Le še en film o zombijih.

Zgodba o zadnjem človeku na Zemlji na filmskih platnih ni nova. Že leta 1964 so namreč posneli film The Last Man on Earth, kjer je bil glavni Vincent Price, leta 1971 pa film The Omega Man, kjer je bil glavni Charlton Heston. Potem je bil na vrsti Arnold Schwarzenegger, ki ga je hotel režirati Ridley Scott, a so snemanje zaradi hude prekoračitve proračuna žal končali. Vse do letos, ko je udaril Will Smith in ko je ekranizacija kultnega romana I Am Legend, ki ga je leta 1954 spisal Richard Matheson, dobila že tretjo filmsko verzijo. Žal le verzijo, ki je hotela ujeti trend zombijev. Se pravi verzijo, ki se bori s klišeji in izgubi bitko z veliko boljšimi predstavniki žanra. Recimo z 28 Weeks Later, ali če hočete, z rimejkom filma Dawn of the Dead iz leta 2004. In Will Smith, ki je spet posnel hudo uspešnico in dokazal, da je pravzaprav edini pravi hollywoodski zvezdnik, je Robert Neville. Znanstvenik, ki je preživel napad smrtonosnega virusa in ostal zadnji mož na našem planetu. Poslednji ostanek človeštva, ki mu družbo dela le psička Samanta in ki se mora vsak večer boriti proti krvoločni in divji zombijevski zalegi. Z virusom okuženimi Zemljani, ki mu hočejo na vsak način pregrizniti vrat. In poba je popolnoma sam. Kot Tom Hanks v Brodolomu, le da mu družbo namesto žoge delajo lutke iz videoteke. Ves dan posluša Boba Marleyja, gleda risanko Shrek, lovi jelene in upa, da ga bo nekega dne obiskal še kak Zemljan. Da vendarle ni čisto sam. In da je vse skupaj le zajebana epizoda Zone somraka. Filmu seveda ne moremo očitati slabih posebnih efektov in slabe atmosfere, toda žal mu lahko očitamo klišeje in dejstvo, da le Will Smith ni čisto dovolj za zadetek v polno. Da cel film popolnoma sam neseš na ramenih in da pravzaprav sploh nimaš soigralcev, moraš biti vsaj Jack Nicholson. Če si le Will Smith, namreč potrebuješ vsaj kakega prijatelja. Ali bejbo, ki se ne pokaže šele v zadnjih minutah filma.

Ocena 3