Recenzije: In The Valley of Elah, The Golden Compass, Elizabeth: The Golden Age

25.12.2007 ob 13:06

IN THE VALLEY OF ELAH

A Few Good Men.

Med ogledom filma In the Valley of Elah sem se spomnil na film A Few Good Men. Na veliko boljšo vojaško dramo iz leta 1992, ki jo In the Valley of Elah ves čas obrača in upa, da gledalci tega ne bomo ugotovili. Žal smo. In žal mu tega ne moremo oprostiti. Pa četudi ga je režiral Paul Haggis, avtor Nesreče in scenarist Punčke za milijon dolarjev, ki se je tokrat ujel v lastno past. V pretirano željo po kvaliteti, ki jo žal zamenjajo klišeji podobnih in boljših filmov. In Tommy Lee Jones je možakar po imenu Hank Deerfield. Nesrečni očka, ki ugotovi, da je njegov sin umrl med služenjem vojaškega roka. In pozor, sinko ni umrl v Iraku, sinko je umrl doma. In pozor še enkrat, niso ga ubili Iračani in teroristi, ubili so ga njegovi ljudje. Ubili so ga domačini. Morda kakšni roparji, ki so rabili mamila, morda kar njegovi sovojaki, ker jim je šel na živce. V bistvu pogumen film, ki nam pove, da so ameriški vojaki v največji nevarnosti na domačen terenu. Žal dolgočasen, premalo atraktiven in čisto nič svež film, kjer je Charlize Theron spet brez šminke, Susan Sarandon pa le za okras. In s filmom, kjer je Susan Sarandon le za okras, je nekaj hudo narobe.

Ocena: 5/10

THE GOLDEN COMPASS

Ni vse zlato, kar se sveti.

Zlati kompas je prišel v času, ko so pravljice vroča roba. Toda žal tudi v času, ko se prav od pravljic pričakuje zelo veliko. Vsaj kakšno Narnio in Eragona, če ne kar Gospodarja prstanov. Kompas žal ni niti Narnia in Eragon, kaj šele Gospodar prstanov. Kompas je pravzaprav majhno razočaranje. Film, ki obljublja veliko in da zelo malo. Pač film, kjer živali spet govorijo. Kjer je spet glavni otrok. Kjer se zgodba vrti okoli zloglasnega prahu. Kjer po zraku spet letajo čarovnice. In film, kjer nam ni jasno kam so zmetali 200 milijonov dolarjev proračuna. Pač še en Harry Potter, ki tokrat nosi krilo in mu je ime Lyra Belacqua. Še en lev, ki je tokrat pač medved in se bori za svojo izgubljeno čast. Zlobni znanstveniki, ki delajo poskuse na otrocih. In zlati kompas, ki kaže resnico. Resnico, da se je tale film spremenil v eno največjih finančnih razočaranj leta in kariero Nicole Kidman spustil še za eno stopničko nižje.

Ocena: 4/10

ELIZABETH: THE GOLDEN AGE

The Bitch Is Back.

Prav ste prebrali, kraljica Elizabeta je nazaj. V novem filmu. V nadaljevanju mojstrovine iz leta 1998. V filmu, ki se prične v času, ko Angliji grozijo Španci in ko hoče kraljico Elizabeto v posteljo dobiti celo Ivan Grozni. In naša Elizabeta je spet nesrečna. Spet se mora ljubiti le z državo. Spet mora pozabiti na telesne užitke. Spet mora furati imidž device. In spet mora hrepeneti po bližini moškega, ki ni zanjo. In ta moški je tokrat Sir Walter Raleigh (Clive Owen), očarljivi in privlačni pustolovec, ki ji zavrti glavo. Ki v njej prebudi žensko in predrami željo po varanju države. Prav imate, Elizabeta 2 je film o tem, da se mora prava ženska odpovedati seksu. Le prava ženska namreč ne podleže čarom moškega. Pravi ženski je dovolj to, da je prava ženska. Moškega ne potrebuje. Moški jo dela šibko. Moški je njena edina šibka točka. In prav moški, se pravi naš Sir Walter, zamaje tudi njeno varovanko Abbie Cornish, ki se do konca in naprej zaljubi vanj. Tako kot Elizabeta, le da njej to ni dovoljeno. Njen edini moški je država, šele potem bi lahko morda prišel nov moški, ki pa nikakor ne bi smel biti tretjerazredni pustolovec. Nesrečna usoda pogumne ženske, v bistvu zelo navadne in čisto tipične ženske, ki se je morala ves čas skrivati za svojim nazivom. Za nazivom angleške kraljice, ki ne sme priznati slabosti in napak. Ki ne sme pokazati, da je tudi ona krvava pod kožo. Ki mora ostati poročena z državo in se radostim seksa predajati le v domišljiji. Kot sem že dejal, pred vami je nadaljevanje enkratne Elizabete iz leta 1998, ki žal ne dosega izvirnika. Ki pade pod lastno težo in na trenutke deluje kot reklami spot za obuditev znamenite kraljice Elizabete. Kot video spot brez glasbe. Kot film, ki si je zadal pretežko nalogo. In kot film, kjer manjka vse tisto, kar je imel izvirnik.

Ocena: 5/10

 

27 komentarjev na “Recenzije: In The Valley of Elah, The Golden Compass, Elizabeth: The Golden Age”

  1. tinamalina tinamalina pravi:

    Iztok, tvoje ocene globoko cenim, ampak pri Elizabeti bi par stvari povedala malo drugače :)

  2. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Tina, le povej. Bom zelo vesel.

  3. quintus quintus pravi:

    Tvoje ocene imajo (milo rečeno) bizarno prioritetno lestvico in konfuzno nekonsistentnost. Enkrat ocenjuješ nekaj, drugič spet čisto nekaj tretjega. Kakor ti pač paše. Seveda gre pri recenziji za dobršen del subjektivnega mnenja, vendar se je za kredibilen oris filma treba držati določenih kriterijev, ki morajo biti vsakič enaki. Morda ti delam krivico, vendar si drugače ne morem razložiti dejstva, da si dal neizvirnemu, stokrat videnemu zmazku American pie Beta house oceno tri in pol, filmu z konkretnim družbeno-političnim sporočilom, odlično igro ter veščim scenarijem (po resnični zgodbi) kot je Valley of Ellah pa oceno tri. Morda sem preveč pikolovski, ker tudi sam delam na tem področju, vendar tega ne pišem zato, da bi te kritiziral, ampak zato da bi imel naslednjič, ko pišeš recenzijo tudi ta aspekt pred očmi.

  4. tinamalina tinamalina pravi:

    Veš kako se zmeniva… jaz napišem oceno za Elizabeto in te povabim, da jo strokovno in kritično oceniš :)

  5. tinamalina tinamalina pravi:

    Se bom danes popoldne usedla in jo napisala na blog. Premierno zate ;)

  6. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Quintus, ta logika, ki jo podajaš, mi ni kul. Po tej logiki bi namreč vsi filmi, ki niso recimo Casablanca, morali dobiti oceno ena.
    Filme ocenim tako kot mi paše. In jasno, da je In the Valley of Elah boljši od Pite. Halo no. Sj to se ve. A vedeti je treba, da se posamezni film oceni tudi znotraj svoje lige. In Valley prav tu močno pogori. Pita pa ne.
    Ko boš to zaštekal, bo vse kul :)
    In praviš, da tudi ti delaš na tem področju. Kje lahko preberem tvoje recenzije?

    Tina, komaj čakam.

  7. quintus quintus pravi:

    Iztokgartner potem pa ukini števne ocene. Te se podajajo zato, ker dajejo moč primerjave, postavljajo nek splošen kriterij. Tako se uporabljajo v Vikendu, Mladini, Premieri, v Chicago Sun-Timesu če hočeš-skratka z namenom primerjave med filmi. Ne moreš vsakega filma ocenjevati znotraj svoje “lige” potem pa za vse filme različnih žanrov uporabljati iste ocene. To je protislovno in nelogično.

  8. djubre pravi:

    O filmski kritiki nimam pojma, se moram, res moram obregnit ob slog pisanja.. Moti me to ponavljajoče se začenjanje povedi z veliko začetnico.. Spet jede govna.. Spet so zvočniki na glas.. Spet je stara mama.. Spet piškoti.. In spet fil, ki požre dinozavra.. Ali.. In kjer so ljudje ersta klase.. In kjer prdijo raijski sprejemniki.. In tako dalje.. Sorči..

  9. djubre pravi:

    Napaka: moti me ponavljajoče začenjanje povedi z isto besedo ali besedno zvezo..

  10. Na kavi s Tino M » Objave » Moja prva ocena filma: Elizabeth; The Golden Age pravi:

    [...] sem si z moje strani dolgopričakovani film, pametovala Iztoku Gartnerju glede njegove ocene in zaradi obljube napisala svojo prvo filmsko [...]

  11. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Quintus, problem je le v tem, da se ne strinjam s tem kar mi govoriš glede ocen in da ne razumeš da so ocene takšne kot so. In da eni filmi pač dobijo eno, drugi pa drugo oceno. In žanre je zelo težko mešati. Recimo, da dam eni komediji oceno 5, enemi zelo resni in veliko bolj kvalitetni drami pa 4. Pameten bralec bo razumel kaj sem hotel povedati, pikolovski pa se bo zapičil v dejstvo, da ne more komedija dobiti višje ocene od kvalitetne drame. In zdaj boš rekel, da si to opazil le pri meni in da Dražen Štader, Marcel Štefančič, Roger Ebert in recimo Leonard Maltin nikoli ne dajo preprosti komediji višje ocene od kvalitetne drame?

    Zelo se motiš, če tako misliš.

    Sicer pa ni nič škoda za moje dojemanje kritik. Če so vam všeč, so vam, če vam niso, vam niso.

    Meni so, zato jih objavljam.

    In ker sem v dolgih letih odkar to počnem dobil veliko več pohval kot graj, sem zadovoljen in bom nadaljeval.

    Zaradi nekoga, ki mu moj način ocenjevanja ni všeč in ki ga pravzaprav razume povsem po svoje, pa res ne mislim spreminjati svojega pisanja in ocenjevanja.

  12. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Djubre, mislim da sem nekoč ti že napisal tale stavek in ga bom še enkrat ponovil. Torej, napiši svoje recenzijo, pa da vidmo kaj zmoreš in kok si dober.
    Bo šlo?

  13. quintus quintus pravi:

    Iztokgartner seveda ti ni treba spremeniti sloga svojega pisanja in ga (upam) tudi ne boš. če si z njim zadovoljen.
    Vendar pa mislim (morda se motim) da svoje recenzije na blogu objavljaš zato, da jih pokomentiramo. Jaz sem ti podal svoje mnenje, seveda pa je tvoja stvar ali boš to zavrgel ali upošteval.

    In ne – nihče od naštetih kritikov ni še nikoli dal višje ocene preprosti komediji v primerjavi s kvalitetno dramo. Če bi jo, potem bi pač menil, da ne gre za “samo” preprosto komedijo. In v tem je tudi bistvo mojega komentarja. Števne ocene so tu za poenotenje meril med žanrsko različnimi filmi.

  14. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Dragi Quintus, če bi vzel v roke recimo almanah priznanega recenzista Leonarda Maltina, bi videl kaj vse oceni in kako vse oceni. Ali pa od koga drugega. Velikokrat se zgodi, da dobi kaka komedija zelo dobro oceno, kaka drama pa zelo slabo, kar je jasno, saj je to dvoje težko primerjati.

    In tale Ameriška pita je za svojo ciljno publiko in za hormonsko komedijo zelo soildna zadeva, ki si zasluži oceno 3 in pol. Prav sproščeno gledanje.

    Za razliko do In the Valley of Elah, ki se gre globoko in kvalitetno dramo, pa je dejansko daleč od tega.

    Tako je, ocena za oba bo kar prava.

    In vesel sem da komentiraš in da jih prebiraš, samo mislim da imaš narobe in da mora biti jasno kaj pomeni ocena 3 in pol za Pito kaj pa 3 za Valley.
    Še posebej, če prebereš potem tudi tekst.
    Saj menda ne pogledaš le številke?
    In če prebereš tekst za Pito ti mora biti vse jasno. Vključno z oceno.

  15. quintus quintus pravi:

    Seveda preberem tudi tekst – in če na koncu ne bi bilo številke, se sploh ne bi oglasil. Najbolje, da rečeva, da se strinjava, da se ne strinjava. Jaz namreč še vedno vztrajam pri svojem in mislim, da tako misli tudi večina kritiške srenje.

    Moram priznati, da Leonarda Maltina nisem prebral. Sem pa (med drugim) prebral Ebertovo Roger Ebert’s book of film, ki je nedvomno bolj (pri)znana.

  16. Alex van der Volk Alex van der Volk pravi:

    Iztok, se kompas splača videti ali ne? Povej po pravici

  17. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Quintus, Leonard Maltin je brez dvoma najbolj znani ameriški filmski kritik in Rogerja Eberta pusti daleč za sabo. Ebert je le bolj popularen.

    Alex, pri ocenah nikoli ne lažem.

  18. quintus quintus pravi:

    Stvar debate seveda. Tudi tukaj se strinjava, da se ne strinjava:)

    Moram pa priznati, da si me prijetno presenetil. Večina blogerjev se, ko jim pustiš komentar v katerem se z njimi ne strinjaš, spusti na nizek nivo in začne deliti nizke udarce. Problem je v tem, da ne razlikujejo med debato in pričkanjem. Mislim, da pri tebi ni tako.

  19. spookymulder spookymulder pravi:

    He, he … the storm has arrived! ;-)

    Prvo kot prvo en popravek tvojega zapisa, namreč slovenski prevod “Crasha” Paula Haggisa ni bil “Nesreča”, temveč “Usodna nesreča”! He, he, pa te imamo pirata … bo treba kdaj pa kdaj tudi v kinu kaj pogledati! ;-)

    Kar se tiče samega filma, pa moram reči, da ne vidim tako neposredne povezave z A Few Good Men, saj gre pri slednjem filmu za zaroto vojske in njihov način dojemanja vojaške dolžnosti ter časti, na sodišču pa se znajde fanatični poveljnik (v najboljšem primeru vojska), med tem ko pri filmu V dolini smrti glavno krivdo odnese vojna, ki tako zbanalizira človeško življenje in samo ubijanje, da to postane povsem vsakdanje opravilo, po katerem se mirno zapelješ na piščančjo večerjo. Dobro, tudi v tem filmu je nekaj elementov prikrivanja celotne zgodbe iz strani vojske, toda bistvo je v zmaličeni osebnosti teh vojakov, ki se čisto mirno smehljajo očetu v obraz, ne glede na to, kaj so dejansko storili. Seveda se mora človek vprašati, zakaj so to storili? Zato ker jim smrt človeka ne pomeni nobeno moralno breme več. Ker so ubili, povozili, zažgali, mučili, posiljevali, razkosali … že toliko ljudi, da človeško življenje nima več nobene prave vrednosti. Tisti, ki še premorejo kanček morale, pa si raje lažejo, da so ubili psa, kot pa da bi resnici pogledali v obraz … toda to je samo še en od korakov proti osebnemu propadu. S to dilemo pa se mora soočiti tudi glavni junak (Tommy Lee Jones), ki je imel možnost, da bi pomagal svojemu sinu, a mu preprosto ni verjel, ko ga je prosil za pomoč. In s tem se mora soočiti tudi detektivka (Charlize Theron), ko spozna, da bi lahko storila več, pa si (tudi zaradi šikaniranja na delovnem mestu) preprosto ni vzela dovolj časa, da bi se resno posvetila nekemu problemu. Skratka, bistvo filma ni to, kje je kdo umrl in kdo ga je umoril, temveč ZAKAJ je umrl in ZAKAJ je nekdo moril. Sem pa prepričan, da mi šminka na ustnicah Charlize Theron ne bi pomagala pri dojemanju sporočila filma (prej nasprotno), bi pa zagotovo film bil okrnjen, če bi namesto Susan Sarandon v njeni vlogi zaigrala gospa XY, ne glede na dolžino minut njenega nastopa.

    Še beseda ali dve (naj bodo tri ;-) ) o Zlatem kompasu: Živali, ki govorijo, čarovnice, medvedi, leteče ladje itd. so pač kulisa filma. OK, ni ti bila všeč, to sprejemam, škoda pa, da nisi videl tudi podteksta, ki se sprašuje točno to, kot ti v enem svojih blogov pred nekaj dnevi: ali je v sodobnem svetu še prostor za domišljijo in čarovnijo? Ne gre zgolj za zlobne znanstvenike, ki delajo poskuse na otrocih, temveč gre za sistem, ki skuša ustvariti kolektiv brez svobodnih duš, brez individualizma in brez domišljije, ker vsega tega ne razume in se zato tega tudi boji. Tako boj glavne protagonistke ni zgolj njeno iskanje prijatelja, temveč gre za njeno željo po izražanju svobodne volje in svobodno odločanje, v kaj bo verjela in kako bo živela. Isto dilemo sreča medved. Slutim, da ne nekaj podobnega kuha tudi v liku Nicole Kidman, ki očitno trpi za kompleksom Dartha Vaderja, a bodo (če bodo?) njeno zgodbo očitno razkrili šele v nadaljevanjih.

    Glede Elizabete te moram pa vprašati, kar mi je najprej padlo v oko: zakaj nemški poster? ;-) Sicer pa ne razumem, kako to, da nisi niti z besedo omenil Cate Blanchett, ki je glavni adut filma (ko je povišala glas nad špansko delegacijo so mi šli kar mravljinci po hrbtu), nekam se ti je izgubil tudi Geoffrey Rush in njegovo soočenje z izdajo med najbližjimi, da niti ne omenjam čudovito natkane spletke glede prevrata, kjer dejansko nihče ni vedel, kaj je res in kaj ne, še najmanj gledalec, ki vse do konca tava v temi, tako da je presenečenje vsekakor veliko.

  20. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Quintus, zdrava debata je vedno dobrodošla in v njej prav uživam.

    Spooky, za slovenske naslove nisem bil nikoli posebno dober, zato mi moraš oprostiti :)
    Glede Kompasa ti moram reči, da je to pravljičnost pokazal zelo nepravljično, zato mi ni bil všeč.
    Nemški poster? Uf, nisem niti opazil. Eh naj bo. Pri Elizabeti sem omenil sem tisto, kar sem mi je zdelo pomembno omeniti. Cate pa je itak vedno briljantna in se sama hvali, kar pomeni, da ne rabi moje hvale. Nekaj podobnega bi lahko rekel tudi za Rusha.

    In Spooky, zelo zelo zelo me veseli, da si se končno vrnil na filmsko sceno.
    Najina prava mnenja se namreč krešejo šele tukaj.
    A ti kot zakleto komentiraš teme, ki nimajo s filmom nobene zveze.
    Spooky, vrni se h koreninam :)

  21. djubre pravi:

    Saj nisem nič napisal čez recenzijo.. Napisal sem, da nimam pojma.. Tudi, da ne bom kritiziral tvojega kritiškega pisanja o filmih.. Samo obregnil sem se ob isto strukturo stavkov, ki jo ponavljaš iz zapisa v zapis..

  22. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Vsak ima svoj stil in to je moj stil.

  23. robert79 robert79 pravi:

    Dobro o Elizabeti, Iztok Gartner, ampak podobno kot pri tinimalini pretežno povzemaš zgodbo pa rahlo interpretiraš po svoje, kot sem že navajen. Ampak v sklepnih povedih se strinjam s teboj. Samo da Elizabeta 1998 za moje pojme ni enkratna, ni mojstrovina. Samo dober film, ki ga prekosijo, recimo, Ostanki dneva.

  24. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Robert, meni pa je bla hudo dobra prva Elizabeta. Uf, Ostanki dneva, hud film. Zelo dobra izbira.

  25. robert79 robert79 pravi:

    Zakaj ti je bila tako dobra? Samo zaradi igralke?

    Ostanki dneva sem videl ravno včeraj in napisal. Je pa samo malo soroden film, ni tako zgodovinski kot Elizabeta.

  26. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Men se je zdel prikaz ženske, ki se mora odpovedati seksu in se poročiti z državo, briljanten. Tako kot še nikoli.
    In Hopkins je v Ostankih dneva isto kot Elizabeth.
    Razlika je le v tem, da on misli, da ne sme pokazati čustev, Elizabeth pa jih resnično ne sme, saj je v taki službi.
    Si se pa spomnil dobre primerjave.

  27. robert79 robert79 pravi:

    Si se pa spomnil dobre primerjave.

    Edino podzavestno! :)

    Pa Elizabeta 1 je povprečen film. Njena nesreča, kako se poroči z državo namesto s kakšnim moškim, je odigrana dobro, ampak film je zame brez fokusa, bega levo desno, brez konkretne zgodbe. Drama vrta, recimo, v Ostankih dneva globlje; zgled: kako gospodinja sili v butlerja, ko hoče prikriti branje ljubezenske knjige. Ni takšnih močnih momentov v nobeni Elizabeti.

    Dvojka ne pokaže ničesar novega. Kar kaže, kaže slabše od prvega dela. Kraljičino novo razmerje je prikazano slabše, bolj plitvo. Nobene prave zgodbe niso povedali. Boj s Španci se meni zdi bogat. Žal v tem filmu zelo slabo prikazan.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !