Do Boga sem še vedno zelo skeptičen

26.12.2007 ob 17:14

V ponedeljek sem obiskal prelepo cerkev v Lescah. Tam še nisem bil, zato mi je bilo posebej zanimivo. Ura je bila enajst zvečer zato je bil notri le duhovnik. Zelo prijazen možakar, ki mi je povedal celotno zgodovino cerkvice in mi pojasnil, da je na “govorniškem” odru že pripravil prostor za malega Jezuščka, ki je ležal v simpatično narejenih jaslicah. Po končanem pogovoru sem sedel na eno izmed klopi, kjer se moli in ker se je potem začela polnočnica. To ni v moji navadi. V cerkve vedno hodim le kot turist, na klop pa se ne usedem. Toda tokrat sem se. In prav tokrat sem bil morda najbližje Bogu doslej. Nekako zasanjano sem se zagledal v veličastne podobe na steni in pomislil, da mi je pravzaprav žal, da nisem tega storil že prej.

Toda potem me je usekalo. Smrt očeta namreč. Očeta, ki ga je Bog lansko leto tako nenadno poklical k sebi. In prav zaradi tega sem skeptičen, če zares obstaja in če bi mu verjel, da nam hoče dobro. Tolažba, da ga je vzel k sebi, ker je bil predober za ta svet, mi je neumna. Besede, da mu je olajšal trpljenje na Zemlji in ga poklical v raj, prav tako. Čudno se počutim ko to razmišljam. In prav najbolj čuden sem mi zdi v tej situaciji Bog. Prav Bog bi namreč moral biti pravičen. In prav Bog bi moral tako prijazne, poštene in dobre ljudi pustiti na Zemlji. Le zakaj ga je vzel? Tega ne bom nikoli razumel in prav zavolje tega, da ne morem sprejeti.

Če so lahko mnogi prav v Bogu našli tolažbo v takšnih primerih, je sam žal nisem mogel. Pravzaprav sem bil nanj celo jezen. Čudna, zelo čudna občutja so me pretresala v tej lepi cerkvici v Lescah.

Žal mi je, toda Boga, ki ni preprečil, da bi moj oče umrl, ne morem imeti rad.

Pa naj se sliši še tako trapasto.

Tako čutim in tak sem.

 

22 komentarjev na “Do Boga sem še vedno zelo skeptičen”

  1. nimiy nimiy pravi:

    s tem bogu delaš krivico, ker ga kriviš za nekaj, na kar nima vpliva, preprosto zato, ker ne obstaja.

  2. spookymulder spookymulder pravi:

    Je pač v človeški naravi, da smo smrtniki in da umiramo. Če ne bi več umirali, bi se na glavo postavila vsa pravila evolucije in samega ustroja narave. Gledano iz stališča vere pa je prav tako bog ljudi naredil smrtne in ne vpliva neposredno na našo smrt, temveč je bistvo boga posrmtno življenje. Bistvo vere ni v tem, da bi si želeli večnega življenja (ali upali na neposreden vpliv, kdo naj zaradi svoje dobrote ali slabe narave živi dlje ali umre prej), temveč gre za vprašanje posmrtnega življenja, ali torej od nas še kaj ostane, ko nam odmre telo in če kaj ostane, kam to gre in kako živi(mo) naprej.

    Če pa bi bog deloval po principu neposrednega kaznovanja slabih in nagrajevanja dobrih, potem sploh ne bi rabili umreti, saj bi imeli raj že na Zemlji. Ker pa je to (z umiranjem) biološko nemogoče, tudi ne moremo imeti raja na Zemlji, temveč moramo sprejeti življenje (in boga) takšno kakršno pač je, od vsakega posameznika pa je odvisno, ali bo verjel, da ga po smrti čaka še kaj več.

  3. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Nimiy, če ne obstaja mu ne morem delati krivice, ker ga ni.

    Spooky, ne govorim, da ne smemo umreti. Govorim, da eni umrejo prehitro.

  4. ajda pravi:

    Verjamem ti, Iztok in jaz se sprasujem, zakaj zna vzeti, dati pa ne, zakaj pusti ljudi, ki jih zapusti njihov najdrazji, zalostne, nesrecne in v tistem vecnem , le zakaj se je to moralo zgoditi? In kako naj verjamemo v Boga, ki zna le jemati?
    In vem, da nismo zapisani v vecnosti, a zakaj tako krivicno, nekoga ukrasti, jaz recem, da ga ukrade, ne vzame in ce je posten, bi ne smel tega storiti. No, morda je sploh nesmiselno o tem razmisljati, razpravljati in se skusati prepricevati, da je nekje nekdo. Ce bi bil bi, ja tu je pa tisto, kar marsikdo od nas ve in ne verjame v tisto, nekaj in v pravicnost.

  5. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Ajda, dobro si to povedala. Saj res, zakaj Bog vedno vzame in nič ne da. To tudi mene zanima.
    Morda mi bo znal kdo tukaj na tole odgovoriti.
    Pravijo, da veliko da. A to so imaginarne stvari. V primerjavi s tem kar vzame, ki so konkretne in žive.
    To je zelo krivično.

  6. spookymulder spookymulder pravi:

    @Iztok: Čustveno in subjektivno gledano vsi umremo prehitro. Smrt (bližnjega) je zelo boleča in če bi se dalo, bi jo najrajši odlagali za vedno, to pa pač ni mogoče, ker tako pravi narava in ne ker bi tako rekel bog.

    Kar se pa tiče dajanja in vzemanja, ti vera in bog lahko dasta upanje (v karkoli že, naj si bo posmrtno življenje, upanje v čudež, upanje v ljubezen ali pa upanje v lepo življenje), to pa nikakor ni imaginarna stvar, temveč bistvo vsake človeške duše/uma, saj mora vsakdo v nekaj verjeti in v nekaj (za)upati. Nekateri to pač najdejo v bogu, drugi pa v drugih stvareh, v vsakem primeru pa gre za zelo pomemben del življenja, ki ga morda res ne moremo vzeti v roko in otipati, toda po drugi strani tudi ne moreš fizično prijeti svojega uma, pa veš, da to obstaja in da brez njega ne bi bil to, kar si.

  7. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Spooky, vera je imaginacija, smrt očeta je kruta realnost.
    In ni res, da vsi umremo prehitro. Če umreš pri devetdesetih, ne bo nihče rekel, da si umrl hitro. Če umreš pri dvajsetih, pa bodo rekli, da si.

  8. ana II pravi:

    Iztok, zelo lepo napisano, občuteno.

    Govorila sem z neko gospo, ki je prva od destih otrok, vsi so še živi – in živa je tudi mama, stara čez 90 let.
    S solzami v očeh je povedala, kako so se lani, ko je imela 90 let, tresli zanjo, ko je bila zelo bolna!!!

    Iztok, imam zelo bolno hčerko, staro 14 let. Bolna je že 4 leta. Medicina pravih zdravil nima.
    Izgubila sem tudi otroke v zgodnji nosečnosti.
    Imam dvojčici, ki sta se rodili kot nedonošenki in sta bili v smrtni nevarnosti več tednov.
    V zadnjih letih je umrlo veliko meni ljubih ljudi.

    ZAKAJ? Veš, kolikokrat sem se vprašala!! Po eni strani je razumljivo, svet je tako narejen … Če pomislim, da je človek star 90 let, 100 let, v redu, saj je star. Moja mama je imela 75 let, pa sem hodila po naših travnikih (prelep maj je bil, mesec, ko se mi je zdelo, da je narejen za življenje in ne za smrt, mesec, ko je več mojih otrok spočetih, mesec ljubezni, ne mesec slovesa …) in razmišljala, česa vsega moja mama ne bo več doživela! Ampak potem sem pomislila: Blagor moji mami, toliko let je tukaj živela, v tako lepih krajih! Ali 75 let ni dovolj?

    A vendar se zmeraj znova, ali pa skoarj zmeraj znova pojavi vprašanje: Zakaj je MORAL umreti?
    Skrivnost smrti je velika …

    Meni je strašno ob misli nanjo, čeprav se včasih čutim v sozvočju s stvarstvom … en delček na svojem unikatnem mestu. A ne vem ne ure ne dneva … Ne zase ne za svoje …

    Če se še malo ustavim pri moji mami: zame je prišla smrt iznenada, toda morda je mama vedela … Da misliti nekaj stvari … Z njenega stališča je bil morda pravi čas … Mislim celo, da je bil. Kajti izdihnila je po tednu kome, ko je prišla k njej na obisk njena ljuba sestra.

    Pravzaprav je hudo za nas, ki ostanemo …, ki moramo neke stavri postaviti na novo … Za pokojnega je mir … Za nas je žalostno, ker smo ljubega izgubili. (Čeprav jo imamo lahko v srcu in lahko gojimo te vezi!) Lahko je hudo tudi zato, ker s pokojnim nismo vsega uredili. Nenadna nesreča, nepogum pogovarjati se z bolnikom o “občutljivih” stvareh, samomor … dogodki, ki pustijo polno vprašanj … občutkov krivde … ali sem naredil vse, kar sem lahko … oh, ko bi imel še eno priložnost …

    Življenje je velik dar, velika skrivnost …
    Odhajanje od tu je pa sploh bolj ali manj neznana pot …
    Čeprav imam nekaj izkušenj, ki mi govorijo o nebesih …

  9. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Ana II, ko sem prebral tale tvoj zapis, sem pa kr malo solzic dobil v očke. Ni ti bilo lahko. In prav zato se še enkrat vprašam, če Bog res obstaja.
    In če obstaja, zakaj pušča take hude reči ljudem, ki si tega ne zaslužijo.

  10. ana II pravi:

    Čeprav sem katoličanka, se mi včasih pojavljajo prav taka vprašanja kot tebi!
    Vendar če razmišljam naprej, se mi zdi, da jaz kar nikogar od teh, ki jih imam rada, ne bi spustila iz svojih rok.
    (Metka Klevišar veliko piše o tem, o tem, da se moramo naučiti izpuščati stvari iz svojih rok.)
    In kar nihče ne bi umrl, smel umreti. Po moje. In za vsakim, skoraj vsakim človekom so ljudje, ki ga imajo radi.

    In če bi večno živeli … ne vem, če bi bili srečni …

    Jaz živim v upanju in veri za svojo hčerko … toda letos … hudo je bilo … res ,,, in tedaj sem sicer molila, vpila k Bogu, naj hči živi, toda skušala sem dojeti in sprejeti tudi tole misel: Hvala za mojo punco, hvala, ker je bila lahko toliko let z nami, ker nam je prinašala toliko lepega ….
    Na nek način je težko sprejeti težko bolezen tudi zato, ker je bila talentirana na vseh področjih … in zdaj ne more početi najljubših stvari (plesala je balet) … ZAKAJ? Morda se ji pa odpirajo nove stvari … Razumevanje ljudi, ki so v stiski … Če si v bolnišnici več mesecev in se srečuješ z zelo bolnimi …

    Verjamem, da bo z mojo hčerko v redu …, ja, nek dogodek sem dojela kot božjo obljubo.

    In vendar … kaj mi vemo, kaj je za nekoga najboljše … včasih še zase ne … in včasih iz hudih stvari pridemo izdelani ljudje, široki po razumevanju drugih … Vsako težko stvar je mogoče obrniti tako, da izpeljemo dobre reči ven …

    Čeprav smo včasih na smrt žalostni … Vsaj jaz včasih sem …

    In veš, smrt je SKRIVNOST. Praviloma se nihče ne vrne, kaj dosti ne vemo, kaj in kako je potem … Zato tudi ponavadi ne vemo, da mnogi ljudje res umrejo nekako pripravljeni … Najbrž. Oziroma da slutijo … morda sprejmejo …

    Poznam dve vdovi, od ene mož je imel 37 let in od druge 28, ko sta umrla … Spomnim se, kako je bil 37-letni utrujen, želel si je že umreti … Mislim, da je dozorel.
    In vdova 28-letnika mi je rekla, da možu ni pustila umreti … Imela sta dve punčki, čisto majhni. Živel je dlje, kot so zdravniki napovedali. Ona je imela to za svoj uspeh …
    Pa ji je rekel: Prosim, pusti me, da odidem … Ne morem več …
    Takrat je dojela, da njen mož živi samo zato, ker ga ona veže nase … In pustila mu je oditi … (Nikakor ne gre za evtanazijo, ne, gre samo za človeške odnose, za vezanost ljubljene osebe nase … In za odpoved dragemu v srcu, v besedah …)

    Oprosti, kar govorim in govorim, želela sem ti reči, da morda uspeš videti to z očetom v nekem božjem načrtu (ne kot da je Bog načrtoval hude stvari, smrt, ne, toda v pogledu zvrha je morda smrt polnost življenja, kaj pa vemo), v harmoniji sveta … In v srcu ostane za vedno …

    Si bral Kolo življenja (Elizabeth Kübler Ross)?

  11. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Ana II, zakaj mora Bog v svoj načrt vedno vzeti ljudi, ki jih za svoje načrte potrebujemo mi tukaj na Zemlji?

    A nima dovolj drugih?

    In zakaj nikoli ne vzame zlobnih ljudi?

  12. ana II pravi:

    Nimam pojma, zakaj je tako!
    Vem pa, da skoraj nobenega ne bi spustili ljudje iz rok …
    Če pogledaš od “višje”, morda vidiš več …
    Ko smo polni bolečine, težko vidimo … Smo tako v svojih bolečinah, da ne vidimo ven.
    Če bi bili bolj božji, bi videli več … bi morda bolj videli povezanost vsega z vsem …
    A jaz sem ravno tako uboga kot ti …
    Vsaj pogosto.

    Večkrat sem rodila, meni se zdi ta “reč” težka … in primera s porodom se mi zdi marsikdaj zelo uporabna …
    Ko vse boli, ko mislim, da ne morem več, da umrem od hudega … ko sem že čisto na tleh … ko odmislim sebe … a se vse le še stopnjuje … (tudi v življenju se pogosto kar nabira, nabira … zmeraj več, tudi meni se …), potem se le “odprejo nebesa”: nov človek, novorojenček je tukaj.

    In življenje je kot porod: ko imamo popadke, je hudo, vmes je še kar ali celo zelo lepo … toda … morda rodimo sebe do konca šele ob smrti?

    Šele z distance, z oddaljenosti vidimo nekaj bolj scelega … Imamo boljši pregled … A morda je tako, da še zmeraj celo s Triglava vsak ne vidi prelepe Slovenije, saj je morda oblačno … Toda upanje je za vsakega od nas, da bomo videli lepe reči …

  13. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Pravijo, da upanje umre zadnje. Škoda je le, da pred upanjem umrejo nam dragi ljudje.

  14. ana II pravi:

    Iztok, si videl kdaj, da je lahko žalost zelo lepa? Plemenita? Tako lepa, da si ganjen … celo srečen …
    Si videl kdaj, kako se prepleta lepo in hudo … veselo in žalostno … in vendar je vse to lepo …
    Življenje ni le smeh, veselje …
    Življenje je vse … prihajanje in odhajanje … vezanje nase in oddajanje … sprejemanje k sebi in dopuščanje odhajanja …

    In veš, vsakega ima kdo rad … Ali skoraj vsakega …
    Zadnjič si razmišljal o človeku, ki povzroči prometno nesrečo …
    Jaz sem poznala Metoda Trobca …
    In kolikokrat sem pomislila, kam vse bo peljala pot moje otroke … Ali bodo živeli tako, kot se meni zdi prav? Ali bodo šli daleč od moje “prave” poti?

    Kolikokrat sem pomislila, kako je mamam zločincev.
    Vlatka je pisala o gospe Dragici, ki je obsojena na zapor, češda je ubila hčerko. Pa jo je res?

    Ta gospa je izgubila hčerko – kaj pa če ni kriva mati? Tukaj ne gre samo za izgubo hčere, temveč tudi za izgubo svoje nedolžnosti v zvezi s smrtjo hčere …

    Človek se rodi, “pride” na ta svet, zaznamuje, pusti sledi … lepe … ali pa tudi ne …

    Vsi prihajamo in odhajamo. S prvim dnem življenja se nam življenje že tudi krajša …

    In nimam pojma, zakaj je tako …
    Moram se sprijazniti s tem, da mnogih stvari ne razumem … Enostavno skušam sprejemati … in objemati …

  15. horaci pravi:

    Eva je zapeljala Adama. Bog je bil zgrožen in je Evi zagrozil to mi boš plačala s krvjo. Eva kot zvita ženska se je takoj znašla. Dogovorila se je za mesečno odplačevanje in tako so ženske dobile menstruacijo. Evi za opravičilo bi pa napisal. Zapeljala je moškega zato, ker jo je bog naredil iz Adamovega trinajstega rebra, ta je bil votel in posledično imajo ženske eno odprtino več. V tem smislu nesmiselnosti je težko najti neki razumski epilog. Gre za naravo in njene zakonitosti, brez velikih filozofskih misli.Vsako tolmačenje pa prihaja z verske ustanove imenovane cerkev in njenih podložnikov, ki pa se od osnovnih idej vere in boga odmikajo. Cerkev je že od nekdaj farizejska, križanje Jezusa in v toku zgodovine se je le še bolj dovršila v svojih dejanjih. Dojemanja boga je treba jemati iz nas samih in naše vesti. Sicer je bog samo ime za nekaj kar nam ni dano razumeti z našim umom. Pomisli kako bi nam bilo lepo, če bi spoštovali deset božjih zapovedi, brez filozofiranja. Nebi potrebovali policije, vojske, skratka vse je preprosto in razumljivo dokler se ne umeša človek s svojimi slabostmi. Razumnik tvojega nivoja pa se upravičeno sprašuje v smiselnost vsega tega, kar nas uči cerkev. odgovora pa ne boš našel v tem kupu. Sam strogo ločim cerkev,ki mi ni nič všeč, in vero kot nekaj pozitivnega, za veliko ljudi. Sam bi se spraševal popolnoma enako kot ti, če tega nebi nekako ločil v sebi. Sam sem doživel izkušnjo ko mi je bila pred dvema letoma hčerka pri trinajstih pacientka onkološkega. Tam sem videl toliko gorja,da me je zaznamovalo za celo življenje. Toliko otrok, trpečih, da takrat sem se spraševal, verjemi mi še danes nimam odgovorov in mislim,da jih nikoli nebom dobil, mnogokrat zakaj, premalokrat zato.

  16. ana II pravi:

    Horaci, lepo si napisal.
    Cerkev, ki obsoja, po moje ni božja Cerkev, tista, ki pa stoji ob strani (ja, tudi take ljudi najdemo!), pa …
    Tudi težje vidim Boga v Cerkvi v včasih trdih in neizprosnih predpisih, toda včasih vidim, da so nekatere stvari v oporo, kot božje zapovedi, kot ograja, ki je za jasno mejo, za varnost …
    Morda le ni treba čisto vsega vsakemu človeku raziskati, vsakemu posamezniku najti … Morda na nek način le lahko prevzamemo dediščino prednikov … tudi Cerkev v tem pomenu lahko kaj da.
    Kot mi ni treba naštudirati formul, fizikalnih zakonitosti, pisave, delovanja strojev …, vse to so naštudirali drugi, jaz pa hvaležno sprejmem …
    Tako nekako lahko sprejmem tudi mnoge neznanke na življenjski poti … sprejmem, da pač nikoli ne bom vsega razumela … Tudi se do konca ne strinjam s Cerkvijo, včasih sem jezna na vse skupaj … zelo jezna … toda vendar … ni samo slaba … in kritičnim ljudem ni ovira v svobodi, samostojnosti …

    Upam, da je s tvojo hčerjo vse dobro.
    Čeprav so te stvari zelo hude, tudi sama sem večkrat trepetala za zdravje in življenje svojih najbližjih, kljub vsemu temu in zaradi vsega tega se najbrž bolj zavedam dragocenosti življenja … Sem hvaležna, da smo skupaj … Vem, kako je nedvidljivo … Kako hitro lahko nekaj ni več tako, kot je bilo …

  17. radovednez pravi:

    Iztok, trpljenje odpira oči. Prebuja. Trpljenje krepi človeka. Se ti ne zdi, da je v trpečih ljudeh ponavadi mnogo več človečnosti in življenja, kot v ljudeh, ki nikoli niso izkusili pomanjkanja, izgube bližnjega, hude bolezni?

    Nenazadnje pa Bog ni odrešil muk niti lastnega sina (po krščansko). A Jezus je ravno s svojim trpljenjem osmislil svoje poslanstvo. Dejal je celo “Ne jočite nad menoj, ampak nad seboj in svojimi otroki”.

    Iskati pravico na tem svetu pa je povsem nesmiselno.

  18. radovednez pravi:

    Morda pa ti je ravno očetova smrt vtisnila pomemben pečat, ki ti je spremenil pogled na svet in te bo spremljal celo življenje. Kaj ti lahko oče podari več?

  19. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Radovednež, če se lahko moči in krepljenja naučimo le skozi smrt bližnje osebe, pa naj gre vse skupaj v tri krasne. Dobro je, da se človek nauči boriti in prebijati skozi življenje in da doživi padce, da je potem močnejši, toda ni treba da je padec tako hud kot je smrt.

    Oče mi je za čas življenja podaril največ. In prav zato mu ni bilo treba umreti, da bi mi podaril še več.

  20. ana II pravi:

    Pa vendar je tako, kot pravi radovednež … čeprav je težko, težko razumeti, sprejeti …
    In poslani smo drug drugemu v pomoč. Veronika in njen prt … Lahko je obrisala čelo, obraz. Simon … pomagal je nesti … toda glavna teža je na vsakem posamezniku …
    Žal.

  21. Bog pravi:

    Hvala ti Ana II, da si me (s strani nesramnih šal) preusmerila na tole temo.
    Zanimivo! Imam namreč zares hudo gnečo in polne roke dela v teh dneh, pa te debate nisem opazil. Pa še to: zares cenim tvojo iskrenost in dobronamernost, s katero odgovarjaš Iztoku. Lepo!

    Iztok! Zdaj, ko vidim kaj vse ti leži na duši, te tudi Jaz lažje razumem.

    Konkreten odgovor na tvoje konkretno vprašanje (zakaj več jemljem kot pa dajem) je:

    To, kar dajem, se marsikomu zdi preveč samoumevno! Tega kar dajem, ne vidite, čeprav imate oči. Tega kar vam govorim, ne slišite, pa čeprav imate ušesa…

    Primeri:
    kolikokrat si se zjutraj zbudil in rekel: “o, mater, sem vesel, da imam oči in da vidim”! Verš koliko ljudi je npr.slepih, slabovidnih?
    Kolikokrat zjutraj vstaneš iz postelje in porečeš: “o, super, imam zdrave noge, ki me držijo pokonci, evo-lahko hodim, tečem, smučam…in neovirano delam lahko vse to kar delam” ?!
    Kolikokrat greš zvečer spat, hvaležen, da imaš posteljo, streho nad glavo, hrano, pa še koga, da se stisneš k njemu/njej…?!
    Koliko si sploh zadovoljen s tem kar imaš?
    Se sploh zavedaš kaj vse imaš ti je dano, kar nekaterim ni ?!
    Ne osredotočaj se v življenju toliko na tisto česar nimaš…in ne nergaj!
    Bodi vesel, zadovoljen in hvaležen, da si nekaj/ali nekoga/ sploh kdaj imel!
    Ali se zavedaš koliko otrok preživlja življenje brez očeta?! Brez obeh staršev?!

    Razumem, da si še vedno v fazi žalovanja. A žalovanje je sestavljeno iz več faz. Tudi iz jeze. Ko bo ta jeza prešla, boš videl, da ne boš več iskal krivca, ali pa mene obsojal.

    Pa še tole bi ti rad položil v srce: Ne deli ljudi na zlobne in dobre!! V vsakem človeku namreč obstaja eno in drugo! Pa tudi sicer je ta svet narejen po principu ying-yang, dobro-slabo, črno-belo, dan-noč, lepo-grdo, ljubezen-sovraštvo, rojstvo-smrt, noro-pametno, divje-mirno, veselo-žalostno, …vse mora bit v ravnovesju, detajle ti razložim, ko se srečava, ne bodi neučakan!
    Od vsakega človeka posebej pa je v danih okoliščinah odvisno kaj izbere – ali se odloči za dobro ali slabo…
    Saj sem vam nenazadnje dal – največ kar sem vam lahko dal – svobodno voljo -prav zato, da lahko izbirate!

    Jaz pa budno spremljam vse te vaše izbire in odločitve…in si skrbno zapisujem v svojo zlato knjigo… ;)

    Žal mi je, da pogrešaš svojega očeta. A verjemi, da se bosta nekoč spet srečala. Pa tudi že zdaj se lahko mirno pogovarjaš z njim, v snu ti zna celo sam odgovoriti – na tvoja vprašanja. Poizkusi ga povabit v svoje sanje, preden zvečer zatisneš oči. In, če bodo sanje žive, resnične ali posebne, boš že vedel, da sem ti govoril resnico.

    To, da se sprašuješ o vsem tem – je pa tako-ali-tako že prvi korak k tvojemu duhovnemu dozorevanju. Sem kar zadovoljen s teboj! Saj menda ne misliš, da bo tvoja silna energija nekega dne šla kar v nič ?!

    In še nekaj: enako nespametno je nekoga prepričevati, da obstajam, kot to, da ne obstajam! Naj vsak ugotovi sam.
    Sploh pa me ne iščite tam nekje visoko nad oblaki, saj prebivam v vsakomur od vas.

    Pojdi v miru, z mojim blagoslovom in ljubeznijo.

    p.s.: v vsakem hecu je vedno malo resnice ;)

  22. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Bog, močni stavki, hvala.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !