Če ste gledali Ameriškega gangsterja, potem veste, da si tale naziv več kot zasluži. Ker je bil dva dni nazaj star 53 let, pa je čas, da mu tudi iskreno voščim za rojstni dan. Ni kaj, Denzel je totalni car.

zda 1978, drama, režija: Michael Cimono, igrajo: Robert De Niro, Christopher Walken, John Savage, Meryl Streep, John Cazale, George Dzundza, Chuck Aspegren, Rutanya Alda, Joe Grifasi

Če iščete najboljši film vseh časov, vas The Deer Hunter ne bo razočaral.

Lovca na jelene sem prvič videl v osemdesetih, ko sem ga uspel dobiti v neki lokalni videoteki. Ker sem bil premlad, mi ni potegnil. Zdel se mi je dolgočasen, nezanimiv in nevreden svojega silnega renomeja. Zapomnil sem si le znamenito in danes seveda kultno rusko ruleto ter se spraševal, kaj za vraga je na tem filmu tako velikega in pomembnega, da si je zaslužil tako posebno mesto v filmski zgodovini. Potem sem nanj pozabil. Vse do današnjega dne, ko sem ga v originalni dvd izdaji opazil v neki trgovini. Ker sem začutil hudo slabo vest in ker je bila cena zelo ugodna sem ga odnesel domov in ga vtaknil v svoj dvd predvajalnik.

Uf, kaj takega pa še ne. Tako dobrega filma nisem videl že sto let. In iz minute v minuto mi je bilo bolj jasno, zakaj ima ta film tak ugled. Zakaj je prav ta film preživel toliko let. In zakaj bi lahko prav ta film brez problema proglasil za najboljši film vseh časov. Tri ure dolga vojaška drama namreč mine kot bi trenil. Preden boste rekli: “Fuck It”. Preden se boste zavedali, da gledate mojstrovino brez napak. In pozor, zgodba se prične idilično. S poroko. Kot Boter. Kot film, kjer ne pričakujemo solza, šokov in trganja živcev. In prav poroka je zadnje srečanje pred odhodom v Vietnam.

Zadnje skupno srečanje šestih prijateljev, ki jih bo ločila vojna. Michael (Robert De Niro), Nick (Christoper Walken), Steven (John Savage), Stosh (John Cazale), John (George Dzundza) in Axel (Chuck Aspegren). Šest pivskih kolegov, ki radi lovijo jelene, čvekajo o tem in onem in osvajajo lokalno lepotičko Lindo (Meryl Streep). Šest možakarjev, ki jih bo ločila vojna. Zajebani Vietnam, kamor bodo šli Michael, Nick in Steven. In pozor, režiser Michael Cimino jih naslika tako, da nam zlezejo pod kožo. Da skupaj z njimi zapojemo pesem Can’t Take My Eyes Off Of You. In da nas njihov Vietnam udari iz zasede. Še posebej, ko padejo v ujetništvo norim Azijcem, ki obožujejo rusko ruleto.

In prav prizori te kurčeve ruske rulete vam bodo strgali živce tako močno, da boste komaj preživeli. Da boste vsak pritisk na petelina občutili ter doživeli tudi sami. Zares dober film z zares dobrimi prizori in neverjetno prepričljivo atmosfero, ki ji v celotni filmski zgodovini skorajda ne najdem para. Morda najboljša vojna drama na svetu, morda celo najboljši film na svetu.

Dobitnik petih oskarjev, tudi za najboljši film, režijo in stransko vlogo Christopherja Walkena. Film, ki je že leta 1978 končal sedemdeseta. Film, kjer Robert De Niro igra kot nor. Film, ki ga je zaradi kostnega raka komaj končal nesrečni John Cazale. In film, ki je iz Michala Cimina naredil najboljšega režiserja vseh časov. Vse do leta 1980, ko je posnel zloglasna Vrata raja in si za vedno uničil kariero. Če boste torej iskali kandidata za najboljši film vseh časov, vas Lovec na jelene ne bo razočaral.

Ocena 5

nemčija 2007, komedija, režija: Dani Levy, igrajo: Helge Schnedier, Ulrich Muhe, Sylvester Groth, Stefan Kurt

Premalo zabavna komedija. 

Mojemu Hitlerju ne moremo očitati, da nima poguma, saj zloglasnega nacističnega vodjo ponižuje, se dela norca iz njega in ga prikaže kot živčno razvalino ter impotentnega otročaja. Toda kaj, ko to počne premalo zabavno. Le na stopnji kakšne dvajsetminutne tv serije, ki ji na velikem platnu in v daljši minutaži zmanjka pravih idej. Charlie Chaplin je v Velikem diktatorju to počel veliko bolje, Dani Levy pa ostane le pri dobri ideji in preveč povprečni izvedbi. In tale komedija Hitlerja (Helge Schnedier) ujame v zadnjih mesecih pred smrtjo. V zadnjih trenutkih velike Nemčije, ki čaka na nov govor svojega idola. Na nove laži in karizmatično čvekanje pred milijonsko množico, ki ga je pripravil zviti minister Joseph Goebbels (Sylvester Groth). In prav gospod Goebbels iz taborišča privleče Adolfa Israela Grunbauma (Ulrich Muhe), židovskega profesorja gledališke igre, ki naj bi Hitlerju vlil novih moči, mu dvignil samozavest in ga pripravil na veliki govor. Okej, prizor, kjer Grunbaum Hitlerja obleče v trenirko in ga useka na gobec, seksa sto na uro, vse ostalo pa se vleče prepočasi, brez pravega tempa in tako, da je gledalec na koncu malce razočaran.

Ocena 3

Pa saj ne morem verjeti kaj bom zdajle zapisal, toda nova pesem Turbo Angelsov mi je okej. Tako zelo, da bi jim lahko odpustil vse prejšnje bedarije. Bahami so bili slaba sprememba, tole pa je pohvalno in zelo pozitivno. Upam, da bodo ostali v tem stilu in da me bodo še naprej presenečali. In da ne pozabim, ekipa poje dobro. Tako dobro, da bom zdajle ostal brez besed. Še posebej, če se spomnim gmajne in trajne. Raay, iskrene čestitke.

Včeraj sem si v kinu privoščil Čebelji film. V originalu in s podnapisi seveda. Dvorana je bila skoraj prazna. Pa ne zato, ker bi bila zadeva slaba, marveč zato, ker so šli vsi gledat sinhronizirano verzijo, ki je igrala dve uri nazaj. Prav imate, Slovenci po novem raje izberejo sinhronizacijo kot originalne glasove, kar se mi zdi grozljivo. S strani distributerjev sicer logična poteza, s strani staršev pa totalna katastrofa. Kako je to mogoče? Smo postali Italija in Nemčija? Nam je vseeno za angleški jezik? Smo do konca nasedli našim sinhronizatorjem. Smo prišli tako daleč, da nas ne zanimajo Jerry Seinfeld, John Goodman, Renee Zellweger, Matthew Broderick in Chris Rock? Starši moji, sram vas bodi.

In ja, prav bojim se, da bodo kmalu ukinili podnaslovljene verzije, saj prinesejo premalo denarja.

Tako kot sem zapisal že v naslovu, ob tej situaciji se mi obrača želodec.

OPEN WATER

zda 2003, dramska srhljivka, režija: Chris Kentis, igrajo: Blanchard Ryan, Daniel Travis

Žrelo.

Open Water je senzacija. V vseh pogledih. Stal je 130 tisoč dolarjev in v blagajnah pustil 30 milijonov dolarjev. Kot Blair Witch Project, le da se dogaja na morju. Na odprtem morju, kjer se znajdeta zakonca Susan in Daniel. Počitniška potapljača, ki ju ladja firme, katera organizira izlet, pozabi sredi morja. Sredi jate morskih psov. Sredi srhljive, živce parajoče in grozljivo realistične situacije, ki vam bo nagnala strah v kosti. Kot nekoč Žrelo. Kot filmi, ki se jim vidi, da niso imeli denarja in so se morali zanesti le nase. Le na atmosfero in na realistično grozo. Nič čudnega, saj so snemali med pravimi morskimi psi. Za makete in posebne efekte namreč niso imeli denarja. Vse je moralo iti zares. V živo. Kot dokumentarec, ki ima zraven še zgodbo. Pa četudi se je igralka Blanchard Ryan bala morskih mrcin in čeprav jo je že prvi dan snemanja šavsnila barakuda. Neponovljiva filmska izkušnja, ki dokaže, da se da tudi v novem tisočletju posneti grozljivko brez kakršnihkoli posebnih efektov. Še je upanje.

Ocena 4

OPEN WATER 2: Adrift

nemčija 2006, dramski triler, režija: Hans Horn, igrajo: Susan May Pratt, Richard Speight Jr., Niklaus Lange, Ali Hillis, Cameron Richardson, Eric Danes

Še ena zelo prepričljiva in izvrstno narejena morska srhljivka, ki za zadetek v polno ne potrebuje niti morskih psov.

Open Water 2, ki z izvirnikom razen naslova nima ničesar, je mimo nas odletel čisto tiho in neopazno, kar je jasno, saj so ga posneli Nemci in ni dobil ameriške kino distribucije. Pa vendar, pred vami je odličen film. Zelo dobro narejena morska srhljivka, ki ne rabi nobene pošasti, nobenega psihopata in nobenega nenadnega preobrata. Ki ima le skupino izletnikov, ki čisto po neumnem skočijo v morje in potem ne znajo več na svojo jahto. Ki ostanejo ujeti v morju in tuhtajo, kako bi se rešili. Jahta namreč nima lestve in vrvi, vrata pa se lahko odprejo le z gumbom na jahti. Zajebana situacija, ki vam bo sparala živce. Še posebej, ko se bodo začeli naši junaki kregati in izgubljati upanje za rešitev. Zelo dobrodošel film. Še posebej v času, ko nihče več ne zna posneti filma brez posebnih efektov in ko je prava atmosfera le še stvar preteklosti.

Ocena 4 in pol

Se že veselim srečnega dogodka za našo Halle Berry. Sedaj je v osmem mesecu, kar pomeni, da bo kmalu mamica in da bo kmalu rodila dojenčka. Že v naprej ji čestitam in ji želim vse dobro. Upam pa, da ne bo potem pozabila snemati filmov. Glede na to, da je tudi očak zelo čeden dečko, napovedujem enega zelo lepega otročička, ki se bo lahko kot za šalo postavil ob bok Suri in Shiloh.

Uf, si predstavljajte kaj bi se zgodilo, če bi namesto tehle manekenk na isti način pozirali moški modeli?

Že če si predstavljam, me zaboli rita.

anglija 1982,  risanka,  režija: Dianne Jackson

Najlepša božična risanka vseh časov.

Spomin na moje otroštvo, na čas, ko risank še niso napadale računalniške finte, ko ni nihče živel v matrici, ko smo bili pod jelko veseli novega šala in ko smo pred blokom vsako zimo naredili sneženega moža. Tako kot junaček tele vrhunske, prekrasne in čarobne kratke risanke, ki snežaka potem povabi v hišo, mu razkaže kozmetiko svoje mamice in garderobo svojega očka ter se poda na nepozabno avanturo, kjer ga sneženi možek kot superman popelje med oblake. Med kite, pingvine in direktno na sestanek vseh svetovnih snežakov, ki ga vodi gospod Božiček, sila okrogli in simpatični možakar v predpasniku. In potem se vrneta domov. V toplo hiško, v še toplejšo posteljo, kjer deček po napornem večeru lepo zaspi. Nato napoči drugo jutro, sončen dan in konec sanj. Snežak se je namreč stopil. Jokam. Močno in iskreno. Tako kot davnega leta 1982, ko sem jokal prvič. Ko sem si zapomnil nepozabno melodijo, čudežno pesmico, ki je ni pred tem in po tem premogla prav nobena risanka več.  

Ocena 5 

Da je novi zakon o kaznih za cestne prekrške totalno idiotski vedo vsi. Sam bi rad zdajle dodal še nekaj misli, ki mi skačejo po glavi odkar sem dobil kazen za 630 evrov. Če kazni namreč ne plačam, me bodo strpali v zapor. Pa ne zato, da jo bom potem odslužil za zapahi, marveč le kot kazen, da je nisem plačal, kar pomeni, da jo bom moral potem vseeno plačati. Zakaj za vraga zapor? Sem mar s prehitro vožnjo storil kaznivo dejanje? Je kaznivo dejanje to, da nočem plačati kazni za nekaj, kar ni kaznivo dejanje? Okej, prekršil sem cestno prometni predpis in zato si zaslužim kazen. Razumem, toda kaj ima s tem zveze zapor. Če kazni ne plačam, naj mi vzamejo vozniško dovoljenje. To bi razumel, toda zapora ne razumem. V zapor gredo tisti, ki so storili kaznivo dejanje. Še posebej pa ne razumem zapora zavoljo tega, ker ne bi plačal kazni. Dolžan sem denar, torej naj mi vzamejo premoženje. Naj od mene dobijo denar. Zaporna kazen mi tukaj res ni logična. Še posebej taka, kjer se dolg ne zniža in kjer te zaprejo le zato, da te pač zaprejo. Kot sem rekel, kateri idiot se je spomnil tako idiotskega zakona.

zda 1989, grozljivka, režija: Stephen Hopkins, igrajo: Robert Englund, Lisa Wilcox, Erika Anderson, Kelly Minter, Danny Hassel

Začetek.

Pa ga imate. Rojstvo vašega najboljšega prijatelja Freddyja Kruegerja (še vedno Robert Englund). Začetek, kjer nam pokažejo, da so njegovo mamo, sicer nič hudega slutečo nuno, zverinsko posilili številni norci iz umobolnice. Natančneje, sto divjih in pohotnih norcev, ki so potem seveda zaplodili našega Freda. Spačka, ki je potem ubijal otroke in končal v plamenih. Ker se mu ni dalo zares umreti, se je vrnil v sanjah. In ker so mu skozi štiri pretekla nadaljevanje vzeli precej moči, mora sedaj napadati skozi sanje nerojenega otroka naše Alice (Lisa Wilcox). Tiste Alice, ki mu je dala vetra v prejšnjem nadaljevanju. In tiste Alice, ki ji Freddy že na začetku umori fanta Dana. Režiser Stephen Hopkins, ki je potem režiral Predatorja 2, Judgement Night, Blown Away in The Ghost and the Darkness, je imel težko delo, saj je moral preseči četrti in finančno najbolj uspešni del serije. Prav to ga malce zdela. Prav ta želja ga spremeni v pretirano uporabo posebnih efektov in fantazije. Pa vendar, sekvenca s punco, ki ji Freddy nafila usta, seka še danes. Tisti nesrečni poba, ki obožuje stripe, pa umre na tako dober način, da ga ne morem in ne morem pozabiti. Boljše od štirke, slabše od trojke.
Ocena 3 in pol

Uf, pa sem končno le izvedel kako izgleda Simona Rebolj. Ne samo kako izgleda, tudi kako govori, kako se obnaša, kakšna je in kako razmišlja. Moram priznati, da sem razočaran. Kaj vem, morda sem pričakoval preveč, ali pa je res takšna, da me ni prav nič navdušila. Niti malo ni iskrena. Glumi samozavestno intelektualno feministko, v resnici pa je zelo preprosta, klasična in nesamozavestna ženska. Morda se motim, toda na posnetku, ki ga bom priložil na koncu članka, sem dobil tak občutek.

In prav smešno mi je kako močno me je zanimalo kakšna je. Kako zgleda. Ali je res tako kul kot pravi in ali se za njenimi odločnimi komentarji ter blogi res skriva taka oseba. Razočaran sem. Raje bi imel, da bi bila debela in zapuščena očalarka. Sedaj je kvazi dama, ki v sebi skriva ranjeno in prazno dušo ter se skriva za svojim pisanjem in lažno samozavestjo.

Izdala se je prav s svojim pretirano samozavestnim in afnaškim obnašanjem na posnetku, kjer celo kadi neke zelo suhe cigaretke. Blesavo do konca in naprej. Nekaj v stilu, poglejte me, ubogi blogerji, jaz sem Simona Rebolj. Zvezda prve klase. Kraljična vam tlačanom in polnilcem svojega ega.

In potem preberem njene zapise. Niso slabi, a so daleč od tega, da bi lahko komu drugemu solila pamet kako naj piše. Res ne vem od kje si jemlje pravico in kdo ji je povedal, da je tako zelo kul, da si je to vtepla v glavo.

Še vedno dopuščam možnost, da sem se zmotil in da je v resnici čisto drugačna, a potem res ne vem zakaj mora igrati nekaj kar ni.

In samo ljudje, ki jim matra samozavest igrajo drugo vlogo.

Če pa je res takšna kot se izdaja na posnetku, pa ji Bog pomagaj.

Ker potem mi je pa resnično jasno, da me ne mara.

Evo še link do posnetka:

KLIKNI

P.S.

Mislim da bo bolj problem v tem, da z njo ne bi hotel nihče med rjuhe

DODATEK:

Sodeč po vaših številnih komentarjih in nepoznavanju predzgodbe tegale zapisa, sem se odločil, da dodam še tale sestavek. Imel sem v glavi, da poznate Simonino nenehno sovraštvo in napadanje mojega dela. Njeno konstantno in zelo nizkotno komentiranje mojih zapisov, ki se vleče še iz foruma revije Mladina. In prav tam sem objavil svojo recenzijo kakega filma, ona pa me je vedno napadla zelo grdo in na zelo nizkem nivoju. Ker ji nisem nikoli nič odgovoril, je bila še bolj besna in se je spustila še nižje. In potem se je nekaj podobnega zgodilo tudi na mojem Blogu. Spet je napadala in mi težila sto na uro. Tudi pri temah, ki sploh niso imele nobene zveze s tem, kar je čvekala. Šla je celo tako daleč, da me je žalila tudi pri zabavnih zapisih in puščala zelo nizke in zelo primitivne komentarje. Samo zato, da se je pač oglasila. Čisto brez razloga. Samo zato, da je žalila in dokazovala kako pametna je. In sedaj sem pač napisal kar sem. Malo za šalo, malo zares. In čudi me, da se nihče od tistih, ki me obsojate za tale zapis, ne spomni njenih nizkih napadov in njenih zares trapastih komentarjev, ki jih je puščala na mojem blogu in na forumu Mladine.

Njena čarovnica v filmu Enchanted je seksi in kul. Tudi ko je narisana in ko se spremeni v zmaja. In pozor, Susan je stara že 61 let. V tejle vlogi res uživa. Tako kot nekoč, ko je igrala v kultu The Rocky Horror Picture Show. In njena čarovnica izgleda natanko tako.

Ponosen sem, da sem Slovenec, nisem pa ponosen na Slovenijo.

Vsaj ne na tako kot je sedaj.

V ponedeljek sem obiskal prelepo cerkev v Lescah. Tam še nisem bil, zato mi je bilo posebej zanimivo. Ura je bila enajst zvečer zato je bil notri le duhovnik. Zelo prijazen možakar, ki mi je povedal celotno zgodovino cerkvice in mi pojasnil, da je na “govorniškem” odru že pripravil prostor za malega Jezuščka, ki je ležal v simpatično narejenih jaslicah. Po končanem pogovoru sem sedel na eno izmed klopi, kjer se moli in ker se je potem začela polnočnica. To ni v moji navadi. V cerkve vedno hodim le kot turist, na klop pa se ne usedem. Toda tokrat sem se. In prav tokrat sem bil morda najbližje Bogu doslej. Nekako zasanjano sem se zagledal v veličastne podobe na steni in pomislil, da mi je pravzaprav žal, da nisem tega storil že prej.

Toda potem me je usekalo. Smrt očeta namreč. Očeta, ki ga je Bog lansko leto tako nenadno poklical k sebi. In prav zaradi tega sem skeptičen, če zares obstaja in če bi mu verjel, da nam hoče dobro. Tolažba, da ga je vzel k sebi, ker je bil predober za ta svet, mi je neumna. Besede, da mu je olajšal trpljenje na Zemlji in ga poklical v raj, prav tako. Čudno se počutim ko to razmišljam. In prav najbolj čuden sem mi zdi v tej situaciji Bog. Prav Bog bi namreč moral biti pravičen. In prav Bog bi moral tako prijazne, poštene in dobre ljudi pustiti na Zemlji. Le zakaj ga je vzel? Tega ne bom nikoli razumel in prav zavolje tega, da ne morem sprejeti.

Če so lahko mnogi prav v Bogu našli tolažbo v takšnih primerih, je sam žal nisem mogel. Pravzaprav sem bil nanj celo jezen. Čudna, zelo čudna občutja so me pretresala v tej lepi cerkvici v Lescah.

Žal mi je, toda Boga, ki ni preprečil, da bi moj oče umrl, ne morem imeti rad.

Pa naj se sliši še tako trapasto.

Tako čutim in tak sem.

Uf, legendarni Richard Widmark, zvezda filmov Kiss of Death, Yellow Sky, Panic in the Streets, Night and the City, No Way Out, Broken Lance, The Alamo, Judgement at Nurenberg, Madigan in recimo Murder on the Orient Express, danes praznuje 93. rojstni dan. Za oskarje je bil seveda predober, kot za šalo pa ga lahko uvrstimo ob bok Kirku Douglasu in Burtu Lancasterju.

Zadnja leta je v pokoju, tale jubilej, ki ga danes praznuje, pa je več kot zavidanja vreden.

WAR

zda 2007, akcija, režija: Philip G. Atwell, igrajo: Jason Statham, Jet Li, Devon Aoki, Luis Guzman, Saul Rubinek

Dobra ekipa, slab film.

War izgleda tako, kot da so ga posneli za šalo. Brez idej, smisla in želja po dobrem filmu. Pač zato, ker so nekaj morali posneti. To je seveda zelo slabo in bedno. Od začetka do konca. Klub FBI agentu Jasonu Stathamu, ki se vmeša v vojno med kitajsko mafijo. Kljub Jetu Liju, ki igra skrivnostnega morilca, ki mu je pred leti ubil partnerja. Zelo slab akcijski film. Brez repa in glave. Brez vsega tistega, kar bi človek od take ekipe pričakoval.

Ocena 2

STOMP THE YARD

zda 2007, glasbeni, režija: Sylvain White, igrajo: Columbus Short, Meagan Good, Ne-Yo, Darrin Henson, Brian J. White, Chris Brown

Presenetljiva komercialna uspešnica letošnjega leta je dejansko presenetljivo slab glasbeno plesni film.

Pri takšnih filmih ponavadi zapišemo, da bo treba pozabiti na kvaliteto in se prepustiti glasbi in plesu, toda tokrat to žal ne bo mogoče. Tokrat je film res slab in dolgočasen. Tudi na plesišču, kaj šele izven njega, ko spremljamo zgodbo mladega Columbusa Shorta, ki mu ubijejo najboljšega prijatelja in se potem skuša pobrati ter smisel življenja spet najti v plesu. To je vse, plus privlačna Meagan Good, ki seveda ne more rešiti tegale zelo povprečnega in navadnega glasbenega filmčka, ki pa mu je letos čez lužo vseeno nasedlo ogromno mladine.

Ocena 2

THE ASTRONAUT FARMER

zda 2006, drama, režija: Michael Polish, igrajo: Billy Bob Thornton, Virginia Madsen, Bruce Dern, Tim Blake Nelson, Max Thieriot, J. K. Simmons

Čudovita pripoved o možaku, ki hoče ujeti svoje sanje. 

Billy Bob Thornton je Charles Farmer, nekdanji astronavt, ki  so mu vzeli sanje in ki hoče sedaj te sanje dobiti nazaj. Prav zato na svojem dvorišču zgradi čisto pravo raketo in se odloči, da bo poletel v vesolje. Žena (Virginia Madsen) in otroci mu stojijo ob strani, pot v vesolje pa postane čisto pravi družinski projekt. Kljub temu, da se Jay Leno s svojem šovu pošali: “Če bi hotel ločitev, bi ji lahko povedal.” Prav imate, gospod Farmer se spremeni v pravo zvezdo. V junaka, kjer vsi vidijo tudi svoje sanje. V norca, ki ga kljub temu podpirajo celo sponzorji. In v nevarnost za NASO, ki ji s svojim početjem seveda žre živce. Zelo poseben film. Takšen, da si ni zaslužil tako majhne pozornosti. Zelo fin, zabaven, čaroben in primeren za tale čas. Za čas, kjer bi moral vsakdo izmed nas ujeti svoje sanje. Magari z raketo v vesolju.

Ocena 4 in pol

Malce nazaj smo obdelali najboljše filme leta, zato je prav, da ruknemo še najslabše. Se pravi tiste, ki sem jih komaj zdržal brez bruhanja.

Takole gredo letos:

EPIC MOVIE

NORBIT

GHOST RIDER

HANNIBAL RISING

BECAUSE I SAID SO

THE NUMBER 23

BLACK SNAKE MOAN

SUNSHINE

MY BOLLYWOOD BRIDE

THE MESSENGERS

ARTHUR ET LES MINIMOYS

THE HITCHER

ARE WE DONE YET?

THE LAST KISS

BREAKFAST ON PLUTO

ILLEGAL ALIENS

RISE: BLOOD HUNTER

DISTURBIA

HOME OF THE BRAVE

MARIE ANTOINETTE

VACANCY

48 ANGELS

BLOOD AND CHOCOLATE

IT’S A BOY GIRL THING

HAIRSPRAY

MR. BROOKS

INLAND EMPIRE

PREMONITION

THE BRAVE ONE

1408

RESIDENT EVIL: EXTINCTION

THE NANNY DIARIES

SAW IV

THE SEEKER: THE DARK IS RISING

DELTA FARCE

FAY GRIM

BECOMING JANE

NO RESERVATIONS

GOOD LUCK CHUCK

Ne boste verjeli, toda novi film Jessice Simpson, ki nosi naslov Blonde Ambition, je ta vikend priigral le nekaj več kot tisoč dolarjev dobička. Okej, resda je igral le v osmih kinih, toda vseeno ga je v vsaki dvorani videlo le šest ljudi. To seveda pomeni, da si ga je ogledalo okoli 50 ljudi, kar je totalna katastrofa. Še posebej, če pomislimo, da si ga očitno niso ogledali niti prijatelji Jessice Simpson.

Najboljša si, čabar moj.