Prišla je s kolesom. No ja, pravzaprav sploh ni prišla. Naključno sem jo srečal. Bila me je zelo vesela, saj se že dolgo nisva videla. V najbližji gostilni sta si naročila pijačo in začela klepet. Ne spomnim se točno o čem je tekla beseda, vem samo to, da se ji je mudilo naprej in da mi je pojasnila, da ne bo imela veliko časa. Motili so ji tudi gostje za sosednjo mizo, ki so praznovali rojstni dan in vsi po vrsti jedli pohan sir. Ko je odšla in se odpeljala s svojim kolesom, sem pohan sir poskusil tudi sam. Najprej je bil dober, potem pa me je začelo peči. Preveč popra. Veliko preveč. Vse črno in pekoče. Tako zelo, da sem se prebudil iz spanja in odhitel v kuhinjo po vodo.

Uf, dragi moji, tako čudnih sanj pa še ne.