti psihopata Tommyja Uda. Če ste videli Night and the City iz leta 1950, niste mogli zgrešiti fičfiriča Harryja Fabiana. Če ste videli vestern Broken Lance iz leta 1954, vam ni mogel uiti Ben Devereaux. In jasno, če ste videli Don’t Bother To Knock iz leta 1952, niste spregledali Jeda Towersa, ki se je ljubil z Marilyn Monroe. Vse to je bil Richard Widmark, odlilčni karakterni igralec, ki mu skorajda ne morem najti para.

Leta 1964 je nastopil v John Fordovem vesternu Cheyenne Autumn, tri leta prej pa v klasiki Judgement in Nuremberg, kjer je igral polkovnika Tada Lawsona. Sam se ga spomnim tudi iz kultne Kome in polomije The Swarm ter iz drame Cold Sassy Tree, ki jo je posnel leta 1989, ko se je počasi poslavljal od filmskega sveta.

Bil je legenda. Ena največjih. Naj počiva v miru. 

Mlajši bratec moje Tine je v sredo praznoval 11 let, kar pomeni, da je bila sobota dan za nakup darila. Nič lažjega, sem pomislil in se hudičevo zmotil. Igrač je resda veliko, toda nobena ni kul. Za nobeno ne veš, če mu bo otroku res všeč. Če se jo bo res razveselil ali pa se bo samo vljudnostno nasmehnil. Midva sva namreč hotela tako imenivano “vauuuu” igračo. Igračo, ki otroka vrže na rit in je z njo resnično zadovoljen. Za ene igrače je že prevelik, za druge je še premajhen. Ene so blesave, druge predrage, za tretje pa niti ne veš kaj bi z njimi počel. Poli