Naj vam zaupam zgodbo o svojem prvem pravem filmu. O filmu, ki mi je za vedno spremenil življenje in mi povedal, da v kinih ne igrajo le Partizanske eskadrilje, Bruce Leeji in Walt Disney. Star sem bil šest let. Šest zelo rosnih in mladih let, ko film, o katerem bom zdajle spregovoril, še ni bil zame. Toda moj oče, ta divji ljubitelj filma in filmske umetnosti, ki me je načrtno vzgajal v to smer, me je peljal gledat Dressed To Kill. Mojstrovino, ki jo je Brian DePalma posnel leta 1980. In mojstrovino, ki so jo na hrvaškem primorju takrat vrteli kot Obučena za ubijanje. Plakat je govoril zase, prodajalka kart tudi, toda moj ati je vztrajal in skupaj z mano prestopil prag kinodvorane. Mislim, da je šlo celo za letni kino, ki ga je obdajala kamnita ograja. Kraja se žal ne spomnim, vem pa, da je igral Dressed To Kill in da naju je mama potem doma skoraj ubila, ko je izvedela kaj sva šla gledat. Če se prav spomnim, sem vztrajal tudi jaz. Saj veste, mali otrok, ki hoče na vsak način videti svoj film. Pa četudi ni primeren za njegova leta. In šov se je začel. Hudo grozljiv šov, ki mi potem ni dal spati. Oče mi je oči resda prekrival z roko, toda videl sem tisto, kar je bilo treba. Videl sem MIchaela Cainea, ki se oblači v tisti grozljivo babo in kolje v liftu. Videl sem tisti prizor, ko punca ugotovi, da se je okužila z neko nevarno spolno boleznijo. Videl sem kri in meso. Videl sem golo Angie Dickinson. Videl sem reči, za katere nisem vedel, da sploh obstajajo. Ker operater ni bil tisti iz italijanskega filma Nuovo Cinema Paradiso, je na platnu ostalo vse. Prav vse tisto, kar moje oči takrat ne bi smele videti. A tako je bilo, kaj hočemo. In prav ta film mi je spremenil pogled na filme in me potegnil noter, kot pravijo. Prav ta film je spremenil moje dojemanje filmov. In prav po zaslugi tega filma sem postal in ostal totalni filmski norec. Ati, hvala ti.

Prihodnjič o tem, kako sva z očetom sredi filma odšla iz dvorane !