Arhiv za Februar, 2008

Moj prijatelj je postal diler, službo pa so mu zrihtali na Zavodu za zaposlovanje

19.02.2008 ob 13:35

Malce nazaj me je poklical zelo dober prijatelj in mi pojasnil, da je preko javnih del dobil službo, kjer bo pomagal odvisnikom od mamil. Sprva sem imel v glavi, da se bo z njimi pogovarjal, potem pa mi je pojasnil, da jim bo vozil igle. Da jih bo pravzaprav oskrboval z robo. Huh, ali naša država potemtakem podpira odvisnike in jim sploh ne skuša pomagati, marveč jim le lajša jemanje mamil? Se jim gre le za to, da se ne bi okužili z aidsom in da igel ne bi kradli v lekarnah? Potem pa je ja boljše, da jim priskrbijo še drogo in jim pomagajo na oni svet. Bil sem prepričan, da odvisnikom pomagajo tako, da jim skušajo preprečiti odvisnost, ne pa da jim le olajšajo delo in skrbijo, da se ne bi med uživanjem mamil okužili.

Zame je to zelo šokantna novica. Takšna, da ji skorajda ne morem verjeti.

Smo res tako zelo zavoženi, da odvisnikom po novem le lajšamo muke?

Kateri slovenski filmi so mi bili všeč, katere pa bi lahko mirne duše zamudil (prvi del)

19.02.2008 ob 04:05

Na svoji zemlji, prvi pravi slovenski film, ki ga je leta 1948 posnel France Štiglic, je zelo dober in tak, da me je usekal tako močno, da ga še vedno nisem pozabil. Morda tudi zato, ker je prvi in ker sem zelo ponosen, da je naš prvi film tako zelo dober film.

Prvi Kekec, ki ga je že leta 1951 posnel Jože Gale, je še vedno najboljši Kekec in morda eden najboljših mladinskih filmov vseh časov. Film, kjer vam ne bo treba prebrati knjige.

Vesna, ki jo je leta 1953 posnel František Čap je resda legendarna, toda vseeno ne taka, da bi jo proglasil za najboljši slovenski film vseh časov.

Dolina miru, ki jo je leta 1956 posnel France Štiglic, je še vedno čista bomba, ki me drži od prvega srečanje v ranem otroštvu.

Ne čakaj na maj je leta 1957 posnel František Čap. Nadaljevanje Vesne je seveda slabše od Vesne, a še vedno dovolj simpatično in luštkano, da zadane na prave tone.

Ples v dežju, ki ga je že leta 1961 posnel Boštjan Hladnik, je hudičevo dober in moderen film tudi za danajšnji čas.

Tistega lepega dne je leta 1962 posnel France Štiglic. Film mi je bil zelo všeč, saj gre za komedijo nravi, ki izgleda tako, kot da bi jo režiral František Čap.

Naš avto, ki ga je leta 1962 režiral prav František Čap, je eden mojih favoritov za najboljši slovenski film vseh časov.

Peščeni grad, ki ga je leta 1962 posnel Boštjan Hladnik, je zelo dober ljubezenski trikotnik, ki pravzaprav ne zaostaja kaj dosti za Plesom v dežju.

Srečno, Kekec je leta 1963 nastal pod taktirko Jožeta Galeta. Enako dober kot original. Za vse generacije.

Ne joči Peter je mojstrovina, ki jo je leta 1964 režiral France Štiglic. Absolutna klasika slovenskega filma.

Lažnivko je leta 1965 posnel Igor Pretnar. Zelo dober in premalo cenjen film, kjer Majda Potokar igra kot nora.

Na papirnatih avionih je leta 1967 posnel Matjaž Klopčič. Zelo dobra ljubezenska drama, ki bi jo lahko uporabljali namesto eteričnega olja.

Sončni krik je leta 1968 posnel Boštjan Hladnik. Totalni odklop in film, ki bi bi ga lahko na isti način posneli tudi Američani. Edina zamera so seveda zelo slabe igralske kreacije.

Kekčeve ukane, ki jih je leta 1968 posnel Jože Gale, so zadnji in še vedno izvrstni mladinski film za vse, ki bi radai ostali mladi za vedno.

Rdeče klasje, ki ga je leta 1970 posnel Živojin Pavlovič, je seveda znano po vročem seksu Majde Potokar in Radeta Šerbedžije, drugače pa niti ne gre za ne vem kako dober in prelomen film.

Maškarada, ki jo je leta 1971 posnel Boštjan Hladnik, je verjetno najboljši slovenski film vseh časov. Če že ni, pa vseeno izgleda tako kot da je.

Na klancu, ki ga je leta 1971 posnel Vojko Duletić, je eno zares dolgočasno sranje, ob katerem bi se v grobu obračal tudi Ivan Cankar.

Ko pride lev, ki ga je leta 1972 posnel Boštjan Hladnik, je seveda močno slabši od Maškarade, a to ne pomeni, da ni vreden vaše pozornosti.

Cvetje v jeseni, ki ga je leta 1973 posnel Matjaž Klopčič, je še ena klasika, ob kateri sem prvič zajokal že v ranem otroštvu.

Obeta se mi prekleto dober party

19.02.2008 ob 02:17

Tole pa je prišlo kot naročeno. Še posebej po zanimivi debati pri zapisu o didžejih, kjer sta se udarila Tadej in Anka. Pri zapisu, kjer sem tarnal, da pogrešam dobro glasbo in didžeje, ki bi vrteli hip hop ter kvaliteten r’n'b. Očitno me bo odrešil celjski raper Rhyme God, ki naslednji mesec pripravlja hudičevo dobro hip hop žurko. Ker je bil prav Rhyme God začetnik celjskih hip hop zabav, sem prepričan, da bo tole zelo dobro in da ne bom razočaran.

1.jpg

Kulti in klasike: Hellraiser

18.02.2008 ob 21:14

zda 1987, grozljivka, režija: Clive Barker, igrajo: Andrew Robinson, Clare Higgins, Ashley Laurence, Sean Chapman, Oliver Smith, Doug Bradley

Zelo krvava, mesena, ogabna, zanimiva in dovolj grozljiva štorija, ki ji čas nikoli ne bo prišel do živega.

Prvi Hellraiser je letel zelo visoko, popolnoma obnorel številne oboževalce žanra in se spremenil v čistokrvno kultno robo, kjer ga še danes prav vsi ljubitelji grozljivk izgovarjajo z veliko začetnico in vsem potrebnim spoštovanjem. Če rečeš Hellraiser, se zavedaš, da si omenil zelo dobro grozljivko. Prelomno grozljivko s konca osemdesetih, ki je potem dobila še šest nadaljevanj in legendarnega Pinheada (Doug Bradley), vodjo srhljivih cenobitov iz pekla, spremenila v del popularne kulture. V del ekipe, ki so jo sestavljali še Michael Myers, Freddy Krueger in Jason Voorhees. In Pinheadov team se v temle prvem poglavju spravi na možakarja Franka Cottona (Sean Chapman), ki s pomočjo čudežne kocke odpre peklenski portal in se preda popolnemu užitku, za katerega seveda na koncu plača s Kristusovimi mukami. In prav ta Frank Cotton potem prileze iz pekla in od svoje bivše ljubice Julie (Clare Higgins) zahteva kri in meso. Kri in meso žrtev, ki mu jih na podstrešje družinske hiše vodi prav Julia, sicer žena njegovega brata Larryja (Andrew Robinson), ki o vsem tem seveda nima pojma. In Frank potrebuje človeško meso, kri, kožo in vse tisto, kar ga bo spet spremenilo v človeka. Kar bo iz njegovega hudo grozljivega in zombijevskega izgleda spet naredilo pravega moškega. Gledalci s šibkimi koleni in slabimi želodci so omagali že leta 1987, vse tisto, kar ste o tem kultnem filmu že slišali, pa brez dvoma drži še danes.

Ocena: 8/10

null

Recenzije: Se, Jie

18.02.2008 ob 16:55

zda, kitajska, hong kong, tajvan 2007, drama, režija: Ang Lee, igrajo: Tony Leung Chiu Wai, Wei Tang, Joan Chen, Lee Hom Wang

Kontroverzni zmagovalec beneškega filmskega festivala dejansko ne ponuja tistega, kar bi od njega pričakovali.

Prvi in morda najresnejši očitek filmu Poželenje, nevarnost je brez dvoma pretirana dolžina. Zajebano dolgih in razvlečenih 157 minut. Drugi očitek je seveda že videna zgodba, ki smo jo na podobne načine spremljali v premnogih filmih. Tudi v Nočnem portirju, če naše dojemanje filmov raztegnemo zelo široko. Tudi v Črni knjigi, ki nas je lani zadela na veliko bolj direkten in močnejši način. Ang Lee, režiser Gore Brokeback, nas žal zadene zelo medlo. S povsem klišejsko ljubezensko zgodbo, ki se dogaja v okupiranem Šanghaju. Kitajskem mestecu, ki ga med drugo svetovno vojno zasedejo Japonci. In tukaj sta gospod Yee (Tony Leung) in gospodična Wong (Wei Tang). On je pomembna japonska politična figura, ona pa članica kitajskega odporniškega gibanja, ki dobi nalogo, da se mu približa, mu zavrti glavo in ga na koncu pripelje v zasedo. Njuna zveza je patološka, posebna in drugačna. Skoraj taka kot v Poslednjem tangu v Parizu, ali če hočete, kot v korejskem filmu Gojtimal, kjer sta se ljubimca tepla z latami in si vohala posrane zadnjice. In Poželenje, nevarnost je le film, ki stavi na eksplicitne prizore seksa ter pri tem pozabi, da so to na veliko bolj vroč način počeli že mnogi film pred njim. Vojaško vohunsko ljubezensko zgodbo torej nesejo klišeji, eksplicitni seksualni prizori pa so v prvem planu le zavoljo dviganja prahu. In film, ki si želi le dviganja prahu, nikakor ne more biti dober film. In film, ki bi mu verjeli, da je seks uporabil le kot del zgodbe.

Ocena: 5/10

null

Štiri nove prometne nesreče s smrtnim izidom

18.02.2008 ob 14:11

Krvava in tragična petkova noč je bila brez dvoma hud udarec za bedake, ki so sprejeli nov zakon o prometnih prekrških. Nov zakon, ki naj bi zmanjšal hude prometne nesreče in slovenske voznike spravil v red. Kot vidite jih ni. Zdi se mi celo nasprotno. Še podžgal jih je. Rekoč, dol nam visi za vaše zakone, mi bomo vozili tako kot doslej, policaji pa bodo na cesti tako ali tako ustavili nekoga drugega.

Okej, če bi se vozniki res držali pravil, nesreč ne bi bilo. Toda zvišanje kazni nima učinka. Zvišanje kazni povzroča jezo, tako imenovana represivna vzgoja pa željo po uporništvu.

Tako zelo visoke kazni so seveda popolni nesmisel, ki bo po žepu udaril prav tiste, katerih žepi so tako ali tako prazni. In zaobšel tiste, ki imajo to srečo, da jih policaj nikoli ne ustavi, kar pa jim je tako ali tako malo mar, saj imajo dovolj denarja za vse.

Pritožb na izrečene kazni bo na stotine, groženj z zaporno kaznijo še več, ljudje pa bodo zato še bolj nervozni, kar pomeni, da bo nesreč še več kot prej.

Je ljubezen lahko patetična?

18.02.2008 ob 13:59

Zame v ljubezni ni patetike. Če si zaljubljen, ti je dovoljeno vse. Tudi na tisoče različnih in pocukrano sladkih izrazov za osebo, ki jo ljubiš. Tudi po sto smsjev na dan, kjer čvekaš eno in isto. Tudi pisanje osladnih pesmic, verzov in citatov. Tudi gledanje najbolj tipičnih romantičnih komedij v dvoje. Tudi nenehno čvekanje o ljubljeni osebi pred prijatelji. Tudi poslušanje najbolj klišejskih ljubezenskih pesmic na svetu. Tudi kupovanje skrajno otročjih darilc. Ko si zaljubljen, ti je dovoljeno vse. In prav taka je prav, da svoja čustva pahneš na dan. Da se ne bojiš, da ti bodo rekli, da si patetičen. Da ne razmišljaš, če se boš morda partnerju zdel pri vsem tem naravnost smešen. Ljubezen je krasna stvar. In v pravi ljubezni je tudi največja patetika naravnost krasna.

Čudež, v kinu kar pet slovenskih filmov hkrati

18.02.2008 ob 13:28

Saj ni res pa je. V kinu je zadnje dni tako ali drugače igralo kar pet različnih slovenskih filmov hkrati, kar je brez dvoma rekord vseh rekordov. Še posebej, če pomislimo na čase, ko ni celo leto igral noben. Čeprav se slovenski filmarji še vedno pritožujejo, da je situacija hudo neprijetna, bi lahko leto 2008 kljub temu označili za preporod slovenskega filma. Za čisto pravo renesanso, ki se v taki močni obliki verjetno ne bo ponovila nikoli več. In sedaj v prvi vrsti stojijo Petelinji zajtrk, Estrellita, L kot Ljubezen, Tea in Mokuš. Uf, zdaj pa si le predstavljajte, kaj bi se zgodilo, če bi bile razmere pri filmskem skladu urejene. Čista bomba, vam rečem.

Recenzije: Asterix Et Obelix Contre Cesar, Asterix and Obelix: Mission Cleopatre, Asterix aux jeux Olympiques

18.02.2008 ob 02:33

ASTERIX ET OBELIX CONTRE CESAR (francija 1999, avantura, režija: Claude Zidi, igrajo: Gerard Depardieu, Christian Clavier, Roberto Benigni, Michael Galabru, Gottfried John, Laetitia Casta, Claude Pieplu)

Oboževalci stripa in risank se bodo verjetno pritoževali, mi ostali pa bomo rekli, da gre za povsem luštno in neobremenjeno zabavo za vso družino.

Natanko štirideset let pred temle filmom sta Rene Goscinny in Alberto Uderzo narisala prvi Asterixov strip, že leta 1967 je nastala prva risanka, leta 1999 pa je k nam prišla še zelo razkošna, z odličnimi posebnimi efekti nafilana in vsem generacijam namenjena filmska ekstravaganca, kjer je Christian Clavier Asterix, Gerard Depardieu pa Obelix. Če imate radi dvesto let stare pradedke s smislom za humor, pajke, krokodile,v tla zapičene slone, leve, pevce brez posluha, kegljanje z rimskimi vojaki, mučilne naprave za pse in seveda Brigitte Bardot podobne punce, potem ste prišli na pravi naslov. Če boste težili s kvaliteto ter delali primerjave s stripi in risankami, pa pojdite drugam. Kaj počne Roberto Benigni? Gre se zabavnega rimskega tribuna, ki hoče zavzeti prestol in dobiti čudežni napoj. Kaj se gre manekenka Laetitia Casta? V bistvu nič.

Ocena: 5/10

null

ASTERIX & OBELIX: MISSION CLEOPATRE (francija 2002, komedija, režija: Alain Chabat, igrajo: Gerard Depardieu, Christian Clavier, Monica Bellucci, Jamel Debbouze, Alain Chabat, Claude Rich)

Zelo slabo nadaljevanje solidnega originala, ki Asterixu in Obelixu koplje zelo globok grob.

Asterix (Christian Clavier) in Obelix (Gerard Depardieu), za prijatelje Stan in Olie, za oboževalce pa največji faci na svetu, sta legendi. Zares pravi mitski figuri, ki ju poznajo celo na Marsu. Rodila ste se v stripu, svojo osvajalsko pot nadaljevala v številnih risankah in se leta 1999 končno le spremenila v celovečerni film, kjer jima je družbo delala tudi manekenka Letitia Casta. Njun prvi izlet je bil resda otročji, toda vseeno simpatičen, dinamičen in gledljiv. Takšen, da sta navdušila vsaj najbolj goreče oboževalce. Tokrat sta se na velika platna v filmski obliki podala še drugič, zakorakala v Egipt, spoznala samo Kleopatro (Monica Bellucci), zgradila velikansko palačo, okoli prinesla Julija Cezarja (Alain Chabat), se spopadla s celo kopico Rimljanov in pomagala arhitektu Numeobisu (Jamel Debbouze), ki mu zaradi nesposobnosti grozi smrt med krokodili. In samo pomislite, film o Asterixu in Obelixu, dveh pogumnih Galcih, ki pijeta čudežni napoj, spoznata Kleopatro in Julia Cezarja, gradita palačo, se tepeta z Rimljani in rešujeta prijatelja, kljub temu izgleda tako zelo grozljivo, patetično, osladno, nezanimivo, dolgočasno, razvlečno, moteče, oslovsko, blesavo in tretjerazredno, da se človek vpraša, če morda ne gleda dvajsetega dela Policijske akademije. Ali še boljše, tridesetega dela Obiskovalcev, kjer je kot veste ravno tako igral Christian Clavier. Z drugimi besedami, Asterix & Obelix: Mission Cleopatre je film, ki ga ne bi iz gnoja rešil niti prizor, v katerem bi Monica Bellucci in Letitia Casta podojili Asterixa in Obelixa.

Ocena: 1/10

null

ASTERIX AUX JEUX OLYMPIQUES (francija 2008, komedija, režija: FredericForestier & Thomas Langmann, igrajo: Gerard Depardieu, Clovis Cornillac, Alain Delon, Benoit Poelvoorde, Vanessa Hessler, Stephane Rousseau, Jean Pierre Cassel, Nathan Jones, Michael Schumacher, Zinedine Zidane, Amelie Mauresmo, Jean Todt)

Nadaljevanje, ki ga je zavrnil celo Christian Clavier.

Okej, Asterix na olimpijskih igrah resda ni tako slab kot Asterix in misija Kleopatra, toda to ne pomeni, da bo zares všeč še komu drugemu kot le največjim oboževalcem tele ne preveč posrečene filmske franšize, ki je očitno uspešna samo v Franciji. In pozor, Christiana Clavierja je v vlogi Asterixa zamenjal Clovis Cornillac, vlogo Julija Cezarja pa je prevzel legendarni in še vedno dobro ohranjeni Alain Delon. Za mešanje štren namesto Laetitie Caste in Monice Bellucci skrbi italijanska manekenka Vanessa Hessler, ki očara Galca Alafolixa (Stephane Rousseau), kateri se skupaj z Asterixom in Obelixom (še vedno Gerard Depardieu) prijavi na olimpijske igre in upa, da bo premagal lisičjega Cezarjevega sina Brutusa (Benoit Peilvoorde). V majhnih vlogicah boste ujeli cel kup znanih športnikov, kjer najdlje leti prav Michael Schumacher, ki se pomeri v dirki kočij. Benoit Pelivoorde bo šov kot za šalo ukradel prav vsem. Gerard Depardieu pa je vsaj malce zabaven le v sekvencah, ko ponovi vlogo iz filma Cyrano De Bergerac. Boljše od drugega dela, slabše od originala in resno opozorilo, da bi bilo treba Asterixa in Obelixa pustiti na stripu in v tistih starih dobrih risankah.

Ocena: 4/10

null

Novi Indiana Jones izgleda hudičevo dobro

15.02.2008 ob 12:18

Uf, tole pa je zagotovo moj najbolj pričakovani film letošnjega leta.

Predfilm izgleda krasno.

KLIK

Happy Birthday: Jane Seymour

15.02.2008 ob 12:01

Če iščete ženske, ki se nikakor ne morejo postarati oz. ki se starajo zelo dobro , je Jane Seymour prava za vas. Leta ji leta ne morejo živega. Danes jih praznuje 57, nikakor pa ne smete pozabiti, da je na začetku sedemdesetih nastopila v bondiadi Live and Let Die. Najbolj znana je seveda po številnih tv serijah in tv filmih, vedno pa mi je bilo malce žal, da ni posnela več kino filmov.

jane_seymour.jpg

Zame Mr. Andy DJ ni dober didžej

14.02.2008 ob 21:07

Danes sem na radiu Fantasy poslušal interno šalo med napovedovalcem in didžejem Andyjem, kjer je prvi drugega označil za najboljšega didžeja v Sloveniji, drugi pa mu je rekel, da je vesel, da je končno to pogruntal tudi on.

Jasno, Mr. Andy DJ vsako soboto rola muziko v Bowlingu Planeta Tuš. In didžej, ki dve uri zapored rola blesavo dance glasbo, zame ni dober didžej. Zame je dober didžej tisti, ki rola kvalitetno glabo in ima kljub temu polno plesišče.

Andy žal o tem nima pojma in pozablja na hip hop in na stare dobre hite Michaela Jacksona, Madonne in recimo Princea. Na kvaliteten soul in r’n'b. In na vse tisto, kar povprečnega didžeja loči od legende.

Pač DJ kot vsi drugi.

Recenzije: Hallam Foe, Art School Confidential, The Flock

14.02.2008 ob 17:40

HALLAM FOE (anglija 2007, drama, režija: David MacKenzie, igrajo: Jamie Bell, Sophia Myles, Cieran Hinds, Claire Forlani)

Voajer.

Jamie Bell je Hallam Foe. Malce zmedeni mladenič, ki rad gleda. Ki skozi daljnogled opazuje svoje sosede in pridno zapisuje njihovo početje. Morda zato, ker ima preveč časa. Morda zato, ker ga rajca. Morda zato, ker še vedno ni prebolel samomora svoje matere in ker je prepričan, da ga je v resnici zakrivila očetova (Cieran Hinds) ljubica Verity (Claire Forlani). Ko ima nekega dne vsega dovolj, jo iz dežele mahne v mesto in se fatalno zaljubi v svojo delodajalko Kate Breck (Sophia Myles). V simpatično in živahno žensko, ki jo vsak večer seveda opazuje skozi okno. Zelo zanimiv film. Drugačen, narejen čisto po svoje in tako, da mu boste težko očitali kako napako. Morda malce hladen, toda le za svoje dobro. Prav nič klišejski. Kljub znani temi voajerstva. Skorajda nujen ogled.

Ocena 4

ART SCHOOL CONFIDENTIAL (zda 2006, komična drama, režija: Terry Zwigoff, igrajo: Max Minghella, Sophia Myles, John Malkovich, Jim Broadbent, Anjelica Huston, Steve Buscemi, Ethan Suplee)

Umetnost je blef.

Tale film bi morali nujno videti vsi tisti, ki si želijo nekoč postati uspešni slikarji. Prav pri slikanju je namreč največ blefa. Največ kvazi mojstrovin. Največ tega, da ni važno kako si dober, ampak koga poznaš in komu boš znal zlesti v rit. In prav to ugotovi mladi, nadebudni in zelo nadarjeni Jerome (Max Minghella), ki se vpiše na umetniško šolo in mu ni jasno, da sošolci v njegovih delih ne vidijo pravega talenta. Da raje občudujejo bleferske slike in se čudijo nad stvaritvami tistih, ki še sami ne vedo kaj so narisali. In prav eden takšnih mu spelje prikupno Audrey (Sophia Myles), ki se preživlja z golim poziranjem za študente likovne umetnosti. Njegovo Audrey, punco, o kateri je sanjal že v srednji šoli, ko se je zaljubil v njeno fotografijo na brošuri za vpis na umetniško fakulteto. Profesor John Malkovich mu resda pojasni, da tako mlad fant še en sme sanjati o svojem stilu in pravem uspehu, toda naš Jerome misli drugače in upa, da bo postal najboljši slikar na svetu. Zelo dinamična, zabavna in hkrati močno poučna ter resnična štorija, ki nam o slikarjih pove več kot si mislimo. In film, po zaslugi katerega mora Sophia Myles postati nova Kate Winslet.

Ocena 4  in pol

THE FLOCK (zda 2007, dramski triler, režija: Wai Keung Lau, igrajo: Richard Gere, Claire Danes, Ray Wise, KaDee Strickland, Avril Lavigne)

Drama o razkrivanju pedofilije in nasilja nad ženskami se zelo hitro spremeni v za lase privlečeno srhljivko, ki od pretiravanja popoka po šivih.

Richard Gere je Erroll Babbage, lovec na spolne delinkvente, ki gre v svojim prijemih včasih tako zelo daleč, da se ga bojijo celo žrtve spolnih napadov. Ni mu vseeno, saj ve, da policija nima časa, socialne službe pa se ustrašijo odvetnikov. Takšni in drugačni spolni napadi so njegova specialnost. Prepozna jih še preden so se dejansko zgodili, pozoren pa je na vsako malenkost. Tudi na prstan na moški roki in na zlomljen zob v ustih ženske. Njegova na novo dodeljena partnerka Allison Lowry (Claire Danes) ga sprva občuduje, potem pa se ga začne bati, saj je tudi ona prepričana, da pretirava in da nasilje nad ženskami vidi tudi tam, kjer ga sploh ni. Okej, do tukaj je s filmom vse v redu. Do tukaj pač spremljamo zanimivo in resno zgodbo, ki ji ni vseeno. Ki hoče rešiti probleme in nam dati vedeti tisto, kar včasih morda pozabljamo. Prav zato mi ni jasno, da se film potem spremeni v bedno in za lase privlečeno kopijo veliko boljših filmov in da ostane na ravni bedarije Osem milimetrov. Ali če hočete, na ravni četrtega dela serije Žaga. Richard in Claire namreč začneta iskati psihopata, ki svoje žrtve muči, jim daje naloge, jih reže in se gre zelo ekstremne spolne prakse. Samo zato, da uživa in ker je prepričan, da bodo v končni fazi začele uživati tudi one. Hm, kaj pa če njegova teorija drži?

Ocena 2 in pol

Recenzije: ESTRELLITA – PESEM ZA DOMOV

14.02.2008 ob 17:21

slovenija 2007, drama, režija: Metod Pevec, igrajo: Silva Čušin, Marko Kovačevik, Tadej Troha, Karin Komljanec, Mediha Musliović, Senad Bašić, Ana Temeljotov, Pavle Ravnohrib

Malce šibka, pa vendar dovolj zanimiva in očarljiva zgodba o violini, ki tako in drugače splete niti različnih usod.

Metod Pevec nam je leta 2003 podaril mojstrovino Pod njenim oknom. Morda najboljši slovenski film vseh časov. Prav zato smo od njegovega naslednjega celovečerca pričakovali veliko. Kaj vem, morda celo preveč. Dobili smo čisto dober film. Tak, da mu ne smemo očitati kakšnih večjih napak. Pa vendarle tudi tak, da ne ponudi pravih presežkov in stvari, ki bi v naših spominih ostale za vedno. In prav to glavni problem tegale filma. Pozabimo ga. Prehitro. Morda že med gledanjem. Vsekakor pa teden dni po ogledu. Kljub v bistvu globoki zgodbi in prav nič površni dramaturgiji. Ne dotakne se nas na pravi način. Pa čeprav bi se nas glede na zgodbo moral. Manjka mu malce več pristnosti in malce manj teatralnosti. Manjka mu spontanost. Manjka mu tisto, kar želi režiser dodati v prizorih družine dečka Amirja (Marko Kovačevič), ki seveda prihaja iz Bosne in nas skuša zabavati s klišeji južnjaških karakterjev v slovenskih filmih. In prav deček Amir dobi v roke čudežno violino. Violino, na katero je igral pokojni mož Dore Fabiani (Silva Čušin). In violino, ki mora dobiti novega lastnika. Novega virtuoza, ki ji bo spet vdahnil življenje. Amirjeva starša (Mediha Musliović, Senad Bašić) sta seveda presenečena, saj ne verjameta v pravljice in se jima zdi poteza Dore Fabiani sila neobičajna. Še posebej zato, ker je violina zelo stara in zelo vredna rariteta. Toda Dora v malem Amirju vidi svojega pokojnega moža. Pravzaprav njegov silni talent, ki je žal zaobšel njenega malce jeznega sina Julijana (Tadeja Troha), kateri Bacha spreminja v tehno ritme. Zelo soliden film, ki pa mu kot sem že povedal manjka malce več energije.

Ocena: 7/10

Evo, pa se je zgodila največja možna svinjarija, film Alvin in veverički je v kinu le v sinhroniziani verziji

14.02.2008 ob 13:19

Kot že veste, sem hud nasprotnik sinhronizacije, ki so ga doslej utišali z dejstvom, da so mu vsaj eno predstavo sinhroniziranega filma zavrteli tudi v originalu. Toda tokrat so šli predaleč. Tokrat so šli čez mejo dobrega okusa in bodo ameriški film Alvin and the Chipmunks vrteli le v slovenski verziji. To je svinjarija brez primere, finalno poneumljanje naših otrok in končna zmaga poslanca Branka Grimsa, ki mu sedaj od ponosa zagotovo poka glava.

Jasno, premiera v Celju je bila nabito polna, otroci so komaj čakali, da slišijo slovenske glasove, starši pa so ponosno čvekali drug z drugim in veselo razpravljali kako fino je, da jim ne bo treba med filmom ničesar razlagati.

Sam sem seveda komaj zadrževal bruhanje.

Se opravičujem, če sem koga z objavo originalnega angleškega plakata užalil in če je pričakoval slovenščino tudi na plakatu.