Arhiv za Januar, 2008

Kako sem spoznal Davida Southwella in si na vrat nakopal vse svetovne tajne službe

29.01.2008 ob 01:17

“Pozdravljen, sem David Southwell in rad bi se ti zahvalil za odlično kritiko moje knjige Dosjeji zarot in za inovativno kritiko filma National Treasure,” se je v angleškem jeziku glasila elektronska pošta, ki sem jo dobil na svoj domači naslov. Sprva sem bil prepričan, da gre za šalo in potegavščino kakšnega navihanega prijatelja, potem pa se je izkazalo, da mi je pisal pravi David Southwell, svetovno znani pisatelj, urednik, novinar, tv voditelj, strokovnjak za odkrivanje organiziranega kriminala in mojster številnih teorij zarot, ki v domači Angliji uživa hudo kontroverzen sloves. Leta 2003 je The Sunday Times o njem napisal sila odmeven članek in ga povezal celo z angleško obveščevalno službo MI5.

Glavni problem mojega nezaupanja je bil seveda v dejstvu, da sem ocene za Dosjeje zarot in National Treasure spisal v slovenščini, David pa je Anglež, ki slovensko zagotovo ne zna. Potem se je izkazalo, da ima prijatelja, ki se spozna na jezike in da je moj tekst pač našel povsem po naključju na moji spletni strani. Dodaten problem je predstavljal njegov podpis, ki se je glasil le David.

Who the fuck is David in zakaj za vraga mi sploh piše ter hvali moje pisanje? Ko sem mu odpisal, da ga ne razumem najbolje in da ne vem točno zakaj se gre, sem dobil drugo pismo in padel na rit. Tako je, pisal mi je pravi David Southwell, avtor knjige Dosjeji zarot, ki jo imam doma na polici. Ko sem prišel k sebi zaradi resnično neverjetnega naključja, ki je izgledalo kot ena velika zarota, sem napisal novo pismo in začel zelo lepo ter globoko prijateljstvo.

Zdaj si piševa skoraj vsak teden, ugotavljava, da imava veliko skupnega in čakava na trenutek, ko se bova srečala v živo. Po pošti mi je poslal svojo novo knjigo Secrets & Lies in vanjo napisal posvetilo: “To my friend Iztok. As a man of truth and great courage, I hope you enjoy this book,” na svojo spletno stran pa je zapisal nekaj mojih mislih in mi naredil reklamo za glasbeni album.

Ker se je zmotil in napisal, da prihajam s Hrvaške, mi je dolžan eno turo po Londonu.

Jasno, ko so z njim malo pred časom v Vikend magazinu naredili intervju, je novinarki omenil najino prijateljstvo, toda naših medijev to ni zanimalo, saj so se posvetili le teorijam zarot.

Pa naj še kdo reče, da internet ni čudež.

Da ne pozabim, zdaj tudi meni sledijo vse mogoče tajne službe in čakajo, da se zagovorim in izdam kak zaupen podatek o svojemu angleškemu prijatelju.

Nov tip klošarja

29.01.2008 ob 01:06

Zadnje čase si mi dogajajo čudne reči. Za denar me prosijo osebe, ki sploh ne izgledajo kot klošarji. Še več, ki izgledajo čisto urejeno, normalno in tako, da mi ni jasno kaj se dogaja. In pozor, ne prosijo me za denar za pijačo, ali za kakšno podobno zadevo. Prosijo me za denar za vlak, za avtobus ali za taksi. Za denar za otroka. Nekateri celo za možnost službe. Ker jih vidim vsak dan na istem mestu, vem da so brezdomci. Ravno zato mi je čudno, da so vedno izredno urejeni, čisti in taki, da bi si lahko kot za šalo našli službo in prenehali s prosjačenjem denarja po ulicah.

Simona Rebolj, čestitke za zelo obiskan in komentiran blog

28.01.2008 ob 21:46

Fuck off, telo

28.01.2008 ob 17:10

Tisti, ki hujšate, dobro veste kaj bom zdajle povedal. In povedal bom, da svoje telo ta hip pošiljam v tri pizde materne in da se mu ne bom pustil zavesti. Stvar je takšna, gre pa takole. Zadnji teden hujšam in jasno mi je, da prve dni ne more biti ne vem kakšnega rezultata. Prve dni telo žre zaloge od prej in šele potem ko jih požre, bo začelo jesti samo sebe. In prav ti prvi dnevi so najhujši, saj vaga kaže enako in nam skuša vzeti voljo. In potem pade kot strela iz jasnega. Nekaj kil za dobro voljo. In če vztrajamo naprej, padejo še nove kile.

Okej, zdaj pa me dobro poslušajte in mi pojasnite tole. Če padeta dve kili in če je stanje potem tri enako, kako je možno, da ti dve kili prideta nazaj. Kljub temu, da hujšam in da nisem jedel nič kar ne bi smel.

Da poenostavim, zvečer sem imel dve kili manj, čez dan imam dve kili več. Ne da bi jedel, ne da bi se pregrešil.

Sem se zredil med spanjem? Sem sanjal hrano in se mi to zdaj pozna na vagi?

Problem je jasen. Take reči lahko poberejo voljo do hujšanja in telo bo zmagalo. Telo me očitno zajebava in draži. Ter upa, da bom popustil in se predal. Da bo spet dobilo dozo hrane in da mu ne bo treba začeti žreti samega sebe.

Šalo na stran, tole mi je res čudno. Kot se spomnim prve dni zelo hitro izgubiš kilograme, saj te zapusti voda in je rezultat zelo hitro viden.

Vsekakor se ne mislim predati in svojemu telesu še enkrat glasno povem: “Fuck off, telo.

Predstavitev Suzane Gajšek, glavne igralke novega slovenskega filma “To je on”

28.01.2008 ob 16:11

Suzano, ki v filmu igra eno izmed mojih žrtev in je vlogo odigrala več kot odlično, sem prosil naj napiše kratek tekst o sebi. Ker se sama seveda pozna najbolje, je prav, da ne izgubljam besed in da se vam predstavi kar sama.

“Sem Suzana Gajšek, stara 19 let in pol. Prihajam iz Levca, prelepega kraja ob vstopu v Savinjsko dolino. Osnovno šolo sem obiskovala v Petrovčah, šolanje nadaljevala na prvi gimnaziji v Celju in sedaj polnim klopi na Fakulteti za upravo v Ljubljani. Moja »živa igračka«, ki me razveseljuje že devet let, je psiček Johny, poleg njega pa mi že tretje leto polni življenje fant Davor. Jap, zasedena sem. Po horoskopu sem oven, kar pomeni da sem zelo trmasta. Sem komunikativna, družabna, zelo romantična, rada pomagam ljudem, obožujem male otroke, rada kuham in še bi lahko naštevala. Moja najljubši film je Titanik oz. To je on (smeh). Najljubša hrana je lazanja, katero znam tudi sama pripraviti.

Kot je očitno, je moj hobi igranje v gledališču. Moja prva vloga je bila Rdeča kapica pri rosnih šestih letih. Od takrat vem, da je igranje zame sproščanje duše. Igrala sem v gledaliških krožkih v osnovni in srednji šoli. Ena izmed večjih predstav s katero smo nastopili tudi v Cankarjevem domu so bile »OVČKE«. Govorila je o psihiatrični bolnici in s tem povezan odnos zdravnik – pacient.

Poleg tega sem članica TKD Levec, kjer sodelujem v gledališki, lutkarski, plesni in likovni sekciji. Velik dosežek lutkarske sekcije je bilo uvrstitev na celjskem območnem tekmovanju na državnega, kar se ni že zgodilo 50 let. Tako smo s predstavo »Zvezdica zaspanka« prišli na državno tekmovanje v Kranj. Pri plesni sekciji smo punce (5 nas je) ustvarjale od hip hopa na začetku, do plesne točke kan kan in nazadnje še trebušni ples.

Pred dvema letoma pa sem dobila prvo vlogo za kratek film »Ljubezenski trikotnik«, kar je bil zame kar velik izziv. Kajti igranje v gledališču ni enako igranju v filmu. Na začetku sem še imela malo težav potem pa je šlo. Ampak na žalost tega filma nismo posneli do konca tako da nikoli ni prišel v javnost. Nakar sem čez leto dni dobila zopet ponudbo za film. In to od istega režiserja, Danija Spasojevića, ki je, mimogrede, prava faca. Najprej sem oklevala, nato pa le sprejela glavno vlogo za film »TO JE ON«. Film smo posneli v nekaj dneh, kar je bil dodatno velik izziv. Biti zbran pred kamero povprečno 15 ur na dan ni lahko. Ampak če so pravi ljudje na kupu se vse da. Od režiserja, ki ima jeklene živce, do kamermanov in do soigralcev. Ful fajna ekipa, res.

Ja, nič več, o filmu vam bom še kaj izdala po izidu le tega.”

dsc04280.JPG

Tudi jaz bom postala Miss gasilske veselice, ali še boljše, Miss mivke, ali najboljše, Miss pizde materne

28.01.2008 ob 14:41

Kot veste je zadnje čase čedalje več takšnih in drugačnih lepotnih izborov, kamor se prijavlja čedalje več takšnih in drugačnih deklet. Vsaka vas ima svojo miss, vsaka prireditev ima svojo kraljico. Kaj vem, morda nekoč dobimo tudi Miss stranišča v drugem nadstropju, ali Miss sedme tlakovane kocke na Trubarjevi ulici. Ali pa Miss koncerta Damjana Murka. In recimo Miss, ki gleda serijo Rebelde.

Preveč je teh izborov in preveč je teh deklet, ki se nanje prijavijo. In prav vse želijo ujeti pet minut slave. Prav vse si želijo zmage in upajo, da jih bo opazil kak fotograf ali kak premožen kreten, ki jim bo obljubil nebesa. Punce so čudna bitja. Po eni strani se borijo za svoje pravice in furajo feminizem, po drugi strani pa se tako zelo rade spremenijo v številko v kopalkah in stavijo samo na svoje čare.

Ali kot je rekla Alma iz Bara: “Sedaj mi ne bo treba več nositi pladnja.”

Hm, če je to uspeh potem pa res ne vem kam gre ta svet in kaj so vse te punce dobile v glavo preden so se prijavile na kakšnega izmed vseh teh izborov. Po svoje jih razumem, saj ne more biti vsaka odvetnica in zdravnica, toda lepo vas prosim, zakaj si vsaka želi pozornost vzbuditi na tako trapast način.

Okej, ne rečem za Miss Slovenije, Miss Universe in recimo Miss Hawaiian Tropic. To je dobra promocija za punco, ki si pač želi take promocije. Toda vsi ostali izbori so naravnost bedni in dekletu v končni fazi le škodijo. Organizator jih skupaj nabere le zato, da ima moško publiko in da se nekaj dogaja, uboga dekleta pa nimajo pojma, da so tam samo zato, da se bodo ob njih slinili trapasti moški.

Pred leti sem bil član žirije dveh popolnoma različnih lepotnih tekmovanj. Prvo je bil izbor za Miss Hawaiian Tropic, kjer je v finale prišla Nataša Krajnc, ki je potem postala tudi Miss Slovenije, drugo pa je bil izbor za neko lokalno Miss gasilske veselice, kjer so dekleta komaj prepričali, da so šla na oder in se oblekla v kopalke. Organizator jim je celo grozil, da ne bodo dobila honorarja in da bo z njimi poračunal na zelo grd način, če ga bodo zajebale.

Prav ste prebrali, dekleta za takšne male izbore dobijo honorar, saj se drugače ne bi šle nastavljat. Toda bojim se, da nekatera niti tega ne vedo, da jim honorar pripada in da res upajo, da bodo prav zaradi tretjega mesta na izboru za Miss pizde materne vstopila v svet slavnih ter bogatih in postale nova Nina Osenar.

Grenak spomin na naše stare tv šove

28.01.2008 ob 14:19

Ko sem listal po svojem arhivu, natančneje po člankih, ki sem ji pred leti pisal za študentsko revijo Mezinec, sem našel tudi tistega o oddajah na naši televiziji. O oddajah, ki jih danes seveda ni več. In o oddajah, ki so bile v bistvu zelo slabe. Ukinili jih niso le zato, ker drugega niso imeli. Pa poglejmo kaj smo gledali pred leti.

Tv Genij

Slišalo se je genialno. Tako, kot da ni moglo zadeti v temo. No ja, prvih par oddaj je bilo okej in Eva Irgl je bila kul, zabavna ter sproščena, potem pa je vse skupaj postalo dolgočasno in nezanimivo. Evi se je videlo, da komaj čaka, da bodo oddajo ukinili, gostje pa so razmišljali kdo jih je nasral za tako blamažo.

Brez zapor

Najprej je bil Brez zavor, po tožbi pa Brez zapor. Jonas je seveda faca, toda bilo je premalo, da je bil le Jonas. Pač zvezda, ki se ne pretegne in je pač to, kar se od njega pričakuje. V ekipi je bilo ogromno ljudi, vse skupaj pa ni dalo želenega rezultata. In ja, tista Helena mi je bila vedno zoprna. Tudi potem, ko je vodila video smešnice.

Zoom

Da bi kritiziral oddajo, ki je bila sedem let na vrhu gledanosti, bi moral biti res pogumen ali pa totalni idiot. da bi rekel, da Mario Galunič ni kul voditelj, pa ravno tako. In Mario je svojim gledalcem vsako nedeljo dal tisto, kar so od njega pričakovali. Navadil se je, saj je vedel, da mu popularnost ne more pasti, ker nima konkurence. Zaspal je na lovorikah. Še več, zaradi lovorik je takrat padel v komo.

Petka

Uf, tole pa je bilo eno veliko sranje. Le ego in različne frizure Ivane Šundov, ki je morala potem pobegniti na hrvaško televizijo. Kot da bi v neskončnost gledali ponovitev eno in iste epizode serije Varuška s Fran Drescher. Številčna ekipa, visok proračun in strel v prazno.

Tv Poper

Večkrat smešno, prevečkrat bedno. Monty Python na slovenski način in dokaz, da smo pri takem humorju še daleč.

Zmenkarije

Ko je bil Srečko Meh, je bilo zelo dobro. Ko sta bili Katarina Čas in Karin Komljanec, pa me je bolela glava.

Mladoporočenci

Voditelj Sandi je bil okej, vse ostalo pa je bilo zelo povprečno in dolgočasno.

Šou bo šou

In res je šou po eni sami sezoni. Ponesrečena kopija Teatra Paradižnik, kjer se mi je Jernej Kuntner skorajda zameril do konca življenja.

Orion

Glasba je bila pač glasba, Blažka pa mi je šla na živce.

Stilski izziv

Konec nekoč obetavne kariere sicer dovolj sposobnega Aljoše Rebolja. Povsem upravičeno. No ja, gostje so vsaj cote dobili zastonj.

Lepota telesa

Oddaja, za katero sem bil zelo vesel, da so jo ukinili.

Karaoke

Prvih deset ja, potem pa ne več. Hitro smo se najedli. Tako kot voditeljice Deje Mušič.

Pod srečno zvezdo

Obetalo je veliko, dalo pa zelo malo. Ko so odsekali Roberta Erjavca, so naredili prav, kar pa jim ni pomagalo, da ne bi padli na trda tla.

Pomp

Mojca Mavec je bila čez čas le še v bekstejdžu, voditelja pa mi nista bila nikdar posebej dobra, zato ni čudno, da ju danes ni nikjer več. Dobra promocija slovenske glasbe.

Klik

Ko je bila Šerbi, sem prestavil, ko je bila samo Anja Tomažin, pa je bilo gledljivo in kul.

Atlantis

Uf, totalni polom se je začel, ko je prišel pevec Vojko Kercijan, ko sta bili le Katarina in Orianna, pa je še nekako šlo. Še posebej, ko jo je Katarina poklicala: “Moja Pamelca.”

Res je

Prva dama slovenske televizije je končno naredila dolgo pričakovano oddajo in ostala nekje vmes. V primerjavi z drugimi oddajami je bilo kul, drugače pa tako tako.

Studio City

Bilo je dobro in še vedno je. Toda nikoli tako zelo kot takrat, ko je bil voditelj Bojan Krajnc, ali še boljše, Leon Magdalenc, ki so ga odsekali zaradi predolgega jezika.

Evo, tako nekako gre moj spomin na tista leta. Spomin, kjer me je glava najbolj bolela ob Špeli Trefalt, Tori Spelling wannabe. In lepo vas prosim, le kdo bi si želel biti Tori Spelling.

Celebrity Death Match: Sanja Grohar vs. Nina Osenar

28.01.2008 ob 06:26

V posebni izdaji Playboyja resda izgledata kot da se imata zelo radi, toda mene zanima katera bi zmagala, če bi se pomerili v ringu. Dovoljeno bi bilo čisto vse. Tudi prepovedani udarci in raba različnega orožja. Katera bi na koncu ostala živa?

Pogledal vseh pet oskarjevskih kandidatov za najboljši film leta

28.01.2008 ob 05:13

Letos so v igri za najboljši film leta:

Atonement

Juno

Michael Clayton

No Country for Old Men

There Will Be Blood

Najmanj mi je všeč No Country For Old Men, ki je po mojem skromnem mnenju najbolj precenjen film leta. Na četrto mesto bi postavil There Will Be Blood, ki me prav tako ni posebej prepričal ter prevzel. Na tretje mesto bi uvrstil zelo simpatično in izvirno komedijo Juno. Za prvo mesto pa bi se po moji oceni morala pomeriti Michael Clayton in Atonement. Glavna favorita sta No Country For Old Men in There Will Be Blood, če bi moral izbrati svojega zmagovalca pa se bi odločil za Atonement.

Nova ameriška misica je spet zelo navadno in povprečno dekle

28.01.2008 ob 02:13

Po Ameriki hodi ogromno okej deklet, toda za miss vedno zmaga zelo navadna in taka, da bi jo lahko našli tudi na katerikoli slovenski gasilski veselici. In Kirsten Haglund je točno takšna miss. Nič posebnega. Taka, da je ne bi opazil na cesti. In taka, da nima nobenih šans za zmago na svetovnem izboru.

Novi trend je čisti dolgčas

28.01.2008 ob 01:41

No ja, ne vem če je tole ravno novo, je pa vsekakor čedalje bolj naravno in tako, da se sploh ne čudimo več. Da smo ratali imuni in da se lahko dogaja vsak dan, pa ne bomo niti trznili. Govorim o poljubljanju dveh žensk. No ja, dveh mladih deklet, ki to počneta samo zato, da provocirata. Recimo sredi diskoteke. Okej, poljub je resda direkten, toda vidi se mu, da gre za trend. Za finto. Za pritegovanje pozornosti. In to zadnje čase počne čedalje več deklet. Čedalje več najstnic, ki jih rukajo hormoni in ki bi rade bile kraljice večera. Drzna obleka ni več dovolj. Sedaj je treba strastno poljubiti najboljšo kolegico. Dolgčas.

Ko ženski crkne čip v glavi

28.01.2008 ob 01:26

Malo nazaj me je poklical prijatelj in mi povedal, da ga je pustila punca. Po šestih letih zakona in brez prave obrazložitve. Kar tako. Just for fun. Brez opozorila in tako, da ga je sesulo. Da komaj diha in da nima pojma kaj se mu je pravzaprav zgodilo. Pravijo, da sta za konec zveze vedno potrebna dva, toda zadnje čase se mi zdi, da se je zasukalo ženskam. Da ne vejo več kaj bi rade. Kaj hočejo, kaj si želijo in kako bi to dobile. Ker ne vejo, grejo naprej in zapustijo svoje moške. Brez pravega razloga, brez prave obrazložitve. “Treba je naprej,” pojasnijo in zaloputnejo vrata. Brez milosti. Kot da jim je crknil čip v glavi. Tisti čip, ki moškim vedno dela. In tisti čip, ki se ga ne da zamenjati. In pozor, ko grejo, sploh nimajo pojma zakaj so šle, kam bodo šle in kaj bodo počele. Ponavadi sploh nimajo novega moškega. Starega pustijo, ker jim pač ne odgovarja več. Ker ni več v njihovi ligi. Ker so ga prerasle. Ker ni več dovolj dober zanje. Včasih so to počeli moški, zdaj to počnejo ženske. Pa četudi jim je potem žal in se začnejo spraševati kakšno neumnost so storile. Ja, to je tisti čip, ki crkne, ki se ga ne da menjati in ki se potem nenadoma spet popravi. Žal je takrat prepozno, saj si je moški našel žensko, ki ji čip dela brez napak in možnosti, da se bo pokvaril.

Recenzije: National Treasure: Book of Secrets

28.01.2008 ob 00:45

Slabše in premalo kvalitetno nadaljevanje boljšega in bolj zanimivega originala iz leta 2004.

Nicolas Cage se spet podaja na teritorij Da Vincijeve šifre, ali če hočete, na področje pisatelja Davida Southwella, ki je pred leti s svojim prijateljem Seanom Twistom spisal hudo dobro knjigo Dosjeji zarot.  Tokrat je stvar še bolj resna ter nevarna kot v prvem delu, saj mora oprati dobro ime svoje družine in dokazati, da njegov pradedek ni bil eden izmed zarotnikov, ki so umorili predsednika Abrahama Lincolna. In če hoče dokazati, da temu ni tako, mora vlomiti v buckinghamsko palačo, ugrabiti ameriškega predsednika (Bruce Greenwood) in poiskati izgubljeno mesto, ki so ga zgradili iz samega zlata. Žal stari dobri Nic, ki je nujno potreboval uspešnico, ni Indiana Jones, kar pomeni, da bomo morali za pravo pustolovščino počakati prav na novega Indiano Jonesa, ki nas bo v kinih usekal sredi letošnjega leta. Še več, šov mu kot za šalo ukradejo prav vsi stranski igralci. Njegov zabavni pomočnik Justin Bartha. Njegov frajerski in rano prav zmedeni oče Jon Voigh. Njegova skulirana mama Helen Miren. Njegov nasprotnik Ed Harris. In celo prijazni detektiv Harvey Keitel, ki ga je po dolgem času fino videti v znanem filmu. In prav ta odlična ekipa ves čas krpa luknje v scenariju in ne dovoli, da bi film padel prenizko. Da bi se kitil samo z drznimi teorijami zarote in pozabil na kvaliteto. Povedano na kratko, to kar je imel prvi del, manjka drugemu.

Ocena 3 in pol

null

Mario Galunič si je vzel malo dopusta

28.01.2008 ob 00:23

Mario Galunič se je poslovil s tv ekranov. Nič novega, to je storil že večkrat in potem vedno prišel nazaj. Tako bo tudi tokrat, le da si bo vzel malce dalji dopust. Bojda ga ne bo do jeseni. To mi je sicer čudno, saj je šel kar sredi sezone, toda očitno e mora malce oddahniti in nabrati novih moči. Nekaj podobnega je storil že pred leti, ko je celo zamenjal oddajo in pozabil na nedeljske večere. Takrat je nastala oddaja Portret, ki pa se ni prijela, zato je udaril na stare strune in spat zmagal. Pravzaprav vedno zmaga. In ker mu to uspeva že petnajst let, ga ne upam kritizirati. Tip je pravi fenomen. Pa četudi komu ni všeč, pa čeprav mnogi še vedno pravijo, da se bo stopil od lezenja v rit in pretirane prijaznosti. In pozor, lani je po gledanost premagal tudi Lada in Jurija, pred leti pa popolnoma potolkel in osmešil Sašo Einseidler. Povedano drugače, nedelja zvečer je rezervirana zanj. Kdor tega ne ve, pogori. Svojo oddajo resda nenehno spreminja in dodaja nove rubrike, toda v bistvu ostaja popolnoma isti. Morda malce bolj sproščen in zabaven, pa vendar tak kot je bil. In prav to je neverjetno. Ni se mu treba spremeniti. Za vedno lahko ostane isti, ljudje pa ga bodo gledali še sto let. In kdor misli, da bi ob nedeljah zvečer uspel kdorkoli, se hudo moti. Namesto Maria so bile že mnoge oddaje, pa so vse po vrsti padle v vodo. Tudi tista, ki jo je vodil Sašo Hribar. Resda so bile slabše od njegove, toda vseeno bi morale ujeti več gledalcev. Ni kaj, Mario je sinonim za nedeljske večere, prav ob nedeljah pa pred televizijo očitno sedi največ ljudi, ki ga imajo radi. Edino kar me zanima je seveda to, kaj bi se zgodilo, če bi bila njegova oddaja recimo v ponedeljek, ali v sredo.

Kulti in klasike: I’m Gonna Git You Sucka

28.01.2008 ob 00:03

zda 1988, komedija, režija: Keenen Ivory Wayans, igrajo: Keenen Ivory Wayans, Bernie Casey, Isaac Hayes, Jim Brown, Steve James, Antonio Fargas, Ja’net DuBuis, John Vernon, Dawn Lewis, Damon Wayans, Clue Gulager, Kadeem Hardison, David Alan Grier, John Witherspoon, Kim Wayans, Tony Cox, Chris Rock

Še vedno zelo zabavna, prebrisana in močno odštekana parodija blaxploitation žanra.

Če ste iskali film, ki si več kot izvrstno privošči vse tiste številne črnske filme iz sedemdesetih let, je I’m Gonna Git You Sucka zadetek v polno. In pozor, v njem glavne vloge igrajo pravi zvezdniki tistih filmov, ki se delajo norca iz samih sebe in iz svojega trdega imidža. Prav Jim Brown, Antonio Fargas in Bernie Casey so bili namreč glavne zvezde tako imenovanega blaxploitation žanra. Žanra, kjer so kraljevali tudi Fred Williamson, Richard Roundtree in seveda Pam Grier, ki jo prav v tem filmu močno pogrešam. Kaj tako norega je lahko zraslo le v glavi Keenena Ivory Wayansa, možakarja, ki si je zamislil tudi izjemno zabaven tv šov In Living Color, črni odgovor na Saturday Night Live, kjer je bil poleg bratov Wayans glavni tudi Jim Carrey. In zadeva je resnično smešna. Takšna, kot da bi jo posneli Mel Brooks in trio ZAZ. In takšna, da ji čas ne more do živega. Prav vsi štosi zadenejo v polno, najbolj pa se bodo seveda režali tisti, ki poznajo vsaj nekaj glavnih filmov blaxploitation žanra. Jasno, Keenen Ivory Wayans igra glavnega junaka Jacka Spadea, ki pride iz vojske in se maščuje za smrt svojega brata. Nesrečnika, ki je padel v slabo družbo in so ga pokončale preštevilne zlate ogrlice. “Kako je z vsem tem sranjem hodil na stranišče,” se sprašuje tudi Spadeova ekipa, ki jo sestavljajo John Slade (Bernie Casey), Hammer (Isaac Hayes, tisti Isaac Hayes, ki je spisal naslovno temo originalnega Shafta), Slammer (Jim Brown), Kung Fu Joe (Steve James, temnopolti junak iz Ameriške Ninje) in Flyguy (Antonio Fargas). Ekipa, ki mora ugnati zloglasnega kriminalca Gospoda Biga (John Vernon) in prebutati njegove gorile. In še moji favoriti: ko Kung Fu Joe pove, da je bil Bruce Lee njegov učitelj igre, ko John Slade predstavi glasbeno skupino, ki igra njegovo theme music, ko Jack Spade nasede vroči prostitutki, ko Flyguy zmaga na izboru za zvodnika leta, ko Flyguy obuje čevlje z akvarijem, ko Ja’net DuBuis zamenja kaskader z brki, ko Chris Rock kupuje svinjska rebrca in ko se Hammer ustreli sam. Vse to so prizori, ki bi jih bila vesela vsaka parodija. In prizori, zavoljo katerih je I’m Gonna Git You Sucka še vedno ena izmed mojih najljubših parodij vseh časov.

Ocena: 9/10