Arhiv za Februar, 2008

Frajer tedna: Sylvester Stallone

27.02.2008 ob 22:19

Lani je počil šestega Rockyja, letos pa četrtega Ramba. Čeprav je že malo v letih, je spet pokazal, da z njim ni šale.

Meni je še vedno zelo kul in tako bo ostalo do konca.

Zdaj še uživajta, ko sta brez otrok, ker potem je vsega konec. Ali pa, enega je pa ja treba imeti.

27.02.2008 ob 22:05

Tale dva stavka mi vedno dvigneta pritisk in se mi zdita totalno bedna. In prav vedno jih slišim v povezavi s parom, ki še nima otrok. Ki je že nekaj časa skupaj, a o otrocih še ne razmišlja. In lepo vas prosim, zakaj bi si potem prav po zaslugi takih stavkov nek par otroke sploh zaželel. Taki stavki pare od otrok odbijajo.

“Uživajta dokler še ni otrok, ker potem je pač čisto drugače.” Zakaj za vraga bi potem želel bitje, ki mi bo življenje obrnilo na glavo? Zakaj za hudiča bi hotel, da je vse čisto drugače. Meni je kul tako kot je. Nočem, da je drugače.

“Enega je treba imeti.” Halo, zakaj treba? Kakšen debilen stavek. Treba, rekoč, sam ne moreš biti ves čas. En otrok je nujen. Nič ni treba samo zato, da je treba. Treba je najbolj bedasta beseda v povezavi z rojstvom otroka.

No in vsi tile pametnjakoviči, ki mislijo, da bodo prav s tema dvema stavkoma pare prepričali za otroke, delajo prav nasprotno. Otroka predstavijo kot nekaj groznega in kot nujno zlo, ki ga je pač treba imeti in spraviti na svet ter si zakomplicirati življenje.

Janko hoče Viktorja, meni pa gre na bruhanje

27.02.2008 ob 21:50

Uf, le kje so časi, ko so si radijski voditelji Viktorja resnično zaslužili in ko so ljudje zanje glasovali zato, ker so jih imeli radi. Sedaj je druga pesem. Sedaj se kandidati reklamirajo kar sami. No ja, reklamirajo jih njihove radijske postaje. In to kar na džambo plakatih ter na listkih, ki jih dobivamo v nabiralnike in za brisalce na avtomobilu. To je še najbolj opazno pri fantu, ki si je nadel ime Janko in ki ga fura Radio Fantasy. In prav Janko ima plakat v stilu: “Celja ima vse razen Viktorja. Glasujte za Janka in pošljite sms na številko…”

In prav ta Janko je že lansko leto poskusil nekaj podobnega in žal ostal praznih rok. Letos je reklama še bolj agresivna in še bolj bedna ter privlečena za lase. Poba ima lažno slavo. takšno, da mora za glasove prositi na kolenih in igrati celo na patriotizem Celjanov.

Bedno do konca. In nefer, da sploh ne morem verjeti.

Upam, da ljudje ne bodo nasedli in da bodo glasovali za tistega, ki si zmago res zasluži.

Janko je očitno le blef.

Podelili oskarje, jaz pa sem seveda močno razočaran

25.02.2008 ob 22:14

Danes zjutraj je bil spet moj dan. Dan, ko se talajo zlati kipci. In dan, kjer me ne sme od enih do sedmih zjutraj motiti nihče. Ob enih se namreč na kanalu PRO 7 začne tako imenovani nemški red carpet šov, kjer domači novinar vsako leto skuša uloviti čim večje številko znanih obrazov. Ob dveh se prične uradni red carpet šov, ob pol treh pa se začnejo oskarji. Moj najljubši in najbolj pričakovani dogodek leta.

Letos sem bil zaradi stavke scenaristov, ki je vzela zlate globuse, seveda na trnih, toda potem se je vse skupaj hvala bogu končalo tako kot je bilo treba. In tako, da sem v udobnem fotelju začel z gledanjem jubilejne Osemdesete podelitve oskarjev.

Pravih favoritov za najboljši film leta nisem imel, saj je v kinih igralo veliko boljših filmov, kar pomeni, da me zmaga glavnega favorita No Country For Old Men seveda ni presenetila, marveč razjezila. Kot veste mi tale film sploh ni bil všeč, zato sem rohnel tudi pri zmagi za najboljši scenarij in najboljšega režiserja, kjer sta slavila brata Coen.

Nič kaj navdušen nisem bil tudi nad zmago Javierja Bardema, saj sem navijal za Philipa Seymourja Hoffmana, ki žal ni imel šans, saj je Javier od vsega začetka veljal za glavnega favorita.

Zelo sem bil vesel zmage Tilde Swinton, saj je bila moja favoritka. Nič manj pa nisem skočil v zrak zavoljo zmage Marion Cotillard, ki je bila prav tako moja izbira.

Presenetljivo kratko prireditev je povezoval Jon Stewart, ki je bil premalo drzen in preveč umirjen. Praktično vsi presenterji pa so se le pokazali in povedali nekaj takšnih ter drugačnih stavkov, ki sem jih pozabil že med prireditvijo.

Premalo glamurja, premalo šova, premalo pravih zvezd. Le prireditev, ki je resnično izgledala le kot make up sex, kot je že v uvodu dejal Jon Stewart.

Zelo malo je bilo tudi nostalgije, kar me je pošteno presenetilo, saj je šlo za jubilejno podelitev, pri spominu na preminule zvezdnike, pa so nesramno pozabili na Brada Renfra.

Morda najslabši oskarji doslej, a še vedno prireditev, ki jo bom drugo leto spet komaj čakal in upal na boljši šov, na boljše filme in na več zvezd med občinstvom in na odru.

Gospod Drnovšek, počivajte v miru in tam, kjer vas bodo zares cenili

25.02.2008 ob 20:27

Ta sobota je bila zares žalostna. Za vedno nas je namreč zapustil gospod Janez Drnovšek. Čeprav sem vedel, da je hudo bolan in da zadnje dni okoli krožijo čudne govorice, sem bil šokiran, prizadet in močno pretresen. Vedno sem bil na njegovi strani in vedno sem razumel čisto vse, kar je storil. Tudi v zadnjih dveh letih, ko so se proti njemu obrnili celo nekateri njegovi politični somišljeniki. Da ga ni bilo na proslavo ob dnevu državnosti, nisem čutil kot izdajstvo naroda, marveč kot nagajanje Janezu Janši in kot pokončno držo, kjer si ni dovolil soljenja pameti. Pravzaprav je bil edini, ki je upal Janši povedati tisto, kar mu gre. In edini, ki se ni pustil zavesti ter zmesti. Prav to mi je bilo pri njemu strašno všeč. Imel je svoja načela, imel je svoje mnenje in imel je vse tisto, kar večina naših politikov žal ne bo nikoli imela. Zadnje čase me je spominjal na Tita. Na državnika svetovnega kova. Morda celo na Gandija in na vse tiste velikane, ki jim ni vseeno za usodo našega planeta. Ko so mu očitali, da je pozabil na Slovenijo in se posvetil Darfurju, so mu naredili hudo krivico. Slovenijo mu je vzela vladajoča koalicija, v tujini pa je njegov glas začel veljati več kot doma. In prav to mi je najbolj grozno. Da se mnogi šele sedaj zavedajo kako velik človek je bil. Da mu šele sedaj odpuščajo domnevne grehe. In da šele sedaj ugotavljajo, da nam je umrl legendaren človek. Največji kar smo jih imeli. Morda celo večji od Milana Kučana. Takšen, da mu zlepa ne bomo mogli najti para. Gospod Drnovšek namreč ni bil politik, bil je državnik in predvsem človek. Takšnih pa je pri nas žal premalo. Vse kar je storil, je storil premišljeno, prebrisano in tako, da mu je uspelo. Zmagal je na volitvah za predsednika Jugoslavije. Zmagal je na volitvah za predsednika vlade. In zmagal je na volitvah za predsednika države. Žal je izgubil le bitko z rakom. S to zahrbtno boleznijo, ki ga je vzela pri komaj 58-ih letih. In prav podatek, da ni dopolnil niti šestdeset let, me je dodatno pretresel. Kot lani, ko je ista bolezen vzela tudi njegovega kolega Ivico Račana, še enega velikega moža jugoslovanske politike.

Pred pol leta sem se z njim dogovarjal za intervju. Ni bil ne za in ne proti. Njegovi ljudje so mi pojasnili, da bo še malo počakal. Upal sem, da ga bom vsaj enkrat uspel spoznati v živo. Da mu bo stisnil roko in mu čestital za krasne poteze, ki jih je naredil za Slovence in za celoten svet. Žal nama usoda ni bila naklonjena. In prav to, da mu nisem mogel nikoli v živo stisniti roke, me najbolj boli. Takemu človeku je treba vsaj enkrat stisniti roko. Tak človek te napolni z energijo in ti vlije upanje v boljši jutri.

Škoda ga je. Resnično škoda. Upam, da po njem ne bodo poimenovali kakšnega letališča, saj bi bila to huda žalitev. In da ne bodo prav največji hinavci sedaj na veliko govorili kako velik človek je bil.

Da si je zaželel pogreba v družinskem krogu, je jasno, saj na svojem grobu ni želel lisjakov, ki pri sožalju ne bodo iskreni.

On je bil vseskozi iskren. Kljub bolezni in podtikanjem, da je storil nekaj napak.

In nikoli ne bom pozabil nekega soočenja, kjer ga je napadel zeleni Marjan Podobnik. Gospod Drnovšek ga je le pogledal, se mu nasmehnil in mu dejal: “Utonili boste.”

In prav takrat sem prvič in za vedno ugotovil, da se je rodila legenda.

In zdaj ko si spet brišem solze, resnično upam, da je našel mir. Mir in svoj varen kotiček. Pravljično deželo, kjer ga bodo zares cenili in kjer bodo imeli hinavci vstop prepovedan.

Moja punca je na izpitu, jaz pa čas zabijam na blogih, opazujem študente in poslušam Jana Plestenjaka

21.02.2008 ob 11:48

Danes zjutraj sem vstal zelo zgodaj. To kot veste ni moja navada, toda danes je poseben dan. Danes je dan, ko ima moja punca spet izpit in ko jo je treba peljati v Maribor. V kurčevi Maribor, ki mi je ukradel jutranji spanec. Sedaj jo čakam, zabijam čas na šolskih računalnikih, poslušam Jana Plestenjaka in gledam študente. Vsi po vrsti so živčni. Vsem se nekam mudi. Vsi imajo neke obveznosti. Le kje so časi,ko je bil študij zabava. Ko smo šli na faks samo na stranišče in zato, da smo malo počvekali. Ko smo prespali vsa predavanja. In ko se nismo sekirali za nič na svetu. Tudi za izpite ne. Če ni šlo prvič, je šlo drugič. Če ni šlo drugič, pa je šlo tretjič. Danes je drugače. Danes je tempo hitrejši, vsi študentje pa so obremenjeni s tem kurčevim faksom v tem kurčevem Mariboru, ki mi je ukradel jutranji spanec in topel objem moje punce. In res me zanima kako ji je zdaj. A se spomni kaj se je učila včeraj? Je živčna? Bo test oddala predčasno? Bo oddala prazen list? Bo naredila izpit? Kako ji gre? Me pogreša? Me je pozabila in študira samo na izpit? Ji je kaj vroče? Ima v ustih čigumi? Lahko prepisuje? Jo osvaja kak debilen sošolec? Ima potem še ustni izpit? Ali tale čuden fant na sosednjem računalniku sploh ve zakaj se je vpisal na faks? Ali punca na računalniku malce stran gleda nage fante ali kaj za šolo? Joj, koliko vprašanj na katera ne vem odgovorov.

Uff, pa ne da sem tudi sam spet postal zajeban študent v tem zajebanem Mariboru?

Komaj čakam, da bo izpita konec, da greva jest.

In ja, zdaj na šolskem radiu namesto Jana Plestenjaka poje Seka Aleksič.

Tapkanje, v originalu Footbag, mi je zelo kul in po svoje sila zabaven šport

20.02.2008 ob 16:45

Footbag pri nas še vedno ni to kar bi moral biti. Očitno ni dovolj zanimiv za medije, za sponzorje in za gledalce. Jasno, saj gre za majhno mehko žogico, ki jo fantje in dekleta brcajo z nogami in izvajajo razne žonglerske vragolije. Najboljši je tisti, ki mu žogica seveda ne pade na tla in tisti, ki med tem izvede čim več trikov in nemogočih udarcev. To kar fuzbalerji z veliko žogo počnejo v prostem času, počnejo tapkarji na prvenstvih. V Evropi so bojda najboljši Čehi, pri nas pa se zadeva še posebej razvija v Laškem, kjer je glavni poba po imenu Aleš Zarič. In prav Zarič se zavzema tudi za podmladek in med Laškimi otroci vodi celo nekakšno šolo footbaga. Srečanja, kjer jih uči tega športa in skrbi za čim večjo prepoznavnost.

Ker mi je bil zelo kul, sem ga pred leti povabil na enega izmed svojih šovov, kjer je na odru s prijateljem izvedel vrhunski nastop in povzročil pravo evforijo med gledalci.

Učiteljica letela iz šole, ker je seksala z učenci

20.02.2008 ob 15:50

Ameriško učiteljico Alleno Ward so nagnali iz šole, ker je seksala s petimi učenci starimi okoli 15 let.

Okej, toda izpostavil bi nekaj bolj zanimivega. Nihče od učencev je namreč ni prijavil, kar pomeni, da so se imeli fino. Nagnali so jo zato, ker so našli sporočilo, ki ga je poslala enemu izmed njih. Če bi isto počel kak učitelj, bi ga dekleta seveda nemudoma prijavila, pa četudi jih morda sploh ne bi nadlegoval. Mladi fantje pa so seveda uživali v postelji s starejšo žensko, ki jim je pač nudila vse tisto, kar niso dobili pri svojih sošolkah.

Gospodično Ward ne bodo obsodili za pedofilijo, saj naj bi njeni problemi izhajali iz otroštva, mene pa seveda zanima zakaj je taka strašna razlika med dejanji, ki jih počnejo ženske in ki jih počnejo moški. Glede na to, da gre za isto pizdarijo.

Moškega učitelja bi za kaj takega namreč hoteli linčati, prav sem pa se mlada dekleta neznansko smilila.

Žensko učiteljico pa le gledajo postrani, medtem ko fantom v njihovih očeh ne bo hudega.

Še več, fantje so pred svojimi kolegi zagotovo izpadli veliki frajerji, medtem ko bi se dekleta zagotovo od sramu pogreznila v zemljo.

Upam, da je trač o smrti Janeza Drnovška, le neslana in ogabna šala

20.02.2008 ob 11:47

Novico, ki ji sploh ne bi smel reči novica, ampak trač, sem prvič zasledil v zapisu Fishizma, ki gospoda Drnovška resda ni omenil z imenom in priimkom, a je članek napisal tako, da se je točno vedelo o kom govori. Očitno sem ga opazil takoj po objavi, saj sem ga tudi prvi komentiral. Avtor bloga mi je potem pojasnil, da razmišljam prav, da je Janez Drnovšek resnično umrl in da se zadevo zaenkrat pač skriva pred slovensko javnostjo.

Danes sem seveda naletel tudi na zapis Marka Crnkoviča, ki pravi čisto drugače. Ki je prepričan, da gre za trač. Za lažno novico, ki se pač širi po Sloveniji. Po deželi, ki bi rada gospoda Drnovška očitno res rada videla mrtvega.

Vse skupaj me močno žalosti. Ne samo zato, ker imam gospoda Drnovška zelo rad in ker mi je strašno žal, da se je umaknil s politike, marveč tudi zato, ker ne morem verjeti, da bi nekdo napihnil tako resno zadevo. Da bi se nekdo pošalil o tako pomembni stvari kot je smrt bivšega predsednika.

Če se trač izkaže za resničnega, bom seveda šokiran in bom potreboval kar nekaj časa, da pridem k sebi. Če ugotovim, da je šlo za potegavščino, pa bom močno razočaran nad Slovenci in bom prav tako šokiran ter bom potreboval še več časa, da pridem k sebi.

In ja, če je gospod Drnovšek res umrl, Fishizmu izrekam vso mogočo podporo in ga pohvalim, da je prvi objavil tako senzacionalno novico. Če se izkaže, da je bluzil, pa ga obsojam in mu take bedarije ne odpustim do konca življenja.

Sovražim hujšanje, ki ne daje pravih rezultatov

20.02.2008 ob 01:50

O svojih težavah s hujšanjem sem že pisal, toda ne morem si kaj, da vam ne bi z njimi sedajle spet zatežil. Še vedno se dobro držim, saj sem izgubil že 6 kilogramov. Toda sedaj se je vaga ustavila na isti kilaži, ki se že 14 dni ne premakne nikamor. Ker sem bil res besen, sem začel računati celo kalorije in si izačunal, da sem na dan pojedel okoli 1000 kalorij hrane. Pojesti okoli 1000 kalorij dnevno in kljub temu v 14-ih dneh ne izgubiti niti kilograma, pa je navadno sranje, ki ti lahko pobere voljo do hujšanja.

In tega se res bojim. Zavedam se, da je hujšanje dolg proces in da ima telo takšne ter drugačne finte, toda po 14-ih dneh bi človek moral vsaj malo shujšati.

Še posebej, če zadeva traja že več kot mesec dni in se je telo navadilo na dejstvo, da ne dobi več toliko hrane kot prej.

Da o tako imenovanih Luninih dnevih niti ne začenjam govoriti. Ko sem namreč dal skozi dva zelo peklenska, nisem izgubil niti grama. Pravzaprav sem se pri drugem celo zredil za kilogram. Torej sem se zredil od stradanja in Lune.

Bedno do konca.

In bedno tako zelo, da človek lahko kaj kmalu izgubi voljo do hujšanja.

Pri vsakem trudu namreč pričakujemo vsaj malo rezultata.

Recenzije: 27 Dresses

20.02.2008 ob 01:31

zda 2008, romantična komedija, režija: Anne Fletcher, igrajo: Katherine Heigl, James Marsden, Edward Burns, Malin Akerman

Prav rad bi dočakal dan, ko bodo Američani nehali snemati tako klišejske in zoprne romantične komedije, ki iz zelo povprečnih igralk delajo velike zvezde.

Punca kot je Katherine Heigl lahko zvezda postane le v Ameriki. Le v državi, kjer obožujejo takšne filme kot je 27 Dresses. Take zelo povprečne, dolgočasne in zoprne romantične komedije, kjer celo Načrtovalka porok zgleda kot remek delo. In gospodična Heigl igra žensko po imenu Jane. Žensko, ki načrtuje in pomaga pri drugih porokah ter medtem pozabi na svojo. Žensko, ki je potihem zaljubljena v svojega šefa (Edward Burns), katerega ji spelje njena sestra Tess (Malin Akerman). In žensko, o kateri kani novinar Kevin (James Mardsen) napisati zelo odmeven članek. Punca je bila namreč na sedemindvajsetih porokah, kjer ni prav nikoli ujela poročnega šopka. In na sedemindvajsetih poročnih zabavah, kjer ni nikoli našla nobenega moškega zase. Moderna Emma Jane Austen pač. Ženska, ki lahko obstaja le v tako zelo slabih in navadnih ameriških romantičnih komedijah.

Ocena: 2/10

Recenzije: L kot ljubezen

20.02.2008 ob 00:47

slovenija 2007, kriminalna drama, režija: Janja Glogovac, igrajo: Lucija Šerbedžija, Davor Janjić, Sebastijan Cavazza, Labina Mitevska, Marko Mandič, Ksenija Mišič, Uliks Fehim, Rade Šerbedžija, Iva Zupančič, Matjaž Latin

Le visokoproračunska inačica Okornovega filma Tu pa tam in dolgočasno obračanje ameriških klišejev, kjer boste zares verjeli le Davorju Janjiću.

L kot Ljubezen je za slovenski film zelo razkošen, poln, velik in pompozen. Tak, da mu komaj verjamemo, da je slovenski. Tak, da nas spomni na polomijo Patriot. In tak, da ga v bistvu sploh ne bi potrebovali, saj podobne zgodbe vsak dan gledamo v ameriških kriminalkah. Mamila, ljubezen, kriminal, nočni klub, transvestiti in ženska, ki si želi posneti film. Nič posebnega. Le kriminalka, ki si želi veliko, da pa zelo malo. In tukaj je tudi Matjaž Latin, ki je želel film v filmu posneti že v veliko bolj zabavnem in gledljivem Porno filmu. Tukaj resda le statira, toda to počne bolje od večine glavnih junakov. Tudi od preveč statične Lucije Šerbedžije, ki igra Gino. Zasanjano umetnico, ki si želi v Pragi posneti film. Ki pozabi na mejo med resničnostjo in filmom. In ki nima pojma, da njen fant Sebastijan Cavazza v Ljubljani poriva drugo žensko. In Gina okoli sebe nabere vse cvetke nočnega življenja. Tudi transvestita Marka Mandiča, lastnico nočnega kluba Ksenijo Mišič, navijače Hajduka, zadržano prijateljico Labino Mitevsko in prijatelja Davorja Janjića, ki bi naredil vse, da bi lahko njegova Gina posnela film. Zato jim pride prometna nesreča, kjer iz prevrnjenega avtomobila ukradejo zajeten kupček kokaina, seveda več kot prav. Okej, toda kaj, ko roba pripada mafijcu Radetu Šerbedžiji in ko se začnejo po njihovem klubu nenadoma sprehajati zelo sumljivi tipi. Četudi tegale filme ne boste videli, že na daleč vohate klišeje. Čiste stereotipe ameriških celovečercev, ki jih režiserka Janja Glogovac, sicer dama, ki s kamero baranta zelo solidno, veselo in brez sramu kopira. Tako zelo, da nenehno skače tudi iz slovenščine v srbohrvaščino, nazaj v slovenščino, nato pa v angleščino in češčino ter spet nazaj v slovenščino in srbohrvaščino. In ti preskoki so tako naivni in zoprni, da tale film še dodatno pokvarijo in nam dajo vedeti, da resnično ne gledamo čisto nič posebnega. Da gledamo le film, ki hoče na vsak način izgledati tako, kot da bi ga posneli v Ameriki.

Ocena: 5/10

Pogledal vseh pet oskarjevskih kandidatov za stransko moško vlogo

20.02.2008 ob 00:00

Casey Affleck for The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford

Javier Bardem for No Country for Old Men

Philip Seymour Hoffman for Charlie Wilson’s War

Hal Holbrook for Into the Wild

Tom Wilkinson for Michael Clayton

Najprej vprašanje, kam za vraga sta izginila Max Von Sydow za  Le Schaphandre et le Papillon in Josh Brolin za No Country For Old Men? Nato opozorilo, da je nominacija za Caseyja Afflecka hudo nesmiselna, saj igra glavno vlogo. Sedaj pa še moji favoriti, kjer bi na vrh postavil odličnega Philipa Seymourja Hoffmana, ki mi doslej ni bil ravno najbolj pri srcu. Toda v filmu Charlie Wilson’s War igra tako zelo dobro in frajersko, da odpihne tudi Toma Hanksa in Julio Roberts. Na drugo mesto bi uvrstil izredno prepričljivega Toma Wilkinsona, ostala mesta pa bi podelil med Javierjem, Halom in Caseyjem, ki mi sploh niso bili ne vem kako všeč. Najmanj kul je bil Hal, Javier in Casey pa sta se med favoriti prav tako znašla povsem po nepotrebnem.

S Siolom počasi izgubljam živce

19.02.2008 ob 19:50

Okej, da neka stran ne dela tu in tam, razumem, saj se kaj takega lahko zgodi vsakemu strežniku. Toda to, kar se zadnje čase dogaja s Siolovo stranjo, pa postaja čedalje bolj moteče in zoprno. Blogi se odpirajo prepočasi, stran večkrat sploh ne dela, za oddajo komentarjev večkrat čakam tudi po celo minuto, dostikrat pa se mi povezava s strežnikom po bednem čakanju celo prekine.

Okej, vem da zadevo zadnje čase prenavljajo in urejajo, toda tole ni več smešno. Brez dvoma lahko trdim, da ima Silolov strežnik največ težav od vseh ostalih, kar je čudno, saj imajo tudi mnogi drugi toliko prometa, pa jim stran prav nič ne nagaja.

Kateri slovenski filmi so mi bili všeč, katere pa bi lahko mirne duše zamudil (drugi del)

19.02.2008 ob 18:20

Med strahom in dolžnostjo, ki ga je leta 1975 posnel Vojko Duletič, bo všeč tistim, ki med filmi radi zaspijo. Kljub zanimivi zgodbi gre namreč za zelo dolgočasno, mrtvo in prozorno štorijo.

Srečo na vrvici je leta 1977 posnel Jane Kavčič. Če boste rekli, da gre za najboljši mladinski film na svetu, ne boste kaj dosti zgrešili.

Ubij me nežno, ki ga je leta 1979 posnel Boštjan Hladnik, je sicer mešanica Maškarade in Peščenega gradu, a žal zelo slaba in neprepričljiva mešanica, ki je že leta 1979  zamudila vlak.

Draga moja Iza je film, ki ga je Vojko Duletič posnel leta 1979. In film, ki ima vse tisto, kar je manjkalo njegovima prejšnjima dvema filmoma. Odličen film o tem, kako vojna uniči družino.

Splav meduze, ki ga je leta 1980 posnel Karpo Godina, izgleda kot debi režiserja, ki ne bi dve leti kasneje posnel mojstrovine Rdeči Boogie. Torej zelo slabo, dolgočasno in nezanimivo.

Nasvidenje v naslednji vojni je leta 1980 posnel srbski režiser Živojin Pavlovič. In prav Srb je lahko posnel tako zelo dober slovenski film.

Rdeči Boogie ali Kaj ti je deklica, ki ga je leta 1982 posnel Karpo Godina, lahko skupaj z Maškarado postavim v prvo vrsto za najboljše slovenske filme vseh časov.

Učna leta izumitelja Polža je leta 1982 posnel Jane Kavčič. Kolikor se spomnim smo imeli ta film radi prav vsi. Če bi ga danes gledal še enkrat, se stanje verjetno ne bi spremenilo.

Ljubezen je leta 1984 posnel Rajko Ranfl. In to je prav tisti film, ki so ga slovenski najstniki zaradi navihanega seksa seveda gledali na skrivaj.

Butnskalo je leta 1985 posnel Franci Slak. Film je bil resda totalno odštekan, a prav nič zabaven in v bistvu zelo slab.

Heretika je leta 1986 posnel Andrej Stojan. Ni bil grozno slab, dober pa tudi ne. Prej dolgočasen kot kaj drugega.

Poletje v školjki je leta 1986 posnel Tugo Štiglic. Vsi so se seveda zaljubili v Kajo Štiglic, vsi so hoteli postati David Sluga. Film moje mladosti.

Ljubezni Blanke Kolak, ki jih je leta 1987 posnel Boris Jurjaševič, se spomnim le medlo. Bil sem premlad, tudi za seks Mire Furlan.

Moj ata socialistični kulak je pod taktirko Matjaža Klopčiča nastal leta 1987. Prav tako sem bil premlad, da bi se smejal političnim vicem.