Lani je počil šestega Rockyja, letos pa četrtega Ramba. Čeprav je že malo v letih, je spet pokazal, da z njim ni šale.
Meni je še vedno zelo kul in tako bo ostalo do konca.
Tale dva stavka mi vedno dvigneta pritisk in se mi zdita totalno bedna. In prav vedno jih slišim v povezavi s parom, ki še nima otrok. Ki je že nekaj časa skupaj, a o otrocih še ne razmišlja. In lepo vas prosim, zakaj bi si potem prav po zaslugi takih stavkov nek par otroke sploh zaželel. Taki stavki pare od otrok odbijajo.
“Uživajta dokler še ni otrok, ker potem je pač čisto drugače.” Zakaj za vraga bi potem želel bitje, ki mi bo življenje obrnilo na glavo? Zakaj za hudiča bi hotel, da je vse čisto drugače. Meni je kul tako kot je. Nočem, da je drugače.
“Enega je treba imeti.” Halo, zakaj treba? Kakšen debilen stavek. Treba, rekoč, sam ne moreš biti ves čas. En otrok je nujen. Nič ni treba samo zato, da je treba. Treba je najbolj bedasta beseda v povezavi z rojstvom otroka.
No in vsi tile pametnjakoviči, ki mislijo, da bodo prav s tema dvema stavkoma pare prepričali za otroke, delajo prav nasprotno. Otroka predstavijo kot nekaj groznega in kot nujno zlo, ki ga je pač treba imeti in spraviti na svet ter si zakomplicirati življenje.
Uf, le kje so časi, ko so si radijski voditelji Viktorja resnično zaslužili in ko so ljudje zanje glasovali zato, ker so jih imeli radi. Sedaj je druga pesem. Sedaj se kandidati reklamirajo kar sami. No ja, reklamirajo jih njihove radijske postaje. In to kar na džambo plakatih ter na listkih, ki jih dobivamo v nabiralnike in za brisalce na avtomobilu. To je še najbolj opazno pri fantu, ki si je nadel ime Janko in ki ga fura Radio Fantasy. In prav Janko ima plakat v stilu: “Celja ima vse razen Viktorja. Glasujte za Janka in pošljite sms na številko…”
In prav ta Janko je že lansko leto poskusil nekaj podobnega in žal ostal praznih rok. Letos je reklama še bolj agresivna in še bolj bedna ter privlečena za lase. Poba ima lažno slavo. takšno, da mora za glasove prositi na kolenih in igrati celo na patriotizem Celjanov.
Bedno do konca. In nefer, da sploh ne morem verjeti.
Upam, da ljudje ne bodo nasedli in da bodo glasovali za tistega, ki si zmago res zasluži.
Janko je očitno le blef.
Danes zjutraj je bil spet moj dan. Dan, ko se talajo zlati kipci. In dan, kjer me ne sme od enih do sedmih zjutraj motiti nihče. Ob enih se namreč na kanalu PRO 7 začne tako imenovani nemški red carpet šov, kjer domači novinar vsako leto skuša uloviti čim večje številko znanih obrazov. Ob dveh se prične uradni red carpet šov, ob pol treh pa se začnejo oskarji. Moj najljubši in najbolj pričakovani dogodek leta.
Letos sem bil zaradi stavke scenaristov, ki je vzela zlate globuse, seveda na trnih, toda potem se je vse skupaj hvala bogu končalo tako kot je bilo treba. In tako, da sem v udobnem fotelju začel z gledanjem jubilejne Osemdesete podelitve oskarjev.
Pravih favoritov za najboljši film leta nisem imel, saj je v kinih igralo veliko boljših filmov, kar pomeni, da me zmaga glavnega favorita No Country For Old Men seveda ni presenetila, marveč razjezila. Kot veste mi tale film sploh ni bil všeč, zato sem rohnel tudi pri zmagi za najboljši scenarij in najboljšega režiserja, kjer sta slavila brata Coen.
Nič kaj navdušen nisem bil tudi nad zmago Javierja Bardema, saj sem navijal za Philipa Seymourja Hoffmana, ki žal ni imel šans, saj je Javier od vsega začetka veljal za glavnega favorita.
Zelo sem bil vesel zmage Tilde Swinton, saj je bila moja favoritka. Nič manj pa nisem skočil v zrak zavoljo zmage Marion Cotillard, ki je bila prav tako moja izbira.
Presenetljivo kratko prireditev je povezoval Jon Stewart, ki je bil premalo drzen in preveč umirjen. Praktično vsi presenterji pa so se le pokazali in povedali nekaj takšnih ter drugačnih stavkov, ki sem jih pozabil že med prireditvijo.
Premalo glamurja, premalo šova, premalo pravih zvezd. Le prireditev, ki je resnično izgledala le kot make up sex, kot je že v uvodu dejal Jon Stewart.
Zelo malo je bilo tudi nostalgije, kar me je pošteno presenetilo, saj je šlo za jubilejno podelitev, pri spominu na preminule zvezdnike, pa so nesramno pozabili na Brada Renfra.
Morda najslabši oskarji doslej, a še vedno prireditev, ki jo bom drugo leto spet komaj čakal in upal na boljši šov, na boljše filme in na več zvezd med občinstvom in na odru.
Ta sobota je bila zares žalostna. Za vedno nas je namreč zapustil gospod Janez Drnovšek. Čeprav sem vedel, da je hudo bolan in da zadnje dni okoli krožijo čudne govorice, sem bil šokiran, prizadet in močno pretresen. Vedno sem bil na njegovi strani in vedno sem razumel čisto vse, kar je storil. Tudi v zadnjih dveh letih, ko so se proti njemu obrnili celo nekateri njegovi politični somišljeniki. Da ga ni bilo na proslavo ob dnevu državnosti, nisem čutil kot izdajstvo naroda, marveč kot nagajanje Janezu Janši in kot pokončno držo, kjer si ni dovolil soljenja pameti. Pravzaprav je bil edini, ki je upal Janši povedati tisto, kar mu gre. In edini, ki se ni pustil zavesti ter zmesti. Prav to mi je bilo pri njemu strašno všeč. Imel je svoja načela, imel je svoje mnenje in imel je vse tisto, kar večina naših politikov žal ne bo nikoli imela. Zadnje čase me je spominjal na Tita. Na državnika svetovnega kova. Morda celo na Gandija in na vse tiste velikane, ki jim ni vseeno za usodo našega planeta. Ko so mu očitali, da je pozabil na Slovenijo in se posvetil Darfurju, so mu naredili hudo krivico. Slovenijo mu je vzela vladajoča koalicija, v tujini pa je njegov glas začel veljati več kot doma. In prav to mi je najbolj grozno. Da se mnogi šele sedaj zavedajo kako velik človek je bil. Da mu šele sedaj odpuščajo domnevne grehe. In da šele sedaj ugotavljajo, da nam je umrl legendaren človek. Največji kar smo jih imeli. Morda celo večji od Milana Kučana. Takšen, da mu zlepa ne bomo mogli najti para. Gospod Drnovšek namreč ni bil politik, bil je državnik in predvsem človek. Takšnih pa je pri nas žal premalo. Vse kar je storil, je storil premišljeno, prebrisano in tako, da mu je uspelo. Zmagal je na volitvah za predsednika Jugoslavije. Zmagal je na volitvah za predsednika vlade. In zmagal je na volitvah za predsednika države. Žal je izgubil le bitko z rakom. S to zahrbtno boleznijo, ki ga je vzela pri komaj 58-ih letih. In prav podatek, da ni dopolnil niti šestdeset let, me je dodatno pretresel. Kot lani, ko je ista bolezen vzela tudi njegovega kolega Ivico Račana, še enega velikega moža jugoslovanske politike.
Pred pol leta sem se z njim dogovarjal za intervju. Ni bil ne za in ne proti. Njegovi ljudje so mi pojasnili, da bo še malo počakal. Upal sem, da ga bom vsaj enkrat uspel spoznati v živo. Da mu bo stisnil roko in mu čestital za krasne poteze, ki jih je naredil za Slovence in za celoten svet. Žal nama usoda ni bila naklonjena. In prav to, da mu nisem mogel nikoli v živo stisniti roke, me najbolj boli. Takemu človeku je treba vsaj enkrat stisniti roko. Tak človek te napolni z energijo in ti vlije upanje v boljši jutri.
Škoda ga je. Resnično škoda. Upam, da po njem ne bodo poimenovali kakšnega letališča, saj bi bila to huda žalitev. In da ne bodo prav največji hinavci sedaj na veliko govorili kako velik človek je bil.
Da si je zaželel pogreba v družinskem krogu, je jasno, saj na svojem grobu ni želel lisjakov, ki pri sožalju ne bodo iskreni.
On je bil vseskozi iskren. Kljub bolezni in podtikanjem, da je storil nekaj napak.
In nikoli ne bom pozabil nekega soočenja, kjer ga je napadel zeleni Marjan Podobnik. Gospod Drnovšek ga je le pogledal, se mu nasmehnil in mu dejal: “Utonili boste.”
In prav takrat sem prvič in za vedno ugotovil, da se je rodila legenda.
In zdaj ko si spet brišem solze, resnično upam, da je našel mir. Mir in svoj varen kotiček. Pravljično deželo, kjer ga bodo zares cenili in kjer bodo imeli hinavci vstop prepovedan.
Danes zjutraj sem vstal zelo zgodaj. To kot veste ni moja navada, toda danes je poseben dan. Danes je dan, ko ima moja punca spet izpit in ko jo je treba peljati v Maribor. V kurčevi Maribor, ki mi je ukradel jutranji spanec. Sedaj jo čakam, zabijam čas na šolskih računalnikih, poslušam Jana Plestenjaka in gledam študente. Vsi po vrsti so živčni. Vsem se nekam mudi. Vsi imajo neke obveznosti. Le kje so časi,ko je bil študij zabava. Ko smo šli na faks samo na stranišče in zato, da smo malo počvekali. Ko smo prespali vsa predavanja. In ko se nismo sekirali za nič na svetu. Tudi za izpite ne. Če ni šlo prvič, je šlo drugič. Če ni šlo drugič, pa je šlo tretjič. Danes je drugače. Danes je tempo hitrejši, vsi študentje pa so obremenjeni s tem kurčevim faksom v tem kurčevem Mariboru, ki mi je ukradel jutranji spanec in topel objem moje punce. In res me zanima kako ji je zdaj. A se spomni kaj se je učila včeraj? Je živčna? Bo test oddala predčasno? Bo oddala prazen list? Bo naredila izpit? Kako ji gre? Me pogreša? Me je pozabila in študira samo na izpit? Ji je kaj vroče? Ima v ustih čigumi? Lahko prepisuje? Jo osvaja kak debilen sošolec? Ima potem še ustni izpit? Ali tale čuden fant na sosednjem računalniku sploh ve zakaj se je vpisal na faks? Ali punca na računalniku malce stran gleda nage fante ali kaj za šolo? Joj, koliko vprašanj na katera ne vem odgovorov.
Uff, pa ne da sem tudi sam spet postal zajeban študent v tem zajebanem Mariboru?
Komaj čakam, da bo izpita konec, da greva jest.
In ja, zdaj na šolskem radiu namesto Jana Plestenjaka poje Seka Aleksič.
Footbag pri nas še vedno ni to kar bi moral biti. Očitno ni dovolj zanimiv za medije, za sponzorje in za gledalce. Jasno, saj gre za majhno mehko žogico, ki jo fantje in dekleta brcajo z nogami in izvajajo razne žonglerske vragolije. Najboljši je tisti, ki mu žogica seveda ne pade na tla in tisti, ki med tem izvede čim več trikov in nemogočih udarcev. To kar fuzbalerji z veliko žogo počnejo v prostem času, počnejo tapkarji na prvenstvih. V Evropi so bojda najboljši Čehi, pri nas pa se zadeva še posebej razvija v Laškem, kjer je glavni poba po imenu Aleš Zarič. In prav Zarič se zavzema tudi za podmladek in med Laškimi otroci vodi celo nekakšno šolo footbaga. Srečanja, kjer jih uči tega športa in skrbi za čim večjo prepoznavnost.
Ker mi je bil zelo kul, sem ga pred leti povabil na enega izmed svojih šovov, kjer je na odru s prijateljem izvedel vrhunski nastop in povzročil pravo evforijo med gledalci. In sedaj je poba posnel tudi kratek filmček o tem športu, ki si ga je seveda vredno nemudoma ogledati.
Če vam bo kul tako kot je bil meni, pa stisnite tudi glasovalno tipko in temule športu končno narediti reklamo, ki si jo več kot zasluži.
KLIK do filmčka
Ameriško učiteljico Alleno Ward so nagnali iz šole, ker je seksala s petimi učenci starimi okoli 15 let.
Okej, toda izpostavil bi nekaj bolj zanimivega. Nihče od učencev je namreč ni prijavil, kar pomeni, da so se imeli fino. Nagnali so jo zato, ker so našli sporočilo, ki ga je poslala enemu izmed njih. Če bi isto počel kak učitelj, bi ga dekleta seveda nemudoma prijavila, pa četudi jih morda sploh ne bi nadlegoval. Mladi fantje pa so seveda uživali v postelji s starejšo žensko, ki jim je pač nudila vse tisto, kar niso dobili pri svojih sošolkah.
Gospodično Ward ne bodo obsodili za pedofilijo, saj naj bi njeni problemi izhajali iz otroštva, mene pa seveda zanima zakaj je taka strašna razlika med dejanji, ki jih počnejo ženske in ki jih počnejo moški. Glede na to, da gre za isto pizdarijo.
Moškega učitelja bi za kaj takega namreč hoteli linčati, prav sem pa se mlada dekleta neznansko smilila.
Žensko učiteljico pa le gledajo postrani, medtem ko fantom v njihovih očeh ne bo hudega.
Še več, fantje so pred svojimi kolegi zagotovo izpadli veliki frajerji, medtem ko bi se dekleta zagotovo od sramu pogreznila v zemljo.
O svojih težavah s hujšanjem sem že pisal, toda ne morem si kaj, da vam ne bi z njimi sedajle spet zatežil. Še vedno se dobro držim, saj sem izgubil že 6 kilogramov. Toda sedaj se je vaga ustavila na isti kilaži, ki se že 14 dni ne premakne nikamor. Ker sem bil res besen, sem začel računati celo kalorije in si izačunal, da sem na dan pojedel okoli 1000 kalorij hrane. Pojesti okoli 1000 kalorij dnevno in kljub temu v 14-ih dneh ne izgubiti niti kilograma, pa je navadno sranje, ki ti lahko pobere voljo do hujšanja.
In tega se res bojim. Zavedam se, da je hujšanje dolg proces in da ima telo takšne ter drugačne finte, toda po 14-ih dneh bi človek moral vsaj malo shujšati.
Še posebej, če zadeva traja že več kot mesec dni in se je telo navadilo na dejstvo, da ne dobi več toliko hrane kot prej.
Da o tako imenovanih Luninih dnevih niti ne začenjam govoriti. Ko sem namreč dal skozi dva zelo peklenska, nisem izgubil niti grama. Pravzaprav sem se pri drugem celo zredil za kilogram. Torej sem se zredil od stradanja in Lune.
Bedno do konca.
In bedno tako zelo, da človek lahko kaj kmalu izgubi voljo do hujšanja.
Pri vsakem trudu namreč pričakujemo vsaj malo rezultata.
zda 2008, romantična komedija, režija: Anne Fletcher, igrajo: Katherine Heigl, James Mardsen, Edward Burns, Malin Akerman
Prav rad bi dočakal dan, ko bodo Američani nehali snemati tako klišejske in zoprne romantične komedije, ki iz zelo povprečnih igralk delajo velike zvezde.
Punca kot je Katherine Heigl lahko zvezda postane le v Ameriki. Le v državi, kjer obožujejo takšne filme kot je 27 Dresses. Take zelo povprečne, dolgočasne in zoprne romantične komedije, kjer celo Načrtovalka porok zgleda kot remek delo. In gospodična Heigl igra žensko po imenu Jane. Žensko, ki načrtuje in pomaga pri drugih porokah ter medtem pozabi na svojo. Žensko, ki je potihem zaljubljena v svojega šefa (Edward Burn), katerega ji spelje njena sestra Tess (Malin Akerman). In žensko, o kateri kani novinar Kevin (James Mardsen) napisati zelo odmeven članek. Punca je bila namreč na sedemindvajsetih porokah, kjer ni prav nikoli ujela poročnega šopka. In na sedemindvajsetih poročnih zabavah, kjer ni nikoli našla nobenega moškega zase. Moderna Emma Jane Austen pač. Ženska, ki lahko obstaja le v tako zelo slabih in navadnih ameriških romantičnih komedijah.
Ocena 1 in pol
slovenija 2007, kriminalna drama, režija: Janja Glogovac, igrajo: Lucija Šerbedžija, Davor Janjić, Sebastijan Cavazza, Labina Mitevska, Marko Mandič, Ksenija Mišič, Uliks Fehim, Rade Šerbedžija, Iva Zupančič, Matjaž Latin
Le visokoproračunska inačica Okornovega filma Tu pa tam in dolgočasno obračanje ameriških klišejev, kjer boste zares verjeli le Davorju Janjiću.
L kot Ljubezen je za slovenski film zelo razkošen, poln, velik in pompozen. Tak, da mu komaj verjamemo, da je slovenski. Tak, da nas spomni na polomijo Patriot. In tak, da ga v bistvu sploh ne bi potrebovali, saj podobne zgodbe vsak dan gledamo v ameriških kriminalkah. Mamila, ljubezen, kriminal, nočni klub, transvestiti in ženska, ki si želi posneti film. Nič posebnega. Le kriminalka, ki si želi veliko, da pa zelo malo. In tukaj je tudi Matjaž Latin, ki je želel film v filmu posneti že v veliko bolj zabavnem in gledljivem Porno filmu. Tukaj resda le statira, toda to počne bolje od večine glavnih junakov. Tudi od preveč statične Lucije Šerbedžije, ki igra Gino. Zasanjano umetnico, ki si želi v Pragi posneti film. Ki pozabi na mejo med resničnostjo in filmom. In ki nima pojma, da njen fant Sebastijan Cavazza v Ljubljani poriva drugo žensko. In Gina okoli sebe nabere vse cvetke nočnega življenja. Tudi transvestita Marka Mandiča, lastnico nočnega kluba Ksenijo Mišič, navijače Hajduka, zadržano prijateljico Labino Mitevsko in prijatelja Davorja Janjića, ki bi naredil vse, da bi lahko njegova Gina posnela film. Zato jim pride prometna nesreča, kjer iz prevrnjenega avtomobila ukradejo zajeten kupček kokaina, seveda več kot prav. Okej, toda kaj, ko roba pripada mafijcu Radetu Šerbedžiji in ko se začnejo po njihovem klubu nenadoma sprehajati zelo sumljivi tipi. Četudi tegale filme ne boste videli, že na daleč vohate klišeje. Čiste stereotipe ameriških celovečercev, ki jih režiserka Janja Glogovac, sicer dama, ki s kamero baranta zelo solidno, veselo in brez sramu kopira. Tako zelo, da nenehno skače tudi iz slovenščine v srbohrvaščino, nazaj v slovenščino, nato pa v angleščino in češčino ter spet nazaj v slovenščino in srbohrvaščino. In ti preskoki so tako naivni in zoprni, da tale film še dodatno pokvarijo in nam dajo vedeti, da resnično ne gledamo čisto nič posebnega. Da gledamo le film, ki hoče na vsak način izgledati tako, kot da bi ga posneli v Ameriki.
Ocena 3
Casey Affleck for The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford
Javier Bardem for No Country for Old Men
Philip Seymour Hoffman for Charlie Wilson’s War
Hal Holbrook for Into the Wild
Tom Wilkinson for Michael Clayton
Najprej vprašanje, kam za vraga sta izginila Max Von Sydow za Le Schaphandre et le Papillon in Josh Brolin za No Country For Old Men? Nato opozorilo, da je nominacija za Caseyja Afflecka hudo nesmiselna, saj igra glavno vlogo. Sedaj pa še moji favoriti, kjer bi na vrh postavil odličnega Philipa Seymourja Hoffmana, ki mi doslej ni bil ravno najbolj pri srcu. Toda v filmu Charlie Wilson’s War igra tako zelo dobro in frajersko, da odpihne tudi Toma Hanksa in Julio Roberts. Na drugo mesto bi uvrstil izredno prepričljivega Toma Wilkinsona, ostala mesta pa bi podelil med Javierjem, Halom in Caseyjem, ki mi sploh niso bili ne vem kako všeč. Najmanj kul je bil Hal, Javier in Casey pa sta se med favoriti prav tako znašla povsem po nepotrebnem.
Okej, da neka stran ne dela tu in tam, razumem, saj se kaj takega lahko zgodi vsakemu strežniku. Toda to, kar se zadnje čase dogaja s Siolovo stranjo, pa postaja čedalje bolj moteče in zoprno. Blogi se odpirajo prepočasi, stran večkrat sploh ne dela, za oddajo komentarjev večkrat čakam tudi po celo minuto, dostikrat pa se mi povezava s strežnikom po bednem čakanju celo prekine.
Okej, vem da zadevo zadnje čase prenavljajo in urejajo, toda tole ni več smešno. Brez dvoma lahko trdim, da ima Silolov strežnik največ težav od vseh ostalih, kar je čudno, saj imajo tudi mnogi drugi toliko prometa, pa jim stran prav nič ne nagaja.
Med strahom in dolžnostjo, ki ga je leta 1975 posnel Vojko Duletič, bo všeč tistim, ki med filmi radi zaspijo. Kljub zanimivi zgodbi gre namreč za zelo dolgočasno, mrtvo in prozorno štorijo.
Srečo na vrvici je leta 1977 posnel Jane Kavčič. Če boste rekli, da gre za najboljši mladinski film na svetu, ne boste kaj dosti zgrešili.
Ubij me nežno, ki ga je leta 1979 posnel Boštjan Hladnik, je sicer mešanica Maškarade in Peščenega gradu, a žal zelo slaba in neprepričljiva mešanica, ki je že leta 1979 zamudila vlak.
Draga moja Iza je film, ki ga je Vojko Duletič posnel leta 1979. In film, ki ima vse tisto, kar je manjkalo njegovima prejšnjima dvema filmoma. Odličen film o tem, kako vojna uniči družino.
Splav meduze, ki ga je leta 1980 posnel Karpo Godina, izgleda kot debi režiserja, ki ne bi dve leti kasneje posnel mojstrovine Rdeči Boogie. Torej zelo slabo, dolgočasno in nezanimivo.
Nasvidenje v naslednji vojni je leta 1980 posnel srbski režiser Živojin Pavlovič. In prav Srb je lahko posnel tako zelo dober slovenski film.
Rdeči Boogie ali Kaj ti je deklica, ki ga je leta 1982 posnel Karpo Godina, lahko skupaj z Maškarado postavim v prvo vrsto za najboljše slovenske filme vseh časov.
Učna leta izumitelja Polža je leta 1982 posnel Jane Kavčič. Kolikor se spomnim smo imeli ta film radi prav vsi. Če bi ga danes gledal še enkrat, se stanje verjetno ne bi spremenilo.
Ljubezen je leta 1984 posnel Rajko Ranfl. In to je prav tisti film, ki smo ga kot najstniki zaradi dokaj vročega in navihanega seksa, seveda gledali na skrivaj.
Butnskalo je leta 1985 posnel Franci Slak. Film je bil resda totalno odštekan, a prav nič zabaven in v bistvu zelo slab.
Heretika je leta 1986 posnel Andrej Stojan. Ni bil grozno slab, dober pa tudi ne. Prej dolgočasen kot kaj drugega.
Poletje v školjki je leta 1986 posnel Tugo Štiglic. Vsi smo se seveda zaljubil v Kajo Štiglic, vsi pa smo hoteli postati David Sluga. Film moje mladosti.
Ljubezni Blanke Kolak, ki jih je leta 1987 posnel Boris Jurjaševič, se spomnim le medlo. Bil sem premlad, da bi me zanimalo še kaj drugega od seksa Mire Furlan.
Moj ata socialistični kulak je pod taktirko Matjaža Klopčiča nastal leta 1987. Prav tako sem bil premlad, da bi se smejal političnim vicem.
Igralka Lindsay Lohan se igra z usodo. Na novih fotografijah namreč pozira kot Marilyn Monroe, kar je seveda zelo nevarno, saj ima tudi sama hude težave z alkoholom in tabletami. Fotke sicer niso slabe, toda za do prave Marilyn ji manjka vsaj še dvesto odstotkov lepote in seksualne privlačnosti.
Upam, da je ne čaka tudi ista usoda.
Malce nazaj me je poklical zelo dober prijatelj in mi pojasnil, da je preko javnih del dobil službo, kjer bo pomagal odvisnikom od mamil. Sprva sem imel v glavi, da se bo z njimi pogovarjal, potem pa mi je pojasnil, da jim bo vozil igle. Da jih bo pravzaprav oskrboval z robo. Huh, ali naša država potemtakem podpira odvisnike in jim sploh ne skuša pomagati, marveč jim le lajša jemanje mamil? Se jim gre le za to, da se ne bi okužili z aidsom in da igel ne bi kradli v lekarnah? Potem pa je ja boljše, da jim priskrbijo še drogo in jim pomagajo na oni svet. Bil sem prepričan, da odvisnikom pomagajo tako, da jim skušajo preprečiti odvisnost, ne pa da jim le olajšajo delo in skrbijo, da se ne bi med uživanjem mamil okužili.
Zame je to zelo šokantna novica. Takšna, da ji skorajda ne morem verjeti.
Smo res tako zelo zavoženi, da odvisnikom po novem le lajšamo muke?
Na svoji zemlji, prvi pravi slovenski film, ki ga je leta 1948 posnel France Štiglic, je zelo dober in tak, da me je usekal tako močno, da ga še vedno nisem pozabil. Morda tudi zato, ker je prvi in ker sem zelo ponosen, da je naš prvi film tako zelo dober film.
Prvi Kekec, ki ga je že leta 1951 posnel Jože Gale, je še vedno najboljši Kekec in morda eden najboljših mladinskih filmov vseh časov. Film, kjer vam ne bo treba prebrati knjige.
Vesna, ki jo je leta 1953 posnel František Čap je resda legendarna, toda vseeno ne taka, da bi jo proglasil za najboljši slovenski film vseh časov.
Dolina miru, ki jo je leta 1956 posnel France Štiglic, je še vedno čista bomba, ki me drži od prvega srečanje v ranem otroštvu.
Ne čakaj na maj je leta 1957 posnel František Čap. Nadaljevanje Vesne je seveda slabše od Vesne, a še vedno dovolj simpatično in luštkano, da zadane na prave tone.
Ples v dežju, ki ga je že leta 1961 posnel Boštjan Hladnik, je hudičevo dober in moderen film tudi za danajšnji čas.
Tistega lepega dne je leta 1962 posnel France Štiglic. Film mi je bil zelo všeč, saj gre za komedijo nravi, ki izgleda tako, kot da bi jo režiral František Čap.
Naš avto, ki ga je leta 1962 režiral prav František Čap, je eden mojih favoritov za najboljši slovenski film vseh časov.
Peščeni grad, ki ga je leta 1962 posnel Boštjan Hladnik, je zelo dober ljubezenski trikotnik, ki pravzaprav ne zaostaja kaj dosti za Plesom v dežju.
Srečno, Kekec je leta 1963 nastal pod taktirko Jožeta Galeta. Enako dober kot original. Za vse generacije.
Ne joči Peter je mojstrovina, ki jo je leta 1964 režiral France Štiglic. Absolutna klasika slovenskega filma.
Lažnivko je leta 1965 posnel Igor Pretnar. Zelo dober in premalo cenjen film, kjer Majda Potokar igra kot nora.
Na papirnatih avionih je leta 1967 posnel Matjaž Klopčič. Zelo dobra ljubezenska drama, ki bi jo lahko uporabljali namesto eteričnega olja.
Sončni krik je leta 1968 posnel Boštjan Hladnik. Totalni odklop in film, ki bi bi ga lahko na isti način posneli tudi Američani. Edina zamera so seveda zelo slabe igralske kreacije.
Kekčeve ukane, ki jih je leta 1968 posnel Jože Gale, so zadnji in še vedno izvrstni mladinski film za vse, ki bi radai ostali mladi za vedno.
Rdeče klasje, ki ga je leta 1970 posnel Živojin Pavlovič, je seveda znano po vročem seksu Majde Potokar in Radeta Šerbedžije, drugače pa niti ne gre za ne vem kako dober in prelomen film.
Maškarada, ki jo je leta 1971 posnel Boštjan Hladnik, je verjetno najboljši slovenski film vseh časov. Če že ni, pa vseeno izgleda tako kot da je.
Na klancu, ki ga je leta 1971 posnel Vojko Duletić, je eno zares dolgočasno sranje, ob katerem bi se v grobu obračal tudi Ivan Cankar.
Ko pride lev, ki ga je leta 1972 posnel Boštjan Hladnik, je seveda močno slabši od Maškarade, a to ne pomeni, da ni vreden vaše pozornosti.
Cvetje v jeseni, ki ga je leta 1973 posnel Matjaž Klopčič, je še ena klasika, ob kateri sem prvič zajokal že v ranem otroštvu.
Tole pa je prišlo kot naročeno. Še posebej po zanimivi debati pri zapisu o didžejih, kjer sta se udarila Tadej in Anka. Pri zapisu, kjer sem tarnal, da pogrešam dobro glasbo in didžeje, ki bi vrteli hip hop ter kvaliteten r’n'b. Očitno me bo odrešil celjski raper Rhyme God, ki naslednji mesec pripravlja hudičevo dobro hip hop žurko. Ker je bil prav Rhyme God začetnik celjskih hip hop zabav, sem prepričan, da bo tole zelo dobro in da ne bom razočaran.
zda 1987, grozljivka, režija: Clive Barker, igrajo: Andrew Robinson, Clare Higgins, Ashley Laurence, Sean Chapman, Oliver Smith, Doug Bradley
Zelo krvava, mesena, ogabna, zanimiva in dovolj grozljiva štorija, ki ji čas nikoli ne bo prišel do živega.
Prvi Hellraiser je letel zelo visoko, popolnoma obnorel številne oboževalce žanra in se spremenil v čistokrvno kultno robo, kjer ga še danes prav vsi ljubitelji grozljivk izgovarjajo z veliko začetnico in vsem potrebnim spoštovanjem. Če rečeš Hellraiser, se zavedaš, da si omenil zelo dobro grozljivko. Prelomno grozljivko s konca osemdesetih, ki je potem dobila še šest nadaljevanj in legendarnega Pinheada (Doug Bradley), vodjo srhljivih cenobitov iz pekla, spremenila v del popularne kulture. V del ekipe, ki so jo sestavljali še Michael Myers, Freddy Krueger in Jason Voorhees. In Pinheadov team se v temle prvem poglavju spravi na možakarja Franka Cottona (Sean Chapman), ki s pomočjo čudežne kocke odpre peklenski portal in se preda popolnemu užitku, za katerega seveda na koncu plača s Kristusovimi mukami. In prav ta Frank Cotton potem prileze iz pekla in od svoje bivše ljubice Julie (Clare Higgins) zahteva kri in meso. Kri in meso žrtev, ki mu jih na podstrešje družinske hiše vodi prav Julia, sicer žena njegovega brata Larryja (Andrew Robinson), ki o vsem tem seveda nima pojma. In Frank potrebuje človeško meso, kri, kožo in vse tisto, kar ga bo spet spremenilo v človeka. Kar bo iz njegovega hudo grozljivega in zombijevskega izgleda spet naredilo pravega moškega. Gledalci s šibkimi koleni in slabimi želodci so omagali že leta 1987, vse tisto, kar ste o tem kultnem filmu že slišali, pa brez dvoma drži še danes.
Ocena 4
