Ste kdaj pomislili, kako se počuti oseba, ki povzroči nesrečo in nekoga ubije na cesti?

20.12.2007 ob 22:12

Zadnje čase se veliko govori o prometnih nesrečah in številnih žrtvah, ki jim na cesti ugasne življenje. In mnogi se sprašujejo, zakaj ljudi, ki so povzročili nesrečo ne linčajo in za vedno ne vtaknejo za zapahe. Da so to slabi ljudje in hude barabe, ki so zaradi svoje malomarnosti ubili nedolžnega človeka. Razne žalostne izpovedi svojcev to samo potrdijo. Vse to mi je seveda več kot jasno. Tudi sam bi hotel zaviti vrat pijanemu vozniku, ki mi je recimo povozil otroka. Tudi sam bi zahteval dosmrtno ječo za voznika, ki je vozil prehitro in mi v naselju povozil ženo. Toda tokrat sem hotel zadevo osvetliti z druge plati. S plati tistega, ki nesrečo povzroči. Morda samo zato, ker je na hitro pogledal na telefon ali pa namesto 50 peljal 70. Morda le zato, ker se je vračal iz rojstnega dne ali službene zabave in je bil malce manj pozoren za volanom. Verjemite mi, da takšnemu človeku ne bo vseeno. Da ga bo žrlo do konca življenja. Da bo morda storil celo samomor ali postal živčna razvalina in alkoholik. To, da nekoga ubiješ na cesti, je hudo breme. Breme, ki ga nosiš do konca svojih dni. Najprej fašeš zapor, potem pa fašeš se občutke krivde. Prepričan sem, da je takšni osebi enako hudo kot svojcem umrle osebe. Prepričan sem, da jo to potolče za vedno in da se ne more pobrati. Še posebej če gre za normalno osebo, ki je nesrečo povzročila resnično le zaradi majhne nepazljivosti. Bodimo pošteni in si priznajmo, da se lahko kaj takšnega zgodi prav vsakemu. Prav vsak je lahko kdaj malce vinjen. Prav vsakemu se lahko kdaj malo mudi na cilj. In prav vsak lahko navsezadnje tudi zaspi za volanom in se zaleti v drug avtomobil. Posledice so lahko zelo hude in verjamem, da svojec žrtve nikoli ne razmišlja v smeri, da je storilcu morda resnično žal. Takrat bi ga rad videl na električnem stolu, kar je povsem normalna in človeška lastnost. Toda povem vam, električni stol bi bil za osebo, ki se resnično kesa, odrešitev. Nočem pametovati, a zdi se mi, da bi morali takšen dogodek vedno pogledati tudi z druge perspektive.

 

15 komentarjev na “Ste kdaj pomislili, kako se počuti oseba, ki povzroči nesrečo in nekoga ubije na cesti?”

  1. inaaa inaaa pravi:

    Se popolnoma strinjam z besedami. Sej je zmeraj treba pogledati iz druge perspektive. Je hudo, se sekiraš, ni ti vseeno. Mogoče si bil trezen, mogoče ne. Ampak.. Menda je vseeno za kanček lažje, če veš, da si bil trezen, in če veš da nisi vozil 80,90 km/h preveč…

  2. babsy pravi:

    ja je že res da se to lahko zgodi in vedno ob kakšni takši novici pomislim tudi na tistega ki je to storil in da mu more bit grozn da js še živet ne bi mogla naprej pa tko….ampak ne da si vinjen za volanom ali s telefonom v roki ne to pa ni nobeno opravičilo in se ne more kar zgoditi. To je le neodgovornost in ja tudi ob takem primerju je človeku hudo ampak takšna malomarnost se ne sme tolerirat in uzamte že enkrat pamet u roke vsi vozniki in se pred tem zavedite morebitnih posledic.

  3. spookymulder spookymulder pravi:

    Vsekakor, ko pride do usodne nesreče zagotovo tudi povzročitelju ni lahko, vsaj če ima v sebi vsaj kanček človečnosti … na žalost se mi zdi, da obstajajo tudi taki, ki jim je tuje življenje deveta briga, a vseeno mislim in upam, da so še vedno v veliki manjšini.

    Se bomo pa morali čimprej tudi sami zavesti, da vožnja pač ni šala ali nekaj, kar lahko delamo z levo roko ali da na cesti lovimo izgubljene minute. Ljudje imamo to umsko zmožnost, da stvari predvidevamo in premislimo v naprej, zato lahko zelo močno omejimo nevarne faktorje v prometu, od primerne hitrosti, neagresivne vožnje, pa vse do zavedanja, da alkohol na noben način ne spada za volan.

    Lahko je reči, da se take stvari lahko zgodijo vsakomur, vendar ni pravega izgovora, če se človek za volan usede pijan ali če prehiteva na nepreglednem mestu ceste. S takim dejanjem mora potem tudi sprejeti vse možne posledice in se tudi zavedati, da s tem povečuje lastno (in tujo) ogroženost. Res je, nesreča se lahko zgodi prav vsakomur, vendar bi se moral vsak pri sebi truditi, da možnosti za nesrečo čimbolj zmanjša, to pa se lahko zgodi le z odgovornimi in premišljenimi dejanji oziroma pametno vožnjo, brez občasnih izgovorov in izjem, saj je lahko že ena sama izjema usodna.

    Kot pri vsaki izgubi življenja pa seveda tudi v prometnih nesrečah svojci umrlega stvar razumejo veliko bolj čustveno, toda zato imamo pravni sistem, da poskrbi, da ne pride do linča, temveč da se povzročitelju nameni drugačna kazen.

  4. 1danica 1danica pravi:

    Poznam primer, ko so svojci izjavili na sodišču, naj povzročitelja ne kaznujejo prehudo. Najbrž so razmišljali povsem enako.
    Najbrž tudi naš sodni sistem ne sodi enako povzročitve smrti v prometu kot umor.

    Dovolj je samo delček sekunde. Najbrž smo bili že vsi na tem. Potem se je pa le izšlo. In večkrat se, hvala bogu, izide, kot ne.

  5. Hawk pravi:

    Zelo zanimiv prispevek Iztok. Misel, ki mi je vedno preprečevala, da bi po večih popitih kozarčkih s kolegi sedel v avto ali se v tipsy stanju preizkušal na cesti, je bila prav ta: samo pomisli, kakšno gorje lahko s tako nepremišljeno potezo povzročim ne zgolj sebi, temveč predvsem drugim, npr. ničesar krivemu vozniku na nasprotnem pasu, peščcu, ki prečka cesto, otroku na kolesu ipd. Tako razmišljanje te hitro strezne in odvrne od nespametnega početja. No, res je sicer, da se tudi najbolj ziheraškim voznikom kaj takega lahko pripetiti, zagotovo pa je ta možnost dosti manjša (knock, knock). Velika večina teh ljudi, ki zakrivijo take nesreče, na možne posledice svojih dejanj po mojem sploh ne pomisli, pač menijo, da se kaj takega njim ne more zgoditi, da s tem nobenemu ne škodujejo, taki ljudje splošno gledano večinoma najbrž niso slabi, zagotovo pa so v tistem trenutku neodgovorni, lahkomiselni in malomarni. No, sodišče je tisto, ki sodi posameznika in njegovo dejanje, dejstvo pa je, da je vsakemu normalnemu človeku največja kazen predvsem dejstvo, da je nekomu po lastni napaki vzel življenje ali ga prikoval na voziček. Predvsem moramo biti odgovorni, do sebe in do drugih, vožnja z avtomobilom, še posebej če nismo v stanju za vožnjo, je zelo nevarna. O tem priča žalostna statistika naših cest.

  6. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Vsakemu se lahko zgodi, da ga kdaj polomi in da vzame ob najbolj nepravem času v roke mobilni telefon recimo. Ne bi se strinjal, da se moraš ob tem zavedati kaj se lahko zgodi. Tega nihče ne pomisli, da telefone med vožnjo nenehno jemljemo v roke. Potem bi lahko rekli, da je kriv tisti, ki nas kliče. Še posebej če ve, da se peljemo.

    Glede alkohola je stvar ista. Včasih ne računaš da boš pil, pa ga malo pihneš in je tvoj avto edina možnost. Jasno, da ne razmišljaš, da boš koga ubil.

    Isto je pri povečani hitrosti, pač pritisneš na plin in ne računaš, da boš ravno takrat nekoga povozil.

    Ali pa če zaspiš. Saj ne narediš tega namerno.

    Tega ne morem tako obsojati kot lahko morda nekateri drugi.

    Obsojam pa nesramne voznike, ki prav iščejo možnost, da bi koga ubili.

  7. tinamalina tinamalina pravi:

    Sem pomislila, predstavljati pa si ne znam. Sploh če gre za povzročitev hujše prometne nesreče. Mora biti najbolj grozen občutek od vseh možnih občutkov.

  8. spookymulder spookymulder pravi:

    @Iztok: Pa bi morali pomisliti in marikdo tudi pomisli. Če človek veliko telefonira, bi bilo vsekakor prav, da si namesti v avto napravo za prostoročno telefoniranje ali pa si nabavi služalko z mikrofonom (to dobiš za džabe) ali kakšno podobno rešitev. Če se ga napiješ, si pač naročiš taksi ali pa prosiš prijatelja (če že nisi eden tistih patetikusov, ki se zapijajo sami) ali pa imaš po novem tudi možnost, da pokličeš podjetje, ki ti pošlje šoferja na malem mopedu, ki ga potem da kar v prtljažnik in te s tvojim avtom zapelje domov. S pritiskanjem na plin je pa ravno tako, kot z rusko ruleto, saj s tem ne ogrožaš samo druge, temveč v prvi vrsti samega sebe. Če to ni dovolj dober razlog, da bi človek malo premislil, potem pa res ne vem.

    Morda kot vsaj približno spodoben izgovor sprejem tisto, da človek zaspi, a tudi takrat se človek v večini primerov že prej zaveda, da je zaspan in utrujen in tak ne bi smel iti na cesto (včasih je že dovolj, če človek kar v avtu odspi eno urico, če je res huda sila). Možnosti je veliko, če le človek preneha iskati izgovore.

    To, da nekateri prav iščejo možnost, da bi koga ubili je pa bosa. OK, če izpustimo dejanske samomorilce, verjetno nihče ne gre na cesto da bi ubijal, problem pa je ravno v tem, da se človek zelo lahko navadi delati izjeme in malo po malo kriši pravila, dokler mu to ne pride v navado – če recimo vidi, da se mu 10× ni nič zgodilo, če je bil pijan za volanom ali pa je prehitro vozil, bo to zelo verjetno storil še enajstič, ampak lahko je ravno takrat usodno. Zato bi morali prenehati iskati izgovore v smislu “se zgodi” in vedno voziti s polno pametjo.

    No, da ne bom preveč licemerski, seveda se tudi meni včasih zgodi, da imam nekaj kilometrov več na števcu ali da zapeljem v kakšno rumeno luč, se pa skušam tega odvaditi in si vedno dopovedujem, da tudi če se mi še tako mudi, se tega ne splača skušati nadoknaditi na cesti. Skratka, vedno skušam voziti po pravilih, ker vem, da s tem najbolje skrbim za lastno varnost, če se pa že prekršim, ne skušam tega opravičevati z naključnimi spodrsljaji, zaradi posledičnega zavedanje, da zavestno kršim pravila (in s tem ogrožam sebe in druge) me pa hitro zapeče vest in takoj preneham z neumnostmi.

  9. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Spooky, nisem mislil ubijalce iz filma Death Race 2000, kjer si dobil točke, če si koga povozil, mislil sem na objestne in nesramne voznike, ki se požvižgajo na vsa pravila in namerno divjajo. In jih boli kurac kaj lahko s tem povzročijo. In se ga vedno tudi napijejo in jim vse dol visi. Na take sem mislil in prav taki mi delujejo tako, kot da prav hočejo nekoga ubiti na cesti.

  10. sneška pravi:

    Jaz tud mislim da se to lahk zgodi čist vsakemu. Recimo nekdo na hitro pred tabo zavira in ti avtomatično volan obrneš na levo, da ne bi počil tega zadaj in si že na drugem pasu al pa na pločniku in….katastrofa je že lahko tu. Po moje je tistim, ki so nekoga v prometni ubil ful grozno. In se mi zdi tlačenje takih ljudi v zapor brezveze. Kaj mu pomaga tistih 5 let, ki jih sedi? A bo mrtvi oživel med tem časom, ko je on v zaporu? Je pa res, če bi jaz zgubila nekoga zato, ker je en pijan šel za volan, da bi hotla da gnije…čeprav če ne oprostiš, pol tud tebi, ki izgubiš nekoga je življenje brezvezno. Poznam pa primere ko se jim je odtrgalo in so na psihiatriji zato, ker so nekoga ubil. In to nenamerno (dva kolega sta se vozila v avtu, vozniku nič, nejgov sopotnik je umrl) in se mu je odtrgal. Na primer če pa en moški posil žensko, dobi v povprečju okol 3 leta. Se mi zdi posilstvo večji zločin kot to, da nisi imel kontrole nad avtom. Ker posilstvo je namerno, to da enga zbiješ pa v večini primerov ni.

  11. Ajda pravi:

    Grozen občutek, prav gotovo. vendar se v vsem ne strinjam s tabo. Vsakemu se ne more zgoditi, da povzroči prometno nestrečo močno pijan, da gre še enkrat hitreje kot je dovoljena hitrost. Ker nekateri NIKOLI ne vozimo pijani in nikoli ne vozimo tako hitro (npr. omejitev je 50, eni grejo pa 90 -jaz grem največ 65). Drugače se pa vsakemu lahko zgodi zaradi manjše trenutne pozornosti, lune (ne bosš verjel, ampak ima velik vpliv), nepazljivosti………………to se meni lahko zgodi danes, jutri……..Velikokrat ni nič odvisno od voznika-lahko pelješ v naselju 40 pa ti iza enega zida skoči majhen otrok direkt pred avto. Pa nisi nič kriv, ampak na vesti imaš otroka. Nikoli ne bom pozabila nesreče, ki se je zgodila meni. V Ljubljani na nekem križišču s 4 razvrščevalnimi pasovi. Na desni pa je kolesarska steza z rdečo pobarvana. In jaz lepo peljem ene 55 (omejitev je bla 50) in na desni po kolesarski se pelje neka ženska, ki je niti nisem imela za mar, ker se je pač peljala po svojem pasu za kolesarje. In kar naenkrat enih 30m pred zebro kolesarka zavije na levo ter se pelje čez vse 4 pasove, ne da bi sploh pogledala nazaj. HALLO!!! Zabremzala sem v trenutku, avto za mano se je seveda zaletel vame in tudi tisti za njim bi se kmalu v njega. Pa avto za mano je vozil že kakšen kilometer in mi ni vozil za ritjo. Jaz bi se isto v njega zaletela, če bi bila za njim. Ustavila sem kakšen meter za kolesarko, šla iz avta. Kolesarka me je pa napizdila, da kaj nič ne vidim in kako vozim. Brez komentarja, res. Bila sem tako v šoku in presrečna, da je nisem povozila, da nisem našla nobene besede sploh. Kriv je bil avto za mano(je pač prileztel vame), čeprav je bil jezen na kolesarko ko sam hudič.

    Takrat sem se prvič zamislila, kaj bi bilo, če bi jo povozila. Grozen občutek mora biti, res. Jaz se skoraj vsakič ko vidim kolesarje, spomnim na to nesrečo, pa ni bilo nobenih poškodb (razbit je bil le avto in moj vrat me je bolel). Če bi res prišlo do nesreče, tega nikoli ne pozabiš. Pa ne bi bilo po moji krivdi, amopak vseeno. Če je pa voznik dejansko kriv za nesrečo, se ti po moje pa zmeša. Meni bi verjetno se.

    žalostno pa je, da je veliko takih, ki prav kličejo po nesreči. In za me bi bila velika razlika, če bi mi kdo npr. povozil otroka, če je močno pijan ali pa če bi bila taka situacija, da pač nim voznik kaj za narest. Če bi bilo prvo, bi hotela da zgnije v zaporu, če pa drugo pa nikakor ne, ker se meni lahko zgodi jutri.

    Res se zamislite nad to temo.

  12. simon79 pravi:

    Meni se popolnoma nič ne smilijo, ker mi je pred leti pijan voznik do smrti povozil mamo. Je velika razlika med tem, če voziš po predpisih in ti pijan ali nepreviden pešec skoči pred avto ali tem, da zaradi pijanosti in prehitre vožnje zgubiš oblast nad vozilom in zbiješ pešca na pločniku. Prvi bi se mi smilil, drugi pač ne.

  13. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Simon, te povsem razumem in ti na tem mestu izrekam globoko sožalje.

  14. ana II pravi:

    O teh stvareh, o krivdi, občutku krivde in resnični krivdi, veliko razmišljam.
    Me je groza biti kriva, čeprav je res, da se zmeraj lahko kaj zgodi – in kot praviš, Ajda, nekateri nekaterih stvari ne bomo nikoli povzročili (recimo v pijanosti nesreče).
    No, kot kolesarka sem vozila pravilno (po tisti čas neprometni cesti), nasproti so mi pripeljali trije kolesarji in me dobesedno zrinili na mojo levo, kjer sem se zaletela v nedolžnega kolesarja.
    In ta, ki res ni bil nič kriv, je bil od kakšnih šestih ali več, kolikor nesreč sem imela s kolesom, edini, ki ni vpil name; vsi otali pa so, pa nikoli (samo zdaj, pa še to ne glavni krivec) nisem bila v resnici kriva!
    To bi bila tudi zanimiva tema: reakcija ljudi glede na to, ali so krivi ali ne.

    Gotovo je lažje odpustiti, sprejeti, da se je nekaj zgodilo, če je bilo po nesreči in če ni šlo za velike prekršitve predpisov.
    Če bi imela močan občutek, da je krivcu res žal, potem bi meni najbrž ne bilo zelo težko njemu odpustiti – čeprav, če bi izgubila drago osebo, mi bi bilo seveda zelo težko, toda ne bi me bremenil še stalen bes na tistega, ki je “kriv vsemu skupaj”.
    Če bi imela občutek, da mu ni žal, bi najbrž počasi prišla do ugotovitve, da me je škoda, da se žrem zaradi takega človeka. Ljube osebe pa itak ne bom dobila nazaj.

    Ajda, ampak saj nisi bila kriva ti! Kriva je bila kolesarka, ali ne!?

  15. ana II pravi:

    Prijateljičino mamo je tudi do smrti povozil voznik, ki je bil pod vplivom alkohola.
    Ne morem razumeti sodišča: olajševalna okoliščina: bil je pijan! Jaz sem prepričana, da je to obremenilna!!!
    Pred kratkim je bilo v novicah, da je pijanost olajševalna okoliščina v družinskih sporih znotraj domov, gostiln …, na cesti pa da je obremenilna …
    Toda pri gospe, ki jo omenjam, je bilo drugače.

    To je pač pravo, pravica sodišča. Pogosto pomislim, koliko se pravica sodišča sploh pokriva z resnično pravico.

    Gotovo pa je potrebno, da nekoga kaznuje neobremenjena oziroma čustveno manj obremenjena oseba. Samo ko ne bi razni odvetniki iskali olajševalnih okoliščin za lopove.

    Simon, tudi jaz ti podajam roko za mamo.
    Mislim pa, da je tistemu vozniku hudo. Ne predstavljam si, da je mogoče drugače.

    Poleti je umrla na cesti 2-letna punčka. Vsi vpleteni so bili sovaščani. Fantje so se pripravljali na ohcet, punčka je skočila na cesto in eden od fantov je menda (malo) prehitro vozil.
    Vsi ti ljudje morajo živeti skupaj, srečujejo se pogosto, 23-letnemu fantu, ki je deklico povozil, gotovo ne bo več nikoli res luštno im brezskrbno na svetu.

    Naj se zgodi karkoli, naša pot pelje naprej … Z ljubimi osebami ob nas ali pa samo v srcu. Simon, vse dobro!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !