Arhiv za November, 2007

Salma in njena Valentina Paloma

28.11.2007 ob 01:18

O tem, da je Salma Hayek rodila hčerkico Valentino Palomo sem že pisal, zato je prav, da tokrat objavim še slikico te male lepotičke in njene srečne mamice. Ob takšnih fotkicah se cel raznežim in mamici ter hčerkici želim vse najboljše v življenju.

64289751-salma_hayek_baby.jpg


Moje srečanje s Titom

28.11.2007 ob 00:02

Ker se blogerska akcija o Titu bliža koncu, je prav da se od njega za letos poslovim na prav poseben način. V spomin sem priklical svoj obisk Brijonov. Njegove poletne rezidence, kjer je med drugim uživala tudi Sophia Loren. Bilo je nepozabno in za trenutek sem se počutil kot njegov posebni gost. Kot kak superzvezdnik, ki ga bo Tito okoli vozil s svojim legendarnim črnim avtomobilom, mu razkazal živalski vrt in ga povabil v najbolj prestižne sobane svojega hotela. Resnica je bila žal drugačna. Ko sem se tistega znamenitega avtomobila le dotaknil, me je divje ozmerjal oskrbnik in mi pojasnil, da je to huda roba, ki jo lahko uniči že moj prstni odtis. Da se sicer lahko usedem na zadnji sedež, toda le če bom plačal zajetno vsoto kun.

dsc02217.JPG

Užaljeno sem rekel, ne, hvala, in komaj ujel priložnost za eno samo fotografijo tega skuliranega avta. Oskrbnik mi je šel pošteno na živce in komaj sem čakal, da bi ga zatožil Titu, ki pa ga seveda ni bilo doma. Potem sem odvihral v spominsko sobo, ki jo krasijo fotke znanih oseb. Fotografije Titovih prijateljev, ki si jih je nabral skozi leta. Od Fidela Castra do Kirka Douglasa. Vse je tam. Čisto vse. In človek se počuti kot da bi stopil na Hollywood Walk of Fame. Prava nostalgija, ki ji ne boste našli para. In potem se je zgodilo. Velik trenutek. Trenutek, ki ga ne bom pozabil do konca življenja. Zagledal sem velikansko Titovo sliko. Skorajda v naravni velikosti je stal pred mano in me gledal. Celo roko mi je dvignil v pozdrav. Kot da je tam samo zame. Počutil sem se kot Kirk, ali še bolje, kot Fidel.

dsc02220.JPG

Tudi jaz sem roko stisnil v pozdrav in mu povedal, da njegove Jugoslavije ni več. Da je šla k vragu in da nihče več ne upošteva bratstva in edinstva. Bil sem zelo presenečen, da je vse to že vedel. Da je pravzaprav vedel čisto vse, kar se je zgodilo po njegovi smrti. In da ga zelo skrbi prav prihodnost Slovenije. Od vseh republik mu je bila namreč najbolj pri srcu, pa četudi tega ni smel nikoli zares pokazati.

Dragi moji, Tito nas gleda. Pazimo, kako se obnašamo.

banner-3.gif

www.emka.si/tito

Evropsko leto enakih možnosti za vse

27.11.2007 ob 22:41

UVOD

Danes se je v celjskem Kinu Metropol odvil zelo zanimiv, poučen in prijeten dogodek, kjer so mladi tako in drugače obeležili željo po enakih možnostih za vse ljudi našega planeta. Predvsem za tako imenovane marginalne skupine kot so geji, lezbijke, invalidi in recimo debeluške. Vrhunec večera je predstavljala premiera igrano dokumentarnega filma Veriga usode in nastop celjskega kantavtorja Samuela, ki je javnosti prvič predstavil tudi istoimensko pesem.

NEKAJ BESED O DISKRIMINACIJI

Zajebana zadeva. Še posebej za tiste, ki so jo občutili na lastni koži. Recimo starejši brezposelni, ki prav zaradi svoje starosti ne dobijo več službe. Ali pa geji, ki se zaradi svoje usmerjenosti ne morejo poročiti in uživati sreče. Ali invalidi, za katere v Sloveniji še vedno ni poskrbljeno. In tako dalje in tako dalje. Diskriminacij je več vrst. Ene so manjše, ene pa večje. Skrbijo me tiste večje. Tiste, zavoljo katerih lahko človek pade v hudo depresijo in dobi čudne ideje. Tudi želje po nasilju in maščevanju.

Res pa je tudi, da se vsak posameznik različno odziva na kako diskriminacijo. Ne nefer odnos napram drugim. Nekoga recimo močno potre že dejstvo, da ne more dobiti kake znane manekenke, ki jo vedno dobi le kak bogat poslovnež. Nekoga potre novica, da ni bil sprejet v službo zavoljo tega, ker ni imel zvez in ker je imel pač dolge lase. Različne situacije različnih ljudi, ki slej kot prej naletijo na takšno in drugačno diskriminacijo. Navsezadnje je diskriminacija tudi to, da ene pevce na radijih vrtijo več kot druge. In da eni uspejo le zato, ker so iz Ljubljane in pri koritu.

Hudiča, diskriminacija je tudi to, da imajo eni več denarju kot drugi in si lahko zato kupijo lepše reči. A pustimo zdaj pretiravane primere in se osredotočimo le na tiste najbolj resne. Se pravi na rasizem in recimo versko pripadnost. Te najbolj bolijo in te so najbolj pereče.

NEKAJ BESED O FILMU VERIGA USODE

Zelo solidna igrano dokumentarna zgodba, kjer se režiser Alen Pavšar in scenaristka Maja Horvat dotakneta različnih segmentov naše družbe, ki kar poka od diskriminacije. Morda začetni primeri niso ravno najboljši, saj gledalca odpeljejo v napačno smer. V smer, kjer diskriminacija postane blef in utopična želja posameznika, ki se zaradi svojega neuspeha izgovori na diskriminacijo. Film recimo prikaže dokaj okroglo punco, ki si želi postati vrhunska manekenka. Zraven postavi zelo suho punco, ki ji seveda pojasni, da nima šans. Na koncu pa nas čaka napis, da večina znanih manekenk trpi za anoreksijo. In ta okrogla punca naj bi bila diskriminirana. Ne bi rekel, saj gre za neumen primer in dejstvo, da za preveč okrogle punce v tem biznisu res ni možnosti. Ne rečem kakih 10 kilogramov preveč (to smo videli že v America’s Next Top Model), toda 20 ali 30 pa ne gre. In to ni diskriminacija, to je le utopična želja posameznice, ki mora vedeti, da super model pač ne bo mogla postati. Pa ne zavoljo diskriminacije, marveč zavoljo tega, ker je to pač tak biznis.

dsc00930.JPG

režiser Aleš Pavšar

dsc00931.JPG

scenaristka Maja Horvat

Isto sem pomislil pri športniku, ki ga trener pač ni več hotel trenirati, ker ni dosegal pravih rezultatov. Tudi to ni diskriminacija, to je le sprejetje dejstva, da nisi več v top formi in da so te presegli drugi. Vedno lahko najdeš drugega trenerja ali pač treniraš sam ter dokažeš, da še nisi za v staro šaro. In če ta igrani del šepa, je dokumentarni zato veliko boljši in izvrstno narejen. Intervju z znanimi osebami tipa Danilo Turk, Bojan Šrot, Salome in Zdenka Čebašek Travnik zadenejo v polno. Iskrene izpovedi invalidov, gejev in brezposelnih oseb pa udarijo točno tja kamor je treba. V sam srž diskriminacije, ki jo je v naši državi preveč. Pravzaprav dobro narejen dokumentarec, ki je vreden vseh pohval že zavoljo dejstva, da so ga delali ljubiteljsko. Brez pravih sredstev in tako kot ga je treba narediti v dani situaciji.

PROGRAM IN NASTOPAJOČI

Nekaj ne ravno najbolj zabavnih skečev na temo diskriminacije, podelitev nagrad za posebne dosežke na področju umetnosti, pevka Špela Sedlar in kantavtor Samuel, katerega pesem krasi tudi odjavno špico filma. Častni govorci in zelo bogata požrtija po koncu dogodka. Dobrodošel dogodek, ki bi se moral odviti tudi po drugih slovenskih mestih. In film, ki ga bodo upam da čim prej zavrteli tudi na nacionalni televiziji.

samueljpgdsc00925.JPG

kantavtor Samo Horvatič

dsc00902.JPG

pevka Špela Sedlar

Ali kot je rekla Salome: “Bog je ustvaril Adama in Evo, Salome pa se je skrivala izza stebla.”

Sem res edini, ki mu gre sinhronizacija še vedno na bruhanje?

27.11.2007 ob 01:23

Ker se je debata o sponzorskih dvoranah zelo kmalu spremenila v krvav obračun o sinhronizaciji ameriških risank v slovenščino, sem se odločil, da odprem novo temo in zadevi pridem do konca. O sinhronizaciji sem že pisal, toda zdi se mi, da smo se je nekako navadili. Da je postala del nas in da nas ne moti več tako veliko. Fakkkkkkkkkkkkk. You must be kidding. Mora, da se šalite. Fakkkkkkkk. To pa ne. Tega pa ne bom kupil. Želodec mi obrne že debata, da neka sinhronizacija ni bila tako slaba. Ta stavek je zgrešen že v startu. Sinhronizacija ne more biti drugega kot slaba, ker je pač sinhronizacija. Se pravi hud zločin nad izvirnikom, ki mora ostati v prvotnem jeziku. Pa četudi gre za albanščino. Tu ne bi smelo biti nobene dileme. Besed o tem zakaj sinhronizacija ni dobra za naše otroke in zakaj je angleški jezik v kinu več kot dobrodošel, ne bom izgubljal. Raje bi vas vprašal, kako je mogoče, da ste se na slovenščino v ameriških risankah navadili. Da vas ne moti več. Da ste začeli čvekati, da ni več tako zelo slaba in da so sinhronizirane risanke v nekaterih primerih celo boljše od originala. Kako je mogoče, da si upate zadeve sploh primerjati? Da sploh razmišljate o taki debati. To preprosto ni mogoče. In potem pade stavek, da so bili nekomu Neverjetni bolj kul v slovenščini. Haloooo. Dajte no. Kako je mogoče, da smo sploh prišli tako daleč, da smo začeli razmišljati v smer primerjave. Ali pa stavek, da so naši sinhronizatorji kul zato, ker so se norčevali iz aktualnih političnih veljakov. Bedno. Naj posnamejo slovensko risanko in naj tam kažejo kaj znajo. Ameriška je ameriška in tako naj tudi ostane. In naši igralci so lahko zaradi mene ne vem kako dobri, toda jaz hočem slišati izvirnik. Če mi v risanki Cars govori Paul Newman, hočem slišati Paula Newmana, pa četudi se recimo gospodič Mastnak še ne vem kako trudi. In ja, resnično upam, da se ne bo našel nekdo, ki mi bo zdajle rekel, da je fino, ker se otroci učijo slovenščine. Da je fino, ker bolje razumejo zgodbo. In da mu je bila risanka Happy Feet bolj všeč v slovenski verziji. Fakkkkkk!

Dvorane z imeni sponzorjev grejo na živce čisto vsem

26.11.2007 ob 23:41

Zadnje čase sta Kolosej in Planet Tuš obsedena z imeni sponzorjev, ki krasijo njihove kinodvorane. Tako recimo ne greste več v dvorano številka 4, marveč v dvorano Čokolešnik. Ali pa ne več v dvorano številka 4, temveč v dvorano Itak. Okej, toda kaj, ko pred dvorano ni več številke, ampak le ime sponzorja, kar pomeni, da človek nima pojma kam naj gre. Kje igra njegov film. Včasih smo rekli, da igra v štirki, zdaj bomo rekli, da igra v Čokolešniku. Lepo vas prosim, to ni kul. To je blesavo in vredno vseh kritik. Še posebej, če se zmedemo in zaradi tega skoraj zamudimo film. Ukinite sponzorje in nam dajte nazaj številke. In to takoj.

Kaj za vraga se je zgodilo z Vesno Pisarović?

26.11.2007 ob 23:29

Vesna Pisarović je bila simpatična punca. Prav zato mi ni jasno kaj se z njo dogaja zadnje čase. Vedno kadar jo vidim po televiziji se vprašam, kdo za hudiča je njen stilist in kam je izginila njena karizma.

Vesna nekoč

 

Vesna danes

Ne morem verjeti, toda Freddiea Mercuryja ni z nami že 16 let

26.11.2007 ob 22:59

Stari dobri Freddie bi v soboto praznoval 61 let. Ker ga je leta 1991 pokopal aids, temu žal ni bilo tako. Zelo dobro se ga spomnim. Bil je kralj. Ni mu bilo para. Še posebej, ko je bil na odru in stal v prvi vrsti skupine Queen. Čeprav nikoli nisem bil rocker niti po srcu, so mi bili Queeni zelo kul. Vsaj v dvajsetih pesmih. Ko je umrl, nisem mogel verjeti. Vedno je bil tako zelo zdrav in poln energije. Da ima aids, je povedal dan pred smrtjo. Škoda ga je. Svet je leta 1991 izgubil enega najboljših pevcev vseh časov.

Frajer tedna: Mario Cimarro

26.11.2007 ob 19:54

Čeprav ne gledam telenovel, mi je v oči padel poba po imenu Mario Cimarro, ki je v nadaljevanki Divja Mačka, v originalu Gata Salvaje, igral tistega dolgolasega Luisa Maria Arismendija. Danes je TV3 zarolal zadnji del,kjer se je naš Mario strastno poljubljal pod slapom. Drage dame, izvolite ga.

233124_dvwqkhyhrn6wqehoow2r5p6zrz38g6_a10_h015835_l.jpg  

Recenzije: The Kingdom, The Invasion

26.11.2007 ob 18:59

THE KINGDOM

Še ena vojaško politična drama.

V Savdski Arabiji eksplodira bomba. Ne ravno takšna kot na Hirošimi in Nagasakiju, pa vendar takšna, da v zrak vrže na stotine ljudi ter avtomobilov. Američani so seveda zraven. Pa ne zaradi bombe in terorizma, marveč zato, ker so umrli tudi njihovi ljudje. Samo zato, da se razumemo. Isto kot pri bombi na Japonsko, ki jo niso vrgli zavoljo želje po koncu vojne, marveč zato, ker so jim Japonci nekaj let prej zjebali Pearl Harbor. In na čelu ekipe, ki odpotuje v Arabijo, je Jamie Foxx. Skulirani FBI agent, ki hoče najti krivce. Solidna protiteroristična ekspedicija, kjer žal ni presežkov. Toda vseeno gre za gledljivo in prepričljivo vojaško dramo, ki obvlada akcijske prizore in adrenalinsko atmosfero. Pač film, ki bi se lahko zgodili tudi v resnici. Okej, toda sam bi veliko raje videl film, ki se lahko zgodi samo na velikih platnih.

Ocena 3 in pol

THE INVASION

Ne tako strašno slab rimejk črnobele klasike Invasion of the Body Snatchers iz leta 1956.

Ko se spomnim na rastline, ki pridejo iz vesolja, se spremenijo v naše kopije in uničijo original, mi spomin odleti v leto 1978, ko je Philip Kaufman posnel svojo verzijo te znane in kultne zgodbe. Verzijo, ki je daleč za sabo pustila original in ki po mojem skromnem mnenju velja za enega najboljših filmih žanra na sploh. Takrat sta bila glavna Donald Sutherland in Brooke Adams, konec pa je bil tako zelo srhljiv, da mi še danes ne dovoli spati. Leta 1993 sem bil zelo razočaran nad rimejkom Abela Ferrare, letos pa sem v bistvu čakal dober film. Povsem nov in skuliran rimejk, kjer sem zelo veliko pričakoval od režiserja Oliverja Hirschbiegela, avtorja mojstrovine Propad. Sprva so me zmedle zelo slabe kritike in še slabši komercialni rezultat, potem pa sem tvegal in šel na vse ali nič. Dobil sem nekaj vmes. Pravzaprav zelo soliden izdelek, kjer sta Donalda in Brooke zamenjala Nicole Kidman in Daniel Craig, ki ju bomo letos videli še v Zlatem kompasu. Zgodbo poznate, klavstrofobično atmosfero ravno tako, zato vam preostane le dejstvo, da si film ogledate in tudi sami ugotovite, da sploh ni tako zelo slab kot pravijo vsi. Nicole je dejansko zelo dobra in prepričljiva v vlogi nesrečne mamice, ki ugotavlja, da se z vsemi okoli nje dogaja nekaj čudnega. Da so se spremenili. Da so jih zamenjale vesoljske kopije, ki hočejo v svoje vrste dobiti tudi njo. In film ima poanto, ki ga ponese zelo daleč. Poanto, da je naš svet tako ali tako uničen in da je edina možnost, da nas zamenjajo sveže kopije brez čustev. Sicer pa, svet, kjer živijo tako pokvarjeni originali, tako ali tako ni vreden da še obstaja, mar ne.

Ocena 3 in pol

Recenzije: Lions For Lambs

26.11.2007 ob 18:40

Film leta.

Da je Lions For Lambs v Združenih državah popolnoma pogorel je jasno kot beli dan. Že dolgo namreč nisem gledal filma, ki bi tako divje in čisto do konca napadel in zmaličil ameriške vrednote. Ameriško vojno proti terorizmu in vse tisto, kar imajo Američani najraje. Ker čez lužo še vedno vladajo konzervativci in ker Američani očitno še vedno podpirajo Georgea Busha, je tak film zanje čisto zlo. Čista antipropaganda njihovih vrednot. Čisti podmladek terorizma in Osame Bin Ladna. Res je, ameriški gledalci so se do tega filma res obnašali tako, kot da bi ga režiral Bin Laden. Ni jih zanimal. Zdel se jim je dolgočasen in nezanimiv. Popolnoma isto so rekli tudi kritiki, ki očitno nimajo jajc in lastnega mnenja. Film je zelo pogumen, zelo dober, zelo velik in zelo pomemben ter prelomen. Toda žal je prišel ob napačnem času, pa čeprav je prišel več kot naročen. Edino s takimi filmi si lahko Amerika reši čast. Edino taki filmi so dokaz, da še ni vse izgubljeno. In da nekoč največja nacija na svetu ni popolnoma zašla s poti. In pozor, pred vami so trije filme za ceno enega,. Tri zgodbe za ceno eno. Kot Grindhouse, le da gre za veliko bolj pomembne reči. In prav vse tri zgodbe so brez napak. Vse tri tečejo kot namazane in se zlijejo v brezhibno celoto, ki me je zbila na tla. Celoto, zavoljo katere sem se začel zavedati, da je situacija resnično huda. Celoto, zaradi katere sem na koncu komaj dihal. In celoto, ki me bo držala za vedno. In tukaj je profesor Stephen Malley (Robert Redford). Večni sanjač, ki upa, da bo kakšen izmed njegovih študentov svet spremenil na bolje in začel razmišljati s svojo glavo. Prav zato si vzame čas za mladega in obetavnega Todda Haynesa (Andrew Garfield) ter ga povabi na enourni razgovor. In prav eno uro imata tudi popularni desničarski senator Jasper Irving (Tom Cruise), Busheva desna roka, in prekaljena novinarka Janine Roth (Meryl Streep), ki dobi možnost ekskluzivnega intervjuja. Možnost, da ameriški javnosti prva predstavi sveži protiteroristični plan za Afganistan. In prav v Afganistanu se po nesrečno speljani prvi misiji znajdeta ameriška vojaka Ernest Rodriguez (Michael Pena) in Arian Finch (Derek Luke), ki ju sredi snežnega meteža obkolijo talibani. In prav Ernest ter Arian sta bila najbolj obetavna študenta našega profesorja Stephena Malleyja, ki sta bila pač prepričana, da se da svet na bolje obrniti z aktivnim sodelovanjem v boju proti teroristom. Vrhunska režija Roberta Redforda, enkratna igralska predstava Toma Cruisea in Meryl Streep ter film, o katerem bodo bolj spoštljivo govorili naši zanamci. Zdaj je klima namreč preveč čudna in bedna, da bi lahko takšne mojstrovine prišle do izraza. Še en dokaz, da ameriška publika nima pojma kaj je dober film in da so ameriški kritiki le podaljšana roka Georgea Busha.

Ocena 5 

Punk’s not dead

26.11.2007 ob 12:37

Nikoli nisem bil ljubitelj punka. Pravzaprav mi je šel na živce. Pač skupina fantov brez posluha in smisla za glasbo se dobi v garaži, malce povadi in izvede koncert, na katerem popljuva aktualne politične teme. Natanko taki so bili Sex Pistols, natanko taki so bili Ljubljanski psi in Pankrti, ki se 1. decembra vračajo na odre. Pa vendar, tale koncert, tole veliko vrnitev, bi si šel ogledat, če bi imel čas. Zna biti zelo zanimivo in kul. Že zavoljo starih mačkov, ki bodo spet skakali po odru. In spet bodo brez posluha ter smisla za glasbo. Spet so malce povadili v garaži in spet dobo popljuvali aktualno politično sceno. Škoda, da me ne bo.

Kam je izginil psiček Floki?

26.11.2007 ob 11:37

Če ima kdorkoli izmed vas kakšne nove informacije o izginulem psički Flokiju, naj to čimprej javi najbližji policijski postaji.

floki1.JPG

Najbolj ogaben blog vseh časov

26.11.2007 ob 11:28

Mi je ratalo?


null
null
null

Stopam v bran učiteljem

26.11.2007 ob 11:09

Ko prebiram zapise Tine M, ne morem verjeti kaj se dogaja. Se je ministrstvu za šolstvo zmešalo? So učitelji po novem vredni manj od dreka? Jih lahko učenci tožijo za vsako malenkost?

Da ne bi “nasedel” le eni učiteljici, ki pač lahko pretirava in stvari prikazuje takšne kot v resnici niso, sem poklical nekaj svojih prijateljev, ki so prav tako učitelji in preveril zadevo še malce globlje. Bil sem šokiran. V naših šolah vlada narobe svet. Domače naloge res niso več obvezne. Nenapovedano spraševanje ni dovoljeno. Kontrolna naloga mora imeti točno določen datum. Učenec mora vedeti kaj bo vprašan. Če nagaja, ga učitelj ne sme nagnati iz razreda. Če se odloči, pa lahko učitelja toži za vsako malenkost.

Ne razumite me narobe, ne podpiram časov, ko so lahko učitelji pretepali učence in ko so se šli bogove. Čudno mi je to, da sedaj ne smejo ničesar več. Da jih omejujejo čudna pravila in da si lahko učenci dovolijo prav vse. Ko sem sam hodil v osnovno in srednjo šolo, sem jih dobil po glavi, če sem čvekal. Učitelj me je ozmerjal in nagnal iz razreda. Sedaj bi lahko očitno čvekal po mili volji, ga glasno označil za kretena in ga brcnil v koleno. Če bi se mi zahotelo, pa bi ga še tožil, ker mu to ni bilo všeč. Otroci so zrastli čez glavo. Doma in v šoli. Avtoritete ni več. Učitelj pa je postal le nujno zlo.

Okej, učitelji, ki jih boli kurac za učence in za dejstvo, da jih nihče ne mara, si tako stanje zaslužijo. Skrbi me za učitelje, ki so kul. Ki jim ni vseeno. Ki bi radi otrokom res dali nekaj lepega. Sistem jim tega žal ne omogoča več. Sistem je dal otrokom v roke zakon. In prav bojim se, da bodo tudi na naših šolah začeli namesto krede uporabljati pištole. Veste kaj, če učenec čveka in če mu visi dol za učno snov, naj se pobere iz razreda in naj ne moti ostalih. Če to počne iz dneva v dan in če se ga ne prime čisto nič, je rešitev na dlani. Dajte mu čim več kazni v čim krajšem času in ga izključite iz šole. Če je tako neumen, pa naj si sam zavozi življenje. Le zakaj bi moral žreti živce učitelju, ki se trudi pa mu ne pride do živega.

Nimamo samo slabih in dobrih učiteljev, imamo tudi slabe in dobre učence. Ko nam bo to jasno, bo naše šolstvo spet tako kot je bilo nekoč. Če lepa beseda ne najde lepega mesta, pa naj ga najde palica. Sram naj bo tistih učencev, ki nagajajo tudi učitelju, ki si tega ne zasluži.

LIFFe 2007: Day Night Day Night

26.11.2007 ob 10:21

zda 2006, drama, režija: Julia Loktev, igrajo: Luisa Williams

Nikita, realna verzija.

Dobrodošli v glavo devetnajstletne najstnice Luise Williams. V sobo, kjer jo boste spremljali dan in noč. Kot Big Brother, le da ne gre za šov, marveč za kruto realnost. Punca namreč čaka na svojo prvo teroristično misijo, kjer naj bi sredi Times Squerea počila bombo. In film si vzame čas za vse. Tudi za tuširanje, preoblačenje, hrano, pijačo in neskočno čakanje. Ter za prvo srečanje s šefi, ki jo spremenijo v rezervno inačico Leile Khaled, le da ji na glavo ne potisnejo rute. Zelo prepričljiva, po svoje šokantna, naporna in nepozabna drama dekleta, ki čaka na izgubo nedolžnosti. Na svoj prvi zmenek, kjer bo fanta nadomestila bomba.

Ocena 4