So samomorilci slabiči?
13 02 2008Pravijo, da moraš imeti za samomor veliko poguma, saj to sploh ni tako zelo preprosto. Skočiti z balkona, skočiti pod vlak, si prerezati žile, se obesiti ali si pognati kroglo v glavo. Sliši se grozno in zagotovo grozno tudi je, ko pride do tega. Ko je to edina možnost. Edina rešitev za človeka v hudi krizi. In zdi se mi, da je mnogim žal pred med samim samomorom. Prav med samim skokom z desetega nadstropja. Prav med obešenjem, ko ti vrv zategne vrat in se ne moreš več rešiti. Toda takrat je žal prepozno. Takrat si že na poti v pekel. Pravijo, da samomorilca ne čakajo nebesa, ampak pekel. Pa četudi je samomor naredil zaradi pekla, ki ga je živel na Zemlji.
Po eni strani jih občudujem, da si upajo vzeti življenje in da zberejo toliko poguma. Po drugi strani pa jih preziram in jim očitam, da so slabiči, ker se niso upali soočiti s težavami. Narediti samomor je lažja rešitev. To naj bi zmogel vsak. Težje se je spopasti z življenjem. To pa seveda zmorejo pravi junaki. Tisti, ki na samomor ne bi niti pomislili.
Zdaj pa se pojavi dilema. Je človek, ki ne upa narediti samomora potemtakem boječka, tisti ki ga upa pa heroj in pogumnež? Po neki skrajno široki teoriji bi lahko rekli, da ja. Drugače pa nikakor ne. Samomorilec je boječka, ker je vrgel puško v koruzo, preživeli pa je heroj, ker se bo spopadel z življenjem.
In prav samomorilec nikoli ne pomisli na ljudi, ki ga imajo radi. Ki bodo zaradi te njegove bedarije trpeli celo življenje. On seveda ne bo trpel, njega ni več. Trpeli bodo njegovi najožji člani družine. Samomor je torej zelo egoistično dejanje, ki ga izpelje nekdo, ki mu je malo mar za ljudi, ki ga imajo radi.
Vsekakor pa moramo ločiti razloge zaradi katerih je nekdo izbral to skrajno obliko rešitve svojih težav. Morda je bil samomor za nekoga res edina rešitev, nekdo drug pa bi moral le malce počakati in bi se mu življenje uredilo.
Težko je soditi človeka, ki stori samomor, saj nikoli ne vemo zakaj ga je pravzaprav storil. Potemtakem smo tudi sami krivični do njega tako kot je bil on do nas, ko nas je zapustil na tako trapast način.
A vseeno mislim, da za dežjem posije sonce in da se splača počakati. Samomor lahko storimo tudi drugo leto.
In da ne pozabim, imel sem prijatelja, ki si je nekega dne prerezal vrat in se vrgel skozi okno. Tega mu še danes nisem odpustil.
Da ne bo pomote - nikakor ne zagovarjam samomorilcev ali samomora, le sodim ne več in veliko bolj razumem, odkar sem bila sama na tem.
NeMirna
Težko se postavim v njihovo kožo. To so ljudje, ki se ne soočajo s problemi in jih tlačijo v sebi. Potem pa je logično, da se jim utrga. Ti ljudje so že v takem psihičnem stanju, da niso sposobni normalno razmišljat.To so zame ljudje, ki mislijo bolj nase, ki so bolj egoistični v smislu “boste že videli, ko mene ne bo”. Teh duševnih bolezni je pri nas čedalje več. Potem se pa še ne zdravijo….. Sicer so pa zelo različni razlogi za samomor. Npr. ne vem kako lahko naredi samomor nekdo, ki ima doma otroke, sploh majhne……….in podobno. Še najbolj razumljivo mi je, da kdo naredi samomor, ki je zelo bolan, neozdravljivo bolan in bo prišlo v bolezni tako daleč, da se sebe ne bo zavedal in zato raje sam konča pot. To pa je samomor v smislu “raje končam to trpljenje sedaj, kot pa da bi vsi trpeli, ko bi me gledali”. Ne moremo si predstavljati, ako se počutijo ljudje, ki so jih v otroštvu spolno zlorabljali, pa jim ni nihče verjel in dopopvedal, da niso oni krivi za to in da je bilo narobe, kar so počeli z njimi.
Pa ne mislim zdaj soditi samomorilce. Dokler nisi sam v taki situaciji, si lahko pameten. Vseeno pa mislim, da je pri nas samomorov občutno preveč. Če bi se ljudje občutno več pogovarjali med sabo, mislim v družinah, bi se pogovarjali o problemih, bi po moje marsikateri samomor bil manj. Je pa zanimivo kar pravijo strokovnjaki to, da samomorilci, ko se enkrat dokončno odločijo za čas, kraj smrti in kako bojo to naredili, so pomirjeni s sabo. In se kakšen teden pred tem celo normalno pogovarjajo, funkcionirajo. In tako ljudje okili njih mislijo, da jim gre pa bolje. Potem pa so še bolj šokirani.
Žalostno je to, da družine živijo skupaj, ampak čisto eden mimo drugega.
Samomor je največkrat posledica depresivnega stanja. Depresija pa je bolezen pri kateri odpoveduje volja. Torej si človek sam sploh ne more pomagati in vse dobro namerne besede prijateljev izzvenijo v prazno, ker gre po dogotrajni potrtosti za spremenjene kemične procese v možganih, ki se sami od sebe nekako ne morejo povrniti v normalno stanje. Torej govoriti o samomorilcih kot o slabičih je nesmiselno. Včasih pa gre za afektirana dejanja. Tudi tu gre za zmanjšano prištevnost. Ne, gre za slabiče, gre za obupane ljudi, ki življenju pač niso kos. Kaj je slabič? Slabič se ne more soočiti z nobenim problemom in se zato tudi nikoli ne bori zato, da bi ga rešil…slabiči so ljudje, ki bremena prelagajo na druge ljudi in jih izkoriščajo, ljudje ki čustveno izrabljajo…..
Katarina, sedanjost je življenje za prihodnost. Vse kar naredimo v sedanjosti bo vplivalo na prihodnost. Ker si žil nisi porezala do konca, si še vedno z nami. Če bi si jih, te žal ne bi bilo. Torej z vsako sedanjostjo živimo tudi prihodnost. In pravzaprav tudi preteklost. Med temi tremi praktično ni razlike, le da lahko s sedanjostjo vplivamo na preteklost in še posebej na prihodnost.
NeMirna, nočem soditi, le razmišljam.
ja, samomorilci so slabiči… če so že tolk nevemkaj, da jim dol visi za življenje, pol bi lahk s tem mogoče komu kj pomagal al pa kj… nevem… recmo da enmu teži 10 pretepačev, pol bi pa lahk pršu en k se mu jebe za svoj živlene pa unmu (mogoče) dau šanso da zbeži… al pa kj u tem stilu… če majo dost jajc z dol z skočt pol jih morjo met tud z kkšne take podvige…
tako da, možni samomorilci: če vam vaše življenje dol visi, ga ne mečite stran, ampak ga koristno uporabite! ne bit egoisti…
“In da ne pozabim, imel sem prijatelja, ki si je nekega dne prerezal vrat in se vrgel skozi okno. Tega mu še danes nisem odpustil.”
si napisal … to je sodba. Če bi ne sodil njegovega dejanja, bi sprejel njegovo odločitev. Je njegova. Mogoče bi ti, v identični situaciji, ravnal enako. Ali pač ne. Na srečo naj ti ne bo dano vedeti.
iztok, mislim da so to ljudje, ki ne vidijo izhoda.
Mogoče celo sebični ljudje, saj ne pomislijo, kako hudo bo tistim ljudem, ki jih bodo zapustili.
Veter, prav to se mi zdi čudno ja. Da imaš pogum, da si vzameš življenje, ga moraš imeti za to, da se spopadeš z življenjem.
NeMirna, četudi sem ga po eni strani povsem razumel, ga pogrešam in sem jezen, da ga ni in da si je ne tak blesav način vzel življenje. Če bi počakal en sam dan, bi bilo morda vse drugače.
Tina, imaš kar prav, toda zdi se mi, da se vedno lahko najde izhod, pa če si še tako na tleh. Problem je seveda takrat, če nimaš nikogar, da bi mu potožil o svoji nesreči. Okej, če si duševno bolan, je druga zadeva, če pa to storiš iz obupa, pa si po eni strani velik bedak in boječka.
Samomori so v večini primerov odločitve, ki jih povzroči dolgo trajajoče negativno stanje. Malo je tistih, ki si vzamejo življenje na mah, če se lahko tako izrazim. Sam sem bil priča samomoru. Čeprav smo ga vsi poskušali prepričati naj tega ne stori, je dejanje izvršil, star komaj dobrih devetnajst let. Opazil sem, da je bil samomorilec kot v transu in ni popolnoma dojemal okolice. Obdukcija je pokazala, da v njegovem telesu ni bilo nobene prepovedane substance. Sicer ne morem posplošiti zadeve, vendar mi, da misliti morda je pa tako večkrat. Samomorilec mora biti po moje pogumen, da dejanje izvrši in hkrati boječ, da se ne spoprime vsemi težavami, še bolj verjetno pa nemočen se sprijazniti s težavami in z življenjem, ki ga živi. Za vsemu pa še pogosto stoji depresija ali kaka druga motnja. Vsekakor je problem samomora veliko širši in skupek takšnih in drugačnih okoliščin.
Po mojem mnenju - niso.
Najbolj brezvezne se mi zdijo trditve, kako neki grozno naj bi bilo tistim okrog samomorilca, češ, a samomorilec nič ne misli, kako bo prizdel drage sorodnike in prijatelje?!!!! Hehehehehe … za počit od smeha! A mislite, da samomorilec z neba pade kot samomorilec. On je posledica vsega, kar ga obdaja. In vsi smo del samomorilca, v kolikor smo bili v stiku z njim, pa če se na glavo postavite. Družina pa najbolj. Ko se samomorilec odloči za dejanje, ga pa res družina ne more skrbet. Možnosti sta samo dve. Da meni, kako bo itak vsem še bolje brez njega, saj so itak možno, bolj trdi, neobčutljivi itd. Da jih sploh ne mara in komaj čaka, da se ubije in se reši bedakov, med katere je bil rojen.
Simona, jah jebiga, pomisli na primere kot so moja kolegica.
Njena mama je pri njenih zgodnjih najstniških letih naredila samomor in punca jo je prekleto pogrešala cel čas odraščanja in še danes jo pogreša.
Torej zakaj ne bi raje razmišljal v stilu ‘rešil se bom te kurčeve krize in bom gledal svoje otroke kako odraščajo in svoje vnuke itd’ namesto ‘fuknil se bom in vsem bo lažje brez mene…’
No, ni bilo lažje. Bilo je prekleto težko.
Veliko poguma moraš imeti za življenje….ne za samomor.
@tinamalina:
To so iluzije. Preprosto ne veš, kakšne težave bi imela ta tvoja prijateljica morda, v kolikor bi mama ostala živa. Seveda je hudo, če ti starš naredi samomor (tudi jaz od blizu poznam primer), ampak žal je lahko zelo hudo tudi, če je starš pač živ in prenaša na svoje otroke hude drame (alkoholizem, psihoze, isterija, tesnoba, agresija …), ker se ne zna in nima volje obvladovat. Ker ga je morda usral, ker je imel otroke konec koncev. Ker je mislil, da ga bo ravno to spravilo v red, v resnici pa je terjalo od njega še več moči in odgovornosti. Poznam tudi osebo, ki mu je oče umrl zaradi alkoholizma (ciroza) pri osmih letih, se mi zdi. In konstantno travmira, kako ga pogreša, kako mu oče manjka, kako je grozno … Seveda ne travmira njegov starejši brat, ki je bolj na živo prenašal pijančevanje očeta in njegovo nasilje. Hočem reči, da te zadeve niso enoznačne. Je pa slabo, da ne zna nihče potomcem, ki so zaradi tega in onega prizdeti in si ustvarijo svojo varno iluzijo nesreče (v primeru znanca, ki sem ga omenila, namreč menim, da je nezadovoljen zaradi marsičesa drugega, vendar prave tegobe prelaga na izgovor o pogrešanju očeta, kljub temu, da ve, kako z očetom ni bilo rajsko živeti, tako se izogiba reševanju bistva …) pomagat na pravi način. Prvi korak je po mojem mnenju ta, da se odpre vrata za razsvetlitev, da srž tegobe ne more bit samo v tistem, kar je nespremenljivo … da ni nujno, kako bi bilo z materjo živeti (v primeru tvoje prijaeljice) absolutno boljša varianta, kot da se je zgodilo tako, kot se je. Namreč ponavadi svojci radi v blagor osebi, ki je potomec samomorilca, celo kakšne neprijetnosti prikrivajo ali nakladajo o najboljšem, da bi v očeh potomca narisali čim lepšo sliko spomina, in ravno s tem naredijo medvedjo uslugo, ker otrok ne more najti stičnih točk s svojim pokojnim staršem, da bi realno prepoznaval svoje hibe in se z njimi spopadel. In predvsem sprejel situacijo v dobrem, namesto da celo življenje jadikuje na lažnih predstavah o stvari in paradoksalno pestuje slabo popotnico. Dogodek in samomorilca bi moral predvsem razumet, se identificirat, odpustit in sprejet v najboljšem.
Simona, to da oče, ki izgubi službo, naredi samomor in ženo ter tri otroke pusti same, je od njega zelo podlo in neodgovorno. To je najlažje storiti in v tem primeru je samomor zame zelo hinavsko in bojazljivo ter nesramno dejanje. Preden si vzameš življenje, bi bilo pošteno da pomisliš tudi na tiste, ki jih boš pustil same.
Tina, se strinjam s tabo. In to mamo obtožujem, da je naredila samomor in svojo hčerko pustila na cedilu. Najlažje je umreti.
Hotimir, vrhunska trditev.
Horaci, tudi jaz poznam eno punco, katere sestra je naredila samomor. Vsi so se čudili. Bila je uspešna v šoli, vsi so jo imeli radi, ona pa je bila očitno ves čas nesrečna in v svojem svetu. Ali pa en mladenič, ki si je vzel življenje zaradi prevelikega pričakovanja svojih staršev. Tragične zgodbe.
Aja … kar se tiče poguma ali slabištva. Ni enoznačno. Nekateri potrebujejo veliko poguma za življenje, nekateri drugi prav nič veliko, saj se veliko bolj bojijo smrti. Po mojem mnenju definitivno ni formule za vse. Mislim tudi, da kdo naredi samomor resnično, ker je slabiš, nekdo drug pa ga naredi, ker je zelo pogumen. Enako kot z življenjem.
Simona, zdi se mi, da prav nobenemu samomorilcu ne moremo reči, da je pogumen, pa četudi vemo, da tega ne bi zmogel vsak. In govoriti, da bi punca živela morda slabše, če bi njena mama še živela, je prav tako malce čudno. Nihče ne izgubi rad svojih bližnjih zaradi samomora. Že tako ali tako je dosti drugih nevarnosti za smrt, zato je prav samomor najbolj trapasta rešitev problema.
Mi je pa zanimivo tudi razmišljanje, ki sem ga slišal od mnogih, kateri so poznali kakšnega samomorilca in sicer to, da ni čudno, da se je ubil, ko pa je pa imel grozno ženo ali moža. Uf, to pa je spet čisto druga debata. A vseeno je bolje, da bi potem raje ubil partnerja kot da je šel ubit sebe.
Simona, le predstavljal si potem otroka, ki ima ves čas v glavi, da se je mama recimo ubila zaradi depresije ali česa podobnega. Ves čas se boji, da se bo to morda zgodilo tudi njemu. Zato prav samomor starša tako ali drugače otroka zaznamuje za celo življenje.
strinjam se z zapisom horacija in simone, rabiš pogum in voljo, da nekoga zaprosiš za pomoč, ko si v stiski in rabiš pogum, da samomor izvršiš in verjetno se nekateri prej odločijo za tisto “minuto” poguma, ki je potrebna, da samomor izvršiš, kot pa za pogum, ki ga potrebuješ vsak dan znova za življenje naprej
Lana, kaj pa če skočiš in ne umreš, ampak se samo polomiš in ostaneš invalid, ki se potem še ubiti ne more zaradi tega, ker je hrom?
ja pol si pa sploh pogumen, če se odločiš skočit z mosta in ne razmišljaš na možne posledice - preživetje in življenje dalje v peklu
Jaz bi temu pogumu rekel kretenizem.
ja, tudi lahko rečemo kretenizem, ampak to je sam en primer, samomor je kompleksna zadeva…
Najprej najpomembneje… suicidalne misli ima veliko ljudi v različnih situacijah in obdobjih življenja. Te misli sodijo v sklop iskanja rešitve, ko je le ta seveda nevidna. Če se o tem oseba pogovarja in ji kdo prisluhne, se velikokrat izkaže, da je misel o samomoru le iskanje pomoči, iz česar sledi, da se da večino samomorov preprečiti. Sam samomor namreč ne pride kar tako, temveč je le pika na i nekemu daljšemu razmišljanju o tem, potem, ko človek ne najde več druge rešitve. Sam trenutek, ko se le odloči za izpeljavo le tega, pa je najbrž težko opisljiv… opisi kot so, da gre za pogum ali boječnost, nimajo kaj dosti veze, saj se v samomorilcu najbrž pomeša veliko različnih čustev, izmed katerih pa prevladuje obup in brezizhodnost. To je največja tragika, saj samomor nima “popravnega izpita” in dejansko pomeni konec. Le tega se samomorilci ponavadi ne zavedajo, saj se znajdejo v neki specifični situaciji, ko je njihovo mišljenje omejeno.
Najpomembneje je, da človek, ki se znajde v stiski, dobi pomoč… in tako odkrije, da samomor ni edina rešitev.
Lana, kompleksa, a še vedno ne toliko kot življenje. In prav zato se je ubiti lažje kot živeti kadar se ti življenje zakomplicira.
Morska, lepo povedano.
Iztok: Hvala.
Se strinjam, treba se je spopast z življenjem in vsem, kar prinaša in največji junaki so tisti, ki so se prebili skozi vso pajčevino težkih trenutkov. Na tiste, ki niso želeli pomoči pa se vedno zalepi tisti “zakaj”. Čeprav sm že bila v situacijah, ko so me čisto poteptali in vem, da bodo še prišli valovi preizkušenj, še vedno ljubim, obožujem življenje in se zavedam njegove vrednosti in zares težko razumem, da se nekdo odloči za samomor. To je pogum z negativno konotacijo, ker se je tak posameznik odločil (po)igrati z življenjem in rezultat je vedno isti - izguba.
@Iztok Gartner:
Podlo je marsikaj. Meni se zdi velikokrat podlo tudi, da nek oče in mož ne zapusti familije, ampak vnaša samo gorje. Lahko bi označili za podlo tudi, da nekdo ustvari familijo s tremi otroci na zelo slabih temeljih oziroma v slabih okoliščinah. Lahko ti pa namignem, da v primerih izgube službe in brezizhodnosti položaja v prihodnosti, nemalo teh samomorilcev preračunajo, da bo imela mati samohranilka več podpore in koristi od njegove smrti kot pa od brezposelnega moža na socialni podpori, ki verjetno službe ne bo več dobil, vsaj take ne, ki bi kakšna usta kaj dosti nafutrala.
Kar se tiče stigme za celo življenje … Ja, valda, da potomec doživlja stigmo kot vsak potomec take in drugačne stigme s strani svojih staršev. Misliš, da je stigmo matere, ki boleha za manično depresijo celo življenje in se celo letno zdravi v psihiatrični bolnišnici, lahko prenašat?
Poznam punco, ki mi je točno v tem primeru, v kakršnem se je znašla, rekla, da bi se sama raje ubila, kot da bi živela tako kot njena mati. Jaz sem govorila o načinu, kako kot svojec nekaj preživljaš, kako obravnavaš problematiko, ki te stigmatizira po starših. V vsakem primeru. Živečih ali neživečih. Nekateri potomci tudi smrt starša zavoljo bolezni dojemajo kot pobeg. Da so se preprosto prepustili pritiskom in se vdali bolezni, da jih je pokopala in tako na bolj časten način zapustili bližnje.
Samomora preprosto nima smisla, in je enoznačno, obravnavat zgolj z enega vidika. Niti tak pristop ne koristi živečim, ki so zavoljo tega kakor koli prizadeti.
Simona, torej praviš, da se kar nekaj samomorov zgodi kot dejanje žrtvovanja za boljši jutri družine? Hm, a ni potem bolje, da bi mož oropal banko ali naredil kako fino kriminalno dejanje in se s tem žrtvoval na bolj pameten način. Družina bi dobila denar, on pa bi bil po kakih petih letih že zunaj.
In nepotrebno je mešati druge primere, zdaj je govora le o samomoru. In če si dobro prebrala moj uvodni tekst, pravzaprav nisem bil ne na eni in ne na drugi strani. Med komentarji pa sem se bolj kot ne postavil na stran tega, da so samomorilci vendarle neodgovorni slabiči. Seveda, če gre za samomor take vrste. Duševne bolezni so nekaj povsem drugega in tega ne gre metati v isti koš.
Jaz mislim, da je samomorilec bolnik, ki potrebuje nujno strokovno pomoč.Nobeden laik ne more preprečit, ozdravit, sodit,pomagat ranjeni duši, kljub dobri volji, ljubezni in pripravljenosti pomagat, ker samomorilec je žrtev lastnega uma.
@IG:
Ja, seveda gre lahko tudi za to. In ne, človek s samomorilnimi mislimi, ne razmišlja tako kot ti. Tole s kriminalnim dejanjem za boljši jutri je naravnost otročje. Kakšno kriminalno dejanje, ki bi dejansko izboljšalo jutri družini, tudi če bi letel v arest, ker bi ga dobili??? A misliš, da policija v takih primerih družinam prepusti dobiček kriminalnega dejanja? In od kod ideja, da je samomorilec avtomatično privržen amorali, da bi krimonalno dejanje dojemal kot možen izhod? Mogoče je samomorilec privržen moralni časti in ravno zaradi kakšne sramote stori samomor. V določenih kulturah je sploh samomor sprejet kot častno dejanje zavoljo opranja časti. Kar se meni zdi še posebej zanimivo, ker sem namreč mnenja, da je tovrstna akcija vedno povezana s tovrstnim izhodiščem (v različnih nivojih in kategorijah). In samomor je vedno posledica dušne bolečine. Nesmiselno je kategoriziranje po logiki medikamentov. Češ … šizofrenik je upraviče do nezamere, depresivec pa ne … hehehe …
Veš, moj bivši mož je bil, ko sva se spoznala suiciden, ker je bil depresivnež. V fazi “samozdravljenja” z alkoholom, kot temu rečejo psihiatri, pa je obupaval in se zastrupljal s tableti…čisto resno, nič za hec in za reklamo, tako kot nekateri to poimenujejo “s klicem na pomoč”.
Ni bilo niti stvar junaštva niti stvar strahopetnosti, pač pa obupne praznine brez misli…..
Pred časom sem nekje prebral (približno po spominu citiram):
“Ko skočiš s stolpnice, se ti vsi nerešljivi zemeljski problemi, ki si jih imel in zaradi katerih si skočil, nenadoma zazdijo povsem enostavno rešljivi. V trenutku najdeš rešitve za njih. Imaš pa en hudičevo velik problem, da so tla vse bližje.”
Še ena “narodnostna” :
Srb, Hrvat in Slovenec najdejo vsak svojo ženo v postelji z drugim moškim.
Srb ubije svojo ženo.
Hrvat ubije drugega moškega.
Slovenec ubije sebe.
Je že nekaj na tem, da ima vsak narod nek svoj vsesplošen značaj.
LP,
Igor
Simona, zdaj pa govoriva že o kamikazah
Nevenka, upam da si mu prav ti dala moči in volje do življenja.
Igo, tvoja druga šala je žal resnična.
Po ogledu določene serije, ti zadeva da tudi malce drugačen pogled na tiste, ki naredijo “samomor”.
Poglejte si samo tole epizodo Shigofumi serije.(razdeljena na tri dele)
http://youtube.com/watch?v=07WTBvttksQ
http://youtube.com/watch?v=WMSalnbT6AQ
http://youtube.com/watch?v=TPiOEzAHXF4
Gre se za serijo, kjer lahko pravkar umrla oseba pošlje posebno pismo kateri koli osebi (the last letter of the dead). Zelo rad bi napisal več o tej seriji, ampak se precej zapletem pri celotni vsebini, ki ima zelo široko področje o smrti, samomorih, umorih in naravnih smrtih… obenem pa še rdeča nit glavne protagonistke Fumike.
DjJuvan, zanimiva iztočnica za novo debato.