Ta sobota je bila zares žalostna. Za vedno nas je namreč zapustil gospod Janez Drnovšek. Čeprav sem vedel, da je hudo bolan in da zadnje dni okoli krožijo čudne govorice, sem bil šokiran, prizadet in močno pretresen. Vedno sem bil na njegovi strani in vedno sem razumel čisto vse, kar je storil. Tudi v zadnjih dveh letih, ko so se proti njemu obrnili celo nekateri njegovi politični somišljeniki. Da ga ni bilo na proslavo ob dnevu državnosti, nisem čutil kot izdajstvo naroda, marveč kot nagajanje Janezu Janši in kot pokončno držo, kjer si ni dovolil soljenja pameti. Pravzaprav je bil edini, ki je upal Janši povedati tisto, kar mu gre. In edini, ki se ni pustil zavesti ter zmesti. Prav to mi je bilo pri njemu strašno všeč. Imel je svoja načela, imel je svoje mnenje in imel je vse tisto, kar večina naših politikov žal ne bo nikoli imela. Zadnje čase me je spominjal na Tita. Na državnika svetovnega kova. Morda celo na Gandija in na vse tiste velikane, ki jim ni vseeno za usodo našega planeta. Ko so mu očitali, da je pozabil na Slovenijo in se posvetil Darfurju, so mu naredili hudo krivico. Slovenijo mu je vzela vladajoča koalicija, v tujini pa je njegov glas začel veljati več kot doma. In prav to mi je najbolj grozno. Da se mnogi šele sedaj zavedajo kako velik človek je bil. Da mu šele sedaj odpuščajo domnevne grehe. In da šele sedaj ugotavljajo, da nam je umrl legendaren človek. Največji kar smo jih imeli. Morda celo večji od Milana Kučana. Takšen, da mu zlepa ne bomo mogli najti para. Gospod Drnovšek namreč ni bil politik, bil je državnik in predvsem človek. Takšnih pa je pri nas žal premalo. Vse kar je storil, je storil premišljeno, prebrisano in tako, da mu je uspelo. Zmagal je na volitvah za predsednika Jugoslavije. Zmagal je na volitvah za predsednika vlade. In zmagal je na volitvah za predsednika države. Žal je izgubil le bitko z rakom. S to zahrbtno boleznijo, ki ga je vzela pri komaj 58-ih letih. In prav podatek, da ni dopolnil niti šestdeset let, me je dodatno pretresel. Kot lani, ko je ista bolezen vzela tudi njegovega kolega Ivico Račana, še enega velikega moža jugoslovanske politike.

Pred pol leta sem se z njim dogovarjal za intervju. Ni bil ne za in ne proti. Njegovi ljudje so mi pojasnili, da bo še malo počakal. Upal sem, da ga bom vsaj enkrat uspel spoznati v živo. Da mu bo stisnil roko in mu čestital za krasne poteze, ki jih je naredil za Slovence in za celoten svet. Žal nama usoda ni bila naklonjena. In prav to, da mu nisem mogel nikoli v živo stisniti roke, me najbolj boli. Takemu človeku je treba vsaj enkrat stisniti roko. Tak človek te napolni z energijo in ti vlije upanje v boljši jutri.

Škoda ga je. Resnično škoda. Upam, da po njem ne bodo poimenovali kakšnega letališča, saj bi bila to huda žalitev. In da ne bodo prav največji hinavci sedaj na veliko govorili kako velik človek je bil.

Da si je zaželel pogreba v družinskem krogu, je jasno, saj na svojem grobu ni želel lisjakov, ki pri sožalju ne bodo iskreni.

On je bil vseskozi iskren. Kljub bolezni in podtikanjem, da je storil nekaj napak.

In nikoli ne bom pozabil nekega soočenja, kjer ga je napadel zeleni Marjan Podobnik. Gospod Drnovšek ga je le pogledal, se mu nasmehnil in mu dejal: “Utonili boste.”

In prav takrat sem prvič in za vedno ugotovil, da se je rodila legenda.

In zdaj ko si spet brišem solze, resnično upam, da je našel mir. Mir in svoj varen kotiček. Pravljično deželo, kjer ga bodo zares cenili in kjer bodo imeli hinavci vstop prepovedan.