George Clooney for Michael Clayton

Daniel Day-Lewis for There Will Be Blood

Johnny Depp for Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street

Tommy Lee Jones for In the Valley of Elah

Viggo Mortensen for Eastern Promises

Najprej na vsem petim fantom izrečem pohvale za zelo zanimive in zelo različne vloge.

Okej, sedaj pa zelo iskreno mnenje o tem kdo si ga zasluži, kdo pa ne.

Najmanj mi je bil všeč Daniel Day-Lewis, pa čeprav mu stavnice kažejo zelo dobro. Igral mi je premalo spontano, tako, da nisem verjel liku, ki ga je igral. Nekaj podobnega sem občutil tudi pri filmu Gangs of New York, kjer je bil zelo podoben. Ni mi jasno zakaj ne more igrati lika brez da bi spreminjal samega sebe. Brez da bi spreminjal glas in čisto vse. In prav zato me ni prepričal. Naslednji, ki prav tako ne bi smel dobiti oskarja, je seveda Tommy Lee Jones, ki ga presenetljivo niso nominirali za No Country For Old Men. No ja, tudi tam ni bil čisto nič posebnega. Nobenega presežka. Zelo statična in venomer enaka vloga, ki jo vleče že deset let.

Tako, zdaj pa k najboljšim trem. Tukaj pa nastane dilema. Viggo, Johnny in George so bili naravnost fenomenalni. A če bi že moral izbirati, dam na prvo mesto prav Johnnyja, ki brivca Sweeneyja Todda igra tako dobro, da sem ostal brez sape. Resda je spet v liku kot recimo v Willyju Wonki in Piratih, toda tokrat ne pretirava in ne kopira marveč igra. Več kot odlično. Tako kot Viggo, ki poka ruski naglas in nas meče na finto.

Jaz sem za Johnnyja, na drugo mesto pa dajem Vigga.

Pred tremi dnevi sem napisal blog, kjer hvalim pisanje Simone Rebolj. Se pravi blog, kjer sem pač povedal tisto, kar sem hotel povedati. Nič posebnega in drugačnega kot ponavadi, torej. Že takoj na začetku so se našli komentatorji, ki so mi očitali, da nisem iskren in da si hočem nabiti komentarje. Lepo vas prosim, le zakaj ne bi bil iskren? Le zakaj bi bluzil in zapravljal čas s pisanjem samo zato, da bi dobil komentarje. In jasno, na komentarje bi seveda računal, če bi zapisal žaljiv zapis o Simoni, ne pa takega, kjer ji pošteno povem, da je odlična blogerka in da ima njen blog strašen odziv.

A pustimo zdaj to, zdaj bi rad spregovoril o nečem bolj nenavadnem in zelo čudnem. O nečem, za kar še vedno upam, da je le šala in da me vsi skupaj malo vlečejo za nos. Ker če ni šala, potem pa res ne vem kaj se dogaja z ljudmi. V glavnem, pojavil se je poba po imenu Smukc, ki je pač napisal nekaj reči, kar pomeni, da sva padla v simpatično debato. Ker je potarnal, da je Simona njegove komentarje izbrisala, sem se pošalil in mu rekel, da pa se mu to pri meni v dotičnem postu ne bo nikoli zgodilo in da lahko napiše kar želi ter da mu obljubljam, da ne bom izbrisal ničesar. V šali mi je dejal, naj ga ne izzivam, pa sem sprejel igro in se mu rekel naj si olajša dušo. Nato mi je napisal zelo zanimivo pesem in me vprašal kaj pa tiči globoko v moji duši. Pošalil sem se in mu pač povedal citat neke pesmi in to je bilo vse.

Potem sem čez tri ure spet prišel na blog in videl, da je poba igro vzel zares. Naštepal mi je vsaj dvajset komentarjev, kjer je nenehno spraševal o globini moje duše. Vse skupaj sem vzel za šalo in seveda držal obljubo ter vse komentarje pustil pri miru.

Okej, do tukaj je vse okej, do tukaj se ni zgodilo nič posebej zanimivega in norega. Toda potem se je začelo. Sto na uro. Kot strela z jasnega so na blog prišli ljudje, ki so me začeli divje napadati. Ki so zahtevali, da si olajšam dušo. Ki so šalo s Smukcem razumeli kot napad, kot dvoboj in vsi veselo pojasnjevali, da me je porazil, izničil in da mi je povedal kako pa kaj.

Najprej sem se smejal, saj sem mislil, da gre še vedno za šalo, potem pa sem ugotovil, da mislijo resno. Začeli so namreč napadati z vseh strani. In to tako, da res nimam pojma kaj za vraga se je zgodilo. Očitali so mi, da sem nesramen do njih, da sem dolžan odgovoriti Smukcu, da jih ponižujem, da sem bedak in ne vem kaj še vse.

Čakaj, what the fuck is that shit? Ker nisem odgovoril enemu izmed komentatorjev so ponoreli. Znoreli. In name naredili atentat. In Smukcu sem odgovoril. In to dvakrat. Le da odgovor ni bil tak kot so ga hoteli.

Da poenostavim, šala med mano in nekim komentatorjem se je spremenila v divjo vojno, kjer so vsi dobesedno ponoreli in začeli ocenjevati mojo osebnost, moj karakter in mojo pamet.

Kot da jim je nekdo dal nalogo, da to počnejo. Kot da so delali raziskavo in preverjali moje reakcije.

Porka madona, tole je bila pa res prava zarota.

Resnično me zanima, če se je komu izmed vas, dragi moji blogerji, že zgodilo kaj podobnega, ker meni se doslej še ni in mislim, da je tole res nekaj hudo čudnega.

Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da je bil to blog o Simoni Rebolj, ki je očitno ne bi smel pohvaliti.

Še bolj smešno in žalostno pa je seveda dejstvo, da sem na vse komentarje odgovarjal in se zapletal v debate.

Mater ej, včasih sem pa res totalni bedak.

A kot sem rekel, če je vse skupaj le šala, potem svaka čast. Če so vsi skupaj mislili resno, pa bom počil od smeha.

KLIK na omenjeni in hudo nori blog

Od kar Ameriki vlada George Bush, je to najbolj osovražena, neumna in bedna dežela na svetu. Vsaj za večino ljudi, ki jih poznam in za večino tudi na splošno. Jp, danes ni dobro biti Američan. Še posebej ne ameriški turist, saj te vsi gledajo nekam postrani in celo z jezo. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko je Bush napadel Irak in ko so celo pri nas razbijali McDonaldsove restavracije. To se mi je zdelo naravnost smešno in brez potrebe, toda lep pokazatelj, da Amerike skoraj nihče več ne mara niti pri nas.

Pri meni je drugače. Pri meni Amerika ni le George Bush in njegova debilna ekipa. Pri meni je Amerika še vedno pojem za državo, kjer je vse veliko bolj kul kot drugje na svetu in še posebej pri nas, kjer nam večkrat manjka prav Amerika.

Amerika je dežela, kjer lahko v kinu že isti dan gledaš nove filme. Kjer lahko vsak dan hodiš na koncerte velikih zvezdnikov. Kjer lahko cel mesec spiš na pločniku Hollywood Walk of Fame in si ogleduješ zvezde slavnih ljudi. Kjer so vsi veliko bolj sproščeni in zabavni kot pri nas. Kjer si lahko nor pa ti nihče ne zameri. Kjer lahko v kakem klubu srečaš Paris Hilton in Britney Spears. Kjer se lahko prijaviš na šov American Idol in postaneš zvezda. Kjer se lahko fotkaš za Playboy in prideš na jahto Toma Cruisea. Kjer se lahko zaljubiš v Brada Pitta in upaš, da se bo tudi on zaljubil vate. Kjer si lahko klošar, pa to ni prav nič motečega. Kjer je možnost za uspeh še vedno največja na svetu. Kjer izdaš album in imaš ogromno tržišče. Kjer se da zaradi ene same finte živeti celo življenje. Kjer lahko srečaš skulirane nigerje. In kjer ti nihče ne bo težil, če si ga bo drkal sredi parka in se drl, da je Bush peder.

Amerika mi je kul in tako bo tudi ostalo. Klima mi je všeč. Vse je frajersko in bolj sproščeno. Okej, 11. september je resda naredil hudo paniko, toda zdaj bo Bush odšel in zadeve se bodo upam da uredile.

Edino kar Ameriki zamerim je seveda dejstvo, da tam ni zares uspel še noben Slovenec.

No ja, če pozabim na Melanijo Knavs

Dragi moji, tole pa je vredno vaše pozornosti. Lev na posnetku svojega človeškega prijatelja resnično objema in nima nobenih zahrbtnih namenov. Popolnoma isto kot psiček. Zares neverjetna zadeva in dokaz, da so tudi tako divje živali lahko povsem prijazne do pravega človeka.

Bojim se le, da se ne bo kdaj zgodilo nekaj podobnega kot v šovu zabavljačev Siegfrieda & Royja, kjer so bile divje mačke prav tako zelo prijazne, potem pa so nekega dne iz povsem neznanega razloga pokazale svojo pravo naravo.

Uf, give me more, baby.

Naš preljubi Justin danes praznuje 27. rojstni dan. Kot član ekipe N’Sync mi ni bil prav nič zanimiv, kar pomeni, da sem ga tudi pri prvem albumu, kjer mi je pel Cry Me A River, pustil na hladnem. Toda potem je prišel Sexy Back, moja mala himna leta 2006 in dokaz, da je poba na dobri poti, da postane čisto majhna rezerva za Michaela Jacksona. Lahko bi delal komercialni pop na prvo žogo, toda raje dela zelo kvaliteten r’n'b z dovolj smisla in globine, da ga močno spoštujem.

V filmih mu še vedno ne gre najbolje, saj se bo moral najprej naučiti igrati, njegova balada What Goes Around Comes Around, pa mi je sedla tako močno, da sem jo brez sramu uvrstil med najboljše pesmi leta.

Tip je kul in nihče me ne bo prepričal v nasprotno.

Gotovo se vam je že zgodilo, da ste pri kakem zapisu fasali hudo nesramen komentar, kjer se je nekdo lotil vas osebno in čisto zavil s teme, o kateri naj bi tekla beseda. Ko se to zgodi meni, vedno pomislim, kaj je človeku, ki se spravi na tak nivo in ima potrebo čvekati v tri krasne. In potem se pojavi dilema, ki gre nekako takole:

Moram biti pri odgovoru prijazen in na nivoju, da ne bodo drugi rekli, da sem isti kot on?

Moram zadevo ignorirati, da mu s tem pokažem, da mi je zanj malo mar?

Naj komentar preprosto zbrišem?

Naj se pošalim in tako skušam pokazati, da sem faca in da me ni prizadelo?

Naj mu skušam dokazati, da nima prav in se z njim zaplesti v maratonsko debato?

Ali naj ga preprosto pošljem v tri pizde materne in mu pojasnim, da nima kaj iskati na mojem blogu?

Včasih se mi zazdi, da s takimi bedaki ravnamo preveč v rokavicah. Da jim dovolimo preveč. In da bi jih morali nazaj usekati zelo ostro. Če so lahko oni nesramni do nas, zakaj mi ne bi smeli biti do njih.

Pa naj ponazorim vse tole še s konkretnimi primeri.

Oseba pride na blog, kjer se pogovarjamo o vremenu in zapiše: “Iztok Gartner, ti si totalni debil, ki nima pojma o ničemer.”

Možnost 1: “Hvala za mnenje, dragi prijatelj.”

Možnost 2: “Zakaj tako misliš. Kaj te je pripeljalo do tega. Res misliš tako ali so te napumpali drugi”

Možnost 3:

Možnost 4: “Kdo za kurac si ti, da smetiš po mojem blogu. Drugič me vikaj, kreten zafukani in spizdi, da te ne vidim.”

Hm, včasih se mi zazdi, da bi bila še najboljša možnost 4.

Pa smo prišli že do našega tretjega dvoboja slavnih osebnosti. Torej, kdo bo koga? Kdo bo preživel, kdo pa domov odšel razbit in zdelan kot že dolgo ne.

Da ne pozabim, dvoboj poteka v ringu, oba nasprotnika pa ne smeta imeti rokavic, marveč le roke in noge.

 vs.

Vedno kadar je punca recimo jezna na fanta, je ne zanima kako se ob tem počuti on. Vedno ima v glavi, da je ona jezna, razočarana in užaljena, on pa med tem uživa in se zabava ter na široko smeji. In to gre ponavadi celo tako daleč, da ga obtoži, da nima pojma kako jo je užalil in da ne more verjeti, da mu za vse skupaj visi dol. Dejstvo, da se ji on recimo ves čas opravičuje, je ne zanima. Ona je pač jezna in se egositično zapre vase. Ko ji skuša pojasniti, da ga je polomil, mu odloži telefon. Ko ji skuša dopovedati, da mu je žal, pa je seveda ne briga. Ko je jezna, je v svojem svetu in se požvižga na njegovega.

In potem se seveda pojavi problem. Fant postane jezen in užaljen zaradi njene jeze, ki jo vleče predolgo, ona pa seveda ne razume, da je jezen, saj ima v glavi, da je bila upravičeno jezna tako dolgo časa.

Takrat se punca nikoli ne vpraša, da je bila morda res predolgo jezna, da res ni bilo vredno in da se je tudi fant v času napete situacije verjetno počutil enako blesavo kot ona.

Za primer sem dal punco, saj se mi zdi, da prav one jezo in užaljenost vlečejo veliko dlje od fantov. Fant veliko hitreje sprejme opravičilo in na njen prijazen klic po kreganju skoraj zagotovo odreagira veliko bolj pozitivno kot punce.

Ko je punca jezna, je važna samo ona. Za fanta se ne zmeni. Ne dviguje mu telefona, ne odgovarja mu na sporočila, ko jo pokliče, mu odloži slušalko, skratka, jezna je sto na uro.

Ko ni več jezna, pa ji ni jasno, da bo zdaj jezen fant.

Samo zato, ker je bila ona predolgo jezna in ker je predolgo vlekla neprijetno situacijo.

Draga dekleta, sprejmite opravičilo, če seveda napaka ni prehuda. Ne čakajte predolgo, saj to ne bo prav nič dobro za vašo zvezo. Še posebej, če vidite, da fant skuša zadevo popraviti in jo čimprej pozabiti.

Dragi fantje, skušajte ostati kul kljub temu, da je punca jezna predolgo, saj zagotovo ne bo razumela zakaj ste jezni in ne bo imela pojma, da tudi vam ni bilo prav nič lepo med to njeno jezo.

Na tole vprašanje se da odgovoriti na več načinov, toda najboljši je ta, da je to povsem mogoče. Govorim o orgazmu, ki se je zgodil samo spodaj in ne tudi zgoraj. O orgazmu, ki ni vreden besede orgazem. Ali je prišel prehitro, ali nenačrtovano, ali pa z osebo, ki ga sploh ni bila vredna.

Tak orgazem je potemtakem le fizičen, kar je daleč od tega, da bi bil tudi psihičen in tak, da bi nekaj veljal.

Morda se vam, drage dame, tole sliši čudno, toda tudi moškemu lahko pride na dva načina.

Naj že na začetku poudarim, da se nisem spuščal v pravila in trike tamkajšnjih kandidatov, toda vseeno se mi zdi, da so prav letos  zmedli tako kot še nikoli. Vsak dan namreč slišim, da je zmagal nekdo drug. Da je eden zmagal na Floridi, drugi v New Yorku, tretji na Marsu. Igra se pravzaprav sploh še ni začela, pa že zmagujejo in se uvršajo v naslednje kroge. Pri nas je to manj zapleteno. Pri nas imamo seznam, gremo volit in predsednik je izbran. V Ameriki pa imajo tisoč različnih seznamov in še več različnih predtekmovanj ter tako imenovanih volitvenih krogov. Ampak vseeno ne razumem skoraj nič. Dva dni nazaj sem slišal, da je Florido dobil Rudy Giuliani, včeraj sem slišal, da jo je dobila Hillary Clinton, danes slišim, da jo ima John McCain. Potem sem slišal, da je Barack Obama največji favorit, nato so mi povedali, da je izpadel iz igre. Nakar mi spet povedo, da je v igri in mi čez čas znova pojasnijo, da ga ni. Nekaj podobnega se dogaja tudi s Hillary Clinton in še kom. Povedano na kratko, boli me kurac kdo bo predsednik Amerike. Važno je, da ne bo več George Bush.

Veliki Gene Hackman danes praznuje častitljivih 78 let. Nekoč je dejal, da je filmski svet zares krasen, saj je v njem lahko uspel tudi tako grd dedec kot je on. In čeprav ni bil ravno lepotec, se je prebil med najboljše in najbolj prepoznavne igralce vseh časov. Med žive legende, ki imajo za pasom vsaj dvajset odličnih filmov in še več brezhibnih vlog. Svoj zaenkrat zadnji film je posnel leta 2004, kar pomeni, da ga že močno pogrešam. Še posebej zato, ker se bojim, da se je upokojil in da nas ne bo več obiskal na velikih platnih. V osemdesetih je filme štepal kot za stavo, v devetdesetih se je le malce umiril, v novem tisočletju pa je počasi ustavil konje in me poslednjič v pravem pomenu besede navdušil leta 2003 v filmu Runaway Jury.

Oskarja je dobil dvakrat. Prvič za Francosko zvezo, drugič pa za Unforgiven. Nominirali so ga tudi za Bonnie & Clyde, I Never Sang For My Father in seveda za Mississippi v plamenih.

Če bi moral našteti njegove najboljše filme bi seveda naštel Francosko zvezo, Francosko zvezo 2,  The Poseidon Adventure, Superman, Scarecrow, Target, Unforgiven, Hoosiers, Bat 21, The Package, Mississippi v plamenih, Narrow Margin, Crimson Tide, Get Shorty, Heartbreakers in seveda Runaway Jury.

Včeraj sem na TCM ujel pogovor z igralcem Michaelom Douglasom, ki je povedal marsikaj zanimivega. Bil sem zelo vesel, saj ga že pošteno pogrešam. Zadnje čase ga nekako ni več z nami. Igra se bolj iz ozadja, ko pride naprej, pa ne doseže tistega, kar bi moral. In zdi se mi, da ga počasi pozabljate tudi vi. Da pozabljate, da je prekleto dober igralec in da bi si zaslužil več spoštovanja ter pozornosti kot jo trenutno uživa.

Spomnim se, da sem ga prvič ujel v Komi. V tistem kultnem in še vedno dovolj srhljivem trilerju, kjer je raziskoval skrivnostne smrti pacientov. Privoščil sem si tudi njegove zelo zgodnje filme. Recimo Adam at Six A.M. in Running. Oba seveda nista nič posebnega, toda privoščil sem si jih zato, da vidim kako je igral nekoč. In igral je dobro. Resda ne tako dobro kot kasneje, pa vendar tako zelo dobro, da so mu zaupali dramo The China Syndrome.

In le kdo bi ga pozabil iz serije Ulice San Francisca, kjer mu je družbo delal enako dobri Karl Malden. Šele ko sem kasneje izvedel, da je prav takrat produciral Let nad kukavičjim gnezdom, za katerega seveda prejel oskarja za najboljši film, sem vedel, da je že takrat mislil zelo resno. In da se je zavedal, da bo nekoč letel zelo daleč.

In potem so prišla osemdeseta, kjer se je spremenil v super zvezdo. Kjer je posnel nekaj zelo dobrih filmov in končno pobegnil iz sence svojega slavnega očeta Kirka. Romancing the Stone in The Jewell of the Nile sta bila resda kopija Indiane Jonesa, toda bila sta dobra kopija, zato sta vžgala in v zvezdo spremenila tudi takrat izjemno privlačno Kathleen Turner.

In Michael je postal vroča roba. Novi seksualni simbol in dežurni krivec za izjemno provokativne ter seksualno divje filme, kjer so najdlje seveda leteli Fatalna privlačnost, Prvinski nagon in Disclosure. To kar je počel z Glenn Close, s Sharon Stone in z Demi Moore, ni tako dobro počel še nihče, da ne bi padel le v tak divji imidž, pa si je vzel čas tudi za drugačne filme. Recimo za izvrstni Black Rain, za še boljši Vojna zakoncev Rose in seveda Falling Down, ki bi ga še vedno rad nekega dne skopiral v živo v kakšni McDonaldsovi restavraciji.

In pozor, leta 1987 je zaigral glavno vlogo v filmu Wall Street, nas prepričal, da se pohlep splača in seveda fasal oskarja. Bil je tako zelo dober, da se mu je klanjal celo Jack Nicholson.

Leta 1992 me je razočaral s filmom Shining Through in se mi potem hitro odkupil z zelo zabavnim Ameriškim predsednikom in pustolovščino The Ghost and the Darkness, kjer je Vala Kilmerja kot za šalo odpihnil iz prve vrste. Leta 1997 je udaril s trilerjem The Game in tisočletje zaključil še s preveč poceni predelavo A Perfect Murder, ki smo jo pozabili zelo hitro.

In potem se je začela kriza. Kriza srednjih let. In kriza, ki jo je tako izvrstno pokazal v premalo cenjenemu filmu Wonder Boys, kjer so ga oskarji nesramno zaobšli. V Trafficu ga je seveda zasenčil Benecio Del Toro, v Don’t Say a Word pa ga je zadaj pustila Brittany Murphy. Zavil je s poti. Tako močno, da je sprejel tudi nekaj stranskih vlogic in se na svoj teritorij vrnil šele s filmom The Sentinel, kjer je bil spet poreden, a žal ne dovolj prepričljiv, da bi se nam vtisnil v spomin. Nujno moram omeniti še leto 2003, ko je posnel dva zelo dobra filma. Dve zelo dobri komediji, ki pa žal nista naleteli na dober odziv gledalcev. It Runs in the Family je bil družinski šov, The In-Laws pa fina akcijska komedija. In prav v prvi je prvič nastopil tudi z očetom Kirkom, ki ga je seveda vodil na prav snemanja svojih najbolj znanih filmov.

Za ženo si je resda dobil prekrasno in veliko mlajšo Catherine Zeta Jones, toda zdi se mi, da mu prav ona jemlje šarm ter pravi zagon za dober filme. Polenil se je. To pa za igralca ni preveč dobro. Škoda ga je, saj bi nam lahko dal še veliko nepozabnih vlog.

Hvala bogu, da je bil vsaj tako pameten, da je zavrnil drugi Prvinski nagon.

Upam, da bo spet tako pameten, da bo zelo kmalu posnel kak zares dober film in nam spet dokazal, da mu na velikem platnu skorajda ni para.

Najnovejša raziskava, ki jo je naredili britanski znanstvenik Adrian Furnham, pravi, da moški le mislijo, da so pametnejši od žensk in da so ženske pravzaprav povsem enako inteligentne kot oni. Še več, glavni moški problem naj bi bil v tem, da imajo prevelik ego in da so prepričani, da so vedno najbolj pametni. Za razliko do žensk, ki se nikoli ne delajo preveč pametne in se zavedajo do kam jim nese.

Okej, tole je bila znanstvena fantastika, zdaj pa je čas, da spregovorimo realno.

Moški smo kot otroci in prav zato nam ženske nenehno težijo in imajo občutek, da nas morajo kar naprej nekaj opozarjati in nam pojasnjevati. Za moškega je miza miza, za žensko pa del pohištva, ki mora biti pospravljen. Za moškega je umazana posoda umazana posoda, za žensko pa ena izmed sedmih biblijskih nadlog. Za moškega je prah prah, za žensko pa največja groza kar jih je. Za žensko je avto avto, za moškega pa podaljšek penisa. Za žensko je fuzbal fuzbal, za moškega pa najbolj pomembna stvar na svetu. Za žensko je Oprah zakon, za moškega pa še ena babja voditeljica. Za moškega je ogledalo ogledalo, za žensko pa stvar, brez katere bi umrla. Za moškega je pivo vir mladosti, za žensko pa zapravljanje denarja. Za moškega je kartanje s frendi sveta zadeva, za žensko izguba časa. Za žensko so njene prsi del telesa, za moškega raj na zemlji. Za žensko je njena rit zbiranje celulita, za moškega pa še en raj na zemlji. Za žensko je seks nekaj zelo čustvenega, za moškega pa rekreacija.

Okej, tole je bilo nekaj klišejev, ki za mnoge seveda ne veljajo, sem pa prepričan, da jih boste še vedno našli v velikem številu naših gospodinjstev.

Pa se vrnimo na začetek in enkrat za vselej razčistimo kdo je pametnejši.

Star pregovor pravi, da je to tisti, ki prej odneha, toda to ne bo čisto držalo.

Pametnejši je tisti, ki da drugemu vedeti, da je pametnejši, čeprav v resnici ves čas zelo dobro ve, da temu ni tako.

Joj kako prekleto enaki smo, pa čeprav ves čas trdimo, da so popolnoma različni.

Ker sem si zaželel koruze, sem odhitel v trgovino in si kupil konzervo. Šele doma sem ugotovil, da nima tistega finega jezička, s katerim jo lahko odpreš z roko. In kar je še bolj pomembno, da jaz nimam nobenega odpirača za konzerve. Niti tistega majhnega, s katerim smo nekoč odpirali ribe.

Faza 1

Precizno ogledovanje konzerve in tuhtanje kako se jo da najbolje odpreti.

Faza 2

Ideja, da bi se jo dalo odpreti s kladivom in izvijačem, se zdi še najboljša.

Faza 3

Po vzoru risanke A je to se začne odpiranje konzerve.

Faza 4

Pokrov konzerve je dovolj razmrcvarjen, da se koruza lahko prav lepo strese ven.

Faza 5

Ideja se je splačala, zdaj pa me pustite pri miru, da se najem in mi zaželite dober tek.

In ja, ne počnite tega doma, to je delo hudega profija.

O tem je resda pisal že gospod Marko Crnkovič, ki ne more verjeti, da takšna pesem sploh lahko dobi tako hudo medijsko podporo, meni pa je na misel prišel naslov skladbe, kjer pevka Claudia pravi: “Prišlo mi je to noč.” Če torej ženski v Sloveniji pride, je to glavna novica dneva? So ženske v Sloveniji res še vedno za Luno? Jim prihaja le enkrat na leto? Mora to potem postati nacionalni praznik?

Če bi Claudia namreč pela, da hodi po snegu in da kuha, je 24ur.com seveda ne bi šmirglal. Ker poje, da ji bo prišlo, pa je novica dneva.

Ufff, smo res tako na dnu?

Ti, samo ti, draga moja.

Pa mi je ratalo prehiteti celo Playboy. Dobil sem prvo, zelo vročo in zelo ekskluzivno fotko nove slovenske nagice Tjaše Tjašnik. Punca obeta in prepričan sem, da jo čaka vsaj lepa pevska kariera.

Da bo vse tako kot mora biti pa objavljam še kratek in seveda enako zelo ekskluziven intervju, ki sva ga opravila tik zraven slapa Rinka.

1. Povej mi, draga Tjaša, po čem se ločiš od ostalih slovenskih nagic?

Predvsem po svojem sijočem krznu in dejstvu, da vedno izstopam med prijateljicami.

2. Kaj misliš o Nini Osenar in Sanji Grohar?

Niki Senar in Saši Grošelj? Prvič slišim.

3. Zakaj si se odločila za golo poziranje?

Zato, ker se mi ne da več nositi korenja.

4. In jasno, s katerim znanim zvezdnikom bi skočila med rjuhe?

Z  Borutom Pahorjem in Bugsom Bunneyjem.

“Pozdravljen, sem David Southwell in rad bi se ti zahvalil za odlično kritiko moje knjige Dosjeji zarot in za inovativno kritiko filma National Treasure,” se je v angleškem jeziku glasila elektronska pošta, ki sem jo dobil na svoj domači naslov. Sprva sem bil prepričan, da gre za šalo in potegavščino kakšnega navihanega prijatelja, potem pa se je izkazalo, da mi je pisal pravi David Southwell, svetovno znani pisatelj, urednik, novinar, tv voditelj, strokovnjak za odkrivanje organiziranega kriminala in mojster številnih teorij zarot, ki v domači Angliji uživa hudo kontroverzen sloves. Leta 2003 je The Sunday Times o njem napisal sila odmeven članek in ga povezal celo z angleško obveščevalno službo MI5.

Glavni problem mojega nezaupanja je bil seveda v dejstvu, da sem ocene za Dosjeje zarot in National Treasure spisal v slovenščini, David pa je Anglež, ki slovensko zagotovo ne zna. Potem se je izkazalo, da ima prijatelja, ki se spozna na jezike in da je moj tekst pač našel povsem po naključju na moji spletni strani. Dodaten problem je predstavljal njegov podpis, ki se je glasil le David.

Who the fuck is David in zakaj za vraga mi sploh piše ter hvali moje pisanje? Ko sem mu odpisal, da ga ne razumem najbolje in da ne vem točno zakaj se gre, sem dobil drugo pismo in padel na rit. Tako je, pisal mi je pravi David Southwell, avtor knjige Dosjeji zarot, ki jo imam doma na polici. Ko sem prišel k sebi zaradi resnično neverjetnega naključja, ki je izgledalo kot ena velika zarota, sem napisal novo pismo in začel zelo lepo ter globoko prijateljstvo.

Zdaj si piševa skoraj vsak teden, ugotavljava, da imava veliko skupnega in čakava na trenutek, ko se bova srečala v živo. Po pošti mi je poslal svojo novo knjigo Secrets & Lies in vanjo napisal posvetilo: “To my friend Iztok. As a man of truth and great courage, I hope you enjoy this book,” na svojo spletno stran pa je zapisal nekaj mojih mislih in mi naredil reklamo za glasbeni album.

Ker se je zmotil in napisal, da prihajam s Hrvaške, mi je dolžan eno turo po Londonu.

Jasno, ko so z njim malo pred časom v Vikend magazinu naredili intervju, je novinarki omenil najino prijateljstvo, toda naših medijev to ni zanimalo, saj so se posvetili le teorijam zarot.

Pa naj še kdo reče, da internet ni čudež.

Da ne pozabim, zdaj tudi meni sledijo vse mogoče tajne službe in čakajo, da se zagovorim in izdam kak zaupen podatek o svojemu angleškemu prijatelju.