Recenzije: 4 luni, 3 saptamani si 2 zile
7 02 2008romunija 2007, drama, režija: Cristian Mungiu, igrajo: Anamaria Marinca, Laura Vasiliu, Vlad Ivanov
Če iščete zares dober film o prepovedanih abortusih, si raje poglejte filma Vera Drake in If These Walls Could Talk.
Štirje meseci, trije tedni in dva dneva, ki so jih za angleško govoreče tržišče prevedli v 4 Months, 3 Weeks and 2 Days, so v Cannesu pobrali zlato palmo za najboljši film. Žal si je niso zaslužili. Kljub temu, da so za njimi ponoreli tudi Slovenci na nedavnem filmskem festivalu. V bistvu gre le za dokaj navaden in prav nič izviren filmček, ki se pač loti zgodbe o prepovedanem delanju splava, ki steče tako zelo preprosto, da bi mu lahko rekli kar znanstvena fantastika. Okej, malce se zaplete le pred samim posegom, potem pa stvar poteka tako zelo brez težav, da dobimo občutek vlečenja za lase. Občutek, da so nam podtaknili slab film in ga pred tem na veliko napumpali v zelo dobrega. V film s hudim renomejem in v film, ki tega renomeja žal ne nese. Kjer je ta renome pravzaprav huda neznanka in dokaz, da kritiki včasih res ustrelijo v temo. Absolutno predolg in močno dolgočasen ter razvlečen uvod, kjer se najboljša prijateljica noseče punce prepira s svojim fantom. Le delno učinkovito nadaljevanje, kjer se v hotelski sobi začne prepovedani splav. In skorajda nič razburljiv zaključek, kjer nas čaka še rojstnodnevna zabava. Pač le film, od katerega sem pričakoval veliko in dobil zelo malo. In film, ki mu, ne boste verjeli, manjka prav nekaj klišejev ameriških filmov na podobno temo.
Ocena 3
Še dobro, da je to samo tvoje mnenje
Anubis, no pa mi povej kaj je na tem filmu takega, da bi moral pasti pod mizo. Pa bodi iskren in ne govori o tem kar so rekli drugi.
Ojoj … jah, saj ne vem kje bi začel, ampak saj verjetno si že lahko slutil, da se s to tvojo recenzijo nikakor ne bom mogel strinjati.
No, pa začnimo tam, kjer si ti končal - čisto vseeno je, v kolikšni meri si ti filmu verjel, saj to na noben način ne spreminja dejstva, da so se take zgodbe dogajale in da se še vedno dogajajo tam, kjer splavi niso dovoljeni.
Če namreš gledaš film “v veliki sliki”, dobiš neko sliko o dvoličnosti in hipokreziji Ceausescujeve Romunije, ravno zato pa so potrebne vse tiste obstranske zgodbe, ki so se tebi očitno zdele dolgočasne in razvlečene … ne, pomanjkanje spektakularnosti gre zgolj na račun prikaza resničnega življenja v tistem času, ki pa je v svojih podtonih tako absurdno, da na zelo učinkovit način razkrinka vso dvoličnost in zablode takratnega razmišljanja.
Po drugi strani pa gre za povsem osebno zgodbo dveh mladih žensk - prva je ponižana iz strani fanta, ki jo je pustil, da se sama spopada z nezaželeno nosečnostjo, nato je ponižana iz strani države in režima, ki misli, da lahko upravlja z njenim telesom, na koncu pa je ponižana še iz strani tistega, ki naj bi ji pomagal, a jo hkrati na najbolj nedostojen način izkoristi. Drugo dekle se je prisiljeno ponižati zaradi neizmernega in skrajno altruističnega prijateljstva ter sočutja do trpeče kolegice.
Primerjave s filmom Vera Drake so neumestne, saj je bila tematika pri tistem filmu podana iz strani nekoga, ki splav opravlja, a je pri tem tudi sam žrtev lastne naivnosti. Tukaj gre za obratno sliko, pri kateri je glavni problem verjetno ravno to, da si moški nikoli ne bomo mogli zares predstavljati, s kakšnimi dilemami se morajo ukvarjati ženske, če pride do nezaželene nosečnosti. Filma If These Walls Could Talk nisem videl, tako da glede tega ne morem soditi, kolikor pa sem prebral, se v tistem filmu problematike splava lotevajo v precej bolj širšem kontekstu, med tem ko gre tokrat za veliko bolj oseben pristop, kjer se dileme splava vzpostavljalo zgolj posredno, saj je film orientiran predvsem na občutke dveh žensk in njunega soočanja s problemom.
In zares ne vem, kako si lahko dinamiko tega filma lahko videl kot preprosto … OK, morda, če človek na nek meni neznan način odžene vsa čustva, ki so povezana z dilemo o splavu. Morda pa je res “problem” s katerim si se soočil ta, da film izgleda premalo spektakularno in premalo klišejsko, skratka tako, kot bi se (in se verjetno velikokrat tudi je) zgodba dejansko lahko odvila, brez tega, da npr. v kader na koncu skoči Bruce Willis in poči bad guya, nato pa še oživi splavljeni fetus.
OK, se bom še kaj spomnil do tvojega naslednjega ugovora, ker se mi sedaj mudi gledat Skrivnostni otok.
Gartner, spet si brcnil v temo. Problem je v tem, da si imel že pričakovanja zmotna - to ni film, ki ima namen gledalca ‘zabavati’, zato se mi zdi diskusija o ‘dolgčasu’ povsem neumestna. Tudi največji mojstri (Bergman, Bresson, Dreyer, Tarr, Antonioni, itd.) imajo/so imeli v svojih filmih par zelo dolgih pasaž oz. imajo nekatera njihova dela zelo počasen tempo, pa to (nujno) ne pomeni kaj slabega. Vsak pravi filmofil (kar ti žal nisi) ve, da mora včasih tudi kdaj potrpeti, saj je poplačan na koncu filma.
”Okej, malce se zaplete le pred samim posegom, potem pa stvar poteka tako zelo brez težav, da dobimo občutek vlečenja za lase.”
Tole je že prav neverjetno. Kako lahko rečeš, da ‘potem stvar poteka brez težav’? A da ni nekega antagonizma ali kaj? Očitno filma nisi gledal prav nič pozorno, kar ti vzame vso kredibilnost. Otilia (kakor tudi njena prijateljica) zelo trpi. Samota jo ubija, družba pa se ji še bolj upira (kako trivialna se zdi tista rojstnodnevna zabava v primerjavi s tem, kar se ji je zgodilo). Točno to, čemur ti praviš ‘’stvar brez težav”, je zanjo tako nevzdržno - življenje teče naprej, njen travmatični dogodek ne vpliva na svet okoli nje, ona pa še kar mora vzdrževati pojavo dobre punce/prijateljice. Konec je dober, ko z Gabrielo molčita in se ne trudita poglabljati se v neljub dogodek, saj sploh nima smisla.
4 luni, 3 saptamani si 2 zile je počasen film in zahteva potrpežljivost, kot sem že prej rekel. Mi je žal, če si pričakoval kaj v stilu, da se po ponižanju Otilia odpravi na maščevalni pohod kot kaka Fosterjeva v The Brave One. Ta film je zelo bolj subtilen in je prava mini mojstrovina. Vreden bratov Dardenne.
Dobro preberi svojo ‘recenzijo’, pa boš mogoče ugotovil, da je popolnoma brez substance. Jaz ne vem, kje piše, da mora imeti film ‘razburljiv’ zaključek. Točno to je point filma - da je zaključek povsem brez patosa, saj bi se konec koncev dekleti lahko jokali samo gluhemu Bogu.
jaz bom počasi začela dvomiti, da si ti te filme, ki jih “recenziraš” sploh gledal….
če pa si jih RES gledal, pa dvomim, da si jih razumel….
spookymulder in Connard sta povedala že vse, film je bil fenomenalen in je na najboljši možni način prikazal problematiko … brez moraliziranja ampak z golimi surovimi dejstvi …al pa sem jaz totalno naivna, da se mi je realno zdelo..
ne vem, poglej ga še enkrat…
Če bi na smrtni postelji dobil izpisek o poabljenem času - kaj misliš, koliko bi ga šlo za gledanje slabih filmov?
Spooky, če bi hotel resničen film o takratni Romuniji, bi si pogledal dokumentarec na Discovery Channelu. Punca ni prav nič ponižana. Pride, se sleče, dobi sondo in splavi. To je vse. Še joka ne, naslednjo minutko pa že mirno sedi v lokalu in pije ter kadi. Bolj od nje se sekira njena prijateljica. If These Walls Could Talk je bil veliko bolj kompleksen in globok, široko zgodbo zgodovine splavov pa so kazali preko usod različnih žensk v različnih časovnih obdobjih. Žal me tale film ni zagrabil.
Connard, nisem hotel zabave, hotel sem presunljivo zgodbo in film, ki me bo zadel. Pa ne ni. Tudi sam se ujel nekaj Bergmanovskih potez, predvsem atmosfero naravnosti, tako imenovane življenjskosti, toda pri Bergmanu so čustva zelo močna in srce parajoča, tukaj pa vse teče preveč hladno in mrtvo. Bog ne daj, da bi pričakoval The Brave One, saj je bil prav The Brave One še hujše sranje. In tudi trpljenje, ki ga opisuješ ni neko hudo trpljenje. Je le odraz takratne Romunije. Trpljenje je zame, če bi se splav zakompliciral. Zares zapletel. Da bi ena punca recimo skorajda umrla. Da bi drugo med skrivanjem zarodka ujeli. Da bo ju tisti možakar pretepel. In tako dalje. To bi bilo trpljenje. Tole pa so le tehnične težave, ki so jih takrat imeli tudi punce v Sloveniji. Ne govorim, da mora imeti imeti tak ali drugačen zaključek, toda to ne pomeni, da če ga film nima, da je potem avtomatsko dober. Tale žal ni.
Buba, raje si bom pogledal še enkrat Vero Drake in If These Walls Could Talk.
Danica, žal zelo veliko. Tudi na račun tegale filma.
Jaz sem hotela reči - zakaj ga potem gledaš do konca? A ni škoda časa, ki ni neomemejen?
O marička Iztok, pa kaj je zdaj to, se ti je v prsih namesto srca pojavil velik hladen kamen, ali kaj? Mislim, da zgodbo filma imenuješ za “tehnične težave” je zares višek cinizma in posmeh vsem ženskam, ki so se kdaj soočile z dilemo splava. Ne vem no, se mora ženska zares metati ob tla in doživeti histerične napade joka, jo morajo zares pretepsti kot boksarsko vrečo ali pa mora izkrvaveti kot zaklana svinja, da se bo tebi zazdelo, da je zadosti trpela in da bo v tebi vzbudila trohico sočutja?
Oprosti, ampak tak cinizem, kot si ga prijavil tukaj, me spominja točno na miselnost antagonista filma, ki opravlja splave, ob tem pa svoje “stanke” še dodatno poniža in zlorabi, ker očitno misli, da še niso dovolj trpele in da to, kar počne, zares ni prav nič posebno slabega. Hej, pa res, dokler ženska ne joka, kriči in krvavi, tako ali tako nič ne občuti, mar ne?
In zakaj lepo prosim bi morali filmi prikazovati samo splave, pri katerih gre nekaj narobe? Ima nelegalen splav zares lahko samo negativne fizične posledice? Kaj pa psihične posledice? Se mora ženska zares metati ob tla in jokati, da ji lahko verjamemo, da zaradi dileme o splavu trpi? Na leto je v Sloveniji opravljenih več 1000 splavov. Če bi se vse te ženske ravnale po tvojih klišejskih merilih izkazovanja trpljenja, bi bilo okrog nas zares zelo veliko joka in stoka … pa ga ni, vsaj ne javnega, ker je splav pač zelo kočljiva tema in na nek način še vedno tabu. In ravno v tem je poanta javnega neizkazovanja čustev v filmu - če bi dekle na koncu jokalo, bi nekdo lahko kaj posumil, poklical policijo in dekle bi se znašla v zaporu. Zato mora zatreti svoja čustva in se obnašati, kot da se ni nič zgodilo, pa čeprav ni niti najmanjšega dvoma, kakšna so njena resnična čustva. Vidiš in ravno v tem dobiš najboljši prikaz takratne Romunije, dežele, kjer so morala biti tudi čustva zaigrana. Tega pa ne dobiš v nobenem dokumentarcu na Discovery Channelu.
Danica, vsak film je treba pogledati do konca. Če je slab, pač napišeš da je slab. Nikoli ne moreš filma oceniti do polovice ali do zadnjih desetih minut.
Spooky, vse kar si zapisal povsem razumem, toda to kljub temu ne pomeni, da gre za dober film, zaradi katerega bi moral pasti na kolena in jokati od žalosti. Ni se me dotaknil pa pika. In če ti to pove možakar, ki se ga ponavadi dotaknejo že mnoge čisto nedolžne reči, je s tem filmom očitno res nekaj hudo narobe. Hladen je. Prehladen in tak, da se mu vidi, da je le film in da igralke nimajo pojma kaj za žensko pomeni splav.
Oh ja - to je gotovo ena slabših strani pisanja recenzij. Šit hepnz.
Danica, nihče te ne sili, da jih bereš.
Heh, no prav, ampak si že pomislil, da morda (tudi) ti nimaš pojma, kaj za žensko pomeni splav? Morda pa pri tem ne gre zgolj za ameriške klišeje, ki so (umetno) naravnani tako, da v človeku sprožijo nek čustven odziv, temveč gre pri vsem skupaj za veliko bolj globoko zadevo, zaradi katere morda ne jočeš zgolj 15 minut (in potem na to pozabiš), temveč to pride za tabo z zamakom, morda čez nekaj tednov ali mesecev, ko se dejansko zaveš vseh posledic takega dejanja. Ne vem, pač si očitno pričakoval, da se bosta ženski v filmu zaradi tega začeli metati ob tla, ampak kot sem ti pokazal že prej, to nikakor ni tipičen odziv, ker si že zelo verjetno kdaj srečal kakšno žensko, ki je imela splav, pa verjetno tega nisi mogel opaziti in se te zato tudi ni mogla čustveno dotakniti, pa to verjetno še ne pomeni, da so njena čustva kaj manjša, temveč da je eno film, drugo pa resničnost in prav slednjemu se je film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva uspel zelo približati, ne glede na to, kakšna čustva je (oziroma ni) v tebi uspel vzbuditi.