Michael Douglas, komaj čakam, da spet posnameš zelo dober film in jim spet dokažeš, da si hudičevo dober igralec
30 01 2008Včeraj sem na TCM ujel pogovor z igralcem Michaelom Douglasom, ki je povedal marsikaj zanimivega. Bil sem zelo vesel, saj ga že pošteno pogrešam. Zadnje čase ga nekako ni več z nami. Igra se bolj iz ozadja, ko pride naprej, pa ne doseže tistega, kar bi moral. In zdi se mi, da ga počasi pozabljate tudi vi. Da pozabljate, da je prekleto dober igralec in da bi si zaslužil več spoštovanja ter pozornosti kot jo trenutno uživa.
Spomnim se, da sem ga prvič ujel v Komi. V tistem kultnem in še vedno dovolj srhljivem trilerju, kjer je raziskoval skrivnostne smrti pacientov. Privoščil sem si tudi njegove zelo zgodnje filme. Recimo Adam at Six A.M. in Running. Oba seveda nista nič posebnega, toda privoščil sem si jih zato, da vidim kako je igral nekoč. In igral je dobro. Resda ne tako dobro kot kasneje, pa vendar tako zelo dobro, da so mu zaupali dramo The China Syndrome.
In le kdo bi ga pozabil iz serije Ulice San Francisca, kjer mu je družbo delal enako dobri Karl Malden. Šele ko sem kasneje izvedel, da je prav takrat produciral Let nad kukavičjim gnezdom, za katerega seveda prejel oskarja za najboljši film, sem vedel, da je že takrat mislil zelo resno. In da se je zavedal, da bo nekoč letel zelo daleč.
In potem so prišla osemdeseta, kjer se je spremenil v super zvezdo. Kjer je posnel nekaj zelo dobrih filmov in končno pobegnil iz sence svojega slavnega očeta Kirka. Romancing the Stone in The Jewell of the Nile sta bila resda kopija Indiane Jonesa, toda bila sta dobra kopija, zato sta vžgala in v zvezdo spremenila tudi takrat izjemno privlačno Kathleen Turner.
In Michael je postal vroča roba. Novi seksualni simbol in dežurni krivec za izjemno provokativne ter seksualno divje filme, kjer so najdlje seveda leteli Fatalna privlačnost, Prvinski nagon in Disclosure. To kar je počel z Glenn Close, s Sharon Stone in z Demi Moore, ni tako dobro počel še nihče, da ne bi padel le v tak divji imidž, pa si je vzel čas tudi za drugačne filme. Recimo za izvrstni Black Rain, za še boljši Vojna zakoncev Rose in seveda Falling Down, ki bi ga še vedno rad nekega dne skopiral v živo v kakšni McDonaldsovi restavraciji.
In pozor, leta 1987 je zaigral glavno vlogo v filmu Wall Street, nas prepričal, da se pohlep splača in seveda fasal oskarja. Bil je tako zelo dober, da se mu je klanjal celo Jack Nicholson.
Leta 1992 me je razočaral s filmom Shining Through in se mi potem hitro odkupil z zelo zabavnim Ameriškim predsednikom in pustolovščino The Ghost and the Darkness, kjer je Vala Kilmerja kot za šalo odpihnil iz prve vrste. Leta 1997 je udaril s trilerjem The Game in tisočletje zaključil še s preveč poceni predelavo A Perfect Murder, ki smo jo pozabili zelo hitro.
In potem se je začela kriza. Kriza srednjih let. In kriza, ki jo je tako izvrstno pokazal v premalo cenjenemu filmu Wonder Boys, kjer so ga oskarji nesramno zaobšli. V Trafficu ga je seveda zasenčil Benecio Del Toro, v Don’t Say a Word pa ga je zadaj pustila Brittany Murphy. Zavil je s poti. Tako močno, da je sprejel tudi nekaj stranskih vlogic in se na svoj teritorij vrnil šele s filmom The Sentinel, kjer je bil spet poreden, a žal ne dovolj prepričljiv, da bi se nam vtisnil v spomin. Nujno moram omeniti še leto 2003, ko je posnel dva zelo dobra filma. Dve zelo dobri komediji, ki pa žal nista naleteli na dober odziv gledalcev. It Runs in the Family je bil družinski šov, The In-Laws pa fina akcijska komedija. In prav v prvi je prvič nastopil tudi z očetom Kirkom, ki ga je seveda vodil na prav snemanja svojih najbolj znanih filmov.
Za ženo si je resda dobil prekrasno in veliko mlajšo Catherine Zeta Jones, toda zdi se mi, da mu prav ona jemlje šarm ter pravi zagon za dober filme. Polenil se je. To pa za igralca ni preveč dobro. Škoda ga je, saj bi nam lahko dal še veliko nepozabnih vlog.
Hvala bogu, da je bil vsaj tako pameten, da je zavrnil drugi Prvinski nagon.
Upam, da bo spet tako pameten, da bo zelo kmalu posnel kak zares dober film in nam spet dokazal, da mu na velikem platnu skorajda ni para.
Uh…moram priznati, da si ga prekleto dobro opisal. Sam se ga še najbolj spomnim iz filma “Vojna zakoncev Rose”…in tu sem se res čudil njegovi igri. Bil mi je nekako antipatičen, a on tole antipatičnost “zaigra”…kar je res pohvalno. Poleg tega ima tako luškano ženo, da pa že more bit car
Ga je ravnokar posnel.
Dober igralec je. Res je zakon. Po moje se mu niti ne da več vlagat toliko truda v filmske vloge. Res pa je da ob Katarine je težko izgledat šarmanten.
Tudi meni osebno je Douglas eden izmed boljših igralcev, toda na mojem prvem mestu še vedno ostaja Jack Nicholson, ki me je prepričal v mnogo filmih, predvsem mi bo za vedno ostal v vlogi Hannibala Lectorja. Osebno mi je pa od Douglasa najbolj všeč film The Game.
He, he, he … Jack Nicholson v vlogi Hannibala Lectorja - a false but indeed a very scary thought!
Fuck. Kk sm pa to zajebo. Hopkinsoga Antonya sm mislo;). Fuck. Ne morm verjet. Zdaj grem po novo tipkovnco. Pa en mesec ne pišem več komentarjer. Ne morm verjet kk mi je Jack se natipko. Grem glavo zarit v zemljo še ta trenutek.
Klemen, Vojna zakoncev Rose je brez dvoma ena najboljših črnih komedij vseh časov in morda celo eden najboljših filmov na temo kreganja moža in žene.
Stric, govorim o takem “pravem”, saj veš, velikem in odmevnem filmu, za katerega bodo vedeli vsi. Tale je majhen, tak kot Wonder Boys, verjetno enako dober ali še boljši, a žal ga v naša kina ne bo.
Spooky, res je, very scary
Urban, eh ni panike, morda zato, ker sem Jacka omenil v tekstu in zato, ker je tudi on prekleto dober igralec. Sicer pa je bil v filmu The Shining prazvazprav zelo blizu Hannibalu. No ja, tipkovnico pa le menjaj
A verjameš, da mi nikol ni bil nič posebnega kot igralec. Še več…antipatičen mi je!
Uf, Tina, zdaj pa bi te najraje vrgel iz svoje blogrole
No pa mi povej, katere njegove filme si sploh gledala?
on mi je kul, zna igrati in nekaj filmov je res odličnih. Wall Street naprimer. ga pogrešam tudi jst.
Pauc, hvala, da si mi popravil slab okus od Tine
in potem daš mene iz blogrole…
Pauc, tudi ti mene nimaš, pa čeprav sem prav tam zapisal, da moramo ljubitelji filma držati skupaj.
Torej, kaj bova?
Naju bo Michael Douglas združil ali ne?